UPRS Sodba in sklep I U 173/2021-19

I. Tožbi se delno ugodi in se točka 7 izreka sklepa Finančne uprave Republike Slovenije DT 4934-72953/2017-11 z dne 26. 10. 2017 odpravi in zadeva v tem delu vrne davčnemu organu v ponoven postopek.

II. V ostalem se tožba zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da knjigovodska evidenca tožnice na dan 17. 5. 2017 izkazuje neporavnane obveznosti po sklepu o davčni izvršbi DT 4934-72953/2017-1 08-730-10 v skupni višini 26.301,10 EUR, od tega glavnice 14.348,17 EUR, pripadajoče obresti 11.827,93 EUR in stroškov 75,00 EUR ter 50,00 EUR (točka 1 izreka). Knjigovodska evidenca davčnega organa na dan 17. 5. 2017 po navedenem sklepu izkazuje neporavnane obveznosti, po izvršilnih naslovih z datumom izvršljivosti, zneskih ter obračunih obresti, kot so navedeni v preglednici v točki 2 izreka. Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnice in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu tožnice. Rubež zajema vse tožničine premičnine, razen predmetov, ki so v 177. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (točka 3 izreka). Sklep DT 4934-72953/2017-1 08-730-10 z dne 17. 5. 2017 se nadomesti s tem sklepom (točka 4 izreka). Vse stroške izvršne plača tožnica. O morebitnih drugih stroških bo izdan poseben sklep (točka 5 izreka). Pritožba ne zadrži izvršbe (točka 6 izreka). Zahtevku za vračilo stroškov se ne ugodi (točka 7 izreka).

2Izpodbijani sklep je davčni organ izdal v postopku odločanja o pritožbi tožnice na prvi stopnji (242. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Iz njegove obrazložitve izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. Glede navedbe tožnice, da odločbi po zap. št. 5 in 6 ni prejela, pojasni, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da sta ji bili vročeni po pooblaščenki 21. in 26. 4. 2008, prav tako so ji bili sklepi pod zap. št. 2, 3 in 4 pravilno vročeni, glede na tožničin prijavljen naslov v času vročanja, kot je navedeno in sicer 26. 10. 2012 in 28. 8. 2013. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 143. člena, prvi odstavek 145. člena, 151. člen, 177. člen, 96. člen, prvi odstavek 152. člen, prvi odstavek 94. člena, tretji in četrti odstavek 93. člena in tretji odstavek 157. člena ZDavP-2 ter 259. člen, peti odstavek 213. člena, prvi odstavek 116. člena ter drugi odstavek 113. člena ZUP.

3Toženka se z odločitvijo strinja ter zavrne pritožbo, za kar pojasni razloge.

4Tožnica izpodbija navedeni sklep. Navaja, da je davčni dolg absolutno zastaral. Davčni dolg je v vsakem primeru zastaral 22. 5. 2018 (prvi del) in 27. 5. 2018 (drugi del) glede na datum izvršljivosti. Toženka je odločala po nastopu absolutnega zastaranja davčnega dolga. Navaja, da je zato izpodbijani sklep nezakonit. Absolutno zastaranje davčnega dolga nastopi s potekom 10 letnega roka od dneva izvršljivosti davčne odločbe. Z drugostopenjsko odločbo bi zato moralo biti ugotovljeno absolutno zastaranje in tožnici priznano povračilo stroškov davčnega postopka, vključno s stroški odvetniškega zastopanja.

5Davčni organ je po obvestilu DT 4930-2464/2017 z dne 21. 8. 2020 predmetni davčni dolg po v sklepu navedenih izvršilnih naslovih odpisal. Davčni organ pa vztraja tudi še v svojem obvestilu z dne 16. 9. 2020 pri plačilu stroškov davčnih izvršb in stroškov zavarovanja po sklepu, ki ga tožnica ni prejela in je v zvezi s tem sprožila postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki je izdalo sklep o zavarovanju. Toženka še vedno zavrača plačilo stroškov zastopanja. Navaja drugi odstavek 152. člena ZDavP-2, ki ga citira. Tožnica meni, da je upravičena do povračila stroškov odvetniškega zastopanja na prvi stopnji, kot jih navaja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in ugotovi absolutno zastaranje vseh davčnih obveznosti in spremeni odločitev o stroških vseh davčnih izvršb po izpodbijani odločbi (verjetno pravilno: sklepu - opomba sodišča), toženki pa naloži plačilo stroškov odvetniškega zastopanja v postopku izdaje prvo in drugostopenjske odločbe in stroške upravnega spora v višini sodne takse in 50,00 EUR administrativnih in PTT stroškov za vsako od vlog v tem upravnem sporu oziroma podredno, da tožbi ugodi in ugotovi absolutno zastaranje davčnega dolga in naloži toženki plačilo vseh stroškov, kot že navedeno, vse v roku 30 dni.

6V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter odločbe pritožbenega organa. Predmet presoje v pritožbenem postopku je bila pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi z dne 26. 10. 2017, datum izdaje odločbe toženke ne vpliva na zastaranje davčnega dolga. Sicer pa je iz dopisa z dne 16. 9. 2020, ki ga je tožeča stranka priložila k tožbi, razvidno, da je organ prve stopnje zaradi absolutnega zastaranja pravice do izterjave odpisal dolg tožnice iz naslova davkov na podlagi izdanih sklepov z dne 22. 6. 2018 in 19. 6. 2018. Ker pa so bili postopki davčne izvršbe, ki so se začeli s sklepi o davčni izvršbi, za katere se v tem postopku terjajo stroški izdaje le - teh, povsem upravičeni, je tožnica na podlagi 152. člena ZDavP-2 dolžna plačati stroške izvršbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7Tožnica v odgovoru z dne 5. 8. 2021 prereka vse navedbe toženke, razen v delu, da je absolutno zastaranje predmetnega davčnega dolga nastopilo najkasneje 22. 6. 2018 in 19. 6. 2018. Ravno iz tega razloga, ker je absolutno zastaranje nastopilo bistveno pred oktobrom 2018, ko je bila izdana odločba toženke, bi toženka morala pritožbi, ki se je na zastaranje sklicevala, ugoditi in naložiti organu povračilo stroškov pravnih sredstev, v vsakem primeru pa stroškom za prvotno pravno sredstvo zaradi neobrazložene odločbe o davčni izvršbi, ki jo je saniral davčni organ na prvi stopnji, a šele po intervenciji tožnice. Materialno pravno je zmotno stališče iz odgovora na tožbo, da tožnica dolguje še 1000 EUR stroškov davčnih izvršb. Ker je izterjava davčnega dolga zastarala, se šteje, da je bila neuspešna ter je stroške izvršbe dolžan plačati predlagatelj, to je toženka. Sodišču predlaga ugoditev tožbi s stroškovno posledico.

8Toženka se v odgovoru na drugopis vloge tožnice z dne 5. 8. 2023 ne strinja, da je se šteje, da je bila izterjava davčnega dolga neuspešna, ker je izterjava zastarala in da dolžan plačati stroške izterjave predlagatelj izvršbe. Navaja, da tudi ne gre za takšno situacijo, saj se ni začel postopek na podlagi predloga tujega predlagatelja. Pripominja, da če se postopek davčne izvršbe zaradi zastaranja ustavi, to še ne pomeni, da je bila izterjava neporavnanih davčnih obveznosti neupravičena v času izdaje sklepa o davčni izvršbi. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

9Tožba je delno utemeljena.

10V predmetni zadevi je med strankama sporno ali davčni organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožničine premičnine.

11Na podlagi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki mora imeti vse sestavine iz 151 člena ZDavP-2. V skladu s 145. členom ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov, ki so v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2 taksativno našteti. Izpodbijani sklep ima vse obvezne sestavine po ZDavP-2.

12V konkretnem primeru tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa, zato je davčni organ v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi in sicer v postopku po 259. člena ZUP.¹ Davčni organ je namreč ugodil pritožbi tožnice v smislu prvega odstavka 242. člena ZUP² in izdal izpodbijani sklep, ker je v postopku reševanja pritožbe ugotovil, da v prvotnem sklepu, ki ga v obravnavani zadevi nadomešča izpodbijani sklep, niso bile navedene vse obvezne sestavine po 145. členu in 151. členu ZDavP-2.

13V delu, v katerem je davčni organ zavrnil zahtevek za vračilo stroškov postopka, ima po presoji sodišča tožnica prav, ko navaja, da je odločitev napačna glede nepriznavanja stroškov upravnega postopka, ki se nanaša na stroške odvetniškega zastopanja v zvezi s (prvo) pritožbo, ki jo je davčni organ rešil na prvi stopnji in izdal nadomestni (izpodbijani) sklep po prvem odstavku 242. člena ZUP. Pri tem davčni organ po presoji sodišča ni upošteval določb drugega odstavka 113. člena ZUP.³ V obravnavanem primeru gre za postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal ugodno⁴, kar pomeni, da gredo v tem primeru stroški v breme organa.⁵

14Davčni organ se glede stroškov postopka sicer sklicuje na pravilne določbe ZUP, ki pa jih napačno uporabi. Tega tudi toženka ni popravila v svoji odločbi. Glede na to, da je tožnica uspela s (prvo) pritožbo, saj je davčni organ izdal nadomestni sklep, bi ji skladno z drugim odstavkom 113. člena ZUP pripadali stroški, katerih višino bo davčni organ moral skladno z navedeno določbo ZUP v ponovnem postopku ugotoviti in o njih odločiti v prid tožnici.

15Glede na navedeno je točka 7 izreka izpodbijanega sklepa nepravilna in nezakonita, zato je sodišče v tem delu izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo davčnemu organu v tem obsegu v ponoven postopek, ki je ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K točki II izreka:

16Tožba ni dovoljena.

17V zadevi pa ni (več) sporno, da je pravica do izterjave v tej zadevi obravnavanega davčnega dolga absolutno zastarala, saj tožnica sama navaja, da ji je bil v tej zadevi izterjevani dolg v celoti odpisan, kar potrjuje tudi toženka v pripravljalni vlogi. Zato si po presoji sodišča tožnica s tožbo tudi v primeru uspeha v upravnem sporu glede tega ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

18Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, pa mora za to izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

19Ker si tožeča stranka s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, nima pravnega interesa za tožbo v tem delu. Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v delu, ki se nanaša na točke 1, 2, 3, 4, 5 in 6 izreka izpodbijanega sklepa, kot nedopustno zavrglo.

K točki III izreka:

20Ker je sodišče tožbi (delno) ugodilo, je tožnica v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo in tožnico v postopku ni zastopal odvetnik, zato je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 15,00 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Ki med drugim določa, da se glede dela organa prve stopnje v zvezi s pritožbo zoper sklep in glede odločanja organa druge stopnje o tej pritožbi smiselno uporabljajo določbe o pritožbi zoper odločbo.
² Ki določa, da če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija.
³ Ki določa: „Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).“
⁴ Ne le, da je davčni organ na podlagi tehnične pritožbe izdal nadomestni sklep, ampak je končni rezultat odpis davčnega dolga zaradi absolutnega zastaranja.
⁵ Smiselno primerljivo izhaja npr. iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 839/2017 z dne 6. 3. 2018.