VSL Sklep I Cpg 355/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 24.701,95 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za znesek 11.400,90 EUR od vključno 25. 3. 2015 dalje in za znesek 13.301,05 EUR od vključno 9. 5. 2015 dalje (I. točka izreka). Hkrati je tožniku naložilo toženki povrniti 2189,94 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil tožnik in višjemu sodišču predlagal, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in njeni utemeljenosti nasprotovala ter višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravdni stranki sta 23. 3. 2015 sklenili pogodbo o izvedbi dela - projektantsko pogodbo (v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je toženka (izvajalka) zavezala izdelati projektno in tehnično dokumentacijo za nameravano gradnjo poslovnega objekta, avtomehanične delavnice tožnika (naročnika) in mu s tem povezano svetovati, ta pa za izvedene storitve plačati pogodbeno ceno v treh obrokih po predhodno določenih obračunskih situacijah.

6Tožnik je zatrjeval, da toženka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, saj naj mu ne bi bila izročila celotne in zakonsko skladne projektne dokumentacije oziroma naj bi jo bila pripravila drugače, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, pri čemer je toženki očital, da ni pridobila ustreznih soglasij, ki naj bi predstavljala del projektne dokumentacije, zlasti soglasij lastnikov sosednjih nepremičnin za manjši odmik načrtovane gradnje od meje. Navajal je, da je toženko 12. 10. 2015 pozval na izpolnitev pogodbenih obveznosti in jo opozoril, da bo po poteku primernega dodatnega roka za izpolnitev od Pogodbe odstopil oziroma bo ta razvezana po samem zakonu, kar se je na koncu 20. 10. 2015 tudi zgodilo. S tožbenim zahtevkom je uveljavljal vračilo vsote že izvedenih plačil (dva od treh obrokov pogodbene cene), ki jih je skladno s Pogodbo plačal toženki.

7Sodišče prve stopnje je ocenilo, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev po 5. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO‑1), pri čemer med omenjena soglasja ne sodijo tista lastnikov sosednjih parcel za manjši odmik od meje. Zato je presodilo, da je toženka storitve po Pogodbi opravila v celoti in po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je projektno dokumentacijo, kot to trdi sama, končala 20. 7. 2015 in tožnika pozvala, naj jo 31. 7. 2015 prevzame, na kar pa se tožnik ni odzval, kakor tudi ne na dodaten pisni poziv z dne 3. 8. 2015. Presodilo je, da je po poteku primernega roka od prejema zadnjega poziva prišel v upniško zamudo in od Pogodbe kasneje ni več mogel odstopiti, zaradi česar tudi njegov zahtevek na vračilo plačanih zneskov pogodbene cene ni utemeljen.

8Stranki sta s Pogodbo sklenili podjemno pogodbo (pogodbo o delu), zaradi česar je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da pravno podlago v zadevnem sporu (poleg Pogodbe ter predpisov s področja gradnje in projektiranja) predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi (619. - 648. člen OZ).

9Pravilna je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja, kot jih opredeljuje 5. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Toženkine obveznosti so bile urejene v 3. členu Pogodbe, ki med drugim določa, da je toženkina naloga "pridobivanje projektnih pogojev in soglasij". Drugi odstavek 2. člena Pogodbe je ob tem določal, da se v ostalih sestavinah pogodbenega dogovora toženka ravna po ZGO‑1, Pravilniku o projektni dokumentaciji¹ (Pravilnik) ter ostali veljavni zakonodaji na področju načrtovanja in projektiranja. ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena,² pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo.

10Ob upoštevanju pogodbenega sklicevanja na zakonska določila (ZGO-1) ter jasne zakonske definicije spornih pojmov (soglasje, soglasodajalec), ne more takšnega zaključka omajati niti interpretacija določil Pravilnika (predpisa, ki v hierarhiji pravnih aktov zaseda nižje mesto), ki naj bi po pritožbenih navedbah vodila do sklepa, da soglasja mejašev spadajo med soglasja v smislu 3. člena Pogodbe.

11V smer, da pridobitev soglasij lastnikov sosednjih nepremičnin ni spadala v okvir pogodbenih obveznosti toženke, kaže še okoliščina, da sta stranki s Pogodbo sklenili podjemno pogodbo, kar pomeni, da je toženka v zvezi s storitvami iz 3. točke Pogodbe prevzela obligacijo rezultata. Ta se ne prilega dobro obveznosti pridobitve zasebnih listin od oseb zasebnega prava, katerih strinjanje s projektom ni odvisno od skladnosti gradnje z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, pač pa izključno od njihove svobodne volje, ki je toženka v okviru opravljanje svoje dejavnosti ne obvladuje in zanjo težko jamči.

12Tudi pritožbena sklicevanja na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 55/2016, potrjena s sodbo tega pritožbenega sodišča II Cpg 510/2022, niso utemeljena. Tam je toženka (kot tožnica) od tožnika (tam toženca) uveljavljala plačilo dodatnih storitev, ki mu jih je obračunala po 8. členu Pogodbe (Posebni stroški), mednje pa uvrstila tudi storitve, povezane s prizadevanjem za pridobitev soglasij mejašev za manjši odmik. Tožnik je tudi v tistem postopku zatrjeval, da je bila to že osnovna obveznost toženke po Pogodbi, pri čemer je tudi v tistem postopku sodišče ocenilo, da storitve pridobivanja soglasja mejašev ne spadajo med toženkine obveznosti po 3. členu Pogodbe. Ob tem je toženkin zahtevek za plačilo dodatnih storitev sicer zavrnilo, pri čemer pa iz obrazložitve sodbe II Cpg 510/2022 kot nosilni razlog za potrditev zavrnilne prvostopenjske sodbe izhaja odsotnost dogovora o obračunu posebnih stroškov.

13Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe v postopku I Pg 55/2016 sicer res izhaja tudi, da je tožnik (tam toženec) dokazal, da je bilo med strankama ustno dogovorjeno, da bo toženka (tam tožnica) v okviru pogodbene vrednosti opravila vse storitve in pridobila celotno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, kar v določeni meri smiselno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zdaj obravnavani zadevi, pri čemer pa pritožbeno sodišče ne glede na navedeno (v tem delu) pritrjuje dokazni presoji sodišča prve stopnje v tem postopku. Na ugotovitve v tistem ni z ničimer neposredno vezano.

14Med strankama namreč ni sporno, da sta v zvezi z izdelavo projektne dokumentacije za tožnikov objekt poslovno sodelovali in s tem namenom sklenili Pogodbo. Upoštevaje dejstvo, da je med njima obstajal pisni dogovor, ki je urejal vsebino njunega sodelovanja, tožnikova teza, da je bil s toženko sklenjen tudi (širši) ustni dogovor, da bo storila vse potrebno za pridobitev gradbenega dovoljenja, ni prepričljiva kakor tudi ne s tem povezane izpovedbe tožnika ter prič A. A. in B. B. (prim. še pravila v zvezi z domnevo o popolnosti listine iz 56. člena OZ). V zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča v postopku I Pg 55/2016 pa tudi ne gre spregledati okoliščine, da je sodišče svoj tamkajšnji (drugačen) dokazni sklep oprlo zgolj na tožnikovo (tam toženčevo) zaslišanje, saj se je toženka (tam tožnica) zaslišanju na naroku odpovedala oziroma se vabilu na zaslišanje ni odzvala (drugi odstavek 258. člena ZPP).

15Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z okoliščino, da je toženka svoje pogodbene obveznosti izpolnila oziroma projektno dokumentacijo dokončala 20. 7. 2015.

16Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je to ugotovitev sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpovedbo toženkinih zakonitih zastopnikov C. C. in D. D., ki jima je v nasprotju s tožnikovo izpovedbo v celoti sledilo, po presoji pritožbenega sodišča pa je utemeljeno pritožbeno stališče, da je takšna ugotovitev napačna in v nasprotju z listinskimi dokazi, deloma pa tudi s trditvami toženke same. Ta je v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da je v obdobju po 20. 7. 2015, na pristojne soglasjedajalce (torej glede tistih soglasij, katere je bila po Pogodbi zavezana pridobiti) posamezne vloge za pridobitev soglasja šele naslovila, zaradi česar ne more biti pravilna ugotovitev, da je navedenega datuma projektno dokumentacijo že dokončala. Iz toženkinih navedb tako izhaja, da je bila vloga za pridobitev soglasja na E., d. d., posredovana 31. 7. 2015 in 28. 8. 2015, na Občino Škofja Loka 31. 7. 2015 in 12. 8. 2015, na družbo G., d. d., pa 31. 7. 2015, pri čemer je po odgovoru slednje, da ni več izvajalec javne službe za področje plinovoda, toženka novo vlogo za pridobitev soglasja 7. 8. 2015 posredovala družbi H., d. d., kot novemu izvajalcu te službe. Toženkine trditve so ob tem podprte z listinskimi dokazi (kopijami vlog za pridobitev soglasij), ki jih je sama priložila odgovoru na tožbo, na te okoliščine pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjal tudi tožnik in s tem smiselno zatrjeval, da toženka tudi v zvezi z drugimi soglasji, tj. tistimi, ki se ne nanašajo na strinjanje mejašev za manjši odmik gradnje od meje, svojih obveznosti po Pogodbi ni izpolnila.

17Ob upoštevanju navedenega ni dvoma, da toženka projektne dokumentacije 20. 7. 2015 še ni mogla dokončati, pri čemer je jasno tudi, da pogodbenih obveznosti v celoti ni izpolnila niti v času sestanka med strankama 27. oziroma 31. 7. 2015, ko naj bi (po toženkinih navedbah) bilo dogovorjeno, da bo tožnik sporno dokumentacijo prevzel, kakor tudi ne 3. 8. 2015, ko je toženka tožnika z dopisom na prevzem dokumentacije še zadnjič pozvala.

18V posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da bi tožnik moral projektno dokumentacijo prevzeti 31. 7. 2015 oziroma v primernem roku po prejemu dopisa z dne 3. 8. 2015 in da je takrat prišel v upniško zamudo. V skladu s tretjim odstavkom 300. člena OZ upnik ne pride v zamudo, če dokaže, da ob času, ko mu je bila ponujena izpolnitev, dolžnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti, kar je tožnik v konkretnem primeru tudi storil. Ker je napačen zaključek, da je tožnik v primernem roku po 3. 8. 2015 prišel v upniško zamudo (pri čemer sodišče prve stopnje točnega trenutka niti ni opredelilo), je napačen tudi zaključek, da iz tega razloga 20. 10. 2015 ni več mogel odstopiti od Pogodbe.

19Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja tudi na napačnost materialnopravnega stališča, v skladu s katerim bi se tožnik, kljub dejanskim pomanjkljivostim izvršenega dela,³ toženkinemu pozivu na prevzem dokumentacije moral odzvati ter jo pregledati, morebitno odpravo neustreznosti pa zahtevati v okviru jamčevalnih zahtevkov zaradi izpolnitve z napako. Stvar z napako namreč že po definiciji in naravi ni enaka stvari brez napake, kar pomeni, da pogodbena stranka, ki izroči stvar z napako, svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila. Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako,⁴ kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ, da ni veljavne izpolnitve, če tisto, kar je dolžnik izročil kot dolgovano stvar in jo je upnik kot takšno sprejel, to v resnici ni (ter ima upnik pravico vrniti tisto, kar mu je bilo izročeno, in zahtevati dolgovano stvar). Sodišče prve stopnje je svoje stališče, s katerim se pritožbeno sodišče ne strinja, podkrepilo s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 633. člena OZ, ki naročniku nalaga, da pregleda in prevzame izvršeno delo. Pri tem je spregledalo, da ga takšna dolžnost ne veže, kadar ima za nasprotovanje prevzemu dela utemeljen razlog,⁵ kar morebitna napaka na predmetu izpolnitve gotovo je. Tudi podredna utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik v obravnavani zadevi prišel v upniško zamudo že zgolj zato, ker ga je toženka na prevzem projektne dokumentacije pozvala, zato ni pravilna.

20Pritožbeno sodišče ne sledi utemeljitvi iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki na podlagi nespornega dejstva, da je tožnik po obračunskih situacijah toženki plačal prvi (30%) in drugi (35%) obrok, zaključuje, da je toženka izpolnila najmanj drugo tretjino Pogodbe in je že zato upravičena do plačila vsaj dveh obrokov pogodbene cene. Kot utemeljeno opozarja tudi pritožba, je do obročnih plačil prihajalo zgolj na podlagi dogovora o plačilni dinamiki (9. člen Pogodbe), pri čemer plačil obrokov ni mogoče enačiti s sorazmerno izpolnitvijo pogodbene obveznosti, kar je navsezadnje jasno že iz tega, da je tožnik prvi obrok plačal ob podpisu Pogodbe oziroma naročilu, ko toženka pogodbenih storitev sploh še ni začela izvajati. Toženka se je kot izvajalka podjemne pogodbe zavezala za tožnika izdelati projektno in tehnično dokumentacijo (obligacija rezultata), tožnik pa za to plačati pogodbeno ceno, kar pomeni, da je toženka do plačila po sklenjeni Pogodbi upravičena samo ob pogoju, da je svoje obveznosti po 3. členu Pogodbe v celoti izpolnila.

21Pritožbeno sodišče je zmotno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje ugotovilo tudi v okvirih uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP). Kakor že pojasnjeno, pritrjuje presoji, da se toženka s Pogodbo za tožnika ni zavezala pridobivati soglasij lastnikov sosednjih nepremičnin za manjši odmik od meje. Vendar bi moralo prvostopenjsko sodišče tožnikove dejanske navedbe v zvezi s to okoliščino presojati z vidika vseh pravnih norm, ki bi glede nanje lahko prišle v poštev kot pravno relevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku.⁶

22Tožnik je v obravnavani zadevi kontinuirano zatrjeval, da mu je toženka zagotavljala, da bo zanj pripravila vse potrebno za pridobitev gradbenega dovoljenja za načrtovano poslovno stavbo. Čeprav je izvedeni dokazni postopek pokazal, da ni bilo tako in da se je dejansko zavezala izdelati zgolj projektno in tehnično dokumentacijo, kot je specificirana v 3. členu Pogodbe in razložena na prvi in drugi stopnji sojenja, pa ne gre spregledati, da je tožnik že s takšnimi trditvami smiselno zatrjeval tudi, da ga toženka ni opozorila na vpliv morebitnega izostanka pridobitve soglasja mejašev na dejansko realizacijo projekta gradnje. Tožnik je trditve s takšno še jasneje podal v svoji prvi pripravljalni vlogi, kjer je navajal: "Ob tem gre poudariti, da je tožena stranka strokovnjak za pripravo PGD dokumentacije in ji potreba po pridobitvi vseh soglasij, vključno s soglasjem lastnikov sosednjih nepremičnin z manjšim odmikom ni mogla ostati neznana ni mogla ostati neznana […] Tožena stranka tožeče stranke ni nikoli opozorila, da ne bo pridobila vseh, temveč le nekatera soglasja."⁷

23Podjemnik je po zakonu dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivost v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvršitev, ker sicer odgovarja za škodo (tretji odstavek 625. člena OZ). Tožnik je v postopku med drugim zatrjeval, da je bilo pozicioniranje poslovnega objekta (avtomehanične delavnice) v prostor na način, da je bil ta od dveh sosednjih zemljišč oddaljen manj kot 4 m, bistvenega pomena, kar je podkrepil z obrazložitvijo, da bi bila sicer vožnja tovornih vozil okoli objekta na drugi strani ovirana oziroma onemogočena. To potrjujejo tudi predloženi listinski dokazi, iz katerih izhaja, da je bila projektna dokumentacija od samega začetka zasnovana tako, da je bila poslovna zgradba od meje sosednjih zemljišč parc. št. ..., k. o. ..., in št. ..., k. o. ..., oddaljena manj kot 4 m, kar je tudi manj kot dopušča Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Škofja Loka.⁸ Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kljub dokončani dokumentaciji s strani toženke po Pogodbi pridobiti še soglasja mejašev za manjši odmik od meje, gotovo sodi med tiste, za katere je toženka vedela ali pa bi kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in je bila pomembna za naročeno delo ter bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ o tem morala seznaniti. Takšno obveznost ji nalaga že splošna predpogodbena dolžnost informiranja nasprotne stranke, izhajajoča iz splošnega obligacijskega načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ).⁹

24V posledicah napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP), ki je bila delno povezana s predhodno obrazloženo zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja (340. člen ZPP), delno pa od tega tudi neodvisna, sodišče prve stopnje večjega dela pravno relevantnih okoliščin v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljalo in je dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovilo (340. člen ZPP). Izostalo je tako ugotavljanje celotnega sklopa dejstev, povezanih s stanjem izpolnjenih pogodbenih obveznosti toženke in komunikacijo med strankama v obdobju do 12. 10. 2015, ko je tožnik toženko z dopisom pozval na izpolnitev obveznosti, oziroma do 20. 10. 2015, ko se je dodatni rok za izpolnitev Pogodbe toženki iztekel in je tožnik zatrjeval, da je bila Pogodba razvezana po samem zakon (tretji odstavek 105. v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ). Prav tako prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo bistvenih okoliščin v času sklepanja pogodbenega razmerja med strankama, povezanih s toženkino predpogodbeno dolžnostjo informiranja tožnika (tretji odstavek 625. člena OZ in 5. člen OZ).

25Ob upoštevanju dejstva, da je ostal neugotovljen celoten sklop oziroma pretežni del pravno odločilnih dejstev, višje sodišče takega postopka ne more samo dopolniti na podlagi morebitne pritožbene obravnave, saj bi na ta način glede vsega navedenega prvič samo odločalo, s tem pa bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen URS). Zato je bilo po oceni pritožbenega sodišča treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP), predvsem upoštevajoč dane napotke, ki naj jim sledi sodišče prve stopnje.

26V novem sojenju naj najprej ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku, začenši z okoliščinami, povezanimi s toženkino predpogodbeno dolžnostjo informiranja tožnika v času sklepanja Pogodbe po tretjem odstavku 625. člena OZ. S tem povezano bo prvostopenjsko sodišče moralo tožnikov zahtevek za plačilo (vrnitev) denarnega zneska (prvih dveh obrokov pogodbene cene) presojati tudi z vidika morebitne (predpogodbene) odškodninske odgovornosti toženke. Če bo presodilo, da tožnikov zahtevek na tej podlagi ni utemeljen, pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi dejstva, povezana s tožnikovim odstopom od Pogodbe oziroma zatrjevano razvezo te pogodbe po samem zakonu, pri čemer bo moralo v okviru procesnih pravil o dokaznem in trditvenem bremenu presojati stanje izpolnjenih pogodbenih obveznosti toženke 12. 10. 2015 oziroma 20. 10. 2015 ter komunikacijo med strankama, ki je v navedenem obdobju pripeljala do zatrjevanega propada pogodbenega sodelovanja.

27Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 55/2008.
² Zadevni člen sicer na splošno opredeljuje pomen izrazov uporabljenih v ZGO-1 in med drugim definira tudi pojem projektne dokumentacije.
³ Takšnih pomanjkljivosti prvostopenjsko sodišče glede na zaključek, da je toženka dokončala projektno dokumentacijo 20. 7. 2015, ni ugotovilo.
⁴ N. Plavšak v M. Juhart in N. Plavšak, urednika: Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 324.
⁵ Če naročnik na podjemnikovo zahtevo, naj pregleda in prevzame izvršeno delo, brez utemeljenega razloga tega ne stori, se šteje, da je delo prevzeto (drugi odstavek 633. člena OZ).
⁶ Skladno s pravilom, po katerem sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), ki ga izhaja iz tretjega odstavka 180. člena ZPP.
⁷ Prva pripravljalna vloga tožnika, stran 5, prvi odstavek.
⁸ Uradni list RS, št. 602/2014.
⁹ Prim. še A. Fakin: Splošne predpogodbene dolžnosti informiranja: pravna podlaga vzpostavitve in možne sankcije za njihovo kršitev, Podjetje in delo, št. 1, 2015, str. 89.