VSC Sodba II Kp 30765/2016

I. Pritožbama obtoženca in zagovornika se delno ugodi ter izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in premoženjskopravnih zahtevkih tako spremeni, da se:

- v opisu dejanja pod točko II/4 v 24. vrstici za besedno zvezo "820 EUR" vstavi besedilo "in notarskih stroškov v znesku 200 EUR", v 28. vrstici pa se znesek "3.180 EUR" zniža na "2.980 EUR";

- izpusti dejanje pod točko II/5;

- v opisu dejanja pod točko II/7 v 6. vrstici na strani 9/46 sodbe za besedo "storitve" vstavi besedilo "z izjemo plačila stroškov parcelacije v znesku 1.000 EUR", v 8. vrstici pa se znesek "5.000 EUR" zniža na "4.000 EUR";

- določena kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, opisano v točki II izreka, zniža na 11 (enajst) mesecev zapora;

- izrečena enotna kazen zniža na 4 (štiri) leta zapora;

- oškodovanci A. A., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H., I. I., B. B. in K. K. s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pravdo.

II. V preostalem se pritožbi obtoženca in zagovornika, v celoti pa pritožba pooblaščenke oškodovanca B. B., zavrnejo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Oškodovanec B. B. je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega L. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 (točka I/1 izreka), dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (točki I/2 in I/3 izreka) ter nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 (točke II/1, 2, 3, 4, 5, 6 in 7 izreka). Za kaznivo dejanje pod točko I/1 je določilo kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/3 osem mesecev zapora in za nadaljevano kaznivo dejanje pod točkami II/1-7 eno leto zapora, nakar je obtožencu izreklo enotno kazen štiri leta in tri mesece zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih posameznih oškodovancev in (med drugim) oškodovanca B. B. (dejanje pod točko II/6) s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2Pritožbe so pravočasno vložili:

- obtoženec iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s predlogom, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi oziroma da se ga "oprosti" (obtožbe);

- zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Predlagal je, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali jo razveljavi po uradni dolžnosti in vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa se zavzema za izrek nižje kazni;

- pooblaščenka oškodovanca B. B. zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku tega oškodovanca ter iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da ugodi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca za plačilo zneska 8.987,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila.

3Pritožbi obtoženca in zagovornika sta delno utemeljeni, pritožba pooblaščenke oškodovanca pa ni utemeljena.

K pritožbama obtoženca in zagovornika:

Glede kršitve kazenskega zakona

4Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in pri tem zatrjuje, da opisi obtožencu očitanih dejanj v točki II krivdoreka izpodbijane sodbe (torej opisi dejanj, ki konstruirajo nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1) ne vsebujejo konkretizacije abstraktnega zakonskega znaka (obtoženčeve) preslepitve drugih (oškodovanih) s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, in prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Obtožencu naj bi se v vseh primerih očitala storitev kaznivih dejanj pri sklenitvi pogodb, opisi dejanj pa vsebovali le navedbo ravnanj, ki so tipična za sleherno pogodbeno razmerje, in ne tistih okoliščin, ki omogočajo sklepanje na obstoj preslepitvenega namena. Zagovornik navaja, da obtožencu očitanih dejanj ni moč razločiti od običajnih neizpolnitev pogodbenih obveznosti, zato opisi dejanj nimajo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

5Res je izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju po 228. členu KZ-1 preslepitev drugega, tj. s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da slednje ne bodo (mogle biti) izpolnjene. Na ravni inkriminacije ni treba, da bi storilec zasledoval goljufivi (preslepitveni) namen od samega začetka (torej od sklenitve poslov z oškodovanci), saj je izvršitev dejanja možna še med izvajanjem poslov. Že na tej točki je zagovornikova pritožba protispisna, saj se obtožencu očita preslepitveno ravnanje ne le v fazah sklenitve posameznih poslov oziroma pogodb (kupoprodajnih in najemne), ampak tudi med izvajanjem poslov oziroma pogodb, opise izvršitvenih ravnanj pa je vselej treba brati kot celoto. V izvršitvah, ki sestavljajo nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije v točkah II/1, II/2, II/3, II/4, II/6 in II/7, je tako že na ravni opisov dejanj razbrati, da je obtoženec kot "lastnik" in zakoniti zastopnik gospodarskih družb P., d. o. o., oziroma N., d. o. o.:

- lažno prikazoval, da bo uredil vse potrebno za prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki jih je prodajalec J. J. nameraval prodati F. F. in M. M., kar je podkrepil s sestavo in sopodpisom kupoprodajne pogodbe, ki je vsebovala zavezo kupcev, da se ara v višini 10.000 EUR deponira pri družbi P., d. o. o., in iz katere bi se morali poplačati stroški, preostanek pa prenakazati prodajalcu, ob tem pa je prikrival, da je družba P., d. o. o., prezadolžena in da je tudi sam (kot fizična oseba) drugim dolžan večje vsote denarja, zaradi česar sta kupca aro nakazala, po nakazilu are pa je v skladu s preslepitvenim namenom, ko mu je šlo za to, da pridobi protipravno premoženjsko korist, znesek prenakazal na svoj osebni transakcijski račun z (lažnim) namenom plačila "vračilo posojila" (in are torej ni hranil na računu družbe P., d. o. o., ter je ni porabil za dogovorjeno plačilo stroškov), hkrati pa je oškodovancema, ki jima are kljub njunim zahtevam nikdar ni vrnil, prikrival tudi okoliščino, da sploh nista imela predkupne pravice za nakup nepremičnin od J. J. (dejanje pod točko II/1). V takšnem opisu dejanja je konkretizirano tako lažno prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene (s sestavo in sopodpisom kupoprodajne pogodbe), kot prikrivanje, da obveznosti ne bodo izpolnjene (z zamolčanjem lastne prezadolženosti in prezadolženosti družbe P., d. o. o., kar je onemogočalo izpolnitev obveznosti), kar je v vzročni zvezi z ravnanjem oškodovancev, ki sta z nakazilom zneska 10.000 EUR ravnala v škodo lastnega premoženja. Na namen obtoženca, da svojih obveznosti ne bo izpolnil, kaže tudi nadaljnje substanciranje preslepitvenega namena, ki se kaže v praktično takojšnjem prenakazilu sredstev, ki jih oškodovancema nikdar ni vrnil, na osebni bančni račun, zlasti pa prikritje neobstoja predkupne pravice, zaradi česar pravni posel, pri katerem je posredoval, niti ni mogel biti realiziran;

- s sestavo in sopodpisom kupoprodajne pogodbe med prodajalci O. O. in C. C. ter kupcema A. C. in R. R. lažno prikazoval, da bo kupnino za nepremičnino, ki sta jo kupca (v opisu dejanja v 5. in 6. vrsti na strani 6 sodbe je pri terminu "prodajalca" očitna pomota) deponirala oziroma nakazala na transakcijski račun družbe P., d. o. o., v neto znesku prenakazal na račune prodajalcev, vključno z deležem 15.000 EUR za prodajalca C. C., ob tem pa je prikrival, da je družba P., d. o. o., prezadolžena in da je tudi sam kot fizična oseba drugim dolžan večje vsote denarja, s čimer je preslepil stranke pogodbe, da so jo podpisali in notarsko overili ter sta kupca kupnino v celoti nakazala, nato pa obtoženec v skladu s preslepitvenim namenom, ko mu je šlo za to, da na škodo C. C. pridobi protipravno premoženjsko korist, tega dela kupnine ni nakazal na račun C. C., temveč je ta del kupnine takoj po prejemu v pretežnem delu prenakazal na osebni transakcijski račun in ga porabil za druge namene, s čimer je oškodovancu (z realizacijo kupoprodajne pogodbe in brez prejema kupnine) nastala premoženjska škoda v višini 15.000 EUR (dejanje pod točko II/2). V takem opisu dejanja je konkretizirano tako lažno prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene (s sestavo in sopodpisom kupoprodajne pogodbe), kot tudi prikrivanje, da obveznosti ne bodo izpolnjene (z zamolčanjem lastne prezadolženosti in prezadolženosti družbe P., d. o. o.), kar je v vzročni zvezi z ravnanjem oškodovanca oziroma njegove skrbnice S. S., ki sta z odtujitvijo dela nepremičnine brez prejema kupnine ravnala v škodo premoženja C. C. Na namen obtoženca, da svojih obveznosti ne bo izpolnil, kaže tudi nadaljnje substanciranje preslepitvenega namena, ki se manifestira v takojšnjem prenakazilu sredstev na osebni transakcijski račun in v porabi za druge namene;

- s sestavo in sopodpisom pogodbe s G. G., H. H. kot najemodajalcema, družbo P., d. o. o., kot nadzornikom nad plačevanjem najemnine in Š. Š. kot najemnikom lažnivo prikazoval, da bo najemnino za stanovanje v višini 225 EUR mesečno prenakazal na transakcijski račun najemodajalcev, pri čemer je slednjima še lažno ustno natvezil, da bo od prejete najemnine mesečno nakazoval še nadaljnjih 25 EUR upravniku večstanovanjske stavbe, čeprav tega namena nikdar ni imel in stroškov upravniku nikoli ni nakazal, ob sklenitvi in izvajanju pogodbe pa je G. G. in H. H. prikril, da je družba P., d. o. o., prezadolžena in da je tudi sam (kot fizična oseba) drugim dolžan večje vsote denarja, s čimer je dosegel, da sta oškodovanca dopuščala, da je najemnik vse od 30. 4. 2014 do 30. 6. 2015 najemnino plačeval družbi P., d. o. o., sam pa je oškodovancema do 1. 1. 2015 prenakazoval le 210 EUR mesečno, po tem datumu pa je s prenakazovanjem najemnine povsem prenehal, zaradi česar je oškodovancema nastala premoženjska škoda v skupni višini 1.470 EUR, enakega zneska pa je protipravno pridobljena premoženjska korist (dejanje pod točko II/3). V takem opisu dejanja je konkretizirano tako lažno prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene (s sestavo in sopodpisom najemne pogodbe ter tvezenjem, da bo 25 EUR nakazoval upravniku), kot tudi prikrivanje, da obveznosti ne bodo (v celoti) izpolnjene (z zamolčanjem lastne prezadolženosti in prezadolženosti družbe P., d. o. o.), kar je v vzročni zvezi z ravnanjem oškodovancev, ki sta dopuščala, da je najemnik sredstva, ki so jima pripadala, nakazoval družbi P., d. o. o., obtoženec pa si jih je protipravno prilastil, s čimer sta oškodovanca nedvomno ravnala v škodo lastnega premoženja;

- lažno prikazoval, da bo uredil vse potrebno za prodajo nepremičnine, kar je podkrepil s podpisom pogodbe o posredovanju ter s sestavo in sopodpisom kupoprodajne pogodbe in aneksa k tej pogodbi med prodajalcem D. D. in kupcem U. U., ki je vseboval zavezo kupca, da se ara v višini 4.000 EUR deponira pri družbi P., d. o. o., in iz katere bi se morali poplačati stroški, ob tem pa je prikrival, da sta družbi P., d. o. o., in N., d. o. o., prezadolženi ter da je tudi sam (kot fizična oseba) drugim dolžan večje vsote denarja, zaradi česar sta prodajalec in kupec pogodbo in aneks podpisala ter kupec aro nakazal, po prejemu are pa je obtoženi v skladu s preslepitvenim namenom, ko mu je šlo za to, da pridobi protipravno premoženjsko korist, znesek prenakazal na osebni transakcijski račun (in are torej ni hranil na računu družbe P., d. o. o., ter are z izjemo plačila davka na promet nepremičnin in - kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe - notarskih stroškov ni porabil za plačilo ostalih dogovorjenih stroškov niti ni opravil drugih posredniških storitev), hkrati pa je za prodajalca in kupca postal nedosegljiv ter oškodovancu, ki je s kupcem na lastne stroške vendarle realiziral kupoprodajno pogodbo, kljub njegovim zahtevam deponiranih sredstev ni vrnil, s čimer je oškodovancu nastala premoženjska škoda v višini 2.980 EUR (tj. po posegu višjega sodišča, kar bo prav tako obrazloženo v nadaljevanju), v enakem znesku pa se je manifestirala protipravna premoženjska korist (dejanje pod točko II/4). V takem opisu dejanja je konkretizirano tako lažno prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene (s sestavo in sopodpisom pogodbe o posredovanju ter kupoprodajne pogodbe), kot tudi prikrivanje, da obveznosti ne bodo izpolnjene (z zamolčanjem lastne prezadolženosti ter prezadolženosti družb P., d. o. o., in N., d. o. o.), kar je v vzročni zvezi z ravnanjem oškodovanca, ki je pristal, da je kupec nakazal aro na račun družbe P., d. o. o., izgubljena sredstva, namenjena realizaciji kupoprodajne pogodbe, pa je nato moral zagotoviti prodajalec sam. Na namen obtoženca, da svojih obveznosti ne bo (v celoti) izpolnil, kaže tudi nadaljnje substanciranje namena preslepitve, ki se kaže v manj kot mesecu dni po prejemu are prenakazanih sredstev, ki jih oškodovancu nikdar ni vrnil, na svoj osebni transakcijski račun;

- B. B. lažnivo prikazoval, da mu bo v primeru, če v izvršilni zadevi, kjer je nastopal kot dolžnik, družbo P., d. o. o., pooblasti za sprejem preostanka kupnine od dražbeno prodane nepremičnine, celoten znesek izročil v gotovini, ob tem pa mu je prikrival, da je družba P., d. o. o., prezadolžena in da je tudi sam (kot fizična oseba) drugim dolžan večje vsote denarja, zaradi česar je oškodovanec, ki je obtožencu verjel, ravnal v skladu z dogovorom, obtoženec pa v skladu s prvotnim namenom, ko mu je že od začetka šlo za to, da na škodo B. B. pridobi protipravno premoženjsko korist, po prejemu kupnine slednje ni izročil oškodovancu, ampak je malodane celoten znesek enajst dni po prejemu prenakazal na svoj osebni transakcijski račun, oškodovancu pa je v podpis podtaknil lažne in antidatirane listine ter natvezil, da je te listine treba podpisati za izvedbo prenakazil (kar ni bilo res), nato pa kljub pozivom oškodovancu slednjemu z izjemo dveh delnih izplačil prejete kupnine ni izročil, s čimer je B. B. povzročil premoženjsko škodo, zrcalno pa pridobil protipravno premoženjsko korist (dejanje pod točko II/6). V takem opisu dejanja je konkretizirano lažno zatrjevanje, da bo obveznost izpolnjena (s prepričanjem oškodovanca, da je družbo P., d. o. o., pooblastil za sprejem kupnine), ter prikrivanje, da obveznost ne bo (v celoti) izpolnjena (z zamolčanjem lastne prezadolženosti in prezadolženosti družbe P., d. o. o.), kar je v vzročni zvezi z ravnanjem oškodovanca, ki je pristal, da je izvršilno sodišče preostanek kupnine nakazalo družbi P., d. o. o. Na namen obtoženca, da prevzete obveznosti ne bo (v celoti) izpolnil, kaže tudi nadaljnje substanciranje namena preslepitve, ki se kaže v prenakazilu sredstev na osebni transakcijski račun ter v opredmetenju fiktivnih in antidatiranih listin, s katerimi je skušal upravičiti svoje malverzacije, oškodovancu pa sredstev v višini 8.987,03 EUR nikdar ni vrnil;

- lažno prikazoval, da bo uredil vse potrebno za prodajo nepremičnine, kar je podkrepil s sklenitvijo pogodbe o posredovanju z naročnikom in prodajalcem V. V., ob tem pa je prikrival, da je družba P., d. o. o., prezadolžena in da je tudi sam (kot fizična oseba) drugim dolžan večje vsote denarja, zaradi česar je oškodovanec pristal na to, da sta kupca Z. Z. in Ž. Ž. aro v višini 5.000 EUR plačala obtožencu, saj sta verjela lažnim navedbam, da bo znesek deponiran na računu družbe P., d. o. o., in da se bodo iz are poplačali stroški, nato pa obtoženec z izjemo sestave kupoprodajne pogodbe in - kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe - plačila stroškov parcelacije ni več opravil posredniških storitev ter prejete are ni vrnil, s čimer je oškodovancu, ki je moral na lastne stroške realizirati kupoprodajno pogodbo s kupcema, nastala premoženjska škoda v višini 4.000 EUR (po posegu višjega sodišča, kar bo prav tako obrazloženo v nadaljevanju), v enakem znesku pa se pokaže protipravno pridobljena premoženjska korist (dejanje pod točko II/7). V takem opisu dejanja je konkretizirano tako neresnično prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene (s sklenitvijo pogodbe o posredovanju ter prikazovanjem, da bo ara deponirana na računu družbe P., d. o. o., in porabljena v dogovorjene namene), kot prikrivanje, da obveznosti ne bodo (v celoti) izpolnjene (z zamolčanjem lastne prezadolženosti in prezadolženosti družbe P., d. o. o.), kar je v vzročni zvezi z ravnanjem oškodovanca, ki je pristal, da sta kupca nakazala aro na račun družbe P., d. o. o., izgubljena sredstva, namenjena realizaciji prodajne pogodbe, pa je nato moral zagotoviti sam prodajalec, kateremu sredstva nikdar niso bila vrnjena.

6S celoto povzetih dejstev in opredeljenih okoliščin je v zadosti meri opisano, da je obtoženec lažno prikazoval, da bo prevzete obveznosti izpolnil, in prikrival, da jih ne bo (v celoti ali deloma) izpolnil, s čimer je dosegel, da so oškodovanci ravnali v škodo lastnega premoženja, vzročna zveza med preslepitvijo in postopanjem oškodovancev pa je podana. Celovito vrednotenje opisov pokaže, da se obtožencu nikakor ne očitajo zgolj ravnanja, ki so tipična in značilna za vsako pogodbeno razmerje, pač pa so njegova ravnanja pospremljena s tako izrazito tehtnimi in objektiv(izira)nimi okoliščinami, da anulirajo domnevo poštenega vstopanja v pogodbena razmerja ter postopanjem obtoženca jasno in nedvo(u)mno dajejo obeležje preslepitve. Zato ne drži, da opisi dejanj v točkah II/1, II/2, II/3, II/4, II/6 in II/7 krivdoreka ne presegajo (neizpolnitve obveznosti iz) civilnopravne sfere, kar da naj ne bi bilo prestopilo meja kazenskopravne intervencije.

7Pritožba zagovornika je v tem delu utemeljena le, kolikor se nanaša na dejanje v točki II/5 izreka izpodbijane sodbe. Obtoženec je bil (v konkretnem delu opisa) spoznan za krivega, ker da je v imenu družbe P., d. o. o., sestavil kupoprodajno pogodbo za nepremičnino med prodajalcema Č. Č. in T. T. ter kupcem A. D. v skupnem znesku 20.000 EUR, nato pa are v višini 3.000 EUR, ki jo je na transakcijski račun družbe P., d. o. o., nakazal kupec, ni izročil prodajalcema niti ni do konca speljal dogovorjenega posla (kupoprodajne pogodbe), s čimer je T. T. in Č. Č. oškodoval za znesek 3.000 EUR. Tudi če se konkretni del opisa bere v povezavi z uvodnim abstraktnim delom na začetku točke II krivdoreka, opis dejanja pod točko II/5 ne vsebuje niti besede v smeri substanciranja konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi ravnanju obtoženca tehtno in nedvo(u)mno dajale ključno obeležje preslepitve (kot pri ostalih izvršitvenih aktih v točki II sodbe). Zatrjevane so le okoliščine, ki kažejo, da je obtoženec sestavil kupoprodajno pogodbo, na račun družbe P., d. o. o., prejel aro, nato pa svojih obveznosti (izročitev are prodajalcema in izpeljava dogovorjenega posla) ni opravil. S tem je konkretizirana neizpolnitev oziroma kršitev civilnopravne obveznosti, v celoti pa manjka jasna konkretizacija okoliščin, ki bi v tem primeru kazale na obtoženčevo (lažno oziroma neresnično) prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene, in/ali prikrivanje, da ne bodo. Zato je bilo pritožbi glede dejanja, opisanega pod točko II/5 izreka, treba ugoditi in dejanje (ker se obtožencu pod točko II očita izvršitev nadaljevanega kaznivega dejanja) izpustiti iz opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, ne pa v tem delu izreči oprostilne sodbe iz (smiselno sicer podanega) razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kazniva dejanja pod točkami I/1, I/2 in I/3)

8Pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe v točkah 5 - 12 ter se nanje tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje je navedlo vse potrebne in prepričljive razloge, s čimer je pojasnilo, zakaj in na podlagi katerih izvedenih dokazov je bilo obtoženčevo zagovorno zanikanje izvrševanja kaznivih dejanj ovrženo, ugotovljeno pa je bilo, da je obtoženec s svojimi ravnanji izpolnil tako objektivne kot subjektivne zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj na škodo oškodovancev A. A., K. K. in I. I. V točkah 9 in 10 obrazložitve je prvo sodišče natančno in utemeljeno razlogovalo, zakaj je obtoženec ravnal z goljufivim namenom že v času sklepanja posojilnih pogodb, ki so predmet obtožbenih očitkov. Opredelilo se je, da si je obtoženec pri vseh treh oškodovancih pridobil zaupanje z nepremičninskim posredovanjem, se prikazoval kot resen in zanesljiv poslovnež ter jim lažno navajal, da nudi visoke obresti v domnevno zanesljivih in netveganih posojilnih razmerjih. Zaupanje je utrdil s sestavo posameznih posojilnih pogodb, v katerih je navajal, da za vračilo denarja po eni strani jamči z vsem svojim premoženjem, po drugi strani pa je kot poroka navedel družbo N. d. o. o., medtem ko je pri A. A. dodatno vzbujal lažno zaupanje z delnimi vračili in s sestavljanjem aneksov k posojilni pogodbi, v katerih je k izposojeni glavnici pripisoval obresti, ki naj bi oškodovancu pripadale, rok za vračilo glavnice pa se je vztrajno odmikal.

9Nadalje je sodišče pojasnilo, da je bilo finančno stanje tako obtoženca kot družbe N., d. o. o., že v času sklepanja pogodb tako slabo, da se je obtoženec nedvomno zavedal, da izposojenih sredstev oškodovancem ne bo vrnil. Kot izhaja zlasti iz mnenja sodne izvedenke za ekonomijo, ki mu niti obramba v tem postopku ni nasprotovala, je obtoženi že od leta 2008 dalje na osebni bančni račun prejemal sredstva s krediti, ki ne pomenijo nič drugega kot zadolženost (do bank). Glede zagovornega sklicevanja na promet z nepremičninami je izvedenka ugotovila, da je obtoženec v obdobju 2008 - 2012 kupil za skupaj 471.000 EUR nepremičnin, prodal pa za skupno 346.900 EUR, kar torej pomeni, da je njegovo poslovanje z nepremičninami prinašalo izgubo, ne pa okoliščine, na katero bi bilo mogoče utemeljeno opreti pričakovanje, da bo oškodovancem denar vrnjen s tega naslova. Zato nimajo teže navedbe, da naj bi bil tudi A. A. denar vložen v nepremičnine. Na dan začetka osebnega stečaja obtoženca (8. 4. 2016), pri čemer postopek še dandanes ni zaključen, je tržna vrednost nepremičnin v njegovi lasti (ki je seveda višja kot likvidacijska vrednost) znašala 145.096,02 EUR, kar je že v izhodišču bistveno manj kot znaša povzročena škoda oškodovancem pri kaznivih dejanjih pod točkami I/1, I/2 in I/3 (skupaj 442.516,09 EUR), medtem ko so bile upnikom priznane terjatve v skupni višini kar 850.709,55 EUR. Posojilni porok, tj. družba N., d. o. o., je izkazovala izgubo že v letih 2008 in 2009, posledično pa tudi negativen kapital ter je bila že od konca leta 2008 dalje insolventna. Poroštvo t(akšn)e družbe, katere finančno stanje je obtoženec brez vsakega dvoma poznal in tega niti ne zanika, pač ni moglo pomeniti nikakršnega zagotovila, da bodo izposojena sredstva oškodovancem vrnjena, temveč je šlo za očiten akt preslepitve v luči prikrivanja ne le osebnega finančnega stanja, ampak tudi stanja družbe. Prvenstveno gotovinsko poslovanje obtoženca je bilo scela in malodane nepregledno prepleteno s poslovanjem obeh gospodarskih družb (tudi družbe P., d. o. o.), po mnenju izvedenke pa je obtoženec izgubil pregled nad poslovanjem (česar se je zavedal), kar ovrže resničnost zagotavljanja, da bodo sredstva vrnjena oškodovancem. Podatki zgodovinskih izpisov zemljiške knjige (priloge A35 - A105) so razkrili, da je bilo celotno nepremično premoženje obtoženca v danem relevantnem časovnem obdobju pod obtožbo obremenjeno s hipotekami zaradi številnih kreditnih pogodb, sklenjenih z različnimi bankami, prav tako je bil vpisan zemljiški dolg. Posledično je sodišče prve stopnje razumno zaključilo, da obtoženi ni imel neobremenjenega nepremičnega premoženja, ki bi dajalo tehtno težo zagotovilom, da za izposojena sredstva jamči s svojim osebnim premoženjem. Vse to je obtoženec pri sklepanju pogodb z oškodovanci zamolčal, nedvomno pa je tudi sam kot fizična oseba dolgoval večje vsote denarja, na kar kažejo sodbeno povzeti podatki o številu in višini kreditov ter o zemljiškoknjižni obremenjenosti nepremičnin. Na podlagi skladnih in verodostojnih izpovedi vseh treh oškodovancev so bile ovržene zagovorne navedbe, da naj bi šlo za naložbene posojilne pogodbe z visokimi stopnjami tveganja, saj so vsi oškodovanci povedali, da je obtoženi prikazal, da gre za varne in zanesljive "klasične" posojilne pogodbe z visokimi donosi. Obtoženec zato v pritožbenem postopku ne more biti uspešen z reproduciranjem ovržene teze, da je A. A. in K. K. seznanil s tveganji investicij in donosov. Naposled je prvo sodišče pravilno ocenilo, da umik obtoženca oziroma njegova hospitalizacija v Psihiatrični bolnišnici ... v aprilu 2015 v ničemer ne ruši ravnanja z direktnim (goljufivim) naklepom v letih 2008 (A. A.) ter 2014 (K. K. in I. I.), saj je obtoženi že ob sklenitvi poslov vedel, da denarja ne bo vrnil. Kasnejša hospitalizacija glede na pravilno ovrednotene dokaze o osebnem finančnem stanju in stanju družbe N., d. o. o., gotovo ni bila vzrok, da ni vrnil sredstev, saj ni bilo nikakršnih izgledov, da oškodovanci ne bodo oškodovani, tudi če te hospitalizacije ne bi bilo.

10Glede na navedeno zagovornik pritožbeno ne more uspeti z golim zatrjevanjem, da obtoženi nikoli ni imel "namena in hotenja", da oškodovancem nastane škoda. Da je za obveznosti jamčil z vsem svojim premoženjem, je izjava, ki nima nobene resne teže. Če je tudi obtoženi "izgubil vse", obstoja kaznivih dejanj ne izključuje in pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da naj bi obtoženec garal ter zato "pregorel". Očitanih mu kaznivih dejanj nedvomno ni mogoče izvršiti le tako, da bi "pobral denar in izginil". Res je podjetništvo lahko tvegan posel, toda ob upoštevanju okoliščin, ki kažejo na obtoženčev preslepitveni namen, pač ni mogoče govoriti o tem, da naj bi šlo le za poslovni neuspeh in sprejetje napačnih poslovnih odločitev, ne pa za obtoženčevo ravnanje z goljufivim namenom, kot je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako izvršitve kaznivih dejanj ne izključujejo okoliščine, da je bil obtoženec (vsaj nekaterim) oškodovancem kot zaupanja vredna oseba priporočen, saj so prav prikazovanja, da gre za resnega in zanesljivega poslovneža, temelječa v preteklih izkušnjah oškodovancev z njim, ko naj bi "dolga leta pošteno opravljal storitve za svoje stranke", utrdila zaupanje ter omogočala izvrševanje kaznivih dejanj, ko je obtoženec izkoriščal predhodna sodelovanja z oškodovanci, ki so mu posledično zaupali (tudi znatna denarna sredstva). Nesprejemljiva je zagovornikova pritožbena teza, da ravno dejstvo, da obtoženi "ob pojavu prvih znakov finančnih težav ni prekinil z dejavnostjo", kaže na sklep, da je nameraval dolgove poravnati. Obtoženec je že ob sklenitvi pogodb z oškodovanci slednjim prikril, da njegovo poslovanje ni (bilo) finančno vzdržno, kar je v vzročni zvezi z odločitvami oškodovancev, ki so z izročitvami denarnih sredstev postopali v škodo lastnega premoženja. Na rovaš oškodovancev pač ni dopustno "reševati podjetja", vedoč pri tem, da denarja ne bo vrnil, kot je lažno obljubljal, pri čemer obtoženčevo poslovanje ni bilo finančno vzdržno že vse od leta 2008 naprej, torej v obdobju kar sedmih let, ki se je "zaključilo" z njegovo hospitalizacijo v PB ... spomladi 2015, ko se je sodu njegovega nastopanja do številnih upnikov oziroma oškodovancev očitno dokončno izbilo dno. Za izvršitev kaznivih dejanj v letih 2008 in 2014 je irelevantno, če je bil obtoženec v letu 2015 hospitaliziran, in ne drži, da goljufivi namen obtoženca izključuje "izbruh njegove bolezni", natančneje hude depresivne motnje, zaradi katere naj bi delo "težje in počasneje" opravljal. S sklicevanjem na mnenje izvedenke za ekonomijo, tj. da je jasno, da je obtoženec izgubil pregled in nadzor na svojim poslovanjem že leta 2008, ni moč uspeti, saj dejstvo, da je kljub temu (vedoma in hote) sklepal posle z oškodovanci in jim lažno obljubljal ne le vrnitev denarja, temveč oplemenitenje sredstev, obtoženca v kazenskopravnem pogledu obremenjuje, ne razbremenjuje.

11Neutemeljeno je zagovornikovo pritožbeno zanikanje, da so bile obtoženčeve nepremičnine obremenjene s hipotekami, pri čemer selektivno izpostavlja zgolj izbris hipotek v korist Banke Celje, d. d. Že povzeti podatki zgodovinskih izpisov iz zemljiške knjige namreč pokažejo, da so bile nepremičnine obremenjene tudi s hipotekami v korist banke Raiffeisenbank, Abanke in Addiko Bank. Navedbe v pritožbi, da naj bi šlo v "večini hipotek za refinanciranje posojil", ostajajo neobrazložene, o(b)staja pa dejstvo, da so bile vse nepremičnine v lasti obtoženca v relevantnih časovnih obdobjih izvrševanja kaznivih dejanj obremenjene, ne glede na to, če so se hipoteke v korist določenih bank izbrisale, ustanavljale pa so se nove hipoteke. Že v točki 9 te sodbe je bilo odgovorjeno na pritožbene navedbe, da je obtoženec vlagal v nakup in obnovo nepremičnin z namenom nadaljnje prodaje, saj mu je tovrstno početje v obdobju 2008 - 2012 pridelalo zgolj 124.100 EUR izgube, tj. sledeč mnenju izvedenke ekonomske stroke, ki ni problematizirano. Zagotovila obtoženca oškodovancem, da profitabilno vlaga v nepremičnine, pa ostajajo brez vsakršnega temelja. Prav tako je protispisna navedba, da je obtoženec ob začetku osebnega stečaja razpolagal z večjim številom nepremičnin, ki so bile v stečajnem postopku prodane pod tržno vrednostjo. Stečajna upraviteljica je pač nasprotno izpovedala (hrbtna stran list. št. 353), da sta bili prodani le dve nepremičnini, ena po tržni vrednosti, druga pa celo nad to vrednostjo. Še pomembneje pa je, da ti nepremičnini niti morebitna druga sredstva še zdaleč niso zadoščala za poplačilo oškodovancev v tem kazenskem postopku, kaj šele za plačilo vseh upnikov, ki so jim bile v stečajnem postopku priznane terjatve v skupni višini 850.709,55 EUR. Prezentno je, da obtoženčevo "kupovanje" nepremičnin ne izključuje ravnanja z goljufivim namenom, saj je do leta 2012 z nepremičninami posloval z izgubo, po tem pa, sledeč izvedenskemu mnenju, nepremičnin sploh ni kupoval niti prodajal več, medtem ko je kaznivi dejanji na škodo K. K. in I. I. izvršil celo šele v letu 2014. Kot je že bilo večkrat povedano, obtoženčeva hospitalizacija v letu 2015 ne izključuje obstoja goljufivega namena, zato nima teže podatek, da so vsa obravnavana posojila zapadla v plačilo po hospitalizaciji. Že iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je obtoženec z delnimi plačili A. A. in I. I. (ki pa so bila po izpovedbi slednje upoštevana že pri določitvi zneskov glavnice po inkriminiranih posojilnih pogodbah) po eni strani vzdrževal zaupanje oškodovancev, z aneksi, ki jih je sklepal z A. A., pa je roke za vračilo posojila le odlagal v skladu s prvotnim preslepitvenim namenom. Sledeč izpovedbi K. K., ki jo je prvo sodišče pravilno dokazno ocenilo, so bili predhodno prejeti zneski 200 EUR mesečnih "obresti" upoštevani pri znesku 39.598,72 EUR, ki je predmet posojilne pogodbe z dne 15. 5. 2014 in s tem predmet pričujočega kazenskega postopka.

12Z dosedanjimi navedbami je odgovorjeno tudi na izvajanja v pritožbi obtoženca, ki neuspešno skuša prepričati, da je do premoženjske škode v sferi oškodovancev (obtoženec jih imenuje "poslovni partnerji") prišlo zaradi "višjih vplivov" izven njegovih zmožnosti. Gospodarska, finančna in nepremičninska kriza, ki se je tudi v Sloveniji začela leta 2008, je splošno znano dejstvo, kot je notorno tudi, da je v posledici te krize prišlo do "bankrota" številnih gospodarskih družb in postopkov osebnih stečajev. Vendar glede na doslej obrazloženo obtožencu ne bo mogoče slediti pri prikazovanjih, češ da je tako gospodarsko kot finančno "obnemogel in ugasnil", tj. ne da bi v pogodbena razmerja z oškodovanci vstopal z zavestjo in hotenjem, da jim prejetih denarnih sredstev ne vrne. Njegovo dokazano ravnanje z direktnim naklepom oziroma goljufivim namenom onemogoča sklicevanje na objektivne okoliščine, ki ga pač ne morejo ekskulpirati. Že je bilo povedano, da je s prikrivanjem osebnih in poslovnih finančnih težav preslepil oškodovance, da so mu izročili denarna sredstva, oškodovanci pa prek lastne oškodovanosti seveda niso dolžni reševati obtoženčeve finančne prosperitete ali obstoja njegovih družb. Oškodovanci prav tako pač ne morejo nositi posledic obtoženčevega (pritožbeno zatrjevanega) oderuškega zadolževanja in njegovega skrivanja pred izterjevalci, medtem ko t(akšn)e okoliščine le še dodatno anulirajo domnevo obtoženčevega poštenega in zanesljivega vstopanja v pogodbena razmerja z vsemi oškodovanci. Sklicevanje na nepremičninsko krizo pa je za obtoženca še dodatno obremenilno. Če in ker se je namreč zavedal, da je nepremičninski trg v krizi, sklicevanja na lastno nepremičninsko poslovanje, s čimer je utrjeval zaupanje in prepričanje pri oškodovancih, da gre za uspešnega poslovneža, zgolj utrjujejo neresničnost in lažnost njegovih prikazovanj ter utrjujejo ravnanja s preslepitvenim namenom. V pritožbi obtoženec sam poudarja težave pri prometu z nepremičninami že od leta 2008 naprej, s čimer izkazuje nerazumnost in neresničnost zagovorno izraženih pričakovanj, da naj bi zaradi prometa z nepremičninami poplačal oškodovance.

13Že na tej točki pritožbeno sodišče odgovarja na obtoženčeve navedbe na mnogih mestih pritožbe, ki jim je skupno zatrjevanje, da je bil obtoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje v "zelo šibkem zdravstvenem stanju" (zaradi zaužitja okoli 300 tablet mesečno), zato ni mogel informacij, ki naj bi bile zanj razbremenilne (vključno z izvajanji, na katere je bilo odgovorjeno v predhodni točki te sodbe), posredovati ne sodišču niti svojemu zagovorniku, hkrati pa da ni mogel "ustrezno zaslišati" obremenilnih prič. Trditve, ki merijo k domnevno okrnjeni možnosti za učinkovito izvrševanje obtoženčeve pravice do obrambe, ne padejo na plodna tla. Prvič - ne obtoženec ne njegov zagovornik nista niti enkrat v celotnem postopku pred prvim sodiščem opozorila, da naj bi bil obtoženi hendikepiran pri obrambi, čeprav bi to nedvomno mogla in morala storiti ter pritožba sploh ne zatrjuje česa drugega. Posledično je govor o pojavu venire contra factum proprium, ki v tem pritožbenem postopku nima uspeha. Drugič - niti podatki spisa ne razkrivajo nikakršnega dvoma v obtoženčevo sposobnost sodelovati v (dokaznem) postopku pred sodiščem prve stopnje. Že pisni zagovor z dne 13. 5. 2019, ki naj bi ga sicer bil sestavil zagovornik, vsebinsko ni mogel biti pripravljen brez obtoženčevega sodelovanja, obsega pa zagovorne navedbe, ki so logično nanizane (čeravno niso utemeljene). Zlasti pa se je obtoženec osebno in razumljivo zagovarjal na glavni obravnavi 4. 4. 2022 ter tudi 2. 3. 2023, ko se je odzval na modifikacijo obtožbe. Na naroku 11. 7. 2022 je povsem razumna vprašanja postavljal priči oškodovancu E. E. Tako se pokaže, da je bil način obrambe zgolj plod obtoženčeve odločitve oziroma strategije, nobenega temelja pa ni za (šele naknadno vznikle) pritožbene navedbe, da naj bi bil pri izvajanju obrambe bolezensko onemogočen. To ne velja le v okviru kaznivih dejanj pod točkami I/1, I/2 in I/3, temveč tudi za sledeči sklop glede dejanja pod točko II, kjer pa se višje sodišče ne bo ponavljalo.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (nadaljevano kaznivo dejanje pod točko II)

14Pritožbeno sodišče sprejema in se pridružuje tudi razlogom izpodbijane sodbe v točkah 13 - 25 (točka 16 izpodbijane sodbe je glede na razloge v točki 7 te sodbe postala brezpredmetna) ter se nanje tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje je navedlo vse potrebne in prepričljive razloge, s katerimi je pojasnilo, zakaj in na podlagi katerih izvedenih dokazov je bilo obtoženčevo zagovorno zanikanje izvrševanja kaznivega dejanja ovrženo, ugotovljeno pa je bilo, da je s svojimi ravnanji izpolnil tako objektivne kot subjektivne zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja na škodo F. F. in M. M., C. C., G. G. in H. H., D. D., B. B. ter V. V. Rahli korekciji pri izvršitvenih aktih pod točkama II/4 in II/7 bosta obrazloženi v nadaljevanju. V točkah 20 - 24 obrazložitve je prvo sodišče natančno in utemeljeno razlogovalo, da je obtoženec ob sklenitvi oziroma izvajanju pogodb oziroma poslov ravnal z direktnim naklepom oziroma goljufivim namenom. V pravna razmerja z vsemi oškodovanci je vstopal kot zakoniti zastopnik (direktor) družb P., d. o. o., in N., d. o. o., s finančnim stanjem in poslovanjem obeh družb pa je bil (nezanikljivo) seznanjen. V točkah 20 in 23 se je sodišče prve stopnje izrecno sklicevalo na argumentacijo glede obtoženčevih finančnih težav kot fizične osebe v delu izpodbijane sodbe glede kaznivih dejanj pod točkami I/1, I/2 in I/3, tudi višje sodišče pa je v tej sodbi predmetnim razlogom že pritrdilo. V točki 9 je razgrnilo relevantne okoliščine glede deterioracije finančnega stanja družbe N., d. o. o., ki ga je obtoženec oškodovancem prikril, kakor je prikrival tudi lastno zadolženost kot fizične osebe. Povsem enako velja za prikrivanje finančnega stanja družbe P., d. o. o., ki ga je v postopku (tudi pritožbeno neproblematizirano) analizirala in predstavila izvedenka X.Y. Omenjena družba je izgubo ustvarila že leta 2009 in je bila na dan 31. 12. 2009 dolgoročno plačilno nesposobna. V letih 2010 in 2011 je bila družba insolventna, na dan 31. 12. 2011, tj. tik pred začetkom izvrševanja nadaljevanega kaznivega dejanja v letu 2012, pa je imela negativen kapital in bila prezadolžena. Leta 2012 je družba sicer ustvarila dobiček, vendar zgolj v višini 13.581 EUR, leta 2013 pa le še minimalni dobiček. Ob primerjavi z oškodovancem povzročeno škodo, ki znaša skupaj (ob abstrahiranju dejanja pod točko II/5 ter korekcijah pod točkama II/4 in II/7) 42.437,03 EUR, je očitno, da niti poslovanje družbe P., d. o. o., ki je bila (tako kot družba N., d. o. o.) 12. 4. 2016 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, obe družbi pa sta zadnje letno poročilo oddali celo za poslovno leto 2013, ni dajalo nikakršnega zagotovila, da bodo obveznosti obtoženca, za katere je lažno prikazoval, da bodo izpolnjene, res opravljene in oškodovancem sredstva povrnjena. Utemeljeni so zato dokazni zaključki prvega sodišča, da je obtoženec glede na vse navedeno ob sklepanju in izvajanju pogodb (poslov) z oškodovanci vedel, da so zagotovila in obljube, ki jih je dajal oškodovancem, neresnične, s čimer jih je preslepil, da so z njim vstopali v pravna razmerja ter ravnali v škodo svojega premoženja. Na preslepitveni namen obtoženca dodatno kažejo ugotovljene okoliščine: (a) da je aro v znesku 10.000 EUR, ki sta jo F. F. in M. M. 28. 2. 2012 nakazala na račun družbe P., d. o. o., že tri dni zatem prenakazal na osebni račun z (lažnim) namenom "vračilo posojila" (stran 6 izvedenskega mnenja), oškodovancema pa je prikril tudi, da ni poskrbel za vpis lastništva v zemljiško knjigo, zaradi česar sta izgubila predkupno pravico; (b) da je kupnino v višini 15.000 EUR, namenjeno C. C., porabil v druge namene in jo v pretežnem delu takoj po prejemu z računa družbe P., d. o. o., prenakazal na svoj transakcijski račun (str. 6 izvedenskega mnenja ter str. 27 in 28 izpodbijane sodbe); (c) da je aro v znesku 4.000 EUR, ki jo je U. U. 30. 1. 2015 nakazal na račun družbe P., d. o. o., v sledečem mesecu februarju 2015 s tremi transakcijami nakazal na osebni račun kot posojilo sebi kot fizični osebi (stran 7 izvedenskega mnenja); (d) da je od sredstev, ki jih je za B. B. družba P., d. o. o., 20. 3. 2015 prejela od izvršilnega sodišča, enajst dni kasneje znesek skoraj v celoti (23.000 EUR) prenakazal na svoj transakcijski račun z (lažnim) besedilom "poplačilo dolga B. B." (stran 7 izvedenskega mnenja), pri čemer ne le, da oškodovanec ni imel nobenega dolga, v podpis mu je podtaknil še listine z lažno vsebino in neresnično zatrjeval, da jih je treba podpisati zaradi izvedbe dogovora. Kot je dognala izvedenka ekonomske stroke, je obtoženec sredstva, ki si jih je prenakazoval, večinoma dvignil kot gotovino pri poštnem okencu, s čimer je scela onemogočil njihovo sledljivost. Tudi glede kaznivega dejanja pod točko II je prvo sodišče pravilno ovrglo obtoženčev zagovor, da so bile njegove zdravstvene težave in hospitalizacija v PB ... razlog, da oškodovancem ni mogel poravnati dolgov. Nadaljevano kaznivo dejanje je namreč izvrševal vse od 27. 2. 2012 dalje, zaradi česar hospitalizacija v obdobju april 2015 - avgust 2015 nima nobenega tehtnega (razbremenilnega) pomena. Družbi P., d. o. o., in N., d. o. o., v imenu katerih je posloval, sta bili v finančnih težavah že davno pred tem, začenši z letoma 2008 oziroma 2009, poslovanje z oškodovanci pa je bilo od vsega začetka prežeto s prikrivanjem in zamolčanjem tako finančnega stanja obeh družb kot tudi obtoženčevega osebnega finančnega stanja, kar je ob hkratnem prikazovanju, da bodo obveznosti izpolnjene, v vzročni zvezi z ravnanji oškodovancev, v posledici katerih je prišlo do njihovega oškodovanja ter zrcalno do protipravnega okoriščenja družbe P., d. o. o., in samega sebe. Če je obtoženec sredstva porabil oziroma so pošla v neznane namene, še to seveda ne pomeni, da protipravnega okoriščenja, tj. kjer se slednje zatrjuje, kot reperkusije izvršenega kaznivega dejanja ni bilo.

15Kolikor se navedbe v obeh pritožbah, na katere je pritožbeno sodišče po vsebini odgovorilo že v točkah 10 in 12 te sodbe, nanašajo tudi na nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije, se višje sodišče v izogib podvajanju na razloge sklicuje. Tudi glede akterjev, vpletenih v obtoženčeve posle pod točko II krivdoreka, velja, da izvršitve kaznivega dejanja ne izključuje okoliščina, če jim je bil obtoženec priporočen, saj je to ob preteklem sodelovanju z obtožencem le dodatno utrjevalo zaupanje protagonistov in omogočalo izvršitev kaznivega dejanja. Pritožnikova prizadevanja prikazati, da naj bi obtoženi vse do sprejema v psihiatrično bolnico opravljal svojo dejavnost in posredoval pri prodaji nepremičnin, vse pa je zastalo izključno zaradi zdravljenja na psihiatriji, ravnanja s preslepitvenim namenom pač ne more izpodbiti. Obtoženi je celotno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja vstopal in ohranjal razmerja z oškodovanci vedoč, da prevzetih obveznosti ne bo (vsaj v celoti) izpolnil, pri čemer je kaznivo dejanje izvrševal že v letih 2012, 2013 in 2014. Toda niti v letu 2015 njegovo neizpolnjevanje obveznosti ne sovpada z začetkom hospitalizacije v mesecu aprilu. Oškodovancema G. G. in H. H. (dejanje pod točko II/3) primeroma že od 1. 1. 2015, torej tri mesece pred pristankom v PB ..., ni prenakazoval nobene najemnine. Je pa B. B. (dejanje pod točko II/6) 25. 4. 2015 in 29. 4. 2015, torej že med hospitalizacijo, prinesel dve delni izplačili. Pa še takrat, kot je izpovedal priča B. B. (list. št. 225), slednjemu obtoženec ni niti omenil, da se nahaja v bolnišnici, kar bi nedvomno storil, če bi bila hospitalizacija res razlog za prenehanje delovanja in oškodovanje ljudi. Da odhaja v bolnišnico, obtoženec ni povedal niti V. V. (list. št. 309). Drži, da podatkov o zdravstvenem stanju pravno gledano ni dolžan razkriti, v kontekstu obravnavane zadeve pa gre vendarle za indic, ki krepi sklepanje o preslepitvi. Dne 25. 5. 2015 je sestavil celo kupoprodajno pogodbo (dejanje pod točko II/7), povezano s prejeto aro v višini 5.000 EUR, kar potemtakem pomeni, da je kljub (pritožbeno sedaj usodno predstavljeni) hospitalizaciji oškodovancem še vedno konkludentno, a lažno prikazoval, da bo svoje obveznosti izpolnil. Če bi bila hospitalizacija res tako usodnega značaja, kot skuša obramba prepričati v pritožbenem postopku, obtoženec ne bi (z)mogel ohranjati stikov z B. B., ki ga je pozival k vrnitvi denarja, čemur je obtoženec očitno moral popustiti, niti posredovati med V. V. ter Z. Z. in Ž. Ž. Razlogi za oškodovanje so v obtoženčevem dolgoletnem nevzdržnem poslovanju, ne v njegovi hospitalizaciji. Glede na dejstvo, da je obiskoval B. B. in sestavil kupoprodajno pogodbo, bi tudi Š. Š. kot najemniku G. G. in H. H. stanovanja gotovo (z)mogel sporočiti, naj najemnine (ki je sicer ni prenakazoval vse od začetka leta 2015, 15 EUR upravniku pa nikoli) ne nakazuje več na račun družbe P., d. o. o.

16Drži, da do izvedbe posla z J. J. (dejanje pod točko II/1) ni prišlo zato, ker F. F. ni bil vpisan v zemljiško knjigo in posledično ni imel statusa predkupnega upravičenca, vendar je bil - prvič - dolžan za vpis poskrbeti prav obtoženec, drugič pa slednji kljub temu F. F. in M. M. ni vrnil are v znesku 10.000 EUR. F. F., M. M. in J. J. so vsi izpovedali, da obtoženec ni opravil storitev, h katerim se je zavezal. Iz tega razloga ter zlasti zato, ker je ves posel med F. F., M. M. in J. J. prežet s fraudoloznim ravnanjem, celo z izvršitvijo kaznivega dejanja obtoženca, pa je kljub določbi 25. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr), tj. po kateri nepremičninska družba pridobi pravico do plačila za posredovanje, ko je sklenjena pogodba, pri sklenitvi katere je posredovala, v pritožbenem postopku absurdno uveljavljati, da naj bi si obtoženec zaslužil nagrado (provizijo) za svoj "trud", zaradi česar naj bi bil tudi znesek povzročene škode nižji, čemur višje sodišče pač ni sledilo. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bil obrazloženo ter na podlagi skladnih izpovedb prič F. F. in M. M. ter J. J. ovržen tedanji zagovor obtoženca, da naj bi 10.000 EUR are zadržal J. J., kar so vsi navedeni odločno zanikali. Obtoženec v pritožbi ponuja novo verzijo zagovora, tj. da naj bi 10.000 EUR vrnil (prvič v tem kontekstu omenjenemu) X. X., a s tem ne bo mogoče uspeti. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v tehtno ugotovljeno dejansko stanje, da je omenjeni znesek obtoženec ne le zadržal, pač pa ga je tri dni po prejemu celo prenakazal na svoj osebni transakcijski račun, kot je že bilo poudarjeno. Zato s pritožbeno novoto, ki je le obtoženčev neposrečen poskus ekskulpacije, dokaznih zaključkov ni mogoče izpodbiti. Ker obramba v postopku pred prvim sodiščem ni niti predlagala zaslišanj X. X. in Y. Y. ter A. B., neizvedbe zaslišanj teh prič ni moč presojati skozi merila kršitve pravice do obrambe, temveč izključno skozi razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog pa glede na zgoraj navedeno ni podan. "Kronologija" dogajanja, ki jo na str. 5 - 8 pritožbe ponuja obtoženi, je ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskemu stanju irelevantna.

17Docela neutemeljena so pritožbena izvajanja, da bi se od zneska 15.000 EUR (dejanje pod točko II/2) morali "odšteti" vsi stroški, tj. provizija, davek in cenitev za potrebe davčnega postopka. Šlo je za (neto) znesek kupnine, ki jo je obtoženec bil dolžan nakazati C. C. Kot izhaja iz izpovedi v zvezi s tem izvršitvenim dejanjem zaslišanih prič, pa je obtožencu oziroma družbi P., d. o. o., neodvisno od kupnine celo pripadlo 5.600 EUR provizije. Pritožbene insinuacije obtoženca, da naj bi oškodovančeva mati in zakonita zastopnica S. S. od njega prejemala nekakšne obresti, je A. D., zaslišana kot priča, najodločneje zanikala ter zavrnila, da bi z obtoženim osnovala kakršno koli posojilno razmerje.

18V točki 16 te sodbe je višje sodišče navedlo razloge, zakaj obtoženec niti v poslu, ki je predmet dejanja pod točko II/4 izpodbijane sodbe, ne more biti upravičen do posredniške provizije. Zagovorniku prav tako ni mogoče pritrditi, da iz očitka obtožencu ne izhaja, kaj bi bil slednji dolžan storiti. Jasno je namreč, da se je bil zavezal opraviti storitve nepremičninskega posredovanja, potrebne za realizacijo kupoprodajne pogodbe med prodajalcem D. D. in kupcem U. U., torej vse potrebne storitve, ki pa jih (očitno) ni opravil, saj sta morali stranki pogodbe slednjo realizirati sami. V tem primeru pa bi moral obtoženec vrniti preostanek are, ki jo je na račun družbe P., d. o. o., nakazal U. U. Pritožbi sta v tem delu utemeljeni le, kolikor zatrjujeta, da je obtoženi poleg plačila davka na promet nepremičnin v znesku 820 EUR plačal notarske stroške. Oškodovanec D. D. je kot priča izpovedal, da je obtoženec iz nakazane are plačal tudi 200 EUR notarskih stroškov (glede overitve pogodbe). V točki 15 obrazložitve je sodišče prve stopnje (tudi) tej izpovedbi oškodovanca verjelo in ji kot prepričljivi sledilo, to pa se v točki II/4 krivdoreka sodbe ni odrazilo. Zato je višje sodišče v tem delu poseglo v opis dejanja pod točko II/4 ter (v obtoženčevo korist) dodalo besedilo, ki upošteva plačilo notarskih stroškov v znesku 200 EUR in izhaja iz 1. alineje točke I izreka te sodbe. Posledično je znižalo tudi znesek premoženjske škode, nastale z dejanjem pod točko II/4, in sicer s 3.180 EUR na 2.980 EUR.

19Že je bilo povedano, da in zakaj dve delni plačili B. B. (dejanje pod točko II/6) ne negirata obtoženčevega ravnanja s preslepitvenim namenom in ne izključujeta kaznivega dejanja ter da obtoženca ni "prehitela bolezen". Ko je bil oškodovanec zaslišan kot priča, je ovrgel pritožbeno ponujene navedbe, da naj bi vlagal v "nepremičninski sistem" in da denarja naj ne bi potreboval kakšno leto dni (kar so pritožbene novote), saj je decidirano izpovedal, da se je z obtožencem dogovoril za izročitev zneska 23.987,03 EUR v gotovini, ne pa za kakršna koli "vlaganja". Pri listinah, tj. antidatirani brezobrestni posojilni pogodbi, izvensodni poravnavi in pri potrdilu o deponiranju denarja, gre za sofisticirano sestavljene dokumente, ki so, tj. kolikor nakazujejo posojilno razmerje med obtožencem in oškodovancem, povsem lažne vsebine, obtoženec pa jih je bil pripravil v skladu z očitnim namenom prikriti resnično naravo dogovora z oškodovancem, tj. izročiti mu 23.987,03 EUR v gotovini. Sofisticirana vsebina teh listin in logično ravnanje obtoženca, skladno s preslepitvenim namenom, ne dajeta nobene teže navedbam v pritožbi, da naj bi bil obtoženec takrat v "takih hudih bolezenskih stanjih", da ni znal "normalno sestavljati" dokumentov, kar so že sicer povsem pavšalne trditve. B. B. je med zaslišanjem povedal celo (list. št. 225), da sta se ves čas njunega razmerja, tako ob prvotnih dogovorih kakor kasneje, ko mu je izročil 5.000 EUR, pogovarjala "čisto normalno", tj. ne glede na to, da naj bi bil obtoženec takrat na "precej močnih zdravilih". Pritožbene insinuacije, ki merijo k problematiziranju obtoženčevega razumevanja in obvladovanja svojih ravnanj (več v nadaljevanju), pritožbeno sodišče glede na ugotovljena dejstva in okoliščine že na tej točki, tj. kolikor se nanašajo na dejanje pod točko II/6, zavrača ter poudarja, da se dvomi v obtoženčevo prištevnost kot komponento krivdnega ravnanja niso porodili.

20Glede dejanja pod točko II/7 že iz samega opisa izhaja, da je obtoženi res sestavil kupoprodajno pogodbo z dne 25. 5. 2015, v zvezi s katero sta Z. Z. in Ž. Ž. na račun družbe P., d. o. o., nakazala 5.000 EUR are. Obtoženec si iz tega zneska nedvomno ni zaslužil posredniške provizije, saj je ravnal fraudolozno in kaznivo, drži pa, kar pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je iz are vendarle plačal stroške geodetske parcelacije. Iz izpovedbe prodajalca V. V. izhaja, da je obtoženec plačal 1.000 EUR geodetom za postopek parcelacije. Da je obtoženec parcelacijo še naredil (drugih storitev, h katerim se je zavezal, pa ne), je razvidno tudi iz izpovedb obeh kupcev. V točki 18 izpodbijane sodbe je prvo sodišče izpovedbam prič sledilo kot verodostojnim, kar pa se (glede parcelacije) v krivdoreku sodbe ni odrazilo. Zato je višje sodišče še v tem delu poseglo v opis dejanja pod točko II/7 ter (v obtoženčevo korist) dodalo besedilo, ki upošteva plačilo stroškov parcelacije v znesku 1.000 EUR in izhaja iz tretje alineje točke I izreka te sodbe. Posledično je pritožbeno sodišče znižalo še znesek premoženjske škode oziroma koristi v zvezi s tem dejanjem, tj. s 5.000 EUR na 4.000 EUR. Pri slednjem gre za znesek, ki ga obtoženec oškodovancu V. V. v skladu z obstoječim preslepitvenim namenom nikdar ni vrnil, navkljub temu, da so morale stranke pogodbe, pri kateri je posredoval, pogodbo realizirati same, vse preostale stroške pa je, kot je izpovedal, moral plačati prodajalec. Obtoženčeve pavšalne navedbe v pritožbi, češ da je "uredil vso potrebno dokumentacijo" ter da je sodišče sledilo "zavajajočim podatkov tožilstva" in (odločilo) "v nasprotju z dejanskim stanjem", ne morejo imeti uspeha.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

21Procesno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zagovornik neutemeljeno vidi v okoliščini, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vprašanja, ali je ob storitvi kaznivih dejanj obtoženec razumel pomen svojih ravnanj in (po mnenju pritožnika predvsem), ali je imel v oblasti svoje ravnanje. Prištevnost obtoženca se v kazenskem postopku namreč domneva, sodišče pa je vprašanja zmanjšane in celo izključene prištevnosti dolžno raziskovati in decidirano obrazlagati izključno tedaj, kadar se v postopku kažejo tehtne dejanske okoliščine, ki vnašajo razumen dvom v presumpcijo prištevnosti. Le obrambna oziroma zagovorna namigovanja, da se v prištevnost poraja dvom, zlasti iz razloga, ker je bil obtoženec v letu 2015 hospitaliziran v PB ..., ne predstavljajo takšnih tehtnih okoliščin, saj z drugim procesnim gradivom niso v ničemer podprta. Prvenstveno je obtoženec kazniva dejanja, obravnavana v danem postopku, izvrševal v časovnem obdobju med leti 2008 in 2015, zaradi česar je na dlani, da hospitalizacija v aprilu 2015 ne more imeti relevantnega vpliva v obdobju, ki se razteza prek več kot sedmih let nazaj ter v katerem obtoženčeva skrajno premišljena ravnanja ne dopuščajo nobenih pomislekov v razumevanje pomena svojih ravnanj in obvladovanje teh ravnanj. Glede časa hospitalizacije, ko sta se pravzaprav razvidno izvrševali "le" še dejanji pod točkama II/6 in II/7, pa je imelo tudi prvo sodišče pred očmi ne le že povzeto izpovedbo B. B., ki v obtoženčevem obnašanju ni opazil ničesar nenavadnega, in ne le listin z zahtevno vsebino, ki jih je pripravljal še v letu 2015, temveč tudi obvestilo zdravniku PB ... z dne 26. 8. 2015, ki ga je v spis vložila obramba (priloga B7). Iz dopisa izhaja, da je bil obtoženi ob sprejemu 10. 4. 2015 lucidne zavesti, vsestransko orientiran in spontano pogovorljiv, na sprejemnem oddelku pa je bil sodelujoč, ustreznega mišljenja in stabilnega razpoloženja. Ob uvedbi medikamentozne terapije je bilo njegovo psihično stanje klinično stabilno ter je odhajal na krajše vikend dopuste, s katerih se je vračal po dogovorih in si je težave zmogel obrazložiti. Zaradi več tednov stabilnega stanja je bil obtožencu 27. 8. 2015 predlagan odpust in nadaljnja ambulantna obravnava, s čimer je soglašal ter ob odpustu zagotovil, da ima urejene osnovne življenjske pogoje. Kot diagnozi sta bili navedeni F32.20 (huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov) in F07.2 (postkomocijski sindrom). Po vsem navedenem niti pritožbeno sodišče nima nobenih upoštevnih dvomov v obtoženčevo prištevnost, zato tudi odsotnost opredelitve glede tega v izpodbijani sodbi očitane procesne kršitve ne utemeljuje.

22Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da pri razlogih o odločilnih dejstvih pride v nasprotje samo s seboj (prav tako kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), saj v točki 24 obrazložitve navede, da se je obtoženec, ki je po izobrazbi pravnik, tudi zaradi tega zavedal, da je prevzete zaveze do tretjih treba spoštovati ter jih pravilno in pravočasno izpolniti, sicer pa okoliščine, povezane s slabim finančnim stanjem, sopogodbenikom predstaviti. Ne le, da prvo sodišče kot eno od odločilnih dejstev glede obtoženčevega zavedanja svojega ravnanja navaja, da je pravnik, to izobrazbo navede celo pri njegovih osebnih podatkih. Pritožbeno sodišče takšne očitke označuje za absurdne. Da je po izobrazbi pravnik, je sam obtoženi izjavil pri podajanju osebnih podatkov pred zaslišanjem v preiskavi 20. 2. 2017 (list. št. 73), v zagovoru na glavni obravnavi 4. 4. 2022 pa je pripovedoval o odsvetovanju, da bi "kot pravnik" sklepal posle prek svoje firme (hrbtna stran list. št. 193). Da je pravnik, se je predstavljal tudi oškodovancem. Primeroma je tako izpovedala I. I. že v preiskavi in na glavni obravnavi pojasnila, da ji je obtoženec o sebi povedal, da je pravnik (list. št. 219). Pomenljivo je tudi eno od svojih družb poimenoval P., d. o. o., medtem ko zagovornik navaja, da ima dokončano zgolj srednjo gradbeno šolo. Dejstvo, da se je obtoženi (očitno lažno) prezentiral kot pravnik, tj. kadar mu je to ustrezalo (s čimer je pri oškodovancih zgolj še dodatno utrjeval zaupanje, da so z njim vstopali v pravna razmerja in mu zaupali denarna sredstva), ko laž zanj postane problematična, pa začne pritožnik neresničnost celo poudarjati, v pritožbenem postopku vsekakor ne bo obrodilo sadov. Omemba pravne izobrazbe, ki jo je v tem postopku priobčil obtoženec prostovoljno (venire contra factum proprium), v izpodbijani sodbi ne predstavlja uveljavljane bistvene procesne kršitve. Prezentiranje lažne izobrazbe le še bolj zanesljivo vodi k sklepu o pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Ne glede na to, da obtoženec (očitno) ni pravnik, pa se je gotovo zavedal, da lažnivo prikazuje in prikriva dejanske okoliščine, pomembne za izpolnjevanje prevzetih obveznosti do oškodovancev, zato očitane postopkovne kršitve ni najti.

23Sodišče prve stopnje v točkah 10, 20 in 23 izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa v točki 9 te sodbe, sta se jasno izrekli o okoliščinah, iz katerih je dokazano moč sklepati, da je obtoženec že v letu 2008 (ko je bilo izvršeno kaznivo dejanje pod točko I/1) dolgoval večje vsote denarja. Zato ne drži, da sodba prvostopenjskega sodišča glede teh vprašanj (odločilnih dejstev) nima razlogov, kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.

24Nakazana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, tj. da naj bi sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca, ker da naj bi oškodovana Č. Č. (dejanje pod točko II/5) umaknila predlog za pregon, ne more biti podana. Navedbe pritožbe so zgrešene, saj kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 seveda ni t. i. predlagalni delikt in predloga za pregon že pojmovno ni mogoče umakniti. Res pa je oškodovanka med zaslišanjem na glavni obravnavi umaknila priglašeni premoženjskopravni zahtevek (hrbtna stran list. št. 310), zato je višje sodišče (ker je dejanje pod točko II/5 zaradi nekonkretiziranosti opisa izpustilo iz krivdoreka) z zahtevkom ni napotilo na pravdo na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP. O zahtevku (ki ne obstaja) ni odločalo. Odločiti je moralo o premoženjskopravnih zahtevkih drugih oškodovancev, kot sledi.

Glede premoženjskopravnih zahtevkov

25Prav ima zagovornik, da je zoper obtoženca pred Okrožnim sodiščem v Celju v zadevi St 1617/2016 v teku postopek osebnega stečaja, ki se je začel 8. 4. 2016 in še vedno ni zaključen, kar je pred odločanjem preverilo tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik upravičeno opozarja na t. i. načelo koncentracije iz prvega odstavka 227. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki sporoča, da lahko upniki svoje zahtevke za izpolnitev obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (obtoženčeve obveznosti do oškodovancev so nastale pred 8. 4. 2016), v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (kar tu ni). Uporaba prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izključena (prvi odstavek 383. člena ZFPPIPP), izključena je "le" (1. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP) uporaba drugega odstavka 227. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da upniki, ki svojih terjatev niso pravočasno prijavili v postopku osebnega stečaja, ne izgubijo pravice od stečajnega dolžnika zahtevati izpolnitve te obveznosti in pravice do izplačila iz razdelitvene mase. V kontekstu odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih v t. i. adhezijskem postopku, ki po svoji vsebini pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, pa je bistveno, da dokler teče postopek osebnega stečaja (tj. ne glede na to, ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev tožbe na plačilo terjatve (smiselno enako uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka) v "vzporednem" pravdnem (ali adhezijskem) postopku ni dopustna. Civilna sodišča tovrstne sodbe zavržejo (npr. sklepi VSL I Cp 1252/2019 z dne 7. 10. 2019, I Cp 661/2016 z dne 15. 6. 2016, III Cp 2417/2015 z dne 5. 10. 2015 idr.). To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je napotitev vseh oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP že iz tega razloga, torej tudi tistih, ki jim je sodišče prve stopnje premoženjskopravne zahtevke (deloma ali v celoti) priznalo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih spremenilo tako, da je oškodovance (z izjemo T. T. in Č. Č., ki je zahtevek umaknila) s celotnimi zahtevki napotilo na pravdo. Ker je pritožnik uspel že na tej podlagi, so ostale pritožbene navedbe v smeri izpodbijanja premoženjskopravnih zahtevkov postale brezpredmetne.

Glede kazenskih sankcij

26Zagovornik v utemeljitev "zavzemanja za izrek nižje kazni" ni ponudil nobenih razlogov, obtoženec pa odločbe o kazenskih sankcijah ni izpodbijal, zato je višje sodišče to odločbo preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve sodbe ni prezrlo nobene pomembne okoliščine v zvezi s težo kaznivih dejanj in obtoženčevo krivdo, prav tako pa je v ustreznem sorazmerju upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo višine določenih kazni za posamezna kazniva dejanja in nadalje še višino izrečene enotne kazni zapora. Pritožbeno sodišče je v odločbo o kazenskih sankcijah poseglo le na dveh mestih in iz dveh razlogov. Zaradi izpustitve dejanja pod točko II/5 iz konstrukcije kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 je določeno kazen za kaznivo dejanje pod točko II izreka (eno leto zapora) znižalo na enajst mesecev zapora. Glede na težo izpuščenega dejanja pod točko II/5 (oškodovanje v višini 3.000 EUR v razmerju do celotnega oškodovanja pod točko II v znesku 42.437,03 EUR) še dodatno znižanje določene kazni ne bi bilo utemeljeno. To velja tudi za minimalni korekciji (skupno 1.200 EUR) glede obsega premoženjske škode oziroma koristi pri dejanjih pod točkama II/4 in II/7, kjer je višje sodišče sicer poseglo v opisa dejanj. Izrečeno enotno kazen (štiri leta in tri mesece zapora) pa je pritožbeno sodišče znižalo na štiri leta zapora, tj. ne le zaradi znižanja določene kazni za kaznivo dejanje pod točko II, temveč tudi zaradi dejstva, da obsodba obtoženca za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (v zadevi I K 62537/2018 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah), ki jo je sodišče prve stopnje sicer upravičeno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, v trenutku odločanja pritožbenega sodišča že šteje za izbrisano iz kazenske evidence (2. točka četrtega odstavka 82. člena KZ-1). Tako določene kazni in enotna kazen zapora se po teh korekcijah kažejo kot primerne in pravične kazenske sankcije. Glede na to, da je obtoženec s svojimi goljufivimi ravnanji oškodovancem v tem kazenskem postopku, ki so mu zaupali, povzročil skupaj za skoraj pol milijona EUR škode (484.953,12 EUR), izgledov, da jim bo škoda kdaj povrnjena, pa (vsaj zaenkrat) ni videti, je kazenska sankcija kvečjemu milostna kot obratno.

K pritožbi pooblaščenke oškodovanca B. B.:

27V točki 25 te sodbe je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da in zakaj je pravilna ter zakonita odločitev v danem procesnem položaju napotitev vseh oškodovancev, tj. vključno z B. B., s premoženjskopravnimi zahtevki na pot pravde. Evidentno je torej, da pooblaščenka z zavzemanjem za ugoditev zahtevku tega oškodovanca že pojmovno ne more uspeti. Pa tudi, če nad obtožencem ne bi bil v teku postopek osebnega stečaja, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek ne bi mogel biti prisojen, saj razpolaga s pravnomočno zamudno sodbo v zadevi P 93/2015 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, po kateri mu je obtoženec (in še družba P., d. o. o.) dolžan vrniti znesek 8.987,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila. Podana je torej situacija že pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), nasprotna pritožbena izvajanja pa niso utemeljena. Pooblaščenka v pritožbi tudi zavaja in zatrjuje, da je v postopku osebnega stečaja obtoženca prišlo do odpusta obveznosti, zaradi česar naj bi bila terjatev oškodovanca prenehala. Pritožbi prilaga oklic začetka postopka odpusta obveznosti z dne 28. 7. 2016, zamolči pa dejstvo, da je bil s sklepom z dne 5. 3. 2018 postopek odpusta obveznosti ustavljen in predlog za odpust obveznosti zavrnjen (priloge C67 - C69). Zamolči zato, ker je navedeni sklep z dne 5. 3. 2018 v kazenski spis vložila prav pritožnica sama. Višje sodišče pooblaščenko opozarja na korektnost ravnanja in zastopanja svoje stranke.

28Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama obtoženca in zagovornika na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in premoženjskopravnih zahtevkih, tj. na načine, kot izhajajo iz točke I izreka te sodbe. V preostalem je neutemeljeni pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo neutemeljeno pritožbo pooblaščenke oškodovanca B. B. in v vseh nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo. Kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pri tem ni ugotovilo. Ker je bilo deloma odločeno v obtoženčevo korist, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka zanj ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP). Ker njegova pooblaščenka s pritožbo v celoti ni uspela, pa je sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, dolžan plačati oškodovanec B. B.