VSK Sklep II Kp 12641/2019

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep v celoti in sodba v točki II izreka se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom iz spisa II K 12641/2019 izločilo listine kot naštete v točki I izpodbijanega sklepa. Po točko II je odločilo, da se izločeni zapisniki in drugi dokazi po pravnomočnosti zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od drugih spisov in jih ni mogoče pregledovati in uporabiti v kazenskem postopku. Z izpodbijano sodbo pod točko I je zavrnilo obtožbo zoper obtoženega A. A., da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Pod točko II izreka izpodbijane sodbe je oba obtoženca in razloga po 3. toči 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je obtoženi A. A. storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, obtoženi B. B., pa da je storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem in tretjem odstavku 307. člena KZ-1. Na podlagi 498. člena ZKP, v zvezi s 73. členom KZ-1 je sodišče prve stopnje odvzelo zasežene prepovedane droge (konoplja) in prepovedano orožje kategorije A in orožje, katerega posest je posameznikom omejena (kategorija B in C). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, proračun.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi višja državna tožilka in zagovornik obtoženega B. B. Višja državna tožilka, ki s pritožbo zoper točko II. izreka sodbe izpodbija tudi sklep o izločitvi listin, navaja, da vlaga pritožbo po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, to je bistvene kršitve določb postopka ter po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega B. B. navaja, da vlaga pritožbo (glede oprostilnega dela pod točko II izreka) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in sicer v delu, ki se nanaša na odvzem predmetov - orožja kategorije A in orožja, katerega posest je posameznikom omejena (kategorija B in C). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v delu, ki se nanaša na odvzem zaseženega orožja.

3Na pritožbo višje državne tožilke sta podala odgovor zagovornik obtoženega B. B. in zagovornica obtoženega A. A. Oba predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo višje državne tožilke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu.

4Pritožba višje državne tožilke je utemeljena.

5Iz izpodbijanega sklepa in sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je v obravnavani zadevi podan utemeljen dvom v zakonitost podlage in načina pridobitve obremenilnih dokazov, ki so predstavljali podlago za osredotočeno zbiranje dokazov in za začetek (pred)kazenskega postopka zoper oba obtoženca, zato je s sklepom iz dokaznega gradiva izločilo odredbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini, opr.št. PRhp 1/2019 z dne 22.2.2019, odredbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr.št. I Kpd 12641/2019 z dne 8.3.2019 ter vse nadaljnje dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh odredb in na katerih je temeljila obtožnica. Po oceni sodišča prve stopnje je bila v predkazenskem postopku in v okviru nujnih preiskovalnih dejanj z odreditvijo hišne preiskave na podlagi odredb Okrajnega sodišča v Ajdovščini in Okrožnega sodišča v Novi Gorici, kršena pravica do obrazložene sodne odločbe, načelo poštenega postopka in domneve nedolžnosti, vse v zvezi z neustrezno konkretizacijo anonimnih virov, utemeljenih razlogov za sum in nenazadnje kršitvijo pravice do zasebnosti obtožencev, s kršitvijo določb kazenskega postopka in policijskih pooblastil (18. člen ZKP v zvezi z 22. členom, prvi odstavek 23. člena, 27. členom, 29. členom in nenazadnje 35. in 36. členom Ustave RS). Poseg v zasebnost obtožencev je bil po oceni sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom sorazmernosti, ko je v koliziji pravice do zasebnosti obtožencev na eni strani in vsebine preiskovane kršitve, prekrška po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki glede na preiskovano kriminalno količino v tem primeru ne more utemeljiti predmetnega posega v zasebno lastnino in zasebnost njenih uporabnikov, niti z vidika zagotavljanja varnosti/zdravja ljudi, niti v smeri pregona za javni red pomembnih kaznivih dejanj/prekrškov, nedvomno potrebno dati prednost temeljnim ustavnim pravicam obtoženca. Zaradi izločitve dokazov in ker v spisu ni bilo drugih obremenilnih dokazov, je sodišče prve stopnje zaključilo, da obtožencema storitev očitnega jima kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem in tretjem odstavku 307. člena ZKP, opisanega pod točko II izreka sodbe, ni dokazana, zaradi česar ju je na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe. Razlogi za izločitev listin (dokazov) so podrobneje razvidni iz izpodbijanega sklepa, ki je izdan na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da policija ni posredovala potrebnih oziroma zadostnih spoznavnih virov, ki morajo biti podani za izdajo odredbe o hišni preiskavi. Policisti naj bi do informacije, da obtoženi A. A. goji nasad prepovedane droge konoplje, zatrjevano prišli na podlagi telefonskega klica neimenovanega občana, ki naj bi zaradi svoje osebne izpostavljenosti želel ostati anonimen in policistu ni hotel razkriti svoje identitete. Policist, ki je prejel informacijo anonimnega vira na svoj mobilni telefon, telefonske številke osebe ni prepoznal, ravno tako je ni shranil za potrebe kasnejšega postopka, zato je sodišče dvomilo glede obstoja in načina pridobitve teh informacij. Nadalje sta policista nadaljevala z zbiranjem podatkov na terenu in od neimenovanih občanov pridobila informacije glede osumljenčevega sušenja konoplje s sušilcem, nejevolje njegovih staršev zaradi smradu po konoplji, itd. Policista tudi nobenega vira teh navedb nista znala konkretizirati bolj od tega, da nekateri občani poznajo razmere v družini, kar po oceni sodišča prve stopnje prav tako predstavlja pavšalno navedbo, ki sodišču ne omogoča nikakršne preveritve vira in vsebine domnevno pridobljenih informacij. Policista namreč nista specificirala niti krajevnih, časovnih ali drugih okoliščin v zvezi s pridobitvijo teh informacij, prav tako ne spola, starosti in drugih karakteristik virov teh informacij. V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredelilo glede po oceni sodišča neustreznega zbiranja obvestil in posega v pravico do zasebnosti. V tej zvezi navaja, da bi morala policija po pridobitvi informacij od anonimnih virov, skladno s prvim in drugim odstavkom 148. člena ZKP, nadaljevati z zbiranjem formalnih obvestil in dokazil, saj potrebnega dokaznega standarda ni mogoče utemeljiti zgolj s preverjanjem splošnih, verjetnostnih okoliščin, temveč morajo biti dodatni dokazi v povezavi z izvrševanjem prekrška/kaznivega dejanja. Dokazni standard razlogov za sum, ki je bil eventuelno podan po pridobitvi specificiranih anonimnih prijav, bi dopuščal le sorazmerno neinvazivne ukrepe poseganja v posameznikovo integriteto, kot so zbiranje izjav od preverljivih oseb (vizualni) pregled prevoznega sredstva osumljenca, naključna kontrola in opazovanje javnih krajev, kjer bi lahko prihajalo do kršitev javnega reda, tudi zunanji pregled zasebnega zemljišča, itd. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da na podlagi pridobljenih informacij od anonimnega vira, bi bilo ustrezno zbiranje dodatnih obvestil in podatkov na podlagi ukrepov, kot so navedeni zgoraj, v okviru klasičnih metod policijskega dela, nikakor pa ne s kršitvijo ustavnih pravic posameznikov. Sodišče prve stopnje je sledeč uradnemu zaznamku z dne 12.2.2019 in na podlagi zaslišanja policista C. C. in policista Č. Č., ugotovilo, da sta policista na podlagi prejete anonimne prijave za potrditev navedenih informacij opravila kontrolo nepremičnin v lasti oziroma na naslovu obtožencev. Policist C. C. je povedal, da se je na ogled pripeljal z avtomobilom po javni cesti. Iz ceste rastlin konoplje ni videl, niti to ni bilo omogočeno zaradi dvignjenega terena ob cesti. Tudi ko je izstopil iz avta, ni zaznal kakršnegakoli vonja po konoplji, zaznal ga je šele, ko je hodil okoli objekta, torej na zasebnem zemljišču. Enako je povedal tudi policist Č. Č. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta policista, brez da bi iz javnega mesta zaznala kakršnekoli okoliščine, ki bi nakazovale na posest oziroma obstoj nasada konoplje na privatnem posestvu, prehodila parcelo in skozi zastekljeno okno in vrata garaže, na način, da sta stopila na prste oziroma si nekako pomagala se dvigniti, opazovala notranjost. Tako postopanje sodišče prve stopnje ocenjuje za nedopustno, na tem pa je sodišče poleg anonimnih izjav utemeljilo obstoj utemeljenih razlogov za sum, kot podlago za izdajo odredb za hišno preiskavo. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje sklepa, da sta policista do za odločitev relevantnih podatkov prišla na podlagi kršitve ustavno zagotovljenih pravic, to je najmanj splošne pravice do zasebnosti, s tem, ko sta brez ustrezne podlage in s prekoračitvijo policijskih pooblastil, brez dovoljenja lastnika nepremičnin ali obstoja zakonske izjeme, stopila na zasebno zemljišče, se po njem brez zadržkov gibala in pregledovala, opravljala kontrolo notranjosti objektov na tem zemljišču, torej ob zavedanju, da posegata na zasebno lastnino, da lokacija domnevnega nasada konoplje ni bila javno zaznavna, da ni šlo za naključno najdbo ob opravljanju siceršnjih policijskih nalog/pooblastil, temveč za osredotočeno zbiranje dokazov zoper določenega osumljenca, in po drugi strani ob razumnem pričakovanju zasebnosti obtoženca, da bo njegova osebnost in ravnanje/udejstvovanje varovano prav tam, kjer lahko utemeljeno pričakuje, da bo sam oziroma, da ne bo izpostavljen očem javnosti. Sodišče prve stopnje je še ocenilo, da je bil obravnavani poseg v zasebnost tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, ko je v koliziji pravice do zasebnosti obtoženca na eni strani in vsebine preiskovane kršitve, to je prekrška po Zakonu o proizvodnji in prometa s prepovedanimi drogami, ki glede na preiskovano kriminalno količino v tem primeru ne more utemeljiti predmetnega posega v zasebno lastnino in zasebnost njenih uporabnikov, niti z vidika zagotavljanja varnosti/zdravje ljudi, niti v smeri pregona za javni red, pomembnih kaznivih dejanj/prekrškov, nedvomno potrebno dati prednost temeljnih ustavnim pravicam obtoženca. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP izločilo vse tako pridobljene dokaze in dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov.

6Višja državna tožilka (v nadaljevanju pritožnica) se z zaključki sodišča prve stopnje ne strinja in trdi, da so napačni. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje v delu, da izjava anonimne osebe ni zadostila za verjetnost na ravni utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila ali prekršek ali kaznivo dejanje. Izpostavlja sodno prakso, kar smiselno izhaja tudi iz razlogov sodišča, da ko policija po anonimni prijavi nadaljuje z zbiranjem obvestil, ni potrebno, da glede anonimnega vira posreduje podatke o njegovi zanesljivosti in preverljivosti njegovih navedb. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 29195/2016 in Višjega sodišča v Mariboru II Kp 33060/2016. Navedba anonimnega vira je bila po oceni pritožnice preverjena s klasično metodo policijskega dela in ni šlo za zbiranje obvestil oziroma preverjanje s kršitvijo ustavnih pravic obtožencev, sploh pa ne pravice do zasebnosti. Pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da je policist C. C. izpovedal, in to tudi zabeležil v uradnem zaznamku z dne 26.10.2018, da je najprej preveril podatke anonimnega klicatelja sam na terenu in videl ostanke nasada, ki je po videzu ustrezal ostankom rastlin konoplje, v neposredni okolici hleva pa je opazil posamezne liste značilne oblike in vonja indijske konoplje. Po navedeni zaznavi pa sta policista, kar je zabeleženo v uradnem zaznamku z dne 12.2.2019, šla skupaj na kraj, tako kot povzema sodišče samo in najprej zaznala v bližini navedenega objekta specifičen vonj po konoplji, nato pa pogledala skozi okno tega objekta in zaznala obremenilne predmete. V obeh primerih sta sicer policista res stopila na zasebno parcelo in v drugem primeru tudi pogledala skozi okno v notranjost objekta, vendar po njeni oceni to ne pomeni kršitve ustavne pravice do zasebnosti. Kljub temu, da sta se policista sicer gibala po zasebni parceli, gre še vedno za klasično policijsko opazovanje, določeno kot eno izmed oblik opravljanja policijskih nalog po 6. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). To opazovanje je sledilo predhodni anonimni prijavi, saj sta policista v skladu s svojimi policijskimi pooblastili, določenimi tudi v 4. členu ZNPPol, odkrivala in preiskovala prekršek, oziroma, kot je se kasneje izkazalo, kaznivo dejanje ter odkrivala storilca. Z opazovanjem so bili zaznani najprej sledovi ostankov nasada rastlin konoplje, nato ob drugem prihodu zaznan vonj konoplje ob objektu, po tej zaznavi ob zato upravičenem pogledu skozi okno v notranjost objekta, pa izpostavljeni predmeti. Samo dejstvo, da je en policist nudil oporo drugemu, da je lahko pogledal skozi okno, tega v ničemer ne spreminja. Njuno ravnanje ni presegalo prej navedenih pooblastil, ob dejstvu, da sta se sicer gibala po zasebnem zemljišču, je to še vedno bil odprt prostor, v notranjost pa sta zgolj od zunaj pogledala in še to v objekt, kjer ljudje niti ne živijo. Tako ravnanje ne predstavlja posega in kršitev ustavne pravice obdolžencev do zasebnosti. V tej zvezi izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 6149272011 z dne 26.1.2012. Po oceni pritožnice odredbam o hišni preiskavi ni mogoče očitati neobrazloženosti, saj je okrajno sodišče v točki 5. odredbe v potrebni meri izreklo do pridobljenih informacij anonimnega vira in tudi objektivne resničnosti oziroma preverljivosti te informacije, z dodatnim zbiranjem obvestil in kontrolo - opazovanjem na kraju samem, okrožno pa s svojim sklicevanjem na že izdano odredbo okrajnega sodišča in priložene listine. V nadaljevanju pritožnica tudi ocenjuje zagovor obeh obtožencev in dokaze, ki po njeni oceni niso nezakoniti, kar sodišče prve stopnje zaradi izločitve dokazov ni ocenjevalo.

7Bistveno v obravnavani zadevi je odgovor na vprašanje, ali sta policista, ko sta, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, prehodila parcelo v zasebni lastnini in skozi zastekljeno okno in vrata garaže opazovala notranjost na način, da sta stopila na prste oziroma si nekako pomagala se dvigniti, postopala v nasprotju s policijskimi pooblastili in posegla v ustavno (človekovo) pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije.

8S 33. členom Ustave RS je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Omejitve lastninske pravice, ki jo varuje prej navedeni člen, so posebej opredeljene v 67. členu Ustave RS, kjer je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Iz izpodbijanega sklepa in sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta policista za potrditev/ovrženje informacij anonimnega vira, da je obtoženi A.A. storil prekršek po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, hodila po zasebnem zemljišču, prehodila parcelo in skozi zastekljeno okno in vrata garaže, na način, da sta stopila na prste oziroma si nekako pomagala se dvigniti, opazovala notranjost. Po oceni pritožbenega sodišča s tem nista posegla v pravico do zasebne lastnine. Naveden poseg sodišče prve stopnje podrobneje ne opredeljuje, zato pritožbeno sodišče domneva, da naj bi v obravnavanem primetu šlo za več kot le za vznemirjanje lastninske pravice, ki se po civilnem pravu in v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (SZP) lahko uveljavlja z negatorno tožbo (99. člen SZP) ali za motilno dejanje v smislu motenja posesti, ki jo ima po 32. členu SZP tisti, ki ima stvar v posesti in ki je lahko tudi lastnik. Že po civilnem pravu obravnavani "poseg" v lastninsko pravico oziroma "poseg" v posest ne predstavlja nedopustnega posega, ki bi lastnika vznemirjal pri izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma motil posest uporabnika zemljišča, na katerega sta stopila zgoraj navedene policista. V teoriji in sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da mora biti vznemirjanje po 99. členu SZP trajno ali ponavljajoče, da je lastnik upravičen do zaščite (na primer sodba Vrhovnega sodišča II Ips 343/2010 z dne 9.6.2011). Ravno tako ne gre za motilno dejanje v smislu motenja posesti, saj zaradi očitanega posega v posest dejanska posest posestnika ni prenehala ali bila omejena, šlo je za enkratno dejanje, ki ni pravno upoštevno (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 568/2008 z dne 27.1.2011, sklep VSL II Cp 63/2020 z dne 31.1.2022, sklep VSM I Cp 548/2015 z dne 22.5.2015, sklep VSL II Cp 650/2017 z dne 19.7.2017 in druga). Ustavni pojem lastnine je sicer širši od civilnopravnega, vendar ravnanje policistov v obravnavani zadevi, ki je imelo podlago v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), kot bo v nadaljevanju še obrazloženo, ne predstavlja kršitve ustavne pravice do lastnine in ne vzbuja pomislekov v nesorazmernost njunega ravnanja.

9V obravnavani zadevi tudi ni šlo za poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegova zasebnost ter osebnostnih pravic. Človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja prej navedeni člen Ustave, je, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up 32/94 z dne 13.4.1995, v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij iz razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajen in bistven del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje, zanje bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsem varnim, v njem je bistven del in pogoj domovanja, kot sestavine človekove zasebnosti. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi (in sklepu) dotaknilo tudi kršitve nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS (kar podrobneje ni razdelalo), ki predstavlja prostorski vidik pravice do zasebnosti. Ta določa, da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore, niti jih ne sme preiskovati. Po oceni pritožbenega spodišča policista z ravnanjem kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje nista kršila te pravice. Objekt kazenskopravnega in ustavnega varstva pri nedotakljivosti stanovanja ali drugih prostorov ni pravica do lastnine, temveč posameznikovih pravic do zasebnosti v prostorih, ki jih uporablja za bivanje in kamor spusti le osebe, ki jim to dovoli. Za pojem stanovanja oziroma drugih prostorov v smislu 36. člena Ustave je bistveno, da gre za zaključeno prostorsko enoto, namenjeno in uporabljeno za bivanje ter skrito pred očmi javnosti, v katerem se utemeljeno pričakuje zasebnost. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 312/2003 z dne 12.2.2004 povedalo, da je (kazensko pravni) pojem stanovanja širši od stanovanja, kot ga določa stanovanjska zakonodaja in zajema tudi prostore, ki po tej zakonodaji ne štejejo za stanovanje, kot na primer prostore, ki se občasno uporabljajo za počitek ali oddih, prostore za začasno prebivanje, prostore v samskih domovih, domovih upokojencev, hotelske sobe, ladijske kabine, podstanovalske sobe, itd. Dejansko gre za zaprte prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma, ki so povezani z domovanjem. V prej navedeni sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da "zasebno zemljišče, ograjeno s cipresami in žično ograjo, ni tak prostor, ki bi bil neposredno povezan z domovanjem in na katerem bi se lahko utemeljeno pričakovala zasebnost v povezavi z bivalnim prostorom". V obravnavanem primeru imamo opravka z osamelo kmetijo in zemljiščem z gospodarskimi poslopji, ki niso ograjeni in je na zemljišče prost dostop. Nobene oznake ni bilo oz. sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi lastnik označil, da je vstop na zemljišče prepovedan.

10Nenazadnje pritožnica utemeljeno izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 61492/2011 z dne 26.1.2012, iz katere izhaja enaka dejanska in pravna podlaga kot v obravnavani zadevi. Sprejeto je bilo stališče, da s tem, "ko sta policista med opravljanjem nalog zaznala močan vonj po prepovedani drogi in na podlagi teh zaznav opravila zunanji ogled kompleksa stavb, ter pri tem (brez dovoljenja lastnika) stopila na zasebno zemljišče, nista prekoračila svojih pooblastil, saj gre pri tem še vedno za opazovanje kot eno izmed klasičnih metod policijskega dela". Pritožbeno sodišče tudi v obravnavani zadevi ugotavlja, da ni pravilno stališče sodiššča prve stopnje, da sta policista ravnala brez ustrezne podlage in s prekoračitvijo policijskih pooblastil. Drugi odstavek 1. člena ZNPPol določa, da policija opravlja naloge in pooblastila po določbah tega zakona zaradi zagotavljanja temeljnih dolžnosti policije, ki obsegajo: zagotavljanje varnosti posameznikov in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države. Druga alineja 4. člena istega zakona določa, da je naloga policije, med drugim, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prejemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, zbiranje dokazov ter raziskovanju okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. Policisti opravljajo policijske naloge, med drugim, z opazovanjem (prva alineja 6. člena ZNPPol). V obravnavani zadevi sta policista razpolagala z izjavo anonimne osebe oziroma anonimnega klicatelja, da naj bi obtoženi Alen Pregelj gojil nasad prepovedane droge konoplje, pri čemer je policist C.C., kot pravilno izpostavlja pritožnica, izpovedal, in to tudi zabeležil v uradnem zaznamku z dne 26.10.2018, da je najprej preveril podatke anonimnega klicatelja sam na terenu in videl ostanke nasada, ki je po videzu ustrezal ostankom rastlin konoplje, v neposredni okolici hleva pa je opazil posamezne liste značilne oblike in vonja indijske konoplje. Po navedeni zaznavi sta oba policista, kot to izhaja iz uradnega zaznamka z dne 12.2.2019, šla skupaj na kraj, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer sta policista res stopila na zasebno parcelo in tudi od zunaj pogledala v notranjost objekta, kjer ljudje ne živijo. Šlo je za klasično policijsko opazovanje, ki ni bilo nesorazmerno in ni predstavljalo posega oz. kršitve ustavne pravice obtožencev do lastnine ali zasebnosti, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

11Na podlagi zgoraj obrazloženega pritožbeno sodišče ocenjuje, da dokazi oziroma listine, ki jih je sodišče prve stopnje izločilo s sklepom z dne 30.6.2023, niso dokazi, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo drugi odstavek 18. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe, zato je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa in v tej posledici, ker sodišče z drugimi dokazi ni razpolagalo, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz zgoraj obrazloženih izhodišč, ki imajo podlago v zgoraj navedeni sodni praksi ter na podlagi celovite dokazne ocene, skladne z drugim odstavkom 355. člena ZKP, o zadevi, ki se nanaša na oprostilni del izpodbijane sodbe (točka II njenega izreka) ponovno odločiti.