625. člen OZ

Opravljena dela ne predstavljajo nujnih nepredvidenih del, ki bi jih izvajalec lahko izvedel brez poprejšnjega soglasja naročnika (653. člen OZ). Tožeča stranka hkrati z opredelitvijo del za nujna zatrjuje (vendar ne dokaže), da se je toženka z njimi in njihovim plačilom strinjala. Nujnost del torej že po navedbah nje same ni bila takšna, da si ne bi mogla predhodno priskrbeti soglasja toženke za njihovo izvedbo ali pa izvedbo del prepustiti njej.

ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo. Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kl

V sodni praksi je namreč zavzeto stališče, da potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni zgolj potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika in ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih navedb tožeče stranke v zvezi s pravočasno notifikacijo zatrjevanih napak. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da trditve o prepozni notifikaciji zatrjevanih napak niso relevantne za odločitev, saj gre v obravnavanem primeru za vprašanje neizpolnitve in ne za vprašanje izpolnitve z napakami. Predmet podjemne pogodbe je bil namreč odprava zamakanja, tožeča stranka te obveznosti ni izpolnila, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za izpolnitev z napakami temveč neizpolnitev. Tudi sicer, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov, temveč ves čas zatrjevala, da tožeča stranka zamakanja ni odpravila in so bila njena dela nepotrebna.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče pravdni stranki v tem postopku ponovno zaslišalo, vendar pa ju je zaslišalo le glede vprašanj, o katerih še nista bili zaslišani v postopku I Pg 7/2018. Navedeno postopanje sodišča prve stopnje je glede na določbo 219.a člena ZPP ustrezno, saj sta se stranki strinjali, da se uporabita zapisnika o zaslišanju pravdnih strank iz drugega postopka. Podjemnikova pojasnilna obveznost v zvezi z naročnikovim naročilom obstaja, če je naročilo objektivno pomanjkljivo in če bi podjemnik to pomanjkljivost ugotovil, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Ker se tipični interesi domnevajo, se šteje, da bi toženka morala vedeti, da namerava tožnica uporabiti opravljen posel za opisani običajni namen, če bi ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Stroški odprave napak ne predstavljajo niti škode zaradi zaupanja niti refleksne škode, temveč gre za samostojni jamčevalni zahtevek v smislu tretjega odstavka 639. člena OZ (naročnikova odprava napak na račun izvajalca). Naročnik lahko poleg zahtevka za odpravo napak kot primarnega jamčevalnega zahtevka na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake u

V zvezi s tem zaključkom je izhajalo iz materialno pravne podlage 648. člena OZ, ki ureja prenehanje podjemne pogodbe po volji naročnika. Glede uporabe tega določila se je sodišče prve stopnje sklicevalo na citirano sodno prakso, vendar je pri tem spregledalo, da se navedeno določilo smiselno uporablja samo glede vprašanja višine plačila, ki ga je dolžan naročnik podjemniku v primeru podjemnikovega odstopa od pogodbe.

Tožeča stranka je torej soglašala z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke vse do 20.5.2019, oziroma 26.6.2019, ko je odstopila od pogodbe. Tako že iz navedb tožnika izhaja, da kršitve pogodbene obveznosti in zamude vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo. Protipravnega ravnanja tožene stranke torej vse do 26.6.2019 ni bilo. Ker protipravnega ravnanja tožene stranke vse do 26.6.2019 ni bilo, tudi ni odškodninske obveznosti. Od 26.6.2019 dalje pa je pogodba razvezana in neizpolnitev pogodbe ni več nedopustno (protipravno) dejanje. Nastopijo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika). Zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička za čas od 1.1.2018 do 31.8.2019 v višini 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno kot neutemeljen zavrniti.

Izvajalec mora z izbranim načinom odprave napak doseči (ustrezen) pravilen rezultat in napako odpraviti tako, da ima delo značilnosti pravilne izpolnitve, torej značilnosti prevzete obveznosti. Za izbiro (primernega) načina odprave napake tudi niso sami po sebi pomembni stroški, ki bodo s takšno odpravo napake nastali.

Podjemnik (izvajalec) se ne more sklicevati na prepozno in/ali napačno notifikacijo, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana, ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. Če izvajalec ne odpravi napake v postavljenem roku in se naročnik odloči, da bo napake odpravil sam na njegov račun (tretji odstavek 639. člena OZ), ni nujno, da jih dejansko sam odpravi in šele nato vtožuje plačilo dejanskih stroškov sanacije, temveč pravna teorija in sodna praksa dopuščata, da naročnik še pred dejansko odpravo napak zoper izvajalca vloži tožbo, s katero zahteva plačilo zneska, potrebnega za odpravo napak, in pristopi k dejanski odpravi napak šele, ko od izvajalca prejme denar za to. Zahtevkov na odpravo napak na stroške izvajalca in odstop od pogodbe ter vrnitev plačila ni mogoče uveljavljati kumulativno, temveč le alternativno. Izvajalec bi moral v primeru, ko je naročnik napake notificiral, izvajalec pa je pristopil k njihovemu odpravljanju, vendar jih ni odpravil v celoti, na to dejstvo (da vse napake niso odpravljene) izrecno in nedvoumno opozoriti naročnika in v primeru spora tudi zanesljivo izkazati (in še poprej zatrjevati), da je naročn

Pritožnica z vztrajanjem, da toženka s tožnico nikoli ni bila v pogodbenem odnosu, ne more uspeti. Te trditve se namreč nanašajo na dejansko stanje. Vanj pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni več dopustno posegati.

Tožeča stranka je svoj primarni zahtevek gradila na tem, da ni bil podan temelj za unovčenje zadevne bančne garancije, ker ne odgovarja za grajane napake oziroma, da teh v času spornega unovčenja ni bilo, opredelitvi oziroma oceni višine škode, kot jo je podala tožena stranka, pa ni ugovarjala. Še več, v drugi pripravljalni vlogi z dne 26.1.2016 je izrecno navedla, da v tej pravdi ni bistveno, koliko naj bi znašala škoda zaradi domnevnih napak, pač pa to, da tožena stranka sploh ni imela temelja za unovčenje bančne garancije (ker napak v kritičnem času ni bilo oziroma zanje tožeča stranka ni odgovorna) ter da je tožena stranka pri tem ravnala zvijačno. Sodišče prve stopnje se torej v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno ni ukvarjalo z višino škode zaradi obravnavanih napak premazov, saj je tožnica za primer, da bi bil podan temelj za unovčenje garancije, smiselno pristala na oceno višine škode in utemeljitev zneska unovčenja, kot ju je podala tožena stranka.

Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika. Zato ima podjemnik od naročnika pravico zahtevati plačilo (nasprotno izpolnitveno ravnanje) samo, če je dosegel ta končni rezultat, torej če je opravil izvršen posel. Podjemnik tako nosi tveganje za uspeh svojega delovanja. Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Čeprav tožena stranka po eni strani trdi, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbene obveznosti, po drugi strani priznava, da je končno poročilo od tožeče stranke prejela. Njene trditve je zato treba razumeti v smislu 638. člena OZ. Tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme ne le o tem, da je imelo opravljeno delo napake, ampak tudi, da so bile te tako hude, da je delo neuporabno.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, zato mora glede na prvi odstavek 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Za drugačno odločitev v obravnavanem primeru ni videti razumne razlage. Okoliščine, ki jih v 14. točki obrazložitve navaja prvostopenjsko sodišče, za odločitev o pravdnih stroških niso pravno relevantne. Odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne utemeljujejo ugotovljena dejstva, da je zgolj tožeča stranka v stečajni postopek nad toženo stranko prijavila svojo terjatev, ki jo je upravitelj prerekal, da iz zadnjega poročila upraviteljice z dne 27. 4. 2019 izhaja, da znaša stanje stečajne mase na dan 31. 3. 2019 10.170,19 EUR, da drugega premoženja stečajni dolžnik nima, da še niso bili plačani stroški stečajnega postopka in da to pomeni, da bo stečajna masa po tistem, ko bodo poravnani še vsi nastali stroški stečajnega postopka, zadoščala še za plačilo stroškov tega postopka, tj. zastopanja po odvetniku. Razlog, da vsaka stranka krije svoje stroške je po pravilni navedbi pritožnice nezakonit, odločitev pa samovoljna - v nasprotju z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP in s 1. točko izreka

V kolikor je tožena stranka trdila, da je bila napaka v materialu oziroma da so bile praske prisotne že pred galvansko obdelavo, bi morala ob skrbnem ravnanju navedeno opaziti in o tem obvestiti tožečo stranko.

Tožeča stranka je tista, ki bi morala vedeti kje v proizvodni hali se lahko nahaja mlin, da bo konstrukcijsko gledano mogoče njegovo redno vzdrževanje. Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč tista, ki je bila dolžna kot strokovnjak toženo stranko kot naročnika opozoriti na pravilno mesto mlina. Ker je bil mlin postavljen na napačno mesto, ki ni omogočalo njegovega rednega vzdrževanja, gredo glede na povedano stroški njegove prestavitve v vsakem primeru v breme tožeče stranke. Dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvami izvedenca, ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca. V izvedenskem mnenju ni zaznati nedoslednosti, ki bi upravičevale postavitev novega izvedenca, zgolj pritožbeno sklicevanje na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v okviru pripomb na izvedensko mnenje in na katere je izvedenec v dopolnitvi mnenja odgovoril, pa tudi ne more omajati pravilnosti izvedenskega mnenja. Klavzula funkcionalni ključ v roke se nanaša izključno na vse elemente iz ponudbe in Pogodbe, pri čemer v Pogodbi ni govora o pripravi prostora za montažo mlina. Stroški montaže v prostor zato predstavljajo dodatna dela oziroma dodatne stroške, ki niso zajeti

Zahteva za izvedbo naroka mora biti jasno in nedvoumno izražena. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je bila zahteva za izvedbo naroka za glavno obravnavo podana že s predlogom za zaslišanje prič.

Tožnica je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila v smeri, da je izkazala, da je svoje delo opravila in toženca pozvala, da naročene torbice prevzame. S tem se je na toženca prevalilo trditveno in dokazno breme, da je torbice pravi čas in upravičeno grajal.

Določilo 643. člena OZ je posledica podjemnikovih pojasnilnih obveznosti iz 625. člena OZ oziroma zgolj konkretnejša izpeljava tega določila. Obveznosti podjemnika se v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ nanašajo na pomanjkljivosti v naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo. Pri izvrševanju pojasnilne dolžnosti mora podjemnik upoštevati vse naročnikove interese, vključno z interesom, ki se nanaša na ceno (višino plačila) za opravljen posel.

Na podlagi merila, da je podjemnik dolžan upoštevati naročnikov interes v obsegu, v katerem ve oziroma bi zanj lahko vedel, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo, ob katerem je sodišče štelo še, da bi tožeča stranka morala vedeti, da dokumenti, narejeni po gradbenem dovoljenju, zaradi sprememb niso več ustrezni, je zaključek, da tožena stranka ni bila seznanjena s posebnimi okoliščinami posla, na podlagi katerih bi sploh lahko podvomila v neustreznost datotek, pravilen.

Zavarovanec toženke je bil v opisanih okoliščinah dolžan opozoriti tožnika, da zaradi predhodnih posegov v motor in šobe brez zamenjave motorja z originalnim blokom motorja in namestitve novih šob ni mogoče zagotoviti uspešnega in strokovnega popravila vozila oziroma motorja. Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na napake materiala oziroma na pomanjkljivost v njegovem naročilu, ker sicer odgovarja za škodo. Ni torej dovolj, da je podjemnik vedel za vgrajene neoriginalne dele oziroma, da je opozoril tožnika na verjetnost nekompatibilnosti vgrajenih neoriginalnih delov, ampak bi morala toženka trditi in dokazati, da je njen zavarovanec tožniku konkretizirano pojasnil, kakšne so možne negativne posledice prej opisanega improviziranega popravila.