VSL Sodba II Cp 1084/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako:

- da se zavrne tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za nakup stanovanja in lesene drvarnice na naslovu A. 50, Ljubljana, za kupnino, ki je že bila poravnana s sklenitvijo dogovora o reševanju stanovanjskih zadev;

- da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v delu, da tožena stranka podaja zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje, da se pri njej lastnih nepremičninah:

- z ID znakom del stavbe X-95-1 k. o. X., stavba 95, del stavbe 1 (ID 0000), ki v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 27,16 m2, ki se nahaja na podstrehi stanovanjske hiše na naslovu A. 50, Ljubljana (skupaj s solastnino na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah ter na pripadajočem zemljišču, ki služi hiši v celoti),

- z ID znakom del stavbe X-108-4 k. o. X., stavba 108, del stavbe 4 (ID 0001), ki v naravi predstavlja leseno brunarico,

vknjiži lastninska pravica na osebo z imenom: B. B., roj. ..., A. 50, Ljubljana, EMŠO ..., do celote.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka (tožnik) zatrjuje, da je s toženo stranko (toženka) in njenim takratnim zunajzakonskim partnerjem (tožnikov brat) dne 12. 12. 2003 sklenil pisni dogovor o reševanju stanovanjskih zadev, iz katerega izhaja obveznost, da toženka po odplačilu kredita nanj prepiše stanovanje. Ker je bil kredit poplačan, s tožbo od toženke zahteva sklenitev prodajne pogodbe, na podlagi katere bo nanj prešla lastninska pravica na stanovanju z ID znakom X-95-1, k. o. X., in leseni brunarici z ID znakom X-108-4 k. o. X.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka s tožnikom skleniti prodajno pogodbo za stanovanje in leseno drvarnico na naslovu ..., z vsebino, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe (I. točka izreka) ter da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 3.809,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3Toženka v pritožbi uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje netočno povzelo sporna pravna in dejanska vprašanja. Izostala je celovita presoja dokazov; metodološki napotek iz 8. člena ZPP ni bil upoštevan. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku verjelo, toženki pa ne. Tožnik v izpovedbi ni bil verodostojen in je izpovedoval brez podlage v drugih dokazih. Dogovor 2003 je podpisala, vendar pa ni prejela in hranila njegove kopije. Koristi od sklenitve takšnega dogovora ni imela, ampak le njen takratni zunajzakonski partner A. A. Veriženje poslov je zatrjeval tožnik, a jih ni uspel dokazati. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dokazna listina, potrdilo banke Sparkasse z dne 28. 9. 2005, izkazuje, da stanovanje na B. ni bilo kupljeno s kupnino od stanovanja v C. Prerekala je navedbe tožnika o porabi kupnine. Ni vedela, da obstaja dedni dogovor. Dogovor o vračilu kredita ni bil dosežen. Stanovanje je bilo kupljeno za 9 mio SIT in ne 8 mio SIT. Ker tožnikov brat A. A. ni pričal, tožnik ni uspel dokazati svojih trditev. Dejansko stanje glede dogajanja v letu 2018 ni bilo popolno ugotovljeno. Poizkušala je stopiti v stik s tožnikom. Vsebina Dogovora 2003 ni določna in določljiva. Sodišče prve stopnje je dogovor opredelilo kot klasično predpogodbo. Dogovor ne vsebuje vseh bistvenih sestavin. Tudi takšne vsebine prodajne pogodbe, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, Dogovor 2003 ne vsebuje. Stanovanje je postalo skupno premoženje nje in bivšega partnerja. Če bi pristala na prelivanje skupnega premoženja v posebno premoženje takratnega partnerja, bi takšen dogovor moral biti sklenjen v notarskem zapisu. Tožbeni zahtevek je zastaral. Iz Dogovora 2003 ni izhajala obveznost obveščanja. Tožnik bi se moral sam pozanimati o dobi odplačila kredita. Zastaranje je posledica tožnikove neskrbnosti. Tožnik bi moral najkasneje v letu 2018, ko naj bi v telefonskem pogovoru izvedel, da bo moral sprazniti stanovanje, poskrbeti za varstvo pravic. Takrat je začel teči 6 mesečni rok za vložitev tožbe na podlagi petega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker je sodišče prve stopnje napačno ugodilo tožbenemu zahtevku, je napačno odločilo tudi o pravdnih stroških.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Na podlagi tretjega odstavka 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo navede tožeča stranka; vezano je na trditve strank o dejstvih, pravo pa mora poznati in trditve strank subsumirati pod ustrezno pravno normo. Iz tožbenih trditev izhaja, da se je toženka z dogovorom zavezala, da bo po plačilu kredita na tožnika prenesla lastninsko pravico na stanovanju. Tožnik je sporni dogovor opredelil kot predpogodbo ali pogodbo z odložnim pogojem. Zahteval je sklenitev prodajne pogodbe brez kupnine, ker naj bi bila že plačana s sklenjenim dednim dogovorom. V okviru zahtevka je od toženke zahteval tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na stanovanju z ID znakom X-95-1, k. o. X., in leseni brunarici z ID znakom X-108-4 k. o. X.

7Med strankama ni bilo sporno, da je bil v letu 2003 sklenjen dogovor o reševanju stanovanjskih zadev (Dogovor) in nato stanovanje s kreditom toženke kupljeno. Tudi, da je toženka Dogovor podpisala, ni (več) sporno. Pravni posel - Dogovor med toženko, tožnikom in njegovim bratom je bil torej nesporno sklenjen. Če je bil pravni posel veljavno sklenjen, je treba z njim prevzete obveznosti izpolniti pošteno v vsem, kot se glasijo (9. člen OZ in prvi odstavek 239. člena OZ).

8Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da Dogovor predstavlja predpogodbo, je protispisna. V 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da Dogovor ne predstavlja predpogodbe v smislu 33. člena OZ. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhajajo pravilni zaključki, da je bil Dogovor veljavno sklenjen: je dovolj jasen, v potrebni pisni obliki in z vsemi bistvenimi elementi.

9Poimenovanje pravnega posla ni bistveno, ampak njegova vsebina. Vsebina Dogovora pa jasno izraža toženkino obveznost. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, jasnim jezikovnim pomenom vsebine Dogovora ni mogoče pripisati drugačnega pomena ali posledice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je Dogovor nedoločen ali nedoločljiv, saj iz njega jasno izhaja, da toženka in tožnikov brat A. A. kupita stanovanje v vrednosti 8 mio SIT, da vzame kredit toženka in da se po plačilu kredita stanovanje prepiše na tožnika. Za presojo veljavnosti sklenjenega Dogovora ni bistveno, da je bilo kupljeno stanovanje nekoliko dražje. Očitno je, da so bile stranke Dogovora soglasne, da se kupi stanovanje, na katerem želi tožnik s to tožbo pridobiti lastninsko pravico. Toženka se v pritožbi le sprašuje, kako naj bi višja cena vplivala na veljavnost Dogovora. Ne navede nobene tehtne okoliščine, zakaj je Dogovor ne bi zavezoval. Da izvoda Dogovora ni hranila, na njegovo veljavnost ne vpliva. Tudi ni pomembno ali in kakšne koristi je imela od sklenjenega Dogovora. Če je bila s spornim Dogovorom čezmerno prikrajšana, bi lahko njegovo razveljavitev zahtevala v roku 1 leta od sklenitve (drugi odstavek 118. člena OZ). S takšnim ugovorom je sedaj prepozna. Sklenjen dedni dogovor, čeprav je povezan z ureditvijo njihovih stanovanjskih razmer, na veljavnost Dogovora ne vpliva. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porabi kupnine za prodajo stanovanja v C. in pridobljenih koristih toženke ob pravilni uporabi materialnega prava niso pomembne, saj ne vplivajo na veljavnost sklenjenega Dogovora. Višje sodišče zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne bo odgovarjalo.

10Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je veljavno sklenjen Dogovor podlaga za sklenitev prodajne pogodbe. Iz Dogovora takšna obveznost ne izhaja, pač pa, da bosta toženka in A. A. za tožnika s kreditom kupila stanovanje in po odplačilu kredita lastninsko pravico na njem prenesla nanj.

11Lastninska pravica se (med drugim) pridobi na podlagi pravnega posla (39. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Za (takšno) pridobitev lastninske pravice se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon (40. člen SPZ). Prenos lastninske pravice na nepremičnini se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila (49. člen SPZ). Za uspešen prenos lastninske pravice na nepremičnini je tako potreben najprej veljaven zavezovalni pravni posel, s katerim se odsvojitelj zaveže, da bo prenesel lastninsko pravico na sopogodbenika, in veljaven razpolagalni pravni posel, s katerim odsvojitelj izjavlja svojo voljo, da lastninsko pravico prenaša, pridobitelj pa, da lastninsko pravico sprejema.

12Dogovor sam je zavezovalni pravni posel za prenos lastninske pravice na kupljenem stanovanju, in sicer z obveznostjo sklenitve razpolagalnega pravnega posla pod odložnim pogojem plačila kredita. S tem, ko je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe, je po obrazloženem zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi Dogovora lahko tožnik od toženke zahteva le še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - razpolagalni pravni posel. Ker je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila vsebovan v postavljenem zahtevku za sklenitev kupoprodajne pogodbe¹, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava ugoditi le zahtevku za podajo zemljiškoknjižnega dovolila.

13Ker je bilo določeno, da bo lastnica stanovanja do poplačila kredita toženka, in je ona zemljiškoknjižna lastnica, lahko obveznost prenosa lastninske pravice opravi le ona. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine se zato utemeljeno nanaša zgolj na toženko. Toženka in A. A. v konkretnem primeru nista (nujna) sospornika. Tudi če stanovanje predstavlja njuno skupno premoženje, je A. A. že podal soglasje o prenosu lastninske pravice ob sklenitvi Dogovora. Z Dogovorom sta se toženka in njen takratni zunajzakonski partner zavezala priskrbeti stanovanje tožniku. Gre za obveznost zunajzakonskih partnerjev v razmerju do tretje osebe in ne za medsebojni dogovor o urejanju premoženjskih razmer v smislu določb 47. člena Zakona o notariatu (ZN). V pritožbi izpostavljena njuna medsebojna razmerja ne vplivajo na veljavnost sklenjenega Dogovora. Potrebni obličnosti pravnega posla je bilo zadoščeno.

14Tožbeni zahtevek glede izstavitve zemljiškoknjižne listine še ni zastaral. Terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih (350. člen OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Bistven je trenutek zavedanja o okoliščinah, ki posamezniku omogočajo, da vloži zahtevek.² Ni sporno, da sta imeli stranki leta 2018 telefonski pogovor o predmetnem stanovanju. Za presojo zastaranja vsebina telefonskega pogovora ni relevantna. Bistveno je, da med strankama ni bilo sporno, da se je tožnik v letu 2004 vselil v stanovanje in v njem ves čas prebival ter sam ni razpolagal s kreditno dokumentacijo, toženka pa ga o tem tudi ni obveščala najmanj do telefonskega pogovora v letu 2018, saj je štela, da je Dogovor ne zavezuje. Tako tožnik najmanj do leta 2018 ni bil seznanjen z okoliščino, da ima pravico zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

15Res je, da je bil tožnik v tem času pasiven in se pri toženki ni pozanimal, ali je kredit že poplačan. Vendar je tožnik za svojo neskrbnost podal povsem življenjsko logične in razumne razloge. Menil je, da je bil kredit sklenjen za dobo 15 ali 20 let, kar je pri kreditih za nakup nepremičnin povsem običajna ročnost kredita. Od nakupa stanovanja do telefonskega pogovora še ni minilo 15 let. Ker tožnik do leta 2018 ni bil seznanjen z dejstvom o poplačilu kredita, se tudi ni zavedal okoliščin, ki bi mu omogočile vložitev zahtevka. Desetletni zastaralni rok za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila še ni potekel.

16Ob pravilni uporabi materialnega prava se ostale pritožbene navedbe izkažejo kot irelevantne za odločitev, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Zahtevek tožnika je utemeljen le v delu za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost sklenitve takšnega razpolagalnega pravnega posla, je bil veljavno sklenjen z Dogovorom. Za tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na sklenitev prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla, ni pravne podlage in ga je treba zavrniti. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi toženke delno ugodilo in tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, pa potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je uspel le z delom zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Glede na le delni uspeh v pravdi, mu mora toženka skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti le sorazmeren del pravdnih stroškov.

19Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so stroški tožnika znašali skupaj 3.809,70 EUR. Stroški toženke niso bili odmerjeni. Na podlagi Odvetniške tarife (OT) in priglašenih stroškov toženke na list št. 183 spisa, je pritožbeno sodišče toženki odmerilo 900 točk za odgovor na tožbo, 900 točk za prvo pripravljalno vlogo, 675 točk za drugo pripravljalno vlogo, 450 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 900 točk za prvi narok za glavno obravnavo in 100 točk za čas trajanja naroka, 20 točk za sporočilo sodišču z dne 20. 4. 2022, 20 točk za dostavo listin dne 22. 4. 2022, 50 točk za izjavo z dne 9. 5. 2022 in 50 točk za izjavo dne 20. 6. 2022, 450 točk za narok dne 1. 7. 2022 in 150 točk za čas trajanja naroka, 20 točk za prošnjo sodišču dne 19. 9. 2022, 50 točk za pripombe na zvočni prepis, 50 točk za listino z dne 14. 10. 2022, 450 točk za narok dne 25. 11. 2022 in 100 točk za čas trajanja naroka, skupaj 5.335 točk. K temu je prištelo še materialne stroške v višini 63 točk (11. člen OT) in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60EUR znaša 3.951,34 EUR. Glede na delni uspeh tožnika in podobno višino odmerjenih pravdnih stroškov obeh strank, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem.

20Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Toženka je s pritožbo delno uspela, vendar pretežno zaradi preizkusa razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi tožnikova stališča v odgovoru na pritožbo niso utemeljena, saj pritrjuje materialnopravno zmotni odločitvi prvega sodišča. Glede na to je višje sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Gl. sklep VSRS II Ips 384/2010.
² Prim. sodba in sklep VSRS II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016.