259. člen ZUP

V obravnavanem primeru je tožena stranka ocenila, da je tožnikova gradnja nelegalna gradnja, četudi je zanjo pridobil gradbeno dovoljenje. Meni, da tožnik ne bi mogel pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja za izvedeno gradnjo zato, ker dimenzije objekta presegajo največje dovoljene dimenzije, predpisane s prostorskim aktom, poleg tega pa rušenje zgolj tistega dela objekta, ki presega dimenzije, dovoljene z gradbenim dovoljenjem, ne bi bilo mogoče, saj bi se s tem poseglo v statiko objekta kot celote. Navedeni zaključki so opisani le pavšalno ter niso navedena dejstva, ki bi potrjevala, da bi odstranitev le nelegalno zgrajenega dela objekta posegla v statiko celotnega objekta. Obrazložitev izpodbijane odločbe torej ni taka, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov, to pomeni, da take odločitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Uradna oseba, ki vodi postopek, ni dolžna izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, pač pa le tiste, ki so ključni za odločitev. Če uradna oseba oceni, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, mora svojo odločitev o tem ustrezno utemeljiti v odločbi. Razloga za spremenjeno stališče in tudi različno odločitev glede na presojo sodišča, v zadevi tožnika, ki se je vodila pod opr. št. III U 241/2012, prvostopenjski organ ni pojasnil. Prav tako tudi drugostopenjski organ ni utemeljil svojega drugačnega stališča od stališča, ki ga je sprejel prvostopenjski organ glede parc. št. 1491/0 in 1468/5. Na podlagi tako nasprotujočih si obrazložitev ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, na kateri dejanski podlagi je tožena stranka sprejela odločitev, da se katastrske meje prej navedenih parcel dotikajo oziroma sekajo katastrsko mejo parc. št. 2306/3, oziroma da je ne sekajo. V kolikor je ne sekajo, bi moralo biti v obrazložitvah obeh odločb skladno pojasnjeno, na kakšni podlagi je bilo to ugotovljeno, v kolikor pa do tega sekanja pride, bi morala tožena stranka pojasniti, ali je meja med temi parcelami urejena, oziroma identificirati postopek, v katerem se ureja.

Tožena stranka, razen da je pavšalno in brez argumentov navedla, da ima tožnica možnost razpolagati s solastniškim deležem na stanovanju, te svoje trditve ni z ničemer utemeljila, prav tako se tudi ni opredelila do navedb tožnice o tem, da v stanovanju bivata njena mati in sestra, obe z zdravstvenimi in finančnimi težavami. To po oceni sodišča pomeni, da je obrazložitev pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti. Predvsem pa tožnici vse do tožbe ni bila dana možnost, da bi pojasnila svoje stališče glede razpolaganja z nepremičnino, pač pa le možnost da pojasni, zakaj v solastnem stanovanju ne biva.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razviden obseg opravljenega nadzora in niso navedeni razlogi za ustavitev postopka, kar bi morala obrazložitev sklepa o ustavitvi postopka glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZIN vsebovati, zato tožnik utemeljeno ugovarja, da ga ni mogoče preizkusiti. Ponovna označitev zemljiškokatastrske točke z oznako 1210 na terenu ne pomeni odločanja o pravici, obveznosti ali pravnem razmerju, torej ne pomeni odločanja o predhodnem vprašanju, pač pa gre za ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja, poteka meje, določene v postopku evidentiranja meje.

Drugostopenjski organ je ugotovil, da so izvršilni naslovi, na podlagi katerih se izvršba opravlja, v izreku sklepa o izvršbi pomanjkljivo navedeni, ter nato, ustrezno listinam v spisu, spremenil izrek sklepa, kar je skladno z določbami ZUP. Davčni organ niti po določbah ZDavP-2 niti po določbah ZUP ni pristojen za to, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter ali je potrditev izvršljivosti na njih pravilna.

Tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo drugostopenjskega upravnega organa, s katerim je ta odpravil prvostopenjski upravni akt in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek.

Kadar je prvostopna upravna odločba oziroma sklep odpravljen, stranka nima pravnega interesa za sprožitev upravnega spora. Stroškov upravnega postopka ni mogoče prvič zahtevati šele v upravnem sporu. Če pravna oseba dejansko ne posluje, ampak obstoja le formalno, njeno poslovanje zaradi plačila sodnih taks ne more biti ogroženo.

Plačilo za zbiranje udeležencev igre na srečo je plačilo za priložnostno opravljanje storitev, to pa je prihodek, ki se všteva v osnovo za dohodnino.

Upravni organ mora najprej preizkusiti, ali je predlog za obnovo postopka pravočasen ter ali ga je podala upravičena oseba. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ne more biti stranka v smislu 49. člena ZUP/86 v postopku ugotavljanja državljanstva.

Predmet odločanja v obnovi postopka je samo upravna stvar, zaradi katere je bil začet in končan prejšnji postopek. Zato ni možna obnova postopka zaradi spremembe ali razširitve prej postavljenega zahtevka.

Obnova postopka zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, ni dopustna. Zoper takšno odločbo sta skladno z določilom 259. člena ZUP kot pravni sredstvi mogoča le pritožba, če je odločbo, izdano v obnovljenem postopku, izdal organ prve stopnje, oz. sodni spor, če jo je izdal drugostopenjski organ. Zato bi morala tožena stranka tožnikov predlog za obnovo postopka zavreči že zaradi nedopustnosti takega predloga samega, ne da bi pri tem preizkušala podanost pogojev po 249., 250. in 252. členu ZUP.

Upravni spor se sme sprožiti zoper upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji, zoper akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku. Ker je tožnik vložil tožbo, ker je bil v aktu organa prve stopnje napačen pouk o pravnem sredstvu v nasprotju z 259. členom ZUP, je sodišče tožbo zavrglo, tožniku pa začne teči 15-dnevni rok za pritožbo prvega dne po vročitvi sklepa o zavrženju tožbe.

Tudi zoper odločbo, izdano na podlagi 3. odstavka 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku, je dovoljena pritožba.

Tožena stranka ni navedla dokazov in tudi ne razlogov, ki utemeljujejo njeno odločitev (1. odstavek 259. člena ZUP) in tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljujejo odločitev, navedeno v izreku (2. odstavek 209. člena ZUP), zato je sodišče odločbo odpravilo.

Kršena so pravila postopka, če so v upravnem postopku izvedeni dokazi z zaslišanjem prič, ne da bi bil tožnik seznanjen z vsebino njihovih izjav, ob obrazložitvi odločbe pa ni navedeno na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila dejansko stanje; niti ni obrazložena uporaba prostega preudarka.