77. člen ZP-1

Za postopek o prekrških, ki so storjeni s tiskom ali drugim medijem, veljajo posebna pravila za določitev stvarne in krajevne pristojnosti sodišč. Relevantni sta določbi četrtega in šestega odstavka 77. člena ZP-1. Za prekršek, ki je bil storjen z objavo izjave po televiziji, je pristojno sodišče, na katerega območju je bila izjava posneta. Če ta kraj ni znan ali je bila izjava posneta v tujini, je pristojno sodišče, na katerega območju se objavljena izjava razširja. V primeru, da se objavljena izjava razširja na območju dveh ali več sodišč, prihaja v poštev smiselna uporaba 79. člena ZP-1, v skladu s katerim vodi postopek tisto sodišče, ki ga je prvo začelo; če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bil najprej predlagan začetek postopka.

Za primer storitve prekrška po televiziji je pristojno sodišče, na območju katerega je bila vsebina posneta, oziroma subsidiarno na območju sodišča, kjer se posnetek razširja.

Glede na dejanski opis prekrška se Vrhovno sodišče strinja z Okrajnim sodiščem v Kranju, da je v obravnavani zadevi za odločanje o prekršku krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kamniku. Osrednji očitek je namreč usmerjen zoper voznika kot neposrednega storilca, pravna oseba pa je v obravnavani zadevi le pridružitveno (akcesorno) odgovorna, saj opis prekrška njenih samostojnih ravnanj ne vsebuje. Pravni osebi se torej ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, na podlagi česar bi bilo mogoče krajevno pristojnost sodišča določiti po njenem sedežu, za kar se zmotno zavzema Okrajno sodišče v Kamniku.

Izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju po sedmem odstavku 214. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je vezana na kumulativne pogoje, (i) da je bil prekršek storjen z z motornim vozilom, ki je registrirano v drugi državi članici EU, in da je podan eden od alternativnih pogojev: a) da ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec prekrška, ali b) pridobiti njegovo izjavo o prekršku, oziroma c) odločbe o prekršku storilcu ni bilo mogoče izdati na kraju storitve prekrška, pri čemer se slednji pogoj nanaša na posebne določbe iz 48.b člena ZP-1, ki pa tudi urejajo položaje, kadar je bil prekršek storjen z motornim vozilom, ki je bilo registrirano v drugi državi članici EU.

Izvršitveno ravnanje je opisano kot storitev, kar pomeni, da so za ugotavljanje kraja prekrška bistvena izvršitvena ravnanja neposrednega storilca. Do teh pa ni prišlo na sedežu pravne osebe, temveč s protipravnim izvajanjem zdravstvene dejavnosti oziroma oglaševanjem v Mariboru in Šentilju v Slovenskih goricah. Sedež pravne osebe z vidika izvršitvenega ravnanja tako ni odločilen in je po ugotovljenem pritrditi Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Izvršitveno ravnanje je predpisano v obliki storitve, zato je za kraj storitve prekrška potrebno šteti kraj, kjer je neposredni storilec prekrška ravnal v nasprotju s citiranimi določbami.

Prekršek naj bi bil izvršen z opustitvijo dolžnega nadzorstva, za katero je treba po naravi stvari šteti, da je bilo izvršeno na sedežu pravne osebe oziroma sedežu samostojnega podjetnika, razen če je očitno, da je bilo dejanje izvršeno drugje.

Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.

Glede na abstraktni in konkretni opis prekrška, ki se očita pravni in odgovorni osebi, za njegov obstoj ni potreben nastanek prepovedane posledice. Zato je za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delovnostno teorijo, torej kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati. Prekršek je bil storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, kamor je praviloma mogoče vezati delovanje pravne osebe in njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje. V obravnavani zadevi je sedež pravne osebe v Ljubljani, iz podatkov v spisu in iz opisa prekrška pa izhaja, da bi odgovorna oseba pravne osebe morala delovati v prodajalni v ..., kjer bi morala zagotoviti preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Glede na tako izkazane okoliščine zato ni mogoče šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani.

V skladu z določbo 174. člena ZP-1 je za postopek o prekršku proti mladoletniku krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva. Ta določba predstavlja izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti sodišča, po katerih je za postopek zoper polnoletnega storilca prekrška krajevno pristojno praviloma sodišče, na območju katerega je bil prekršek storjen (prvi odstavek 77. člena ZP-1). Razlog za tako ureditev je v aktivnem vključevanju organa socialnega varstva v postopek o prekršku v kraju, kjer mladoletnik prebiva. Na ta način sodišče tudi lažje nadzira izvajanje mladoletniku izrečenega vzgojnega ukrepa, ki ga izvršuje organ socialnega varstva po kraju prebivališča mladoletnika. V navedeni določbi sta krajevni pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču mladoletnika določeni alternativno. Pristojnost po kraju začasnega bivališča bo vedno podana takrat, ko je mladoletnik nameščen v vzgojnem zavodu, saj je v tem času njegova vzgoja zaupana strokovnjakom tega zavoda.

Izhajajoč iz namena ZPPDFT-1 je potrebno šteti, da je ukrep iz tretjega odstavka 44. člena tega zakona ukrep, ki preprečuje uporabo (finančnega) sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, zaradi česar je po namenu zakona potrebno kršitev šteti kot kršitev drugega finančnega predpisa, za kar pa je na podlagi prvega odstavka 214. člena ZP-1 določena izključna pristojnost okrajnega sodišča, ki ima sedež na okrožnem sodišču.

ZP-1 ne vsebuje izrecne določbe za določitev trenutka, po katerem se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno. Ker je Okrajno sodišče v Črnomlju začelo z vodenjem postopka o prekršku zoper obdolženca, kar neobhodno implicira tudi opravo (predhodnega) preizkusa krajevne pristojnosti sodišča za vse obdolžencu očitane prekrške, se po uradni dolžnosti ni več moglo izreči za krajevno nepristojno.

V konkretnem primeru naj bi bil prekršek storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari treba šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, saj je delovanje pravne osebe oziroma njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje, mogoče vezati le na sedež pravne osebe. Okoliščina, da ima državni organ, pri katerem bi moral biti opravljen vpis (Register dejanskih lastnikov), sedež v Ljubljani, ne pomeni, da je bil prekršek dejansko storjen v kraju sedeža tega organa, temveč je jasno, da je bila opustitev storjena v kraju, kjer ima sedež pravna oseba.

V konkretnem opisu prekrška na plačilnem nalogu Finančne uprave Republike Slovenije je kot kraj storitve prekrška sicer res naveden kraj Ljubljana, vendar pa iz podatkov v spisu in celotnega opisa prekrška ne izhaja, da bi bil očitan prekršek dejansko storjen v Ljubljani oziroma da bi storilec moral delovati v Ljubljani. V opisu prekrška navedeni kraj, kjer bi storilec moral delovati, tako nima dejanske in pravne podlage oziroma glede na celoten opis prekrška in navedene zakonske določbe to ni pravilen kraj storitve očitanega prekrška.

Pri odločanju o krajevni pristojnosti sodišča navezna okoliščina kraja storitve prekrška neposrednega storilca (forum delicti dommissi) pretehta nad krajem sedeža pravne osebe.

Iz zgoraj navedenega opisa prekrška ne izhaja, na kakšen način oziroma kje mora odgovorna oseba pravne osebe izvajati nadzor nad delom vlakospremnega osebja in izvajanjem javno objavljenega voznega reda; povedano drugače, iz opisa prekrška ni razvidno, da bi odgovorna oseba pravne osebe nadzor morala opravljati na postajah O., M. T. in M. Glede na tako izkazane okoliščine je treba šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani, saj je delovanje pravne in odgovorne osebe, ki je njen zakoniti zastopnik in ki praviloma deluje na sedežu pravne osebe, treba vezati na njen sedež.

Samostojnemu podjetniku posamezniku se storitev obravnavanih prekrškov očita na podlagi pridružitvene (akcesorne) odgovornosti (prvi odstavek 14.a člena ZP-1), pri čemer lasten prispevek samostojnega podjetnika posameznika k prekršku, ki bi kazal na dejstvo, da bi samostojni podjetnik opustil kakšno dejanje ali (z aktivnim ravnanjem) odredil vožnjo vozniku neposrednemu storilcu, v izreku odločbe o prekršku ni opisan. Skladno s prvim odstavkom 80. člena ZP-1 se tako kot kraj storitve prekrška samostojnega podjetnika posameznika šteje kraj, kjer je prekršek storil neposredni storilec (prvi odstavek 80. člena ZP-1).

Glede na opis prekrška je jasno, da za njegov obstoj ni potreben nastanek prepovedane posledice. Za določitev kraja prekrška je zato treba uporabiti t. i. delavnostno teorijo, torej kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.

Kot kraj storitve prekrška pravne osebe se šteje kraj, kjer je prekršek storil neposredni storilec.

Opustitev je bila izvršena na sedežu pravne osebe v Ljubljani, saj je delovanje pravne in odgovorne osebe, ki je njen zakoniti zastopnik, ki deluje na sedežu pravne osebe, v konkretnem primeru mogoče vezati le na njen sedež, kjer bi morali biti sprejeti potrebni ukrepi o ustreznem obveščanju potnikov.