118. člen OZ

Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko. Namero tožene stranke ustvariti nesorazmerno korist bi morala tožeča stranka povezati z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami pri tožeči stranki, kot šibkejši stranki. Zatrjevati in dokazati bi morala zvezo med nesorazmerjem in takšnimi okoliščinami pri šibkejši pogodbeni stranki, za katere zakon govori, da jih druga pogodbena stranka izkoristi v svojo korist. Ne zadošča večkrat ponovljena posplošena trditev tožeče stranke, da je tožena stranka "izkoristila njeno stisko", ker je vsebinsko prazna. Stiska kot neugodno, težko rešljivo stanje, je pravni standard, ki bi ga morala tožeča stranka napolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve. Tožeča stranka se je pri uveljavljanju ničnosti Prodajne pogodbe 2003 opirala tudi na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ), kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ)

V konkretnem primeru gre verjetno za enotno ponudbo. Tožencu namreč v ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ni bilo treba vključiti nekmetijskih zemljišč, pa je to storil. Poleg tega je tudi ceno postavil za vse ponujene nepremičnine skupaj.

Tudi izvedenka za gozdarstvo in gozdni prostor je potrdila, da je bilo le 32 % od neto količine posekanega lesa kvalitete primerne le za drva, vse ostalo pa je bil kakovosten les, primeren za hlode. Zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bil namen odkupa odkazanega lesa, le za izdelavo drv, sestavina ustno sklenjene prodajne pogodbe.

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka se sklicuje na veliko – nezavedno – razliko med kupnino in dejansko vrednostjo nepremičnine, ki je bila predmet pravnega posla. Zatrjuje svojo zmoto glede vrednosti prodane nepremičnine. In sicer zaradi napake pri vrednotenju, ki ga je izvedla sama (z raziskavo vrednosti predmeta) in na osnovi rezultata te raziskave oblikovala svojo poslovno voljo (ne gre za zmoto o vrednosti zaradi nepoznavanja bistvenih lastnosti predmeta). Pri tem je bila dolžna ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odmik od zahtevane skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) in zaključilo, da zmota tožene stranke ni opravičljiva in ni nezakrivljena.

Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preuž

Predlog se zavrne.

Če sodišče ugotovi, da aleatornosti ob sklenitvi pogodbe ni oziroma je neznatna, je dolžno opraviti presojo, ali je podano očitno nesorazmerje med naklonitvijo preživljanca in storitvijo preživljavca.

Kršitev dolžne skrbnosti in odgovornosti člana organa vodenja družbe sicer predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost poslovodstva (263. člen ZGD-1). Osnovna pomanjkljivost instituta odškodninske odgovornosti poslovodstva je, da temelji na (v teoriji in praksi) povsem napačni predpostavki, da je škodo, ki jo član uprave družbe (lahko) povzroči družbi, mogoče povrniti iz njegovega osebnega premoženja, oz. natančneje, na predpostavki, da sta družbi povzročena škoda in osebno premoženje člana uprave v relevantni korelaciji (v smislu, da večja, kot je škoda, ki jo je član uprave povzročil družbi, večje je njegovo premoženje-pri tem je seveda relevantno le premoženje, na katerega je v izvršbi mogoče poseči). Dejanske možnosti, da bi oškodovana družba na ta način nadomestila škodo, so tako praviloma v obratnem sorazmerju z višino nastale škode, kar je že samo po sebi paradoks. Druga pomanjkljivost tega instituta je, da ni usmerjen k bistvu, k škodnemu dejanju samemu, in torej omogoča absurdno situacijo, da mora družba še naprej izpolnjevati zanjo škodljivo pogodbo, (če gre za dolgoročno pogodbo ali pogodbo z zaporednimi obveznostmi), zakon pa ji omogoča, da po vsaki izpolnitvi vl

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi jo toženca zavedla in pregovorila v sklep pogodbe o predmetu, za katerega ni vedela, da so stavbna in ne kmetijska zemljišča in tudi o ceni. Ni dokazala čezmernega prikrajšanja.

Po presoji Vrhovnega sodišča je subjektivna prvina kavze v obravnavani zadevi tako močna, da posel ni združljiv s postopkom varovanja predkupne pravice po ZKZ. Tak posel je bila odsvojiteljica pripravljena skleniti le s pridobiteljico. Velik razkorak med konkretno kupnino in tržno vrednostjo izključuje sklep, da je šlo v tem primeru za obid kogentnih določb. Če bi bila primorana odsvojiteljica po tej ceni prodati svoj solastninski delež nekemu drugemu predkupnemu upravičencu, tedaj bi bila premoženjsko prikrajšana (vse do višine tržne vrednosti), obenem pa nepremoženjskega cilja, odsvojiti delež sestri dvojčici, tudi ne bi dosegla. Če bi ji pravni red dopuščal zgolj to, da delež odsvoji sestri dvojčici v celoti neodplačno (kar bi bilo z vidika ZKZ dopustno in z vidika predkupnih upravičencev nepreprečljivo), pa znova ne bi dosegla svojega ekonomskega (in pravno zavarovanega) interesa, da na rovaš svojega deleža tudi sama užije za desetino zvrhan milijon dolarjev.

Za izdajo začasne odredbe zadoščajo verjetno izkazana dejstva oziroma nižji dokazni standard kot bo veljal za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku. Upoštevaje vse citirane določbe ZSDH-1 in sam namen tega zakona, ki je izključno upravičenje razpolaganja s kapitalskimi naložbami RS v imenu in za račun RS v celoti prenesel na upnika, upravljanje pa zajema tudi zastopanje v sodnih postopkih v imenu in za račun RS, je procesno upravičenje upnika po presoji pritožbenega sodišča podano. Ne glede na to kaj pomeni neposredna tuja naložba po ZIUOOPE, kdo jo je dolžan prijaviti, v kakšnem primeru in kdaj, ima ministrstvo, pristojno za gospodarstvo torej tudi samo možnost pregledati posamezne tuje naložbe (drugi odstavek 72. člena ZIUOOPE) in na podlagi tega ugotoviti, ali predstavlja neposredna tuja naložba grožnjo varnosti in javnemu redu RS. Zato dejstvo, da zavezanec posla ne priglasi pristojnemu ministrstvu, samo po sebi ne more pomeniti njegove ničnosti, saj bi bilo to v nasprotuje z namenom zakona, ki ni v preprečevanju tujih naložb, temveč v tem, da se ugotovi ali ne predstavlja morda konkretna neposredna tuja naložba grožnjo varnosti in javnemu redu RS. Zato tak pos

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila dogovorjena odkupna pravica, saj se je toženec zavezal, da bo tožniku pod dogovorjeni pogoji (za znesek 1.050,00 EUR) na tožnikovo zahtevo prodal predmetno vozilo (peti odstavek 38. člena SPZ2).

Prevara, zaradi katere bi tožeča stranka lahko dosegla razveljavitev pogodbe, ni verjetno izkazana.

Ob nezatrjevanju drugih okoliščin, ki bi utemeljevale nedopustnost pogodbene podlage oziroma nedopustnost nagiba se izkaže kot pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da ugotavljanje primernosti višine najemnine ni odločilno za presojo ničnosti Najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do subjektivnega elementa oderuštva iz prvega odstavka 119. člena OZ tako, da ta element ne more biti izpolnjen na strani najemnice, ki je kot hčerinska družba odvisna družba svoje matere in ne obratno. Da bi tožeča stranka s pritožbo lahko uspešno izpodbila presojo sodišča prve stopnje glede oderuštva pogodbe, bi torej morala izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o obeh kumulativnih predpostavkah oderuštva. Tudi sicer bi morebitno nesorazmerje pri dogovorjeni odškodnini lahko bilo podlaga le za delno ničnost Najemne pogodbe (88. člen OZ), ki bi jo morala tožeča stranka ustrezno utemeljiti. Glede nesorazmerne pogodbene kazni pa že zakon daje zavezancu za plačilo pogodbene kazni oblikovalno tožbeno upravičenje za zmanjšanje takšne obveznosti (252. člen OZ).

Očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank oziroma dejstva, da naj bi bila nagrada za tožnika že ob sklenitvi pogodb in aneksa za več kot 10-krat napačno (prenizko) obračunana zaradi prenizko določenega deleža delavca (tožnika) nasproti deležu delodajalca na čisti gospodarski koristi spornih izumov, ni mogoče uveljavljati kot razlog za prilagoditev oziroma, spremembo nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR. Po tej določbi se višina nagrade lahko spremeni, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile, kar pomeni, da je mogoče uveljavljati le spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo po podpisu pogodb, v katerih je bila nagrada določena. Varstvo pravic delavca – izumitelja kot ekonomsko šibkejše stranke (v razmerju do delodajalca) v zvezi z nagradami za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju, za primer, da delodajalec delavcu določi prenizko nagrado, je zagotovljeno v določbah ZPILDR, ki urejajo varstvo pravic pred poravnalnim svetom in sodno varstvo ter roke, v katerih lahko delavec to varstvo uveljavlja (z ugovori glede višine in vrste nagrade). Teh možnosti tožnik ni izrabil, ker je obe pogodbi

Tožeča stranka je sicer trdila, da je bila prodajna cena oderuška, kar pa ne zadostuje za presojo in ugotovitev, da je pogodba oderuška in posledično nična. Tudi, če drži, da je sporna cena nerealna oziroma previsoka, slednje ne spreminja dejstva, da je tožeča stranka tista, ki bi kot profesionalna oseba, katere osnovna dejavnost je financiranje, morala preveriti predmet, ki ga kupuje in ceno zanj. Ker je dano ponudbo oziroma prodajno pogodbo brez pripomb sprejela, se je s ceno očitno strinjala. Samo dejstvo visoke cene namreč še ne pomeni prevare. Trditve, da cene ni mogla preveriti, niso utemeljene. Tožeča stranka je sicer navajala, da je bilo v konkretnem primeru nemogoče preveriti ceno, ker je bil predmet pogodbe izdelan po željah naročnika, vendar slednjega ni izkazala. Ni namreč trdila in dokazala, da je dejansko poskusila pri drugih proizvajalcih ali kako drugače pridobiti cene primerljivega blaga, pa je bila pri tem neuspešna. Tako (skrbno) ravnanje bi pri njej bodisi potrdilo voljo za sklenitev pogodbe, ali pa bi jo spravilo v dvom o primernosti cene, zaradi česar prodajne pogodbe ne bi sklenila. Nenazadnje je predmet prodajne pogodbe tudi predmet leasinga,

Dejstvo, da je imel tožnik 23 let in da ni imel živih staršev, ne predstavlja zadostnih elementov za sklep, da je bil tako neizkušen, da se ne bi mogel zavedati, da podpisuje kupoprodajno pogodbo in da mu niti takrat, ko je izročal ključe stanovanja ni bilo jasno, da ga je prodal proti plačilu 40.000 EUR. Nobenega posebnega razumevanja ali pravnega znanja ali posebnih izkušenj ni potrebno, da to razumeš. To, da bi zgolj očitno nesorazmerje vodilo do ničnosti, bi se morale pokazati še kakšne dodatne drugačne okoliščine, zaradi katerih bi bil pravni posel nemoralen.

Trditve o očitnem nesorazmerju med obveznostmi pogodbenih strank bi lahko predstavljale razlog za razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja v smislu 118. člena OZ, vendar v tem delu pritožnica sodbe ne izpodbija. Glede na navedeno tožnica od toženca ne more zahtevati plačila višje (tržne) vrednosti za prodani nepremičnini, saj je za izpolnitev pogodbene obveznosti pravno odločilna zgolj s pogodbo dogovorjena cena.

Zaupanje je tožeča stranka prikazovala kot vrsto odvisnosti. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je že prvostopenjsko sodišče presodilo pravilno, da je tudi to premalo za to, da bi obstajala odvisnost tožeče stranke. Zgolj čustvena naklonjenost ne predstavlja zadostnih elementov za sklep, da je bila tožeča stranka v tako šibkem in podrejenem položaju, da bi se tega moral zavedati tudi toženec in bi bilo pogodbo mogoče opredeliti kot oderuško in s tem nično. Pravni posel je zaradi nesorazmerja v ceni sicer lahko neveljaven, toda le, če za pravo vrednost stranka ni vedela in ni morala vedeti. Stranka se mora torej pozanimati, kakšna je pravilna cena. Le če je to storila, se bo lahko sklicevala na nesorazmernost dajatev. Uveljavljala jo bo torej lahko le v primeru upravičene zmote. Zgolj življenje v inozemstvu in pa nepoznavanje pravne ureditve Republike Slovenije pa tudi ni razlog za morebitno neizkušenost. Jasno je, da mora oderuh „izkoristiti“ šibak položaj nasprotne stranke, torej na primer neizkušenost. Izkoristi ga lahko le, če ga pozna in ravna namerno. V posebnih okoliščinah zadošča že oderuhova nedejavnost; vendar mora oderuh zavestno pristati na že ustvarjeno stanje in