UPRS Sklep III U 141/2023-8

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Kopru.

1Tožnik je na Upravno sodišče RS vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo o prekršku Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Koper-Postojna, št. 7100-126/2023-4-27004 z dne 28. 2. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Z izpodbijano odločbo je bil tožnik kot kršitelj spoznan za odgovornega, ker je pri opravljanju gospodarske dejavnosti v imenu svojega pravnega subjekta, za njegovo korist in račun ter z njegovimi sredstvi, po v nadaljevanju izpodbijane odločbe naštetih računih opravil dela brez ustreznih dovoljenj, in sicer brez obrtnega dovoljenja, s čimer je kršil določbo 2. alineje 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju: ZPDZC-1) ter s tem storil prekršek po drugem odstavku 21. člena ZPDZC-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1). Prekrškovni organ je tožniku določil globo za vsak posamezen prekršek in mu nato na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel enotno globo v višini 24.000,00 EUR. Izrekel je še, da se tožniku odvzame premoženjska korist v višini 3.863,00 EUR, enotno globo in premoženjsko korist pa je tožnik dolžan poravnati v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o prekršku.

2Tožnik v tožbi uvodoma pojasni, da je 16. 8. 2023 prejel odločbo Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, št. 0211-6/2023-4 z dne 11. 7. 2023, s katero je upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za sodno varstvo z dne 12. 4. 2023. Tožnik glede na navedeno zoper izpodbijano odločbo z dne 28. 2. 2023 vlaga tožbo v upravnem sporu, in sicer toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V nadaljevanju tožbe pojasnjuje, zakaj sta izrečena globa in oblikovanje pravnega steka napačna ter poudarja, da je prekrškovni organ napačno uporabil materialni predpis oziroma ga ni uporabil, in sicer 26. in 27. člen ZP-1. Tožnik nato opisuje posebne olajševalne okoliščine, ki so podane v konkretni zadevi, in utemeljuje izrek milejše sankcije. Navaja še, da prekrška ni storil naklepno, prekrškovni organ pa se tudi ni opredelil do navedb, ki jih tožnik v nadaljevanju povzema, in sicer tožnik ni bil seznanjen s tem, da bi moral imeti obrtno dovoljenje, saj je bil prepričan, da je to v domeni lastnika delavnice. Sklepno poudarja, da izrek odvzema premoženjske koristi ni smotrn oziroma življenjski, saj očitana korist ne ustreza zaslužku tožnika. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

4V skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), mora vsako sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost.

5Kot izhaja iz tožbe s prilogami, tožnik tožbo vlaga zoper izpodbijano odločbo, s katero je bil spoznan za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 21. člena ZPDZC-1¹ v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1.² Po določbi prvega odstavka 45. člena ZP-1 o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Prekrškovni organi so upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških, sodišča pa so sodišča za prekrške prve in druge stopnje (drugi in tretji odstavek 45. člena ZP-1). O storitvi prekrška, o sankciji in o drugih vprašanjih postopka o prekršku, prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 46. člena ZP-1). Zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, se lahko vloži zahteva za sodno varstvo. Zahtevo lahko vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov, pod pogojem, da je upravičenec pravočasno napovedal njeno vložitev v skladu z 59.a členom tega zakona (prvi odstavek 59. člena ZP-1). Po določbi drugega odstavka 60. člena ZP-1 je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka. Pravila za določitev krajevne pristojnosti so predpisana v določbah 77. do 80. člena ZP-1, pri čemer je splošna navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti sodišča kraj storitve prekrška (prvi odstavek 77. člena ZP-1).

6Glede na povedano je v obravnavanem sporu, kjer gre za pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, sodno varstvo zagotovljeno v postopku, v katerem je stvarno pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče. O tem je bil tožnik poučen tudi v pravnem pouku izpodbijane odločbe, v katerem je bil opozorjen, da lahko zoper izpodbijano odločbo vloži zahtevo za sodno varstvo, poučen pa je bil tudi, kako jo vloži in kaj mora zahteva vsebovati.

7Sodišče pojasnjuje, da tožnik v uvodu tožbe, kot izhaja iz predhodne obrazložitve tega sklepa, sicer navaja, da je 16. 8. 2023 prejel odločbo Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, št. 0211-6/2023-4 z dne 11. 7. 2023, s katero je upravni organ zavrnil njegovo zahtevo za sodno varstvo z dne 12. 4. 2023. Iz spisa zadeve, ki ga je sodišču predložilo Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, izhaja, da je bila tožniku poleg izpodbijane odločbe izdana tudi odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržnega inšpektorata, Območne enote Koper-Postojna, št. 0610-9131/2022-9-27004 z dne 28. 12. 2022, s katero je bilo tožniku kot samostojnemu podjetniku prepovedano opravljanje dejavnosti rednega servisiranja motornih vozil, popravila karoserij in ličenja vozil kot dela na črno. Tožnik je zoper odločbo z dne 28. 12. 2022 vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport z odločbo, št. 0211-6/2023-4 z dne 11. 7. 2023, zavrnilo. Tožnik bi zoper odločbo z dne 28. 12. 2022 (kot je bil poučen tudi v pravnem pouku drugostopenjske odločbe z dne 11. 7. 2023) lahko vložil tožbo v upravnem sporu, vendar tožnik tega, vsaj z obravnavano tožbo, ni storil. Kot izhaja iz tožbe, tožnik namreč odločbo z dne 11. 7. 2023 uvodoma sicer omenja (pri čemer napačno navaja, da je bila s to odločbo zavrnjena njegova zahteva za sodno varstvo z dne 12. 4. 2023), vendar tožbo, kot to jasno in izrecne navede, vlaga zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Koper-Postojna, št. 7100-126/2023-4-27004 z dne 28. 2. 2023, odpravo katere s tožbo predlaga. To odločbo tožbi tudi prilaga, prav tako pa se na to odločbo (torej odločbo z dne 28. 2. 2023) nanašajo tožbene navedbe. Glede na navedeno po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni dvoma, kaj oziroma katero odločbo tožnik s tožbo izpodbija, to je odločbo o prekršku z dne 28. 2. 2023, za odločanje o kateri pa, kot izhaja iz predhodno navedenega, ni pristojno odločati Upravno sodišče.

8Sodišče se je na podlagi vsega navedenega na podlagi določb 19. člena in prvega odstavka 23. člena ZPP izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ter še sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopila v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kopru. Pri tem je upoštevalo določbo prvega odstavka 77. člena ZP-1, po kateri je za postopek o prekršku pristojno sodišče, na katerega območju je bil prekršek storjen. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1), po določbi 19. člena KZ-1 pa je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica, pri čemer je za prekrške, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.³ Iz opisa prekrška, ki se v izreku prekrškovne odločbe očita tožniku, je razvidno, da je ta opravljal obrtno dejavnost brez obrtnega dovoljenja in vpisa obrtne dejavnosti v register, pri čemer je to dejavnost opravljal v avtomobilski in kleparski delavnici v kraju ..., ki je na območju Okrajnega sodišča v Kopru.

¹ Ta določa, da se z globo od 2.000 do 26.000 eurov za prekršek kaznuje samozaposlena oseba ali tuj pravni subjekt, ki je samozaposlena oseba, kadar opravlja dejavnost, ki ni vpisana v register, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti (druga alineja 3. člena).
² Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi.
³ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča, št. I Kr 65/2022 z dne 22. 12. 2022.