82. člen KZ-1

Pogojna obsodba stečajnega dolžnika je bila ob poteku preizkusnega obdobja za odpust obveznosti v stečajnem postopku še vedno vpisana v kazenski evidenci. Ker rok za izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence še ni začel teči, do takrat tudi niso bili izpolnjeni pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki jo je zakonodajalec vezal na pravnomočno obsodbo stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje proti premoženju, ni izključena.

Predlog se zavrne.

Nabor kaznivih dejanj proti premoženju in gospodarstvu po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP se ne ujema izključno s kaznivimi dejanji iz 23. poglavja KZ-1 (kazniva dejanja zoper premoženje) ali 24. poglavja KZ-1 (kazniva dejanja zoper gospodarstvo). Presoja, ali gre pri določenem kaznivem dejanju za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, je odvisna od tega, ali ima to kaznivo dejanje zakonske znake, ki se nanašajo na ogrožanje premoženja ali gospodarstva. Zakonski znak kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja državne meje ali ozemlja države je bil v času storitve kaznivega dejanja storitev inkriminiranega dejanja za plačilo. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja kaznivo dejanje, za katerega je bil predlagatelj obsojen, kaznivo dejanje proti premoženju, saj objekt varstva pri tem kaznivem dejanju ni le ena dobrina, to je notranji javni red RS, temveč tudi varovanje premoženja tujcev.

ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje

Kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 nomotehnično v KZ-1 res niso umeščena v 23. in 24. poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, vendar pa se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobni elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Pri odločanju o tem, ali je pri presoji pogojev za odpust obveznosti dolžniku po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dopustno upoštevati enotno kazen, ki je bila izrečena dolžniku, je med drugim treba izhajati iz namena izbrisa obsodbe iz kazenske evidence oziroma zakonske rehabilitacije. Cilj kazenskopravne rehabilitacije je spodbujanje obsojenca k osebni zavzetosti v postopku lastne reintegracije in vplivanje nanj, da bi po izvršitvi kazni živel kot odgovoren in koristen član skupnosti. Ta cilj pa se dotakne namena odpusta obveznosti, ki je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del n

Zakon ne predvideva izjave dolžnika pred izdajo izpodbijanega sklepa. KZ-1 je tu specialni predpis, kar pomeni, da zakon določa, da pred izbrisom iz kazenske evidence ni niti dopustna razlaga drugega zakona, ki bi omogočila drugačno presojo, kot jo določa zakon. To je upoštevano tudi v določilih ZFPPIPP, ki oviro za odpust obveznosti po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP veže izključno na podatke, razvidne iz kazenske evidence, pri čemer je dopustno le presojati, ali so morda izpolnjeni pogoji za zakonsko rehabilitacijo, ki jih določa KZ-1, pa še v tem primeru ni dopuščena samostojna odločitev stečajnega sodišča, temveč je treba najprej pri kazenskem sodišču doseči izbris obsodbe iz kazenske evidence zaradi rehabilitacije obsojenca in šele nato je to dejstvo dopustno upoštevati pri odločanju o odpustu obveznosti. Določilo, da je neizbrisana obsodba zaradi kaznivega dejanja proti premoženju ovira za odpust obveznosti, je jasno, zato po oceni višjega sodišča razlage sploh ne potrebuje. Razpravljanje o tem, kako bi moralo biti, ne sodi v okvir presoje rednega sodišča, temveč je to v rokah presoje Ustavnega sodišča. Zakonski poseg v ustavno pravico je po oceni

Izvršljivost kazni (v primeru denarne kazni) nastopi takrat, ko poteče rok za prostovoljno plačilo denarne kazni, kot je bil določen s (pravnomočno) sodbo. Nasprotno pa je kazen (v primeru denarne kazni) mogoče šteti za izvršeno šele tedaj, ko je ta plačana (smiselno enako npr. velja tudi v primeru zaporne kazni - ta se šteje za izvršeno šele tedaj, ko je bila kazen prestana, ne pa, kot zmotno meni tožnik, s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila obsojencu ta izrečena).

Ker sta obsodbi vpisani v kazensko evidenco in še nista izbrisani, je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da izkaže, da kljub temu ni ovir za odpust obveznosti. Stečajno sodišče namreč po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP). Glede na podatke iz kazenske evidence pa nato sodišče presoja le potek časa za izbris obsodbe iz kazenske evidence po 82. členu KZ-1 (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP in smiselna uporaba splošnega pravila o uporabi prava za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti po 479. členu ZFPPIPP). Stečajni dolžnik pa lahko izkaže, da ni ovir za odpust obveznosti, ker se bodo do poteka preizkusnega obdobja izpolnili pogoji za izbris obsodbe po tujem pravu. Po določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena Pravilnika o kazenskih evidencah se sicer v kazenske evidence vpisuje tudi podatke o izvršeni kazni ali vzgojnem ukrepu. Vendar za državljane Republike Slovenije in pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji, ki so jim kazenske sankcije izrekla tuja sodišča, ministrstvo v kazenske evidence vpisuje razpoložljive podatke (drugi odstavek 6. člena Pravilnika o kazenskih eviden

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zagovorniku, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP, saj je prvostopenjsko sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon, ko je štelo, da začne teči rok, v katerem obsojeni po 83. členu KZ-1 ne sme storiti novega kaznivega dejanja, od obsodbe dalje, kar pa terja razveljavitev izpodbijanega sklepa. V novem postopku bo sodišče prve stopnje zadevo ponovno preučilo in pri odločanju o prošnjah za izbris obsodbe na podlagi 83. člena KZ-1 najprej ugotovilo, ali je obsojenec v obdobju, relevantnem za presojo pogojev za sodno rehabilitacijo (9. 2. 2021 - 9. 8. 2023), storil novo kaznivo dejanje. Če bo ugotovilo, da obsojenec ta formalni (zakonski) pogoj za izbris iz 83. člena KZ-1 izpolnjuje, pa bo v nadaljevanju pri presoji obsojenčeve prošnje za sodno rehabilitacijo upoštevalo vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe, kot določa navedeni člen. Odvisno od teh ugotovitev bo nato ponovno ocenilo, ali sta prošnji za izbris obsodbe utemeljeni.

V kolikor bi držala razlaga, za katero se zavzema pritožnica, ni videti potrebe po tem, da se v 2. alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol loči med oprostilno in zavrnilno ter obsodilno sodbo, saj bi bila sicer za vse navedene sodbe ureditev enaka, torej bi bila hramba profila DNK dopustna le do pravnomočnosti sodbe. Da stališče pritožnice ni pravilno, je mogoče ugotoviti tudi na podlagi analize razlogov, ki so pripeljali do sprejetja določbe 2. alineje 128. člena ZNPPol v taki obliki kot velja danes. Hramba profila DNK je v primeru njegove pridobitve v kazenski zadevi, v kateri je bil obtoženec pravnomočno obsojen, dopustna do zastaranja kazenskega pregona za to kaznivo dejanje, kot to izhaja iz 2. alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol, v kateri je zakonodajalec določil rok dopustne hrambe profila DNK po pravnomočni obsodilni sodbi.

Sodišče v stečajnem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka odpusta obveznosti po vpogledu v kazensko evidenco za dolžnika. Potrdilo o odpustu predstavlja zgolj dokaz o odpustu iz zavoda, ne dokazuje pa dejstva, da bi bila z dnem odpusta iz zavoda zaporna kazen tudi že izvršena. Datum odpusta iz zavoda ter datum izvršene kazni pa nista nujno enaka.

V izpostavljanju zakonske rehabilitacije in nesprejemanju aktualne vsebine izpiska iz kazenske evidence (v nadaljevanju IKE) pritožnika tudi zanemarita dejstvo, da četudi bi bil glede na veljavni IKE izbris dela obsojenčeve deliktne preteklosti upravičen, to še vedno ne pomeni, da obsojeni A. A. kaznivih dejanj v preteklosti ni izvrševal. Izkazano kontinuirano pravno nevzdržno dejavnost, nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj in posledično obsojenčevo osebnost, je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa zatorej primerno materialno ovrednotilo.

V primeru, ko je obsojencu bila izrečena kazen nad petnajst let zapora se, kot predpisuje povsem nedvoumna določba petega odstavka 82. člena KZ-1, obsodba ne izbriše.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke). Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1). Pravila o zakonski rehabilitaciji ne preprečujejo, da se občutljivi osebni (zdravstveni) podatki, zbrani v prejšnjem kazenskem postopku v okviru mnenja izvedenca psihiatrične stroke, znova uporabijo, čeprav je bila prehodna obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Ponovna uporaba osebnih podatkov še ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega ni. Ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj ni nezdružljiva niti pretirana glede na namen, za katerega so bila izvedenska mnenja prvotno pridobljena. Pretekla izvedenska mnenja predstavljajo del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o aktualni kazenski zadevi z novimi (drugačnimi) časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami.

V skladu z določbo 83. člena KZ-1 (sodna rehabilitacija) sme sodišče na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe.

Enotno kazensko evidenco za državljane člane Evropske unije vodi država, katere državljan je obsojenec. Ta je tudi pristojna za posredovanje vseh podatkov iz kazenske evidence. Vendar pa ta ni pristojna za izbris tistih obsodb iz kazenske evidence, ki so bile izrečene v tujini. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena.

Zagovornik nima prav, saj spregleda, da se obsodbe iz kazenske evidence izbrišejo v določenem roku le, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja, za izbris določene kazni pa je odločilen čas izvršitve kazni in ne izreka kazni.

Določba četrtega odstavka 407. člena ZFPPIPP nalaga sodišču, da pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveri, ali obstaja ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP. To pomeni, da mora preveriti, ali je v primeru, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence, ali če so se do poteka preizkusnega obdobja izpolnili pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Ker pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence še niso bili izpolnjeni, čemur pritožnik ne oporeka, predlogu za odpust obveznosti ni bilo mogoče ugoditi. V stečajnem postopku se v skladu s 1. točko drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP obstoj kaznivega dejanja ugotavlja na podlagi pravnomočne kazenske obsodilne sodbe. Prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja je dopustna le do pravnomočno končanega postopka pred drugim pristojnim organom.

Kazenska sankcija odraža med drugim težo storjenega kaznivega dejanja, ki v obravnavanem primeru pretehta pričakovane negativne posledice obsodbe na obsojenčevo osebno, družinsko in poklicno področje; tudi negativne posledice izrečene kazenske sankcije predstavljajo za storilca kaznivega dejanja pričakovano tveganje, zato posebej upoštevnih okoliščin za individualnega obsojenca pri presoji prošnje za predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence ne morejo predstavljati. Navedbe pritožnice, da že sam izrek sankcije opominjevalne narave izkazuje, da je storjeno kaznivo dejanje nižje teže, sodišče druge stopnje zato ne sprejema kot pomembne za odločitev o predčasnem izbrisu obsodbe iz kazenske evidence. Pritožbeno prizadevanje za sodno rehabilitacijo pa se izkaže za neutemeljeno nenazadnje tudi iz razloga sorodnosti področja, na katerem je A. A. storil kaznivo dejanje, s tistim, na katerem naj bi, po lastnih navedbah, lahko karierno napredoval.