VSL Sodba II Cp 148/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se v stroškovnem delu (III. točki izreka) izpodbijana sodba spremeni tako, da se dosojeni stroški znižajo za 73,93 EUR, to je na znesek 5.589,12 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 410,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožniki so vložili tožbo za prepoved vznemirjanja lastninske pravice na njihovi nepremičnini parc. št. 841/20 k. o. X, toženca pa nasprotno tožbo, s katero sta zahtevala ugotovitev priposestvovanja služnostne pravice na delu nepremičnine parc. št. 841/20 k. o. X.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugodilo tožbenemu zahtevku tožencev: ugotovilo je, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 841/2 k. o. X (ID 001) obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili in tovornimi vozili po že obstoječi makedamski poti, ki poteka preko severozahodnega dela v dolžini 41 m in širine 2,8 m služeče nepremičnine parc. št. 841/20 (ID 002) k. o. X (območje stvarne služnosti ima površino 117 m2), pri čemer sta skica območja stvarne služnosti izvedeniškega mnenja in elaborat izvedenca A. A. sestavni del sodbe. Tožbeni zahtevek tožnikov, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico na splošnem skupnem delu v etažni lastnini tožnikov na parc. št. 841/20 k. o. X, še posebej pa sta dolžna opustiti vsakršne vožnje po tej nepremičnini, je zavrnilo (točka II izreka). V III. točki izreka je odločilo, da so tožniki dolžni tožencema povrniti 5.663,05 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Pritožujejo se tožniki, uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi njihovemu zahtevku in zavrne zahtevek po nasprotni tožbi. Poudarjajo, da se izrek sodbe ne sklada z modificiranim zahtevkom, ki sta ga toženca postavila v vlogi 25. 5. 2023: zahtevek, da je skica območja stvarne služnosti izvedeniškega mnenja sestavni del sodbe, ni bil postavljen, tudi površina stvarne služnosti v tožbenem zahtevku ni navedena. Sodišče bi lahko odločalo le o takšnem zahtevku, kot je bil postavljen 25. 5. 2023. S tem, ko je dopolnjevalo izrek, je odločalo preko in mimo zahtevka tožencev. Izrek sodbe ne ustreza 19. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in ni skladen s stališči v sklepu II Ips 32/2022. Zahtevek, da je "elaborat izvedenca A. A. sestavni del sodbe", ne omogoča natančne predstave, kje pot dejansko poteka. Iz izvedenskega mnenja oziroma elaborata ne izhaja, da je dolžina poti 41 m. Oporekali so tudi dolžini, sodišče pa v obrazložitvi govori le o širini poti. Služnosti v obdobju, za katerega to trdi sodišče, sploh ni bilo možno priposestvovati, saj je bilo priposestvovanje nepremičnin v družbeni lastnini oziroma javnega dobra izključeno. Nepremičnina je lastnost javnega dobra izgubila šele, ko se je Občina Y. odločila, da jo izvzame iz javnega dobra in se kot občinsko premoženje proda oziroma izvede ustrezna uskladitev dejanskega stanja s formalnim stanjem in je bilo opredeljeno, da parc. št. 841/20 k. o. X. predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi. S tem v zvezi bi moralo sodišče pridobiti podatke od Občine Y., zaslišanje B. B. in C. C. tega ne more nadomestiti. Sodišče tako ni ustrezno ugotovilo osnovnih pogojev za priposestvovanje, v zvezi s katerim ni bilo ne dobrovernosti ne zakonite ustrezne uporabe, sploh pa ni mogel poteči potrebni rok priposestvovanja. Gre za pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi, ki so ga tožniki kupili bremen prostega. Ker je napačno odločeno glede služnostne pravice, je napačna tudi odločitev glede zahtevka po tožbi.

4Pritožniki nasprotujejo tudi odločitvi glede stroškov postopka. Sodišču očitajo, da stroškov prvotnega postopka ni na novo odmerjalo oziroma presojalo njihove potrebnosti, saj tega ni označilo na stroškovniku z dne 14. 9. 2023. Tožencema nedvomno ne gredo stroški 2 x 100 točk za zk izpisek, posebej za pripravljalni narok, za vlogo za potrdilo o vloženi tožbi in sodna taksa za vlogo v višini 2,46 EUR. Za ponovljen postopek pa ni jasno, za kakšne vloge z dne 11. 5. 2023 in 27. 2. 2023 gre, teh vlog niso prejeli.

5Toženca sta na pritožbo odgovorila, predlagata njeno zavrnitev. Pojasnjujeta, da je površina 117 m2 navedena v elaboratu, ki je skladno z zahtevkom sestavni del sodbe, zato ne more priti do prekoračenja zahtevka. Sodišče je pravilno obrazložilo, kdaj je prenehala družbena lastnina. Statusa javnega dobra predmetna nepremičnina nikoli ni imela. Bistveno za postopek je, da so že njihovi pravni predniki in nato oni uporabljali vtoževano pot od leta 1967 dalje, tožniki pa temu niso nasprotovali.

6Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, delno je utemeljenega glede odločitve o stroških postopka.

7Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki je utemeljena z jasnimi in konsistentnimi razlogi. Tudi mimo ali preko zahtevka po nasprotni tožbi, ki sta ga toženca postavila v vlogi z dne 25. 5. 2023, ni bilo sojeno. Ne uveljavljanih ne uradoma upoštevnih (drugi odstavek 339. člena ZPP) procesnih kršitev ni.

8Izrek ugodilnega dela sodbe (priposestvovanje stvarne služnosti hoje in vožnje) je skladen z določbo 19. člena ZZK-1, po kateri morajo biti prostorske meje v zemljiški knjigi vpisane stvarne služnosti natančno opisane. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 32/22 pojasnilo, da načelo restriktivnosti služnosti zahteva natančno opredelitev stvarne pravice tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja, kaj pomeni natančna opredelitev meja, pa je odvisno od konteksta. Kadar je izvrševanje služnosti omejeno na določene dele služeče nepremičnine, je treba te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati¹. Višje sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane sodbe glede priposestvovane stvarne služnosti ustreza navedenim zahtevam.

9Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku angažiralo izvedenca geodetske stroke in skupaj z njim opravilo ogled na kraju samem ter izvedencu naložilo, naj izdela skico izmere z vrisano služnostno potjo na parceli 840/20 k. o. X. Izvedenec je v mnenju pojasnil, da je območje služnostne poti definirano s poligonom, katerega osnovo na zahodni strani definira del meje med parcelama 841/20 in 871/12 od točke 23135 (želeni klin) preko točke 22941 do točke 22939 in poteka v 2,8 m širokem pasu proti vzhodu po celotni dolžini opisane meje. Točke je izvedenec na ogledu označil v naravi. V izvedenskem mnenju je v naravi ugotovljeno območje služnosti prikazal v skici in navedel, da ima območje stvarne služnosti površino 117 m².

10Toženca sta zahtevek po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke modificirala tako, da sta zahtevala ugotovitev sodišča: da "v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 841/2 k. o. X. (ID 001) obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili in tovornimi vozili po že obstoječi makedamski poti, ki poteka preko severozahodnega dela v dolžini 41 m in širini 2,8 m služeče nepremičnine parc. št. 841/20 (ID 002) k. o. X. in je elaborat izvedenca A. A. sestavni del te sodbe." Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe dodalo: (območje stvarne služnosti ima površino 117 m2) in da je sestavni del sodbe skica območja stvarne služnosti.

11Z opisom "obstoječa makedamska pot", navedbo širine, dolžine in opredelitvijo, po katerem delu služeče nepremičnine poteka, ter skico izvedenca, ki je sestavni del izpodbijane sodbe, je služnost hoje in vožnje z vsemi vozili dovolj natančno in jasno opredeljena, da ni dvoma o njeni vsebini in prostorskih mejah.

12Meje služnostne poti, njen potek in prostorske meje so vidni v skici, ne v elaboratu izvedenca. Elaborat so podatki za vpis podatkov v kataster nepremičnin, zapisani s predpisano vsebino, in dokumentacija o izvedenem katastrskem postopku (npr. zapisniki, dokazila, poročila) - 45. člen Zakona o katastru nepremičnin. Izvedenec je pojasnil, da bo izdelal elaborat določitve območja služnosti v elektronski obliki in ga vložil v informacijski sistem IS kataster, Geodetska uprava RS pa bo pričela z vodenjem upravnega postopka, ko ji bo sodišče vročilo pravnomočen sklep, po vpisu služnosti v kataster nepremičnin pa bo mogoč vpis služnosti z identifikatorjem območja služnosti v zemljiško knjigo.

13Iz obrazloženega izhaja, da je po materialnem pravu dokument, ki opredeljuje služnostno pot, skica izvedenca. Sodišče je vezano le na trditve strank o dejstvih ter vsebino uveljavljanega pravnega varstva, materialno pravo pa mora poznati po uradni dolžnosti. Ker elaborat ne opisuje služnosti, pač pa jo opredeljuje skica, je ravnalo materialnopravno pravilno, ko je v izrek dodalo, da je sestavni del sodbe skica. Tudi nobene upoštevne procesne kršitve s tem ni storilo.

14Zahteva, da sodi v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), sodišču prepoveduje, da bi prisodilo kaj več ali kaj drugega, kot zahteva stranka. V konkretnem primeru to pomeni, da sodišče tožencema ne sme dosoditi služnosti z drugačno vsebino od tiste, ki sta jo opredelila v zahtevku, postavljenem 25. 5. 2023, in ne izven meja, ki sta jih opredelila v zahtevku. Če sodišče prisodi služnost v večjem vsebinskem obsegu od zahtevanega, gre za prekoračitev zahtevka, nekaj drugega od zahtevanega pa dosodi, če ima s sodbo dosojena služnost drugačno vsebino od zahtevane. V zvezi s prostorskimi mejami služnosti sodišče prekorači zahtevek, če dosodi služnost v daljši dolžini ali širini od zahtevane, če dosodi služnost na drugem območju (delu nepremičnine), kot je bilo zahtevano, pa sodi mimo zahtevka². S tem, ko je sodišče v izrek dodalo, da je sestavni del sodbe skica, ni dosodilo nič drugega ali več, kot sta zahtevala toženca.

15Izvedenec v skici dolžine poti ni zapisal, pač pa le širino. Razlog za to višje sodišče vidi v tem, da se na naroku na kraju samem, kjer je bil prisoten izvedenec, o dolžini poti ni posebej razpravljalo. Iz zapisnika o naroku na kraju samem izhaja, da je izvedenec ob meritvah upošteval, da toženca vtožujeta priposestvovanje služnostne poti dolžine cca. 41 m in 3,5 m širine ter da pot poteka od meje parc. št. 841/20 in parc. št. 817/12. Ugotovil je, da služnostna pot v širini 3,5 m ni možna, pač pa le v širini 2,8 m. Da bi bila pot krajša od pokazane, ni bilo govora. Po ugotovitvah izvedenca znaša površina zemljišča, po katerem poteka služnost v korist tožencev, 117 m². Izračun pokaže, da je pot dolga približno 41 m (117 : 2,8 = 41,78); na centimetre natančno pa poti ni treba označiti.

16Tudi s tem, ko je v izrek sodbe v oklepaju dodalo površino zemljišča, ki izhaja iz mnenja izvedenca, sodišče ni sodilo mimo ali preko postavljenega zahtevka. Vsebina dosojene služnosti ostaja enaka zahtevani in dosojena je na tistem delu služeče nepremičnine ter v takem obsegu, kot sta zahtevala toženca.

17Materialnopravno pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je služeča nepremičnina z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), to je 25. 7. 1997, na podlagi prvega odstavka 5. člena ZLNDL postala zasebna lastnina Občine Y. Sklicevanje tožnikov na "splošno ljudsko premoženje", to je izraz, ki se je uporabljal v sistemu družbene lastnine, je zato zmotno. Nepremičnina pridobi status javnega dobra po zakonsko predvidenem postopku. Javno dobro mora biti notificirano z vpisom v zemljiško knjigo. Da bi bila nepremičnina parc. št. 841/20 javno dobro, iz zemljiškoknjižnega izpiska ne izhaja. Graja v zvezi z poizvedbami pri Občini Y. ni obrazložena; ne pojasni, katera dokumentacija Občine Y. naj bi dokazovala, da je služeča nepremičnina bila javno dobro. Informativnih dokazov sodišče ne izvaja.

18Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse pogoje iz 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) za priposestvovanje stvarne služnosti. Vse zaslišane priče so potrdile navedbe tožencev o dolgoletni uporabi makedamske poti, ki delno poteka po parc. št. 841/20 k.o. X. Pot sta toženca in njuni pravni predniki uporabljali že pred in tudi še ves čas po uveljavitvi ZLNDL, pa tožniki vse do vložitve tožbe za prepoved vznemirjanja njihove lastninske pravice junija 2019, ko je dvajsetletna priposestvovalna doba že potekla, uporabi poti niso nasprotovali (drugi odstavek 217. člena SPZ). Da nepremičnina parc. št. 841/20 predstavlja pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi v lasti tožnikov, na možnost priposestvovati služnost ne vpliva. Nobene ovire za obstoj stvarne služnosti na k določeni stavbi pripadajočem zemljišču ni.

19Odločitev o priposestvovanju služnosti poti po nepremičnini v lasti tožnikov v korist nepremičnine v lasti tožencev je po obrazloženem materialnopravno pravilna. Ker imata toženca pravno podlago za uporabo dela nepremičnine tožnikov, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnikov o vznemirjanju njihove lastninske pravice; uporaba dela njihove nepremičnine namreč ni protipravna (99. člen SPZ).

20V pritožbi uveljavljeni razlogi glede odločitve o glavni stvari niso utemeljeni. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo tožnikov glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in v celoti potrdilo točki I in II izreka prvostopenjske sodbe (353. člen ZPP).

21Delno je utemeljena pritožba glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je preverilo kateri stroški so bili potrebni za pravdo do razveljavitve prve prvostopenjske sodbe. To je razvidno iz stroškovnika v prilogi B 20. Priglašenih samostojnih stroškov za pripravljalni narok, stroškov vloge za potrdilo o vloženi tožbi, sodne takse 2,46 EUR "za vlogo" sodišče prve stopnje ni priznalo. Utemeljeno je priznalo stroške za ZK izpiska, saj sta jih toženca pridobila in vložila v spis. Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje priznalo tožencema stroške za vlogi 11. 5. 2023 in 27. 2. 2023. V spisu ni nobene vloge tožencev z dne 27. 2. 2023. Vloga z dne 11. 5. 2023 je v resnici zgolj obvestilo, da sta toženca doplačala manjkajoči predujem; ne gre za dokazni predlog, drugo potrebno vlogo ali obrazložen dopis, zato priznanje stroškov po tar. št. 20/4 Odvetniške tarife (OT) ni bilo utemeljeno. Višje sodišče je dosojene stroške postopka znižalo za 100 točk - 60,00 EUR, za pavšalne materialne stroške 0,6 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV od navedenih zneskov, to je 13,33 EUR, kar je skupaj 73,93 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je tudi pritožbo zoper stroškovno odločitev zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

22Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker so pritožniki s pritožbo uspeli le v stroškovnem delu in še to relativno majhnem, so skladno s tretjim odstavkom 154. člena dolžni tožencema povrniti njihove potrebne (155. člen ZPP) stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče je tožencema priznalo priglašenih 500 točk (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), 10 % povišanje vrednosti za zastopanje dveh strank (prvi odstavek 7. člena OT) in 22 % DDV. To znese 410,65 EUR. Tožniki morajo tožencema stroške pritožbenega postopka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (drugi odstavek 313. člena ZPP), če ne bodo plačani v postavljenem roku, bodo tožniki prišli v zamudo in bodo od tedaj dalje dolgovali še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Sklep VSL I Cp 318/2022.
² VSRS sklep II Ips 59/2021