46. člen ZP-1

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1. Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da zaradi neizročitve 9 natisnjenih zaslonskih slik e-sporočil nikomur ni bila povzročena škoda. Upoštevajoč, da je bilo po opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da sta storilca izpolnila obveznosti, ki jima jih je naložil Inšpektorat RS za šolstvo in šport v odločbi s 24. 11. 2021 in sta spoštovala določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v povezavi z izdano odredbo z 19. 11. 2021, namreč ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka (obvestilo inšpektorata storilcema s 25. 11. 2021).

V kolikor je zavzeti stališče, da zoper sklep o popravi, izdan v hitrem postopku o prekršku, zakon ne določa pravnega sredstva, je na mestu zaključek, da je (ne)pravilnost sklepa o popravi mogoče izpodbijati (šele) v ZSV, vloženi zoper samo odločbo o prekršku, izdano v hitrem postopku.

Izpodbijana odločba o prekršku, v zvezi s katero je pritožnica vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje, ni upravni akt, zoper katerega bi bila dopustna tožba v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUS-1, posledično pa tudi ne tožba zaradi molka organa po ZUS-1, saj ima pritožnica za izpodbijanje obravnavane odločbe o prekršku zagotovljeno drugo sodno varstvo. Uporaba izrednih pravnih sredstev po ZUP pa je mogoča samo zoper upravne odločbe, ker pa odločbe o prekršku po ZP-1 ni, niti ZP-1 ne napotuje na uporabo ZUP v navedenem delu.

Tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa je mogoče vložiti le v primerih opustitve izdaje upravnega akta, to je odločitve, s katero bi organ v okviru izvrševanja upravne funkcije odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020 in I Up 121/2021 z dne 25. 10. 2021). Pravno upoštevna opustitev odločanja, ki ima lahko za posledico vložitev tožbe zaradi molka, namreč nastopi le ob predpostavki, da obstoji obveznost organa, da z upravnim aktom odloči o strankini zahtevi.

Kot izhaja iz tožbe s prilogami, tožnik tožbo vlaga zoper izpodbijano odločbo, s katero je bil spoznan za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 21. člena ZPDZC-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZP-1 o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Prekrškovni organi so upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških, sodišča pa so sodišča za prekrške prve in druge stopnje (drugi in tretji odstavek 45. člena ZP-1). V obravnavanem sporu, kjer gre za pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, je sodno varstvo zagotovljeno v postopku, v katerem je stvarno pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče. Sodišče se je na podlagi določb 19. člena in prvega odstavka 23. člena ZPP izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ter še sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopila v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kopru.

Zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dopustno pravno sredstvo.

Zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dopustno pravno sredstvo.

Ker je sodišče prve stopnje v pritožbi izpostavljeno napako skladno z določbo drugega odstavka 46. člena ZP-1 popravilo, pritožba storilca njegovega pravnega položaja ne more več izboljšati, zato se pritožbeni očitki izkažejo kot neutemeljeni.

Zapis v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila storilcu s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja določena preizkusna doba 10 mesecev tako predstavlja zgolj očitno pisno pomoto, ki jo je prvostopenjsko sodišče celo odpravilo s sklepom EPVD 184/2019 z dne 6. 5. 2019 (kar je sicer bilo nepotrebno, saj s sklepom o popravi ni mogoče odpraviti očitnih pisnih pomot v obrazložitvi sodne odločbe).

V predmetni zadevi, kjer je bila zpodbijana odločba izdana v prekrškovnem postopku na podlagi 51. in 46. člena ZP-1, je sodno varstvo zagotovljeno pred stvarno pristojnim okrajnim sodiščem, in ne pred upravnim sodiščem.

Pri očitno napačno zapisanemu členu zakonskega določila ni mogoče govoriti o spremembi pravne opredelitve prekrška, kot to zatrjuje vrhovni državni tožilec. Za spremembo pravne kvalifikacije prekrška bi namreč šlo le, če bi se povsem spremenila vsebina očitanih kršitev, kar bi vodilo v situacijo, v kateri bi storilec s pravnim sredstvom izpodbijal povsem drugačne očitke, kot mu jih je prvotno predstavila pooblaščena oseba prekrškovnega organa.

Kraj storitve prekrška je, kadar prekrškovni organ ugotavlja kršitve prometnih predpisov, ki se nanašajo na najvišjo dovoljeno hitrost, bistvenega pomena pri pravni opredelitvi prekrška. Natančna opredelitev kraja storitve prekrška je pomembna z vidika storilčeve pravice do učinkovite obrambe, saj ima že na podlagi tretje alineje 29. člena Ustave možnost predlagati razbremenilne dokaze, med drugim tudi dokaze, ki zmorejo ovreči domnevo, da se je v določenem časovnem trenutku nahajal na kraju, na katerem naj bi prišlo do storitve prekrška, ki se mu očita, oziroma da dokazuje, da je na določenem kraju s predpisi oziroma prometnim znakom določena drugačna omejitev hitrosti.

Z izdajo plačilnega naloga je tožena stranka vzpostavila denarno terjatev do revidenta v višini izrečene globe. Gre za oblastni akt tožene stranke, katerega materialni in procesni pogoji so predpisani z zakonom. Po svoji naravi pa ta obveznost pomeni sankcijo, ki jo prekrškovni organ lahko izreče storilcu prekrška. Podlaga takšne obveznosti oziroma zmanjšanja premoženja storilca je zato nujno pogojena z veljavnostjo odločbe, s katero je odločeno o storitvi prekrška (46. člen ZP-1). S pravnomočnostjo sodbe na podlagi zahteve za sodno varstvo ZSV 1212/2011 z dne 2. 7. 2012, s katero je bila spremenjena odločba o prekršku tako, da je bil postopek ustavljen, ker dejanje ni prekršek, je bila vzpostavljena neizpodbojna domneva nedolžnosti storilca. Posledično takšna oseba ne sme trpeti izrečene in izvršene sankcije. To terja brezpogojno vračilo plačane globe, saj bi v nasprotnem primeru posamezniki morali trpeti sankcije brez obsodbe.

V prekrškovnem postopku mora biti storilcu zagotovljena pravica do izjave o vsem procesnem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj.

Zoper sklep o popravi pomot ZP-1 ne določa nobenega pravnega sredstva, kajti s sklepom o popravi pomot se lahko odpravljajo le očitne pisne pomote tehnične narave. Pritožniku z vročitvijo sklepa o popravi pomot ni bil podeljen nov rok za vložitev pritožbe zoper prvotno sodbo z dne 20. 4. 2015, saj je ta ostala ves čas vsebinsko nespremenjena, popravljena pa je bila le glede očitne pisne pomote v letnici storitve prekrška, zoper tak popravek pa pravno sredstvo po določbah ZP-1 ni predvideno.

Obrazložitev odločbe dopolnjuje navedbe izreka.

Opustitev dolžnega nadzorstva, s katerim bi se lahko prekršek preprečil, je po noveli ZP-1G kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek določena le, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, in le v tem primeru mora biti v izreku odločbe opustitev določno navedena. Sicer za odgovornost pravne osebe za prekršek zadošča, da je prekršek storjen pri opravljanju njene dejavnosti in da je bil storjen v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi.

Ureditev, da zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog na podlagi 5. odstavka 34. člena ZST-1 pravno sredstvo oziroma zahteva za sodno varstvo ali pritožba ni dovoljena, je veljala le do uveljavitve ZST-1A.

Voznik je tisti, ki je dolžan skrbeti, da v cestnem prometu upravlja vozilo, ki je tehnično brezhibno, kar med drugim pomeni tudi, da mora imeti v vozilu vgrajene naprave, ki hitrost vozila pravilno prikažejo.