VDSS Sodba in sklep Pdp 107/2023

I. Pritožbam tožnikov ter tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

- razveljavi v:

- prvem odstavku I. točke izreka glede odločitve, da se pogodba o zaposlitvi s toženo stranko sodno razveže z dnem 16. 11. 2021,

- V. točki izreka v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek za vrnitev prvega tožnika nazaj na delo k toženi stranki,

- VI. točki izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna iz naslova denarnega povračila prvemu tožniku plačati 14.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2022 dalje do plačila;

- delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"I. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med toženo stranko in prvim tožnikom za opravljanje dela pilota za polni delovni čas od 1. 1. 2021 do 17. 1. 2021, od 18. 1. 2021 do 31. 7. 2021 za krajši delovni čas 12 ur tedensko, od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 za krajši delovni čas 30 ur tedensko in od 1. 9. 2021 do 16. 11. 2022 za polni delovni čas.

Tožena stranka je dolžna za navedeno obdobje priznati prvemu tožniku pravice iz delovnega razmerja in mu v roku 15 dni plačati:

za januar 2021 1.566,71 EUR, za februar 2021 1.290,25 EUR, za marec 2021 1.379,87 EUR, za april 2021 1.210,96 EUR, za maj 2021 1.601,85 EUR, za junij 2021 1.399,44 EUR, za julij 2021 1.598,41 EUR, za avgust 2021 1.741,68 EUR, za september 2021 1.807,75 EUR, za oktober 2021 1.807,75 EUR, za november 2021 1.807,75 EUR, od vključno decembra 2021 do 16. 11. 2022 pa po 2.700,00 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek prvega tožnika po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za razliko do polnega delovnega časa od 18. 1. 2021 do 31. 7. 2021 in od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 ter tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med prisojenimi zneski v prejšnjem odstavku pa do vtoževanih 2.700,00 EUR mesečno.

II. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med drugim tožnikom in toženo stranko za polni delovni čas za opravljanje dela vodje pilotskega čolna - mehanik od 1. 5. 2021 do 31. 8. 2021.

Tožena stranka je dolžna drugemu tožniku v roku 15 dni priznati pravice iz delovnega razmerja od 1. 5. 2021 do 31. 8. 2021 in mu plačati za november 2020 409,30 EUR, za december 2020 409,30 EUR, za maj 2021 858,06 EUR, za junij 2021 858,06 EUR, za julij 2021 858,06 EUR, za avgust 2021 858,06 EUR, za september 2021 304,91 EUR, za oktober 2021 244,75 EUR, za november 2021 320,09 EUR, za december 2021 340,74 EUR, za januar 2022 396,03 EUR, za februar 2022 244,43 EUR, za marec 2022 230,07 EUR, za april 2022 218,12 EUR, za maj 2022 256,93 EUR in za junij 2022 261,09 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek drugega tožnika po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2020 do 30. 4. 2021 in od 1. 9. 2021 do 16. 11. 2022 ter tožbeni zahtevek po plačilu razlike med prisojenimi zneski v prejšnjem odstavku in vtoževanimi mesečnimi zneski 1.530,00 EUR.

III. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med četrtim tožnikom in toženo stranko za opravljanje dela glavnega vodje pilotskega čolna od 12. 7. 2020 do 30. 9. 2020 za polni delovni čas.

Tožena stranka je dolžna četrtemu tožniku v roku 15 dni plačati za julij 2020 684,19 EUR, za avgust 2020 367,50 EUR, za september 2020 367,50 EUR in za maj 2021 29,50 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek četrtega tožnika po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja do 12. 7. 2020 in od 1. 10. 2020 do 16. 11. 2022 ter tožbeni zahtevek po plačilu razlike med prisojenimi zneski v prejšnjem odstavku in vtoževanimi mesečnimi zneski 1.216,00 EUR.

IV. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med petim tožnikom in toženo stranko za opravljanje dela pilota za krajši delovni čas 12 ur tedensko od 1. 7. 2021 do vključno februarja 2022 in za polni delovni čas od 1. 10. 2022 do 16. 11. 2022, ko se pogodba o zaposlitvi med strankama razveže.

Tožena stranka je dolžna petemu tožniku v roku 15 dni plačati za januar 2021 3.169,85 EUR, za februar 2021 3.010,01 EUR, za marec 2021 2.998,70 EUR, za april 2021 3.171,54 EUR, za maj 2021 3.171,54 EUR, za junij 2021 3.171,54 EUR, za julij 2021 3.737,55 EUR, za avgust 2021 3.737,94 EUR, za september 2021 3.737,25 EUR, za oktober 2021 3.737,55 EUR, za november 2021 3.737,40 EUR, za december 2021 3.737,74 EUR, za januar 2022 3.737,55 EUR, za februar 2022 3.737,95 EUR, razliko med vtoževanim mesečnim zneskom 4.864,82 EUR in neto zneski, ki so bili petemu tožniku izplačani za marec 2022 v višini 1.200,00 EUR, za april 2022 v višini 2.044,00 EUR, za maj 2022 v višini 1.886,00 EUR, za junij 2022 v višini 1.459,71 EUR, za julij 2022 v višini 2.284,00 EUR, za avgust 2022 v višini 2.318,00 EUR in za september 2022 v višini 2.073,00 EUR, mu plačati za oktober 2022 znesek 4.864,82 EUR in za november 2022 znesek 2.432,41 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek petega tožnika po ugotoviti obstoja delovnega razmerja za razliko do polnega delovnega časa od 1. 7. 2021 do vključno februarja 2022, po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas od 1. 10. 2020 do 30. 6. 2021 in od 1. 3. 2022 do 30. 9. 2022 ter tožbeni zahtevek po plačilu razlike med prisojenimi zneski v prejšnjem odstavku in vtoževanimi mesečnimi zneski 4.864,82 EUR.

V. Tožena stranka je dolžna drugega in četrtega tožnika pozvati nazaj na delo, v roku 15 dni.

Zavrne se tožbeni zahtevek za vrnitev petega tožnika nazaj na delo k toženi stranki.

VI. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni iz naslova denarnega povračila petemu tožniku plačati 43.090,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2022 dalje do plačila.

VII. Tožena stranka je dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 6.558,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

VIII. Zavezanka za plačilo celotne sodne takse je tožena stranka."

II. V ostalem se pritožbe tožnikov in tožene stranke zavrnejo in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Peti tožnik krije sam svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

IV. Prvi tožnik, drugi tožnik in četrti tožnik krijejo sami svoje stroške odgovora na pritožbo, tožena stranka pa jim je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožb, in sicer vsakemu v znesku 280,00 EUR.

1V tej zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. V prvem sojenju (Pd 115/2020 v zvezi s Pdp 437/2021) je bilo ugotovljeno, da je 10. 5. 2020 prišlo do prenosa dejavnosti pomorske pilotaže iz družbe A. d. o. o. na toženko. Ker ta tožnikom ne priznava učinkov spremembe delodajalca (prvi odstavek 75. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), jih ti utemeljeno uveljavljajo v tem sporu. O vtoževanih pravicah tretje tožnice je bilo pravnomočno odločeno že v prvem sojenju. O pravicah prvega tožnika je pravnomočno odločeno za čas do 31. 12. 2020, odločitev za čas od 1. 1. 2021 dalje pa je bila predmet ponovljenega sojenja. O pravicah drugega in petega tožnika je pravnomočno odločeno za čas do 30. 9. 2020, odločitev za čas od 1. 10. 2020 dalje (vključno s pozivom drugega tožnika nazaj na delo) pa je bila predmet ponovljenega sojenja. Odločitev o tožbenem zahtevku četrtega tožnika je bila v celoti predmet ponovljenega sojenja.

2Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo obstoj delovnega razmerja med toženko in prvim tožnikom za opravljanje dela pilota od 1. 1. 2021 do 17. 1. 2021 za polni delovni čas, od 18. 1. 2021 do 31. 7. 2021 za krajši delovni čas 12 ur tedensko, od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 za krajši delovni čas 30 ur tedensko in od 1. 9. 2021 dalje za polni delovni čas do 16. 11. 2021, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo; toženki je naložilo, da mu za navedena obdobja prizna vse pravice iz delovnega razmerja in plača v izreku navedene denarne zneske s pripadajočimi obrestmi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za razliko do polnega delovnega časa od 18. 1. 2021 do 31. 7. 2021 in od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 ter zahtevek za plačilo razlike plače nad prisojeno do vtoževanih 2.700,00 EUR mesečno (I. točka izreka). Med toženko in drugim tožnikom je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za opravljanje dela vodje pilotskega čolna - mehanika za polni delovni čas od 1. 5. 2021 do 31. 8. 2021; pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 16. 11. 2022; toženki je naložilo, da mu prizna pravice iz delovnega razmerja od 1. 5. 2021 do 31. 8. 2021 in plača v izreku navedene denarne zneske s pripadajočimi obrestmi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2020 do 30. 4. 2021 in od 1. 9. 2021 do 16. 11. 2022 ter plačilo nad prisojenimi zneski do vtoževanih 1.530,00 EUR mesečno (II. točka izreka). Med toženko in četrtim tožnikom je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za opravljanje dela glavnega vodje pilotskega čolna od 12. 7. 2020 do 30. 9. 2020 za polni delovni čas, toženki naložilo, da mu plača v izreku navedene denarne zneske s pripadajočimi obrestmi in z dnem 16. 11. 2022 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo; zavrnilo je zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 12. 7. 2020 in od 1. 10. 2020 do 16. 11. 2022 ter plačilo nad prisojenimi zneski do vtoževanih 1.216,00 EUR mesečno (III. točka izreka). Med toženko in petim tožnikom je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za opravljanje dela pilota za krajši delovni čas 12 ur tedensko od 1. 7. 2021 do vključno februarja 2022 in za polni delovni čas od 1. 10. 2022 do 16. 11. 2022, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo; toženki je naložilo, da mu plača v izreku navedene denarne zneske s pripadajočimi obrestmi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za razliko do polnega delovnega časa od 1. 7. 2021 do vključno februarja 2022, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas od 1. 10. 2020 do 30. 6. 2021 in od 1. 3. 2022 do 30. 9. 2022 ter plačilo nad prisojenimi zneski do vtoževanih 4.864,82 EUR mesečno (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek vseh tožnikov za vrnitev nazaj na delo (V. točka izreka). Toženki je naložilo, da iz naslova denarnega povračila plača prvemu tožniku 14.100,00 EUR, drugemu tožniku 4.702,88 EUR, četrtemu tožniku 19.870,69 EUR in petemu tožniku 43.090,26 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi (VI. točka izreka). Tožnikom mora povrniti 4.967,67 EUR stroškov postopka (VII. točka izreka). Toženka je zavezanka za plačilo sodne takse do treh četrtin (VIII. točka izreka).

3Prvi tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del I. točke ter V., VI. in VII. točko izreka prvostopenjske sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), zaradi kršitve 14., 22., 23. in 49. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) ter 6. člena EKČP. Navaja, da bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri toženki tudi za tisti čas, ko je bil za krajši delovni čas zaposlen pri drugem delodajalcu. Judikat VIII Ips 32/2020 ni uporabljiv, saj se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je za ta spor ključno, da so z dnem prenosa dejavnosti na toženko prešle vse pravice in obveznosti iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je kršilo 285. člen ZPP, saj je pri odločitvi o reparaciji upoštevalo znesek plače iz tožbe, namesto da bi glede na predložene listine razčistilo dejansko stanje o višini plače. Ker ni dovolilo spremembe tožbe, je kršilo 185. člen ZPP. Nadalje je kršilo 49. člen URS, ker je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj uporaba tega instituta v primeru spremembe delodajalca ni dopustna. S tem, ko je sodišče odločitev o sodni razvezi oprlo na mnenje izvedenke B. B., je kršilo pravilo o prekluziji. Ta dokazni predlog bi toženka lahko podala že v prvem sojenju, ko je predlagala odločitev po 118. členu ZDR-1. Sodišče je prekoračilo toženkin dokazni predlog in namesto predlaganega izvedenca psihološke stroke imenovalo klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Ni preverilo, ali ima B. B. ustrezne izkušnje. Ker ni vpisana v imenik sodnih izvedencev, je z njeno postavitvijo bistveno kršilo določbe postopka. Izvedenka je žena ministra ..., ki je član Vlade RS, ta pa je zakonita zastopnica ustanovitelja toženke in vpliva na njeno poslovanje, imenuje direktorja, mu daje navodila ... Zaradi zagotovitve objektivne nepristranskosti bi sodišče moralo ugoditi tožnikovemu predlogu za izločitev izvedenke. Izvedenkino mnenje je pomanjkljivo in nestrokovno (razgovor je opravila le z dvema toženkinima zaposlenima, kar ni ustrezen vzorec; ni jasno, v čem naj bi bila stres oziroma strah, ki naj bi bila podana pri C. C. in D. D., pomembna za odločitev o sodni razvezi v tem sporu; ni obrazložena ugotovitev o možnem pojavu napak in kontraproduktivnem vedenju tožnikov …). Sodišče bi moralo tožniku prisoditi denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 v višini vsaj 10 plač. Ker ni obrazložilo, zakaj mu jih pripada le pet, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki je treba naložiti plačilo vseh stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4Drugi tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del II. točke ter V., VI. in VII. točko izreka prvostopenjske sodbe. Uveljavlja enake pritožbene razloge kot prvi tožnik. Z enakim utemeljevanjem kot on navaja, da bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje tudi za obdobje, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, ter zatrjuje ostale nepravilnosti izpodbijanega dela sodbe, kot so povzete v predhodni točki obrazložitve te sodne odločbe. Priglaša stroške pritožbe.

5Četrti tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del III. točke ter V., VI. in VII. točko izreka prvostopenjske sodbe. Uveljavlja enake pritožbene razloge kot prvi in drugi tožnik. Z enakim utemeljevanjem kot onadva navaja, da bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri toženki tudi za obdobje, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu in za čas od 10. 5. 2020 do 12. 7. 2020, ter zatrjuje ostale nepravilnosti izpodbijanega dela sodbe, kot so povzete v tretji točki obrazložitve te sodne odločbe. Priglaša stroške pritožbe.

6Peti tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del IV. točke izreka, VI. točko izreka nad prisojenim zneskom do višine 18 plač in zoper VII. točko izreka sodbe. Izrecno navaja, da se ne pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za poziv nazaj na delo. Z enakim utemeljevanjem kot prvi, drugi in četrti tožnik uveljavlja, da bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri toženki tudi za obdobje, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za polni ali krajši delovni čas. Navaja, da je sodišče pogodbo o zaposlitvi napačno sodno razvezalo z dnem 16. 11. 2022, saj bi jo moralo z dnem 29. 12. 2022, ko je sprejelo odločitev. Datuma sodne razveze ni obrazložilo, zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je storilo tudi zato, ker ni obrazložilo višine prisojenega denarnega povračila, ki mu tudi sicer pripada v znesku 18 plač. Priglaša stroške pritožbe.

7Toženka v odgovorih na pritožbe tožnikov prereka njihove navedbe in predlaga, naj jih pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrne.

8Zoper tretji odstavek I. točke izreka, drugi odstavek II. točke izreka v delu, ki se nanaša na datum sodne razveze, tretji odstavek II. točke izreka v delu, ki se nanaša na pravice za november in december 2020 in za čas od septembra 2021 do vključno junija 2022, ugodilni del III. točke izreka, drugi odstavek IV. točke izreka v delu, ki se nanaša na pravice za čas od januarja 2021 do vključno junija 2021 in od marca 2022 do vključno novembra 2022, ter zoper VII. ter VIII. točko izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na vse tožnike, navaja, da iz izreka ni razvidno, ali jim je sodišče prisodilo bruto ali neto znesek, iz obrazložitve pa je sklepati, da gre za bruto znesek, zato bi moralo biti to navedeno tudi v izreku; ob dejstvu, da iz izreka ni razvidno, ali so priznani bruto ali neto zneski, bi pri priznanju zakonskih zamudnih obresti sodišče moralo upoštevati, da te lahko tečejo le od neto zneskov. Glede prvega tožnika navaja, da mu za obdobje po 16. 11. 2021 sodišče ne bi smelo priznati razlike v plači, saj mu ni priznalo delovnega razmerja. Pri izračunu razlike v plači sodišče ni upoštevalo prejemkov iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb. Glede drugega in četrtega tožnika navaja, da sta se zaposlila 1. 9. 2021 oziroma 1. 10. 2020, zato sodišče ne bi smelo pogodbe o zaposlitvi z njima sodno razvezati šele s 16. 11. 2022, ampak bi jo moralo razvezati s 31. 8. 2021 z drugim tožnikom in s 30. 9. 2020 s četrtim tožnikom. Razlogov za svojo odločitev ni pojasnilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Brez obrazložitve je prisodilo drugemu tožniku prejemke iz delovnega razmerja za november 2020, december 2020 in od oktobra 2021 do junija 2022, četrtemu tožniku za maj 2021, petemu tožniku pa za čas od januarja 2021 do junija 2021 ter od marca 2022 do septembra 2022. Delovnega razmerja za navedena obdobja jim ni priznalo, zato je izrek v nasprotju sam s seboj. Za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu bi jim pripadala kvečjemu odškodnina v višini prikrajšanja pri plači, a takega zahtevka niso uveljavljali in tudi ne podali takih trditev. Glede četrtega tožnika navaja, da zoper odpoved iz razloga nesposobnosti ni uveljavljal sodnega varstva, zato je ta učinkovala in ni prišlo do prenosa delovnega razmerja k toženki. Glede petega tožnika navaja, da je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v zvezi s prisojenimi prejemki za obdobje od marca 2022 do septembra 2022 iz izreka ni razvidno, ali je odštet bruto ali neto znesek, čeprav iz obrazložitve izhaja, da se odštejejo neto zneski. Prisojena prejemka za oktober in november 2022 bi moralo zmanjšati za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pooblaščenec tožnikov je za odsotnost iz pisarne na relaciji Sežana - Koper - Sežana upravičen le do povračila 40 točk. Sodišče mu je iz naslova potnih stroškov priznalo 240,00 EUR, a prisojenega zneska ni obrazložilo.

9Tožniki v skupnem odgovoru na pritožbo toženke prerekajo navedbe pritožbe in predlagajo, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglašajo stroške odgovora.

10Pritožbe tožnikov in toženke so delno utemeljene.

11Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

12Prvostopenjska sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Ugotovilo je vsa odločilna dejstva, ta so jasna in si med seboj ne nasprotujejo. Tudi izrek je prestal pritožbeni preizkus.

13Tožniki neutemeljeno izpodbijajo zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje delovnega razmerja s toženko za obdobja, za katera so po prenehanju delovnega razmerja z družbo A. imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem za polni ali za krajši delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ustaljeno stališče sodne prakse, da delavcu ni mogoče priznati delovnega razmerja hkrati pri dveh delodajalcih (prim. VIII Ips 2/2020, VIII Ips 32/2020). Tega stališča ne moreta spremeniti v pritožbah izpostavljeni dejstvi, da so bile odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožnikom podala družba A., brez pravnega učinka, in da so z dnem prenosa dejavnosti te družbe na toženko po samem zakonu na slednjo prešle pravice in obveznosti tožnikov iz pogodb o zaposlitvi, katere so imeli sklenjene z družbo A. Pritožniki možnost delovnega razmerja pri toženki kljub hkratnemu obstoju delovnega razmerja pri drugih delodajalcih neutemeljeno zahtevajo tudi z navedbami, da za ta čas od toženke ne zahtevajo prijave v matično evidenco. Ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja namreč predpostavlja, da delodajalec delavca tudi prijavi v obvezna socialna zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tako tožnikom za obdobja, ko so bili zaposleni pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas, pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki le za preostali delovni čas do polnega, za obdobja, ko so bili zaposleni pri drugih delodajalcih za polni delovni čas, pa je priznanje delovnega razmerja pri toženki pravilno v celoti zavrnilo.

14V zvezi s četrtim tožnikom je pritožbeno sodišče že v sodni odločbi Pdp 437/2021 kot nepomembno opredelilo okoliščino, da ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki mu jo je družba A. podala 18. 5. 2020. Ta odpoved ni pravno učinkovala, saj je že pred tem prišlo do spremembe delodajalca, zaradi česar družba A. ni bila več pristojna odpovedati pogodbe o zaposlitvi četrtemu tožniku. Drži pritožbena navedba toženke, da je družba A. delovno razmerje s četrtim tožnikom dejansko ohranila vse do izteka odpovednega roka dne 11. 7. 2020 (izpis ZZZS v prilogi B10), vendar s takšnim postopanjem, ki niti ni bilo skladno s prvim odstavkom 75. člena ZDR-1, ni mogla obiti posledice, predpisane v tej določbi, ki je bila v tem, da so pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imel četrti tožnik pri družbi A., že na dan prenosa (10. 5. 2020) po samem zakonu prešle na toženko. Zaradi prepovedi hkratnega obstoja dveh delovnih razmerij za polni delovni čas pa ni mogoče ugoditi niti pritožbeni zahtevi četrtega tožnika, da se mu od prenosa do 11. 7. 2020 prizna delovno razmerje tudi pri toženki.

15Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pogodbe o zaposlitvi med tožniki in toženko sodno razvezalo. Utemeljena je pritožbena navedba drugega in četrtega tožnika o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v ponovljenem sojenju za potrebe odločitve o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenke B. B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka že v prvem sojenju predlagala sodno razvezo pogodb o zaposlitvi s tožniki in da je bila že v prvem sojenju uporaba tega instituta med strankami sporna. Sodišče prve stopnje je o tem izvedlo predlagane dokaze in v prvem sojenju zaključilo, da pretehtajo razlogi, ki niso v prid sodni razvezi. Glede te presoje pritožbeno sodišče v sodni odločbi Pdp 437/2021 ni npr. odpiralo novih vidikov spora ali toženko pozivalo k dodatnim pojasnilom podanih navedb in dokazov ipd., ampak je pritrdilo navedenemu prvostopenjskemu zaključku. Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju (2. 3. 2022) in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju (da so odnosi med tožniki in zaposlenimi pri toženki porušeni, da je med njimi že od sindikalnih aktivnosti v družbi A. v letu 2019 vzpostavljeno nezaupanje, ki še vedno traja, da že v družbi A. med seboj niso komunicirali in je tako še vedno …). Pritožnika pravilno navajata, da bi toženka, če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v vlogi z dne 13. 6. 2022. Direktor toženke je na prvem naroku v ponovljenem sojenju resda navedel, da je delavcem pojasnil stališče pritožbenega sodišča o vrnitvi tožnikov nazaj na delo, kar je med zaposlenimi povzročilo dodatno stopnjevanje obstoječih trenj, ter da se boji, kako bo toženka organizirala delo, saj bi tvegala, da zaradi bolniških staležev, stresa ipd. ostane brez sedanjih delavcev. Niti s to navedbo si toženka po oceni pritožbenega sodišča ni pridobila možnosti navajanja novih dokazov v ponovljenem sojenju. Ključnega pomena je namreč, da njen predlog za sodno razvezo že od prvega sojenja dalje temelji na zatrjevanju negativnega vpliva reintegracije tožnikov v njeno delovno okolje in delovni proces, zato pritožnika utemeljeno navajata, da bi tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki je bil usmerjen prav v dokazovanje navedenega vpliva, toženka morala podati že v prvem sojenju. Enaka ugotovitev velja za listino "psihološko poročilo in mnenje E. E., univ. dipl. psihologinje, z dne 10. 6. 2022", katerega izdelavo je toženka naročila šele po prejemu sodne odločbe Pdp 437/2021. Glede na vse obrazloženo za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenke B. B. in vpogled v citirano listino ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 362. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je razloge sodbe med drugim oprlo tudi na ti dokazili, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

16Ker je sodišče prve stopnje že iz pojasnjenih razlogov nezakonito izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenke, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do preostalih pritožbenih navedb drugega in četrtega tožnika, s katerimi sta tudi izpodbijala zakonitost izvedenskega mnenja (prekoračitev dokaznega predloga; izločitveni razlogi; pomanjkljivo izvedensko mnenje ...), saj niso bile ključnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Pritožbeno sodišče tudi sicer ne soglaša s prvostopenjskim stališčem, da je bilo v okoliščinah tega spora (skupina delavcev se vrača v manjši kolektiv, ki opravlja dejavnost, za katero je pomemben obstoj zaupanja med delavci) za oceno (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo. Nenazadnje je že v prvem sojenju (ne)utemeljenost predloga za sodno razvezo presodilo samo, brez pomoči izvedenca.

18Podlago odločitvi o (ne)utemeljenosti predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi tako lahko predstavljajo le dejstva, ki jih je v zvezi s tem sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov (torej brez upoštevanja izvedenskega mnenja in mnenja E. E.). Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja naslednje: odnose med delavci, ki so bili zaposleni v družbi A., so poslabšali tedanji delovni pogoji, ki so del delavcev vodili k ustanovitvi sindikata in napovedi stavke; s tem je med eno in drugo skupino delavcev (tj. med tožniki in tistimi, ki so kasneje sami odpovedali pogodbe o zaposlitvi v družbi A. in se zaposlili pri toženki¹) prišlo do nezaupanja; to nezaupanje se je stopnjevalo z govoricami o ustanovitvi državnega podjetja za ... in s pritiski vodstva družbe A. nad delavci, da bi jim preprečila prehod k novemu delodajalcu (toženki); da bi pričetek opravljanja dejavnosti državnega podjetja otežila ali celo onemogočila, je družba A. proti toženki in njeni ustanoviteljici vlagala pravna sredstva; interes toženkinih delavcev, da ne delajo več s tožniki, izvira iz nezaupanja toženkinih delavcev zaradi negotovosti tožnikov, da bi skupaj z njimi prevzeli tveganje škodljivih posledic morebitnih zapletov pred toženkino ustanovitvijo, le v manjšem delu pa izvira iz očitanih napakah pri delu;² tožniki so odlašali z odločitvijo, da pristopijo k sedanjim toženkinim delavcem, ker so se bali posledic pri družbi A., vendar temeljnega razloga nezaupanja, to je strahu pred ukrepanjem družbe A., sedaj ni več; mnenje delavcev toženke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožniki ne more biti odločilno; toženkini delavci s tožniki pri toženki sploh še niso sodelovali; konflikti izvirajo iz obdobja, ko so bili tožniki in toženkini delavci zaposleni v družbi A.

19Tako ugotovljena dejstva po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno ne utemeljujejo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s podobnimi prvostopenjskimi ugotovitvami, ki so izhajale že iz prvega sojenja, je pritožbeno sodišče že v sodni odločbi Pdp 437/2021 na pritožbo toženke obrazložilo, da mnenje njenih delavcev o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožniki ne more biti ključno. Relevantne so predvsem okoliščine in interesi na strani delodajalca, pri čemer ni zanemarljivo, da toženkini delavci s tožniki v toženkinem delovnem okolju in delovnem procesu sploh še niso sodelovali. Utemeljevanje sodne razveze z zatrjevanjem, da se v njeno delovno okolje ne bodo mogli uspešno vključiti, bi tako temeljilo zgolj na ugibanju, ne pa na prepričljivem dejstvu. Tudi sicer so pri presoji sodne razveze pomembne zlasti okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi ali zaradi podane odpovedi (oziroma v tem primeru zaradi toženkinega nepriznavanja obstoja delovnega razmerja tožnikom v posledici spremembe delodajalca), pri čemer vsi zatrjevani konflikti, s katerimi toženka utemeljuje sodno razvezo, izvirajo še iz časa, ko so bili tožniki in izpostavljeni toženkini delavci zaposleni v družbi A. To velja tudi za navedbe toženke, da naj bi tožniki sodelavce v družbi A. prepričevali o nesmiselnosti Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (Ur. l. RS, št. 11/2020), o tem, da jim bo bolje v tej družbi, da so njenemu lastniku prenašali dobljene informacije, da so izvajali pritisk na zaposlene v družbi A., zanjo lobirali ... Tudi navedbe toženke, da tožniki niso želeli opravljati dela pri njej, da so špekulirali in se z zahtevami za odpravo kršitev nanjo obrnili šele po prejemu odpovedi s strani družbe A., ne utemeljujejo sodne razveze. V posledici prenosa gospodarske enote nastopi sprememba delodajalca na podlagi zakona, aktivno ravnanje pa se ne zahteva na strani delavcev, ki jih zadeva prenos, temveč na strani delodajalca prevzemnika, ki mora zagotoviti ustrezno obveščanje delavcev (76. člen ZDR-1) in jih prijaviti v obvezna zavarovanja. Delavec sicer lahko odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, vendar dejstva, ki bi pri tožnikih utemeljevala tak zaključek, niso bila ugotovljena.

20Ker glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodb o zaposlitvi z drugim in četrtim tožnikom pomeni zmotno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče njunima pritožbama v tem delu ugodilo in V. točko izreka v delu, ki se nanaša na njiju, spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za poziv nazaj na delo k toženki ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP). Zaradi takšne odločitve se izkaže za nerelevantno pritožbena navedba toženke o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi z drugim in četrtim tožnikom sodno razvezalo šele z dnem 16. 11. 2022. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do preostalih navedb, s katerimi sta drugi in četrti pritožnik ugovarjala sodni razvezi (da tega instituta ni mogoče uporabiti v primeru spremembe delodajalca; da so jima bile s sodno razvezo kršene ustavne pravice ...), saj niso bile ključnega pomena za odločitev.

21Predlog za odločitev po 118. členu ZDR-1 je podala le toženka, drugi in četrti tožnik pa v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarnim povračilom nista postavila tožbenega zahtevka. Takšna procesna situacija pomeni, da ugoditev njunima zahtevkoma za vrnitev nazaj na delo k toženki nadomesti izpodbijano prvostopenjsko odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in o priznanju denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 (oziroma ta del prvostopenjske odločitve izniči). Pritožbeno sodišče je to upoštevalo v okviru preoblikovanja izreka sodbe - torej da ne obstaja tožbeni zahtevek za sodno razvezo in plačilo denarnega povračila, ki ga bi bilo sicer treba zavrniti zaradi ugoditve zahtevku za vrnitev drugega in četrtega tožnika nazaj k toženki.

22Glede prvega tožnika je sodišče prve stopnje že v prvem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku, da ga mora toženka pozvati nazaj na delo, pritožbeno sodišče pa tega dela odločitve s sklepom Pdp 437/2021 ni razveljavilo, kar pomeni, da je ta odločitev postala pravnomočna. Ker je sodišče prve stopnje v V. točki izreka sodbe o tem tožbenem zahtevku prvega tožnika ponovno odločilo, je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (res iudicata), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbi prvega tožnika je zato delno ugodilo in tisti del V. točke izreka prvostopenjske sodbe, ki se nanaša nanj, razveljavilo (tretji odstavek 354. člena ZPP). V posledici te odločitve je razveljavilo tudi odločitev v prvem odstavku I. točke izreka prvostopenjske sodbe o tem, da se pogodba o zaposlitvi med prvim tožnikom in toženko sodno razveže z dnem 16. 11. 2021, in odločitev v VI. točki izreka o tem, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati denarno povračilo v višini 14.100,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

23Peti tožnik se strinja s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je pogodbo sodno razvezalo z dnem 16. 11. 2022. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 je trajanje delovnega razmerja mogoče ugotoviti najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, s tem skladna pa je tudi prvostopenjska odločitev. Zmotno je pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi bilo treba pogodbo sodno razvezati z dnem 29. 12. 2022. Iz spisa (posvetovalni zapisnik) je namreč razvidno, da je senat sprejel odločitev o sodni razvezi dne 16. 11. 2022 in ne 29. 12. 2022. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo nasprotovanje prisojenemu denarnemu povračilu v znesku 43.090,26 EUR (10 plač). Odločitev o tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, zato je nasprotno zatrjevanje pritožbe zmotno. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženki (in pravnem predniku) zaposlen sedemnajst let. Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da bi v okviru kriterija delovne dobe sodišče moralo upoštevati tudi čas delovnega razmerja pri toženki, ki mu je bil priznan v tem sporu do dneva sodne razveze (prim. VIII Ips 60/2021). Nadalje je upoštevalo, da se je po prenehanju delovnega razmerja v družbi A. uspel relativno hitro zaposliti pri drugem delodajalcu. Pritožnik navaja, da je usposobljen za pomorskega pilota, za kar se je moral posebej izobraževati in pridobiti licenco, ter da se kot pomorski pilot v Republiki Sloveniji ne more zaposliti nikjer drugje kot pri toženki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te okoliščine ne morejo utemeljevati višjega povračila, saj pritožnik obenem pojasnjuje, da se lahko zaposli na drugih delih, izrecno pa tudi navaja, da ne nasprotuje zavrnitvi reintegracije k toženki. Nadalje iz prvostopenjske obrazložitve izhaja, da je sodišče uporabilo institut sodne razveze, ker se ta lahko uporabi v vseh primerih nezakonitih prenehanj pogodbe o zaposlitvi, že predhodno pa je tudi pojasnilo (kar izpostavlja tudi pritožba), da bi zaradi spremembe delodajalca tožniki morali nadaljevati delovno razmerje s toženko, česar pa ta protipravno ni realizirala. Drugih posebnih okoliščin, ki bi privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje ni našlo in jih konkretizirano ne zatrjuje niti pritožba. Glede na vse obrazloženo in upoštevajoč dokaj visok znesek denarnega povračila, ki je bil prisojen tožniku, pritožbeno sodišče soglaša, da povračilo v višini 10 plač predstavlja ustrezno odmeno in pritožbeno zavzemanje za povračilo v višini 18 plač ocenjuje za neutemeljeno.

24V zvezi z odločitvijo o reparaciji so zmotna pritožbena navajanja tožnikov, da je sodišče kršilo določbe o materialno procesnem vodstvu (285. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ker kljub razpolaganju s plačilnimi listinami in dokumentacijo Zavoda za zaposlovanje ni raziskovalo dejanskega stanja glede višine plač. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato je pri odločitvi pravilno upoštevalo višine plač, ki so jih tožniki navedli v tožbah (in ki jih toženka ni prerekala).

25Tožniki so v ponovljenem sojenju spremenili tožbe tako, da so zvišali znesek vtoževanih osnovnih plač, uveljavljali pa so tudi druge terjatve (13. plača; premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja; prejemki, do katerih so bili v času zaposlitve pri družbi A. upravičeni na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb z F. d. o. o.). V pritožbah uveljavljajo kršitev 185. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ne more biti podana že iz razloga, ker se obravnavani spor nanaša obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. V teh sporih se za spremembo tožbe ne uporablja 185. člen ZPP, temveč specialna določba četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po kateri lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 17. 6. 2022 res navedlo, da sprememb tožb ne dovoli, vendar je obenem sprejelo sklep, da se spremembe tožb vpišejo kot nove tožbe in narok za njihovo obravnavanje določilo na 31. 8. 2022 ob 9.00 uri. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s takšnim postopanjem spremembe tožb dejansko dopustilo, odločilo se je le za ločeno obravnavanje spremenjenih delov tožb oziroma tožbenih zahtevkov. S tem je smiselno postopalo po tretjem odstavku 300. člena ZPP, kršitve te določbe pa pritožniki ne uveljavljajo, niti je niso v prvostopenjskem postopku.

26Glede odločitve, s katero je sodišče prve stopnje tožnikom ob hkratnem priznanju delovnega razmerja pri toženki priznalo plačilo razlik v plači oziroma jim je za obdobja, ko so bili zaposleni pri drugih delodajalcih, priznalo odškodnino, toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo biti v izreku sodbe izrecno navedeno, da so prisojeni bruto zneski. Kot navaja sama pritožba, je že iz obrazložitve sodbe sklepati, da zneski v izreku pomenijo bruto vrednosti. V zadevi VIII Ips 47/2020 je Vrhovno sodišče RS med drugim obrazložilo, da uveljavljen sistem plač predstavlja plače v t. i. bruto zneskih in da ima delavec pravico zahtevati od delodajalca izplačilo bruto (razlik) plač, pri čemer se izrek sodne odločbe ne glasi na obračun bruto plač in odvod davkov in prispevkov, temveč na plačilo zneska (razlike) plače. V zadevi II Ips 13/2023 je Vrhovno sodišče RS tudi v zvezi s prisojenim plačilom odškodnine za premoženjsko škodo, ki se je izrazila v obliki izgubljenega zaslužka, podobno obrazložilo, da je sodišče prve stopnje v izreku ob prisojenem znesku po nepotrebnem zapisalo besedo "bruto". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek v tem sporu tako skladen s citiranima stališčema Vrhovnega sodišča RS. Pri izpolnitvi naloženih obveznosti pa bo toženka seveda morala skladno s prvim odstavkom 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) tisti del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja in prispevkov, v imenu in za račun upnikov nakazati neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upnikom v njihovo neposredno razpolaganje. Ob upoštevanju navedenih stališč Vrhovnega sodišča RS pa je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje toženke za to, da bi v izreku moral biti tek zakonskih zamudnih obresti izrecno določen le od neto zneskov.

27Toženka v pritožbi sodišču očita, da prvemu tožniku ne bi smelo priznati razlike v plači za obdobje po 16. 11. 2021, ker mu za ta čas ni priznalo delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izrek resda oblikovalo tako, da je priznalo delovno razmerje do 16. 11. 2021, ko je pogodbo o zaposlitvi, kot je bilo že obrazloženo, neutemeljeno sodno razvezalo. Pri tem zapisu datuma pa je očitno napravilo zgolj pisno pomoto, saj iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je pogodbo sodno razvezalo z dnem 16. 11. 2022 (nenazadnje je tak datum sodne razveze vneslo v izrek tudi pri ostalih tožnikih). Navedeno pomoto v letnici pri prvem tožniku je pritožbeno sodišče odpravilo pri novem oblikovanju izreka sodbe.

28Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo pri izračunu razlike v plači za prvega tožnika upoštevati njegove prejemke iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb. Iz prvostopenjske sodbe izhaja ugotovitev, da bi prvi tožnik te prejemke lahko ustvaril tudi ob hkratnem delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Gre za trditev prvega tožnika, ki je toženka ni prerekala (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje nanjo pravilno oprlo svojo odločitev. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da bi bilo te prejemke treba odšteti od reparacije ne glede na to, ali bi jih prvi tožnik lahko prejemal ob sočasni zaposlitvi pri toženki. Judikat VIII Ips 217/2014, na katerega se v zvezi s tem sklicuje pritožba, odštetje teh prejemkov utemeljuje ravno z nasprotno okoliščino, in sicer da dela, ki ga je delavka opravljala na podlagi pogodb civilnega prava v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi mogla opravljati sočasno z delom pri toženi stranki.

29Toženka v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje prisodilo drugemu, četrtemu in petemu tožniku prejemke tudi za tista obdobja (do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi), ko jim zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu ni priznalo delovnega razmerja pri toženki; navaja, da bi jim za ta obdobja pripadala kvečjemu odškodnina v višini prikrajšanja pri plači, a takega zahtevka niso uveljavljali in tudi ne podali trditev. Ni utemeljena pritožbena navedba, da tega dela odločitve sodišče prve stopnje ni obrazložilo, saj je pojasnilo, da prisojeni zneski predstavljajo razliko med prejemki, ki bi jih tožniki prejeli pri toženki, in tem, kar so prejeli pri drugem delodajalcu. Zavzelo je stališče, da ugotovljene razlike pomenijo materialno škodo, zanjo pa jim pripada odškodnina. Pritožbeno sodišče (ob upoštevanju tudi novejše sodne prakse kot npr. II Ips 13/2023 z dne 6. 9. 2023, Pdp 300/2022 z dne 25. 8. 2022, Pdp 249/2022 z dne 9. 6. 2022) s tem stališčem soglaša. Toženkina kršitev je v tem, da kljub spremembi delodajalca in prehodu pogodb o zaposlitvi nanjo tožnikom ni priznavala delovnega razmerja. To dejansko predstavlja način prenehanja pogodbenega razmerja toženke s tožniki (smiselno primerljiv odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki predstavlja del pogodbenega prava; načina, na katerega je tožnikom prenehalo delovno razmerje s toženko, drugi odstavek 239. člena OZ ne izključuje kot oblike nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; v zvezi z navedenim prenehanjem delovnega razmerja tožnikov govorimo o kršitvi pogodbe in o škodi v zvezi s kršitvijo pogodbe.³ Osnovno merilo za odločanje o višini odškodnine je načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), temu merilu ustrezen pa je v obravnavanem sporu izračun odškodnine (izgubljenega zaslužka) v višini razlike med (bruto) plačo, ki bi jo tožniki prejeli pri toženki, če bi ta izpolnjevala obveznosti iz pogodb o zaposlitvi, ki so zaradi spremembe delodajalca prešle nanjo, in (bruto) plačo, ki so jo tožniki v tem času prejeli pri drugih delodajalcih. Izpodbijani del sodbe je skladen tudi s stališčem v zadevi II Ips 13/2023 o tem, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ne odloča pa o obstoju (bodočih) javnopravnih obveznosti obračuna in izplačil (davkov in/ali prispevkov), saj je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov.

30Neuspešno je pritožbeno sklicevanje toženke, da tožniki niso postavili tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine in da o tem tudi niso podali trditev. Zatrjevali so, da toženka ne izpolnjuje svojih obveznosti iz pogodb o zaposlitvi, saj jim kljub spremembi delodajalca ni vzpostavila delovnega razmerja, zagotovila dela in tudi ni izpolnjevala drugih obveznosti iz pogodb o zaposlitvi; nanjo so zato naslovili zahteve v smislu 200. člena ZDR-1; ker jim odreka delovno razmerje, so se morali zaradi reševanja socialnega statusa zaposliti drugje; opredelili so višino osnovne plače, ki jim pripada pri toženki, in navedli podatke o prejemkih, izplačanih s strani drugih delodajalcev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz teh trditev izhaja zatrjevanje tožnikov o kršitvi pogodb o zaposlitvi, od toženke pa so uveljavljali posledično nastalo škodo (plačilo terjatev v višini, ki je bila določena v pogodbah o zaposlitvi, ki so prešle na toženko, in ki so jih zahtevali za čas od prenosa dalje). Tožniki so tako podali ustrezno trditveno podlago, to, do kakšne oblike reparacije (plačilo nadomestila plače ali odškodnina za premoženjsko škodo) so ob podanih trditvah (in v zvezi z njimi ugotovljenimi dejstvi v sodnem postopku) upravičeni, pa je stvar pravne kvalifikacije, za katero je zadolženo sodišče.

31Glede pritožbene navedbe toženke, da pri zneskih, ki so prisojeni petemu tožniku za obdobje od marca 2022 do septembra 2022, iz izreka ni razvidno, ali se od vtoževanih glavnic odštejejo bruto ali neto izplačani prejemki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi sodbe pojasnjeno, da se odštejejo neto zneski. Navedeno dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, je ustrezno upoštevalo pri novem oblikovanju izreka sodne odločbe. Neutemeljena pa je nadaljnja pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo nadomestilo plače, ki ga je petemu tožniku prisodilo za oktober 2022 in november 2022, znižati za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Iz listine A55 res izhaja, da je peti tožnik dne 5. 10. 2022 vložil prijavo v evidenco brezposelnih oseb, vendar to samo po sebi še ne predpostavlja, da mu je bilo priznano tudi denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. Slednje iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, toženka pa glede te okoliščine v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2022 tudi ni predlagala nobenega dokaza.

32Tožniki v pritožbah utemeljeno predlagajo povrnitev vseh stroškov prvostopenjskega postopka. Spor se namreč nanaša na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja in glede tega so v pravdi uspeli. Odločitev o denarnih terjatvah je bila pogojena s poprejšnjo odločitvijo o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato okoliščina, da z denarnimi terjatvami niso v celoti uspeli, ne vpliva na njihov uspeh za potrebe odmere stroškov prvostopenjskega postopka. Ti jim tako pripadajo v celoti in ne le v višini treh četrtin, kot je ocenilo sodišče prve stopnje.

33Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pooblaščencu tožnikov za vsak narok neutemeljeno priznalo odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, saj je imel sedež pisarne najprej v Sežani, ki je od Kopra oddaljena manj kot pol ure vožnje v eno smer, in bi mu zato pripadalo zgolj vsakokratnih 40 točk. Pritožbeno sodišče na podlagi javno dostopnih podatkov na internetni strani https://www.google.com/maps ugotavlja, da pot od sedeža pisarne pooblaščenca tožnika (naslov G.) do sedeža sodišča (Ferrarska 9, Koper) traja 27 minut, vendar po praznih cestah. Ker so naroki potekali v dopoldanskih urah, ko je v povprečnih razmerah na cestah prisoten promet, pritožbeno sodišče soglaša, da je odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko v vsako smer (prihod na sodišče in vrnitev v pisarno) presegla 30 minut, zato je obravnavani strošek utemeljeno priznan v višini 80 točk (četrti odstavek 6. člena Odvetniške tarife – OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji). Pritožba nadalje navaja, da pooblaščenec tožnikov po preselitvi sedeža pisarne v Koper ni bil več upravičen do stroška za odsotnost iz pisarne. Datuma preselitve sedeža pritožba ne opredeli, iz odgovora na njeno pritožbo pa izhaja, da je bilo to 1. 9. 2022. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe res izhaja, da naj bi za narok, ki je bil opravljen po tem (16. 11. 2022), sodišče pooblaščencu tožnikov priznalo 80 točk za odsotnost iz pisarne, vendar gre za očitno pomoten zapis. Ne le, da za ta narok navedenega stroška pooblaščenec tožnikov sploh ni priglasil; pritožbeno sodišče je ob preizkusu pravilnosti izračuna priznanih stroškov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje seštevek vseh stroškov (6.623,56 EUR) očitno izračunalo tako, da je število priznanih točk (8.624) znižalo za 80. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na priznanje potnih stroškov v znesku 240,00 EUR. Za pristop na prve tri naroke je pooblaščenec tožnikov za pot na relaciji Sežana - Koper - Sežana priglasil vsakokratne potne stroške po formuli 100 km x 0,37 EUR (111,00 EUR), za pristop na nadaljnja dva narok in ogled, ki naj bi ga izvedenka opravila v Kopru, pa prav tako 100 km x 0,43 EUR (129,00 EUR). Na podlagi zgoraj omenjene internetne strani pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžina omenjene relacije znaša 43 km, zato je pooblaščenec tožnikov za vsakokratno pot v obe smeri upravičen do povračila stroška za 86 km oziroma do skupno 206,40 EUR potnih stroškov (86 x 0,37 x 3 = 95,46 EUR; 86 x 0,43 x 3 = 110,94 EUR). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da na podlagi prvostopenjskega zapisa o "dodatnih potnih stroških pooblaščenca" temu ni bil prisojen noben dodaten strošek. Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da so tožniki ob upoštevanju v prvostopenjski sodbi priznanih stroškov (ti brez upoštevanja 80 točk za odsotnost iz pisarne za zadnji narok znašajo: 8.520 točk za opravljene storitve, 95,2 točk za materialne stroške, kilometrina v višini 206,40 EUR in 22 % DDV) upravičeni do povračila 6.558,13 EUR, ki jim jih je, kot je bilo že obrazloženo, toženka dolžna povrniti v celoti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbam tožnikov v tem delu ugodilo, VII. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo navedeni znesek stroškov, VIII. točko izreka pa tako, da je toženka zavezanka za plačilo celotne sodne takse (358. člen ZPP).

34V izpodbijanem delu, ki ga pritožbeno sodišče ni razveljavilo in spremenilo, je pritožbe tožnikov in toženke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava.

35Peti tožnik je uspel s pritožbo le glede neznatnega dela (tj. stroškov, ki so stranska terjatev), zato sam krije stroške svoje pritožbe. Preostali tožniki so uspeli s pritožbami tudi glede dela glavničnih terjatev, zato so ob upoštevanju, da gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, upravičeni do povrnitve celotnih stroškov pritožb (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Vsakemu tako pripada povračilo 375 točk za pritožbo (16/4 člen OT) in 7,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar glede na vrednost točke 0,60 EUR in skupaj z 22 % DDV znaša 280,00 EUR. Do povračila 100 točk za pregled in posvet niso upravičeni, saj je ta strošek zajet v že priznanih stroških.

36Tožniki sami krijejo stroške odgovora na pritožbo toženke, saj je ta s pritožbo delno uspela, poleg tega pa odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

¹ V prvem sojenju je bilo ugotovljeno, da je sedem delavcev odpovedalo pogodbe o zaposlitvi z družbo A. ter jih sklenilo s toženko, dvema, ki sta se prav tako zaposlila pri toženki, pa je družba A. izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi zaradi očitka sodelovanja pri ustanovitvi toženke.
² Zlasti predlog za sodno razvezo s prvim tožnikom je toženka utemeljevala s tem, da je izpostavil sodelavce nevarnostim, pri čemer je pritožbeno sodišče v sodni odločbi Pdp 437/2021 obrazložilo, da gre za ravnanja, ki naj bi jih storil v času zaposlitve v družbi A. in zaradi katerih ga ta družba ni sankcionirala.
³ Smiselno prim.: mag. M. Debelak, Odškodninske terjatve iz delovnega razmerja v novejši sodni praksi, Delavci in delodajalci, 2-3/2014/XIV. Da na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko gledamo kot na kršitev pogodbe, izhaja tudi iz članka D. Možine, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2/2016/XLII, tč. 7.