VSRS Sodba I Ips 5032/2021

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VIII K 5032/2021 z dne 5. 4. 2023 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen dve leti zapora ter ga oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve določb kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitosti sodne odločbe ter predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno obsodilno sodbo spremeni oz. razveljavi v delu glede odločitve o višini kazenske sankcije ter obsojencu spremeni neutemeljeno visoko odmerjeno zaporno kazen in mu izreče kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo, podredno pa, da mu izrečeno kazen zniža in dodatno podredno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo menila, da očitane kršitve niso podane in da zagovorniki ne uveljavljajo očitkov, ki bi dejansko merili na kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč navajajo, da je šlo za napačno oceno sodišča prve stopnje in izpodbijajo le ugotovljeno dejansko stanje, na kar je sicer opozorilo že sodišče druge stopnje. Sodišči sta kot olajševalno okoliščino upoštevali priznanje krivde, zaradi česar je bila obsojencu kazen izrečena pod zakonskim minimumom za očitano kaznivo dejanje, pri izbiri in odmeri kazni pa sta se opredelili do vseh relevantnih olajševalnih okoliščin, tudi do tistih, ki jih je izpostavila obramba. Ker zagovorniki ne uveljavljajo vprašanja zakonitosti kazenske sankcije, temveč le njene primernosti, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so se o odgovoru izjavili in predlagali kot v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi sklicuje.

6Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi navajajo, da je obsojenec krivdo priznal, ne da bi vedel, kakšna sankcija bo s strani sodišča za njegovo priznanje krivde določena, saj državna tožilka kaznovalnega predloga ni podala. Slednje po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja smiselno zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 17. 3. 2023, navzoča državna tožilka predloga glede sankcije v primeru obsojenčevega priznanja krivde ni podala. Na naroku za izrek kazenske sankcije dne 5. 3. 2023 pa je takšen predlog v zaključni besedi podala in predlagala, da sodišče obsojencu izreče kazen dve leti zapora.

7Po presoji Vrhovnega sodišča je zmotno stališče obsojenčevega zagovornika, da bi tožilka kaznovalni predlog morala podati pred obsojenčevim priznanjem krivde, da bi obsojenec vedel, kakšno kazen lahko pričakuje. Predobravnavni narok je ne le v primeru priznanja krivde, temveč tudi tedaj, ko se stranke dogovorijo za hitrejši potek in končanje glavne obravnave (285.f člen ZKP), namenjen skrajšanju kazenskega postopka in pogosto tudi njegovi poenostavitvi. Potek predobravnavnega naroka urejajo členi 285.a, 285.b in 285.c ZKP. Državni tožilec na tem naroku po nobeni od navedenih določb ni dolžan podati kaznovalnega predloga, saj ga vsebina navedenih členov ZKP k temu ne zavezuje. Novejša teorija sicer navaja, da državni tožilec na predobravnavnem naroku po predstavitvi obtožnice poda tudi predlog sankcije za primer priznanja krivde,¹ vendar tudi navedenega ni razumeti kot obvezo državnega tožilca, da takšen predlog poda, temveč je s takšno razlago pojasnjeno zgolj, kdaj in v kakšnih okoliščinah državni tožilec tak predlog (lahko) poda oziroma predstavi. Tudi določba petega odstavka 285.č člena ZKP, po kateri lahko državni tožilec na naroku za izrek kazenske sankcije v končni besedi v korist obdolženca spremeni predlog za izrek kazenske sankcije, se nanaša le na primer, ko je državni tožilec kaznovalni predlog pred tem že podal. Da gre za fakultativno podajanje kaznovalnega predloga državnega tožilca, izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 269. člena ZKP, po katerem državni tožilec v obtožnici lahko predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o krivdi, priznal krivdo. Tedaj državni tožilec lahko predlaga omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon. Nenazadnje pa po določbi 347. člena ZKP državni tožilec tudi v besedi strank lahko poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba. Tudi Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 37062/2019 z dne 11. 3. 2021² že zapisalo, da je "sodišče pri izrekanju sankcije omejeno s tožilskim predlogom, ne glede na to, kdaj je državni tožilec ta predlog podal" ter tudi, da "ni videti razloga, da ne bi omogočili tudi državnemu tožilcu, ki predloga še ni podal, da (izvirno) poda tak predlog po izvedenem dokaznemu postopku o vprašanjih sankcije."

8Obsojenčeva pričakovanja glede (bodoče) sankcije so sicer po presoji Vrhovnega sodišča jasneje začrtana, kadar državni tožilec kaznovalni predlog posreduje pred obsojenčevim priznanjem krivde po obtožbi, saj je sodišče na tak predlog vezano in obsojencu ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo predlaga državni tožilec (šesti odstavek 285.č člena ZKP). Vendar pa je določena predvidljivost glede izreka sankcije podana tudi v primeru, ko državni tožilec pred priznanjem krivde kaznovalnega predloga ne poda, saj obsojenec ve, kakšna kazenska sankcija je predpisana za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe - v obravnavanem primeru je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 predpisana kazen zapora od treh do desetih let, sodišču pa je v takšnem primeru prepuščena tako izbira kot tudi odmera kazenske sankcije. Ker je državna tožilka kaznovalni predlog v obravnavani zadevi podala na naroku za izrek kazenske sankcije in sicer v končni besedi in je sodišču predlagala izrek zaporne kazni pod spodnjim minimumom predpisane, je bilo sodišče pri izrekanju kazenske sankcije na njen predlog vezano. Kot se je Vrhovno sodišče že izreklo, tudi naknadno podanemu predlogu sankcije ni mogoče odreči učinkov na podlagi prve povedi šestega odstavka 285.č člena ZKP in sodišče tudi v takih primerih ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.³ Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije takšnemu predlogu sledilo in obsojencu torej ni izreklo višje kazni od predlagane.

9Obsojenčevi zagovorniki neutemeljeno zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo težo okoliščin zaupanja otroka v varstvo obsojenca, saj je obsojenec pričakoval, da bo sodišče pri odločanju upoštevalo, da ni imel dogovorjene naloge varstva ali skrbi za oškodovanko in da je sodišče dejanje nepravilno kvalificiralo kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni nastala. Obsojenec je kaznivo dejanje po obtožbi na predobravnavnem naroku 17. 3. 2023 priznal. Iz zapisnika istega naroka izhaja, da je (i) predsednica senata obsojenca poučila skladno z določbami 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.c člena ZKP, da (ii) je obsojenec izjavil, da razume vsebino obtožbe, da (iii) državna tožilka kaznovalnega predloga ni podala in da (iv) je obsojenec, ki se je že pred pričetkom naroka posvetoval z zagovornikom in državno tožilko, zatem izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Obsojenec je dejanje priznal, kot se mu je očitalo v vloženi obtožnici in kot je opisano tudi v izreku prvostopenjske sodbe. Med ostalim je torej priznal tudi, da mu je bila takrat 5-letna nečakinja (oškodovanka) zaupana v varstvo. Predsednica senata je obsojenčevo priznanje krivde sprejela, pred tem pa preverila tudi obsojenčevo razumevanje danega priznanja in posledic le-tega ter ugotovila, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je bilo jasno in da je podprto z dokazi v spisu (pogoji iz 1. do 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP). Sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde se že po določbi drugega odstavka 370. člena ZKP ne more izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), prav tako pa tega razloga ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

10Vložniki menijo, da sodišče ni ustrezno upoštevalo obsojenčevega priznanja ter okoliščin, da je sprejel odgovornost za storjeno enkratno dejanje, da ga iskreno in močno obžaluje, da mu je neskončno žal in da tega ne more spremeniti. Sodišče po njihovi oceni ni ustrezno ocenilo obteževalnih in olajševalnih okoliščin in je obsojencu posledično neutemeljeno izreklo prestrogo kazensko sankcijo, s čimer merijo na nepravilno uporabo 49. člena KZ-1 pri odmeri kazenske sankcije. Predlagajo izrek opozorilne sankcije, to je pogojne obsodbe. S takšnimi sicer obširnimi navedbami po presoji Vrhovnega sodišča vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona izpodbijajo pravnomočno ugotovljeno oceno prvostopenjskega sodišča glede izreka kazenske sankcije. Odločba o kazni se namreč sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji (5. točka 372. člena ZKP), če prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Prekoračitev pravice skladno z obstoječo sodno prakso pomeni, da sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna oziroma ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči.⁴ Če sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine storilcu izreče neprimerno vrsto sankcije ali kazen, ki je neprimerna po višini (je pa v zakonskih mejah in ne gre za takšno nepravilno odmero kazni, ki bi kazala na zlorabo diskrecijske pravice), ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Utrjeno je tudi stališče sodne prakse, da v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.⁵

11Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta se nižji sodišči v svojih sodbah⁶ opredelili do okoliščin, ki jih kot olajševalne izpostavlja zahteva (priznanje, zdravljenje obsojenca pri dr.A. A., obžalovanje dejanja, da zelo trpi, da mu je zelo hudo in da je veliki stiski, da je še neobsojen) ter jih ocenili in glede slednjega navedli tehtne, jasne ter prepričljive razloge, zato tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12Z izpostavljanjem dveh sodb Vrhovnega sodišča I Ips 212/2010 z dne 9. 6. 2011 in I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023 skušajo vložniki opozoriti na nesorazmerno visoko kazen, ki je bila izrečena obsojencu. Iz ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi in nosilci, ko uporabljajo zakon v konkretnih zadevah, dolžni enake položaje obravnavati enako, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso opredeljene kot odločilne. Enaka pravila se morajo torej uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanska stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabljati. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi organi in nosilci javnih pooblastil.⁷ Načelo enakosti torej ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje, ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev.⁸ Za kršitev načela enakosti pred zakonom bi v obravnavani zadevi šlo, če bi se izkazalo, da gre za zadevi, ki sta povsem primerljivi z obravnavano. Vložniki enakosti dejanskih stanov niti ne zatrjujejo, iz obeh navedenih sodb pa glede kazenskopravnih očitkov izhaja, da sta z obravnavano povsem neprimerljivi. Zlasti pa sta neprimerljivi z obravnavano zadevo, ker gre v eni od navedenih zadev za ravnanje obsojenca v času, ko so bile njegove zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi alkoholne omamljenosti in njenega vpliva na duševne sposobnosti občasno bistveno zmanjšane, medtem ko se v obravnavani zadevi vprašanje zmanjšane prištevnosti ni niti zastavilo niti izkazalo; v drugi od navedenih zadev pa je bilo kaznivo dejanje storjeno v času pred veljavnostjo KZ-1, ko je bila za tovrstno kaznivo dejanje zagrožena kazen od enega do osmih let zapora, v obravnavani zadevi pa je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, kot že navedeno, zagrožena kazen od treh do desetih let zapora. Vrhovno sodišče je že v točki 11 te obrazložitve navedlo, da sta nižji sodišči razloge za izbiro in odmero sankcije tehtno obrazložili, zaradi česar odločbi o kazenski sankciji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Predvsem pa ni mogoče prezreti načela individualizacije pri izrekanju kazni, ki sodišču omogoča diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega kaznivega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja, tako v korist kot v breme storilca,⁹ zato kršitev, ki jo uveljavlja zahteva, ni izkazana.

C.

13Ker zatrjevanih kršitev ni ugotovilo in ker zahteva v določenem delu ni dovoljena, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14Obsojenec je oproščen plačila sodne takse kot stroška postopka v zvezi z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti, ker je ocenjeno, da bi bilo lahko s plačilom stroškov tega dela kazenskega postopka ogroženo preživljanje obsojenca in njegove družine (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP).

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Tako Pavlič Pivk V., v Šepec M. in drugi, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, stran 488.
² Navedena sodba Vrhovnega sodišča se sicer nanaša na vprašanje odmere kazni ob priznanju krivde v skrajšanem postopku na glavni obravnavi, ki pa se po določbi 330. člena ZKP nadaljuje po določbah 285.c in 285. č člena ZKP.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 37062/2019 z dne 11. 3. 2021.
⁴ Glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021, I Ips 36987/2010-112 z dne 17.04.2014, I Ips 189/2009 z dne 17. 9. 2009, I Ips 169/2009 z dne 10. 9. 2009.
⁵ Glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022, I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021, I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020, I Ips 30850/2010-182 z dne 21. 8. 2014, I Ips 479/2010-52 z dne 3. 2. 2011.
⁶ Sodišče prve stopnje v točkah 9 in 10, višje sodišče pa v točkah od 6 do 11 obrazložitve.
⁷ Primeroma glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-333/96 z dne 1. 7. 1999, sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 46367/2010 z dne 20. 12. 2012 in I Ips 8894/2015-284 z dne 18. 2. 2016.
⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-66/95 z dne 22. 11. 1995 in sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 5961/2013-359 z dne 1. 7. 2013 in I Ips 8894/2015-284 z dne 18. 2. 2016.
⁹ Smiselno tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021.