76. člen ZDR-1

Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki le za preostali delovni čas do polnega. Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, bi ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v drugem sojenju. Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo. <p

Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1). Iz ZR

Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Pritožnika pravilno navajata, da bi toženka, če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju. Ugotovljena dejstva materialnopravno ne utemeljujejo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Mnenje delavcev toženke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožniki ne more biti ključno. Relevantne so predvsem okoliščine in interesi na strani delodajalca, pri čemer ni zanemarljivo, da toženkini delavci s tožniki v toženkinem delovnem okolju in delovnem procesu sploh še niso sodelovali.

Delavec ima tudi v zvezi z uveljavljanjem pravic v primeru spremembe delodajalca možnost uveljavljati svoje pravice pri delodajalcu prevzemniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 v času, ko je še v delovnem razmerju pri delodajalcu prenosniku.

Aktivno sodelovanje sindikata se lahko udejanja na različne načine, npr. preko podajanja mnenj, pripomb, predlogov, obveznega posvetovanja s sindikati v postopkih o kolektivnih pravicah delavcev, v določenih primerih je predpisano tudi soglasje sindikata v nekaterih postopkih pri delodajalcu, ali pa sodelovanje pri uveljavljanju individualnih pravic delavcev kot npr. podajanje mnenja o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter soglasja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev. V predlogu za izdajo začasne odredbe bi upnik primeroma moral zatrjevati, kakšne so finančne posledice za dolžnika in utemeljiti, zakaj njegov interes pretehta nad to in ostalimi posledicami za dolžnika. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi sodelovanje sindikata na sejah zavoda lahko vplivalo tudi na odločitve, sprejete na teh sejah, tudi takšne, ki so v domeni zavoda (v zvezi s šolskimi programi, statusi dijakov, vzgojno in izobraževalno problematiko...), zato bi upnik moral izkazati svoj prevladujoči interes za sodelovanje na celotnih sejah zavoda oziroma tudi pri sprejemanju tovrstnih odločitev.

Toženec v pritožbi navaja, da z opravljanjem pomorske pilotaže izvršuje prerogativo javne oblasti, kar izključuje spremembo delodajalca. Navedba ni utemeljena. Za prenos se v skladu z določbo 1/1/c člena Direktive res ne šteje upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti, vendar v tem sporu ne gre za tak primer, saj je pomorska pilotaža gospodarska dejavnost. Izvrševanje prerogative javne oblasti je npr. prenos pristojnosti oblastnega upravnega odločanja med organom lokalne oblasti in javnim zavodom z javnimi pooblastili upravnega odločanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se Direktiva uporablja tudi za javna podjetja, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali je ta pridobitna ali ne, torej se uporablja tudi za toženca. Utemeljen je pritožbeni očitek toženca, da so razlogi sodbe glede prvega tožnika za čas po 1. 1. 2021 sami s seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje mu je namreč v nasprotju s sprejetim stališčem, da dvojno delovno razmerje ni mogoče, priznalo delovno razmerje in pripadajoče pravice pri tožencu od 1. 1. 2021 dalje, čeprav je hkrati obrazložilo,

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku po 6. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zaradi odklonitve prehoda k delodajalcu prevzemniku, ter o plačilu nekaterih denarnih terjatev (iz naslova nadur, neizkoriščenega dopusta za leti 2019 in 2020 ter regresa za leto 2020). Po ugotovitvi, da je tožnik dejansko odklonil prehod k delodajalcu prevzemniku, ter da zanj zaradi omejitev v zvezi z invalidnostjo III. kategorije toženka ni imela prostega delovnega mesta, za katerega bi izpolnjeval pogoje, je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, tožbeni zahtevek pa pravilno zavrnjen.

Skladno z določbami ZDR-1 lahko delodajalec delavcu poda izredno (ali redno) odpoved pogodbe o zaposlitvi po nastanku in ugotovitvi odpovednega razloga, enako pa velja za izredno odpoved, ki jo delodajalcu poda delavec (npr. zaradi razlogov, navedenih v 112. členu ZDR-1). V primeru, kot je obravnavani, to pomeni, da lahko delodajalec delavcu poda izredno odpoved iz razloga po 6. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 potem, ko ugotovi, da je delavec odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri prevzemniku. Tožniku pa je bila odpoved podana "pogojno", za primer, če ne bo nastopil dela pri delodajalcu prevzemniku na določeni dan, preden je odpovedni razlog sploh nastal, pogodba o zaposlitvi pa mu je prenehala že dan pred nastankom odpovednega razloga, torej preden je sploh prišlo do odklonitve prehoda in dejanskega dela pri prevzemniku. To je temeljni razlog, zaradi katerega je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.