VSL Sodba III Kp 69425/2022

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nevarne vožnje v cestnem prometu pod točko 1. po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 v zvezi s 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in pod točko 2. po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Za vsako dejanje opisano pod točko 1 in 2 mu je določilo kazen eno leto zapora ter po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen zapora v trajanju enega leta in enajst mesecev, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v pridržanju in priporu od 27. 10. 2022 od 07:30 ure dalje. Po 73. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema osebnega vozila znamke Renault Clio z nameščenima registrskima tablicama ..., št. šasije: ..., ki se po pravnomočnosti sodbe uniči. Po 72. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja za čas dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obdolžencu je iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik trdi, da pri dejanju pod točko 1 ni dokazano, da obdolženec ni prilagodil hitrosti vožnje v križišču. Povzema del izpovedbe sodnega izvedenca za promet ? raziskave prometnih nezgod B. B., da ni vedel razloga, zakaj je obdolženec zapeljal na nasprotni vozni pas oziroma tako kot je, ker tega ne ve in da po tehnični plati tega ni mogoče ugotoviti oziroma dokazati, da na kraju ni bilo sledi zanašanja obdolženca na nasprotni vozni pas, ter da je pri obdolžencu enostavno šlo za vožnjo v takem loku. Izvedenec je pojasnil, da iz podatkov v sodnem spisu ni mogoče ugotoviti, da je obdolženec pri vožnji iz stranske na glavno cesto pospeševal hitrost ali zmanjševal hitrost, ker sledi zaviranja na kraju nesreče ni bilo, pa tudi ni delal analize, pri kakšni hitrosti se lahko varno zapelje s stranske na glavno cesto ter da bi tudi pri hitrosti 22 km/uro izkušen voznik lahko varno s stranske ceste zavil desno v smeri C., ne da bi pri tem zapeljal na nasprotni vozni pas. Na izrecno vprašanje, ali je obdolženec izgubil oblast nad vozilom, je izvedenec navedel, da je obdolženec zgolj zapeljal na prednostno cesto na opisani način, ker sledi, ki bi govorile drugače, na kraju nesreče ni bilo.

5Zagovornik trdi, da obdolžencu niso dokazani vsi znaki prvoočitanega kaznivega dejanja, konkretno, ni mu dokazan zakonski znak iz 3. alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, to je neprilagojena hitrost vožnje v križišču. Obdolžencu se očita, da ni prilagodil hitrosti vožnje v križišču, kjer se je vključeval iz neprednostne na prednostno cesto, izvedenec pa ni vedel razloga, zakaj je obdolženi zapeljal tako kot je oziroma zakaj je peljal v takem loku, da je pri zavijanju zapeljal na nasprotni vozni pas. Da bi obdolženi kršil kakšno drugo določilo iz prvega odstavka 324. člena, to je iz 1. ali 2. točke ali katero od drugih alinej 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 se obdolžencu ni očitalo in to tudi ne izhaja iz izpodbijane sodbe. Zagovornik opozarja, da je v izreku izpodbijane sodbe poleg očitka neprilagojene hitrosti vožnje dodano še besedilo ?in načina vožnje svojim vozniškim sposobnostim?, kar ni zakonski znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 324. člena KZ-1 oziroma iz 3. alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Po stališču zagovornika je dokazano le, da je obdolženec iz malomarnosti pri zavijanju desno na prednostno cesto zapeljal na nasprotni vozni pas in ne zato, ker bi pripeljal prehitro v križišče, kar pa ni kaznivo dejanje po prvem odstavku 324. člena KZ-1, zato je bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno, posledično pa je bil z obsodilno sodbo kršen kazenski zakon.

6Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolžencu dokazano prvo očitano kaznivo dejanje. Iz opisa dejanja izhaja, da je 14. 10. 2022 okoli 16.10 ure v naselju D. vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja neregistriran osebni avto Renault Clio z nameščenim preizkusnima tablicama, ki nista pripadali temu vozilu, pri vključevanju na prednostno glavno cesto v nasprotju z določili prvega in drugega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ni vozil posebno previdno ter ni prilagodil hitrosti in načina vožnje svojim vozniškim sposobnostim pred oziroma v križišču, v katerem se je na prednostno cesto vključeval v smeri C., zaradi česar je pri zavijanju desno zapeljal čez sredinsko črto na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v prednji levi del osebnega avta Volkswagen Golf, ki je E. E. pravilno pripeljal iz smeri C., pri čemer je E. E. vozilo zaradi trka zdrsnilo s ceste, pri tem pa sta E. E. in njegov sopotnik F. F., katerih življenje in telo je bilo s tako vožnjo neposredno ogroženo, utrpela lahko telesno poškodbo.

7Obdolžencu se pod točko 1. očita kaznivo dejanje po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 v zvezi s 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Znaki tega naklepnega kaznivega dejanja so tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru izpolnjeni in tudi z izvedenimi dokazi dokazani. Z gotovostjo je bilo dokazano, da je kritičnega dne vozil motorno vozilo v cestnem prometu in povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo dveh oseb, ker je povzročil prometno nesrečo v kateri sta dve osebi utrpeli lahko telesno poškodbo, da takrat ni imel pravice voziti, ker je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj ga tudi nikoli ni pridobil, kar je bilo obdolžencu znano, pa se na to ni oziral. Z gotovostjo mu je dokazan tudi dodatni pogoj iz 3. alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, in sicer neprilagojena hitrost vožnje v križišču, saj se je z vozilom vključeval na prednostno glavno cesto v nasprotju z določili prvega in drugega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP). Ta določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi, poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine lahko pričakuje (prvi odstavek); voznik, ki se približuje križišču, prehodu ceste čez železniško progo, prehodu za pešce, kolesarski stezi, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, mora voziti posebno previdno. Voziti sme s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence cestnega prometa, ki imajo na križišču prednost, da lahko varno ustavi pred prehodom za pešce, pred prehodom ceste čez železniško progo oziroma, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje (drugi odstavek). Zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da ni prilagodil hitrosti vožnje v križišču, je v opisu konkretiziran z besedilom, da ni vozil posebno previdno in ni prilagodil hitrosti in načina vožnje svojim vozniškim sposobnostim pred oziroma v križišču, v katerem se je na prednostno cesto vključeval, zaradi česar je pri zavijanju desno zapeljal čez sredinsko črto na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v tam pravilno vozeče vozilo in je imelo njegovo ravnanje iz prvega odstavka 324. člena KZ-1 za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo dveh oseb, kar je obdolžencu tudi z gotovostjo dokazano (tretji odstavek 324. člena KZ-1).

8Zmotno je stališče zagovornika, da obdolžencu neprilagojena hitrost vožnje pred oziroma v križišču ni dokazana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič, obeh oškodovancev iz vozila, v katerega je trčil obdolženčevo vozilo, policistke G. G., ki je obravnavala okoliščine prometne nesreče, priče H. H., fotografij in skice s kraja nesreče ter na podlagi neposrednih ugotovitev policistov o prometni nesreči zaključilo, da je obdolženec pripeljal po stranski cesti do križišča s prednostno cesto ter pri vključevanju na tem križišču na prednostno cesto zapeljal tako, da je z vozilom prečkal sredinsko črto in zapeljal na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v drugo vozilo. Z izvedencem cestnoprometne stroke B. B. je ugotovilo potek prometne nesreče in vzroke zanjo, ter da je hitrost oškodovančevega vozila tik pred trčenjem znašala okrog 65 km/uro, hitrost obdolženčevega vozila pa okrog 22 km/uro, da je bila preglednostna razdalja najmanj 100 metrov in bi obdolženi ob vključevanju moral zaznati oškodovančevo vozilo, slednji pa glede na razdaljo in čas od zaznavanja nevarne situacije trčenja ni mogel preprečiti, niti če bi vozil počasneje ter da je bilo mesto trčenja 0,70 metra od sredine ločilne črte, torej je bilo obdolženčevo vozilo v trenutku trčenja na nasprotnem smernem vozišču. Izvedenec je kot vzrok nesreče opredelil obdolženčev način vožnje vozila, ki je ob zavijanju v desno s stranske ceste na prednostno v fazi zavijanja zapeljal na nasprotno smerno vozišče v trenutku, ko je po njem pripeljalo drugo vozilo in da je bila ugotovljena hitrost obdolženčevega vozila ob trčenju 22 km/uro, a glede na radij zavijanja in naklon vozišča je očitno obdolženec pripeljal prehitro, da bi obvladal vozilo. Izvedenec je pojasnil, da je glede na obdolženčeve psihofizične sposobnosti in glede na pot speljevanja hitrost njegovega vozila bila prevelika.

9Ne glede na to, da je izvedenec potrdil, da bi tudi pri hitrosti 22 km/uro izkušen voznik lahko varno s stranske ceste zavil desno v smeri C., ne da bi pri tem zapeljal na nasprotni vozni pas, je ključna ugotovitev izvedenca, da je vzrok nastanka prometne nesreče ravno način vožnje obdolženca s hitrostjo, ki je bila glede na obdolženčeve psihofizične sposobnosti in glede na pot speljevanja prevelika, ob tem, da je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da sta tudi opisa obeh oškodovancev okoliščin prometne nesreče skladna z materialnimi dokazi s kraja nesreče in izvedeniškim mnenjem. Oškodovanca E. E. in F. F. sta opisala, da sta videla obdolženčevo vozilo na stranski cesti, da je to vozilo naenkrat zapeljalo proti njima, da je do trčenja prišlo na njunem voznem pasu, oškodovanec F. F. je obdolženega videl s stranske ceste preko levega voznega pasu zapeljati na vozni pas, po katerem sta vozila in tudi izvedenec je ugotovil, da na kraju nesreče ni bilo niti sledov zaviranja obdolženčevega vozila niti zanašanja, ampak da je šlo pri obdolženemu za vožnjo v takem loku.

10Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovornikom, da obdolžencu ni dokazana kršitev iz 45. člena ZPrCP, saj se je približeval križišču (kar je znak prekrška po drugem odstavku 45. člena ZPrCP) in svoje hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim (kar je zakonski znak prekrška po prvem odstavku 45. člena ZPrCP). Zagovornik ne upošteva, da obdolženec nikoli ni opravil vozniškega izpita in tudi nikoli ni posedoval vozniškega dovoljenja, česar se je obdolženi med vožnjo vozila tudi zavedal, poleg tega, da je nepoznavalec prometnih predpisov, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v točki 15, ko je presodilo, da je obdolženec kaznivo dejanje pod točko 1 storil z direktnim naklepom. Obdolženec se sploh ne bi smel vključiti v javni promet, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, hkrati pa je še kršil cestnoprometno pravilo iz drugega in prvega odstavka 45. člena ZPrCP ter povzročil prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo dveh oseb. Zagovornikovo stališče, da naj bi obdolženi iz malomarnosti pri zavijanju desno v križišču na prednostno cesto zapeljal na nasprotni vozni pas, je zmotno glede na izvedene dokaze in pravilne zaključke v izpodbijani sodbi. Zagovornik ne upošteva, da je obdolženi nepoznavalec prometnih predpisov, česar se zaveda in je zato pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je v križišču pri vključevanju na prednostno cesto zavestno zapeljal z neprilagojeno hitrostjo in na način, da je pri zavijanju desno zapeljal čez sredinsko črto na nasprotni vozni pas in tam trčil v drugo vozilo. Način vožnje je znak prekrška po prvem odstavku 45. člena ZPrCP, kršitev tega cestnoprometnega pravila se obdolžencu očita v opisu kaznivega dejanja in mu je tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazana.

11Zagovornik zatrjuje, da je bil obdolženi za dejanje, ki je predmet te kazenske zadeve in izpodbijane sodbe že kaznovan v postopku o prekršku z odločbo o prekršku PP I. z dne 22. 2. 2023 (priloga B2) in mu je bilo v prekršku določenih več kazni in izrečena enotna globa v znesku 2.320,00 EUR. Odločba o prekršku je postala pravnomočna 23. 3. 2023, zato zagovornik ocenjuje, da je bil obdolženi pred izdajo izpodbijane sodbe že pravnomočno kaznovan za dejanje, ki je predmet obtožnega predloga in izpodbijane sodbe, in je bil dvakrat kaznovan za isto dejanje, kar predstavlja ?bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe?.

12Pritožbeno sodišče zavrača ugovor zagovornika kot neutemeljen. Določba 324. člena KZ-1 je blanketna norma, vsa ravnanja, ki so na alternativni način opisana v prvem odstavku 324. člena KZ-1, so določena v ZPrCP kot prekršek. Nujni pogoj za kaznivo dejanje zoper varnost cestnega prometa je kršitev pravil cestnega prometa, pri katerem pa mora nastati poškodbena posledica (pri kaznivem dejanju po določbi 323. člena KZ-1) oziroma ogrozitvena posledica (pri kaznivem dejanju po 324. členu KZ-1).

13Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po določbi prvega odstavka 324. členu KZ-1 je ogroževalni delikt. Posledica je neposredna nevarnost za življenje in telo, kar je zakonski znak tega kaznivega dejanja, ne da bi prišlo do poškodbene posledice. Določba tretjega odstavka 324. člena KZ-1 pomeni, da je že prišlo ne le do konkretne ogrozitve zavarovane dobrine, ampak že do poškodbene posledice, do prometne nesreče, v kateri je ena ali več oseb utrpela lahko telesno poškodbo. Razmejitev med kaznivim dejanjem in prekrškom je podana že v prvem odstavku 324. člena KZ-1, saj kaznivo dejanje obsega povzročitev ogrozitvene posledice, torej ogrozitev zavarovane dobrine, kot posledico storilčevega ravnanja (tako sodba VSRS I Ips 16245/2013 z dne 15.5.2014)

14Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 izvrši voznik motornega vozila, ki vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti in pri tem stori katerega od prekrškov konkretno opredeljenih v 1., 2. ali 3. alineji tretje točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Ti prekrški so zakonski znak izvršitvenega ravnanja tega kaznivega dejanja, pri čemer v kaznivo dejanje prerastejo navedeni prekrški le, če so izvršeni v okoliščinah, zaradi katerih pride do povzročitve neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, pa do take nevarnosti ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja in če so bile te okoliščine take, da je bila neposredna nevarnost objektivno predvidljiva in zato odklonljiva in zato tudi ne bi nastale posledice, kot so določene med drugim tudi v tretjem odstavku 324. člena KZ-1, kadar do takih posledic dejansko pride.

15Zakonski znak prekrškov, za katere je bil obdolženi spoznan za odgovornega v prekrškovnem postopku, ni ogrozitev zavarovane dobrine, to je povzročitev nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. V določbi tretjega odstavka 324. člena KZ-1, po kateri je bil obdolženi spoznan za krivega z izpodbijano sodbo, je navedena konkretna poškodbena posledica lahka telesna poškodba, ki pa je dejanski stan prekrškov iz odločbe o prekršku z dne 22. 2. 2023 ne vsebuje.

16Do ugovora obrambe, da je bil obdolženi že kaznovan za isti historični dogodek z odločbo o prekršku PP I. z dne 22. 2. 2023 (priloga B2) in da ne more biti ponovno kaznovan, se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 31. izpodbijane sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je bil obdolženi z navedeno odločbo o prekršku kaznovan zaradi drugih prekrškov, ki niso znak obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer zaradi neupoštevanja odredbe policista o odrejenem preizkusu alkoholiziranosti in strokovnem pregledu (kršil je določbo tretjega odstavka 107. člena ZPrCP in storil prekršek po 12. odstavku 107. člena ZPrCP); ker ni bil pripet z varnostnim pasom (kršil je določbo prvega odstavka 33. člena ZPrCP in storil prekršek po petem odstavku 33. člena ZPrCP); ker je na vozilu uporabil registrske tablice, za katero niso bile izdane (kršil je določbo prvega odstavka 34. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1) in storil prekršek po drugem odstavku 34. člena ZMV-1); ker je vozil neregistrirano vozilo (kršil je določbo 1. točke prvega odstavka 25. člena ZMV-1 in storil prekršek po šestem odstavku 25. člena ZMV-1). Iz odločbe o prekršku izhaja, da mu je bila za prekrške izrečena enotna globa v znesku 2.320,00 EUR, v spisu pa tudi ni podatka, da bi to globo obdolženi plačal.

17Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku z dne 22.2.2023, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali. Zato po presoji pritožbenega sodišča pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. ?res iudicata? in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se navedeni prekrški iz odločbe o prekršku v bistvenih delih v ničemer ne prekrivajo z zakonskimi znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pod točko 1. Pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki jo zatrjuje pritožnik in tudi ne relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornik zatrjuje, ne da bi jo konkretneje opredelil.

18V zvezi z dejanjem opisanim pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe zagovornik v nasprotju s podatki v spisu in ugotovitvami izvedenskega mnenja sodnega izvedenca avtomobilske in prometne stroke ? raziskave prometnih nezgod J. J. zatrjuje, da obdolžencu ni dokazan zakonski znak kaznivega dejanja iz 3. alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, in sicer neprilagojena hitrost vožnje na nepreglednem delu ceste. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženi 7. 11. 2021 okoli 21:00 ure vozil izven naselja K. brez vozniškega dovoljenja osebno vozilo Audi A3 z registrskima tablicama, ki nista pripadali temu vozilu, v nasprotju z določbo 104. člena ZPrCP pod vplivom alkohola, ko je imel najmanj 0,83 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka, pri tem pa v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP hitrosti vožnje ni prilagodil poteku in preglednosti ceste, zato je pri prehodu iz ravnine v levi nepregledni ovinek zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom, zapeljal desno na peščeno bankino, kjer je trčil v jekleno varnostno ograjo, na kar ga je odbilo levo na vozišče, se tam obrnil na streho in tako je drsel po cesti do ustavitve, pri tem pa je bilo s tako vožnjo neposredno ogroženo življenje in telo njegovega sopotnika L. L., ki je utrpel udarnino glave in večjo raztrganino skalpa na glavi, zaradi česar je bilo najmanj 14 dni okvarjeno njegovo zdravje in v tem času zmanjšana njegova zmožnost za delo, s čimer je storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka ter 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Krajše povedano, obdolžencu se očita naklepno kaznivo dejanje, da je kot voznik motornega vozila v cestnem prometu povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, s tem, da je vozil pod vplivom alkohola z več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vozil pa je brezobzirno, saj ni prilagodil hitrosti vožnje poteku in preglednosti ceste, zato je pri prehodu iz ravnine v levi nepregledni ovinek zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom je zato v nadaljevanju prišlo do prometne nesreče z lahko telesno poškodbo ene osebe.

19Ni nobenega dvoma, da je obdolženec vozil motorno vozilo po cesti brez vozniškega dovoljenja, ker ga nikoli niti ni pridobil; pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti; in da je vozil brezobzirno in z neprilagojeno hitrostjo na nepreglednem delu ceste, pri prehodu ceste iz ravnine v nepregledni levi ovinek, kar je bilo ugotovljeno s pričami, listinami v spisu in z izvedencem. Iz izpovedbe priče policista M. M., ki je vozil za obdolženčevim vozilom in ga neuspešno ustavljal z zvočnimi in svetlobnimi signali, izhaja, da je voznik vijugal po cesti po levem in desnem pasu, vozil brez luči, na ustavljanje je reagiral s pospešeno hitrostjo, da so ga neuspešno z rdečo lučjo ustavljali tudi policisti iz druge patrulje, da je še vedno vijugal po levi in desni strani ceste ter pred odcepom za N. zadel v odbojno ograjo, nato ga je obrnilo in večkrat zasukalo tako, da se je vozilo prevračalo po cestišču. Tudi iz izpovedbe policista O. O. izhaja, da je bilo na kraju nesreče in glede na ugotovljeno razdaljo od trčenja do obstanka vozila ugotoviti obdolženčevo neprilagojeno hitrost vožnje, ker je pred levim nepreglednim ovinkom z vozilom zapeljal na peščeno bankino ob desni strani in trčil v jekleno varovalno ograjo, da je vozilo nato prevrnilo preko levega boka in je obstalo na cesti. Take ugotovitve izhajajo tudi iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, ter iz izpovedbe sopotnika v obdolženčevem vozilu oškodovanega L. L., ki je tudi opisal, da je obdolženi bežal pred policijo, ki ga je želela med vožnjo ustaviti, da mu je tudi sam rekel, naj ustavi, ker policistom ne bo pobegnil, pa ga obdolženi ni poslušal, nato pa je obdolženi na delu ceste v ovinku, kjer je ob desni strani železna ograja, z avtom trčil v to ograjo, da se je vozilo po drsenju še prevrnilo na streho. Ugotovitve policije na kraju prometne nesreče in navedbe prič o poteku in vzroku prometne nesreče so skladne z izvedenskim mnenjem izvedenca J. J. Slednji je, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 20 izpodbijane sodbe, na podlagi analize fotografij in skeniranega posnetka kraja posnetka prometne nesreče ter spisovne dokumentacije in po opravljenem ogledu kraja prometne nesreče ter opravljenih dodatnih izmerah in poskusnih vožnjah podal mnenje, da je bila hitrost vožnje obdolženca ob trku v odbojno ograjo okrog 95 km/uro ter da obdolženčeva hitrost vožnje ni bila prilagojena lastnostnim in poteku vozišča in tudi ne psihofizičnim sposobnostim voznika in vožnji v nočnem času. Izvedenec je upošteval karakteristike obravnavanega kritičnega levega ovinka in posamezne dimenzije ter torne lastnosti vozila Audi A3 ter zaključil, da so hitrosti nad 90 km/uro pri vožnji skozi obravnavani ovinek lahko že kritične, še toliko bolj v nočnem času, ko je pri višjih hitrostih zelo težko slediti točnemu poteku krivulje ovinka. S poskusno vožnjo skozi obravnavani levi ovinek in z opazovanjem prometa je ugotovil, da se kot primerna hitrost vožnje na obravnavanem odseku kaže kot hitrost okrog 60 km/uro. Iz izvedenskega mnenja je razvidna fotografija poteka ceste pred kritičnim ovinkom, kjer skladno z navedbami prič in zapisnikom o ogledu kraja prometne nesreče cesta prehaja iz ravnine v levi nepregledni ovinek po klancu navzdol ter da je v levem nepreglednem ovinku ob desnem robu vozišča postavljena jeklena varnostna ograja. Zato so glede na vse izvedene dokaze ter zaključke izvedenca neutemeljene pritožbene navedbe, da obdolžencu neprilagojena hitrost vožnje na nepreglednem odseku ceste ni bila dokazana. Obdolženčevo kritično vožnjo sta prepričljivo opisala njegov sopotnik L. L. in za obdolženčevim vozilom vozeči policist M. M., in jo je oceniti kot brezobzirno in tudi v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZprCP, obdolženi je vozil pod znatnim vplivom alkohola, ki je nedvomno negativno vplival na obdolženčeve psihofizične sposobnosti pri vožnji, in brez vozniškega dovoljenja, kar vse je imelo za posledico, da je zaradi neprilagojene hitrosti in vpliva alkohola izgubil oblast nad vozilom in zapeljal desno na peščeno bankino, trčil v ograjo, nato pa se je njegovo vozilo prevračalo in drselo po cestišču. Cesta je ravna do ovinka, vendar iz ravnine preide v nepregledni levi ovinek, česar zagovornik ne upošteva. Da je obdolženi vozil brezobzirno in z neprilagojeno hitrostjo na nepreglednem delu ovinka, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča z izvedenimi dokazi dokazano z gotovostjo, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vzročno zvezo med ravnanjem obdolženca in nastalo prometno nesrečo, vključno s telesnimi poškodbami sopotnika L. L.

20Zagovornik trdi, da kvalifikatorna okoliščina lahka telesna poškodba obdolženčevega sopotnika ni bila ugotovljena, ker v tem postopku ni bil postavljen izvedenec medicinske stroke, ki bi podal svoje mnenje o vrsti in teži poškodbe.

21Drži, da v tem postopku ni bil postavljen izvedenec medicinske stroke glede L. L. poškodb in načina nastanka, česar nobena od strank v postopku niti ni predlagala, vendar je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, s tem, da je razpolagalo tudi z zdravstveno dokumentacijo za oškodovanca, dovolj podatkov, da je lahko ugotovilo, kakšne poškodbe je oškodovanec L. L. zadobil zaradi prometne nesreče, ki jo je povzročil obdolženec, in kako dolgo je potekalo oškodovančevo zdravljenje. V točki 23 izpodbijane sodbe je pravilno ugotovilo, da je oškodovanec utrpel poškodbo udarnino glave in večjo razpočno rano na glavi, iz zdravstvene dokumentacije pridobljene iz Splošne bolnišnice C. pa izhaja, da je bil hospitaliziran od 8. do 22. 11. 2021, ter kako mu je bila rana oskrbljena ter kakšno terapijo je oškodovanec prejemal. Oškodovanec L. L. je izpovedal, da je bil v nesreči poškodovan in odpeljan v bolnišnico, kjer je ostal 10 dni, da je imel poškodbo na vrhu glave, da mu je odneslo kožo in so mu jo potem presadili s stegna, da se je z glavo udaril v streho vozila, v rob strehe, v sprednjo šipo, da točno ni vedel, je pa bila sprednja šipa razbita in zdrobljena. Policist O. O. je zaslišan kot priča povedal, da je imel oškodovanec poškodovano teme, in sicer so sklepali glede na poškodbe in položaj vozila, da je z glavo preko razbitega strešnega okna podrgnil po cesti, ko je vozilo obrnilo na streho. Iz obrazca o poškodbi izhajajo poškodbe pri oškodovancu - večja razpočna rana na glavi in udarnina glave, iz zdravstvene dokumentacije pridobljene iz Splošne bolnišnice C. pa izhajajo podatki o poškodbi in oskrbi rane in o trajanju hospitalizacije skladno z izpovedbo oškodovanca.

22Lahka telesna poškodba je v opisu dejanja pod točko 2. konkretizirana z dvema prepovedanima posledicama, in sicer, da je bilo 14 dni začasno okvarjeno oškodovančevo zdravje in za 14 dni začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo zaradi udarnine glave in večje raztrganine skalpa na glavi. Da so oškodovancu nastale konkretne posledice na njegovem zdravju in na njegovi zmožnosti za delo, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič in listinske dokumentacije, dokazana pa je tudi začasnost navedenih posledic, ki je določena kot zakonski znak pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe.

23Zagovornik s pritožbeno navedbo, da v tej zadevi ni bil postavljen izvedenec medicinske stroke, dvoma v zaključke sodišča prve stopnje o izpolnjenosti znaka kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 324. člena KZ-1, da je obdolženec z nevarno vožnjo pod vplivom alkohola in brezobzirno in z neprilagojeno hitrostjo na nepreglednem delu ceste povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo, ni vzbudil. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o vrsti poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec, o trajanju okvare njegovega zdravja in trajanju nezmožnosti za delo in tudi ne izpodbija zaključkov o obdolženčevem naklepnem ravnanju, vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, pod vplivom alkohola in brezobzirno, o vzročni zvezi med obdolženčevim ravnanjem in nastalo prometno nesrečo s posledico za oškodovanca, kar so vse znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki so glede na izvedene dokaze in pravilne zaključke v izpodbijani sodbi dokazani.

24Zagovornik zatrjuje, da ni verjeti, da bi obdolženec naklepoma povzročil prometno nesrečo, v kateri bi tudi sam lahko umrl, da naklep izključuje okoliščina, da v času prometne nesreče ni imel vozniškega izpita, da ga tudi nikoli prej ni imel, ker nikoli ni opravil izpita iz cestnoprometnih predpisov in zato ni vedel in ni mogel vedeti, na kakšen način in s kakšno hitrostjo mora voziti na določenem delu ceste in kako mora varno upravljati vozilo, da ne bi prišlo do prometne nesreče.

25Te pritožbene trditve so neutemeljene, saj sta obdolženčevo vožnjo, ko je bežal pred policisti, brez veljavnega vozniškega dovoljenja, opisala njegov sopotnik in za njim vozeči policist, da se na zvočne in svetlobne signale policije ni ustavil, ampak je s pospešeno vožnjo nadaljeval, vozil levo in desno po vozišču, vsekakor pa je vedel, da nima vozniškega dovoljenja in je hotel voziti. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je obdolženec bežal pred policijskim vozilom, pospeševal vožnjo, hotel se je izogniti policijski kontroli, kljub zavedanju vseh okoliščin, saj ga je skušal zaustaviti tudi sopotnik, vozil je ponoči, pod vplivom alkohola in v trenutku, ko je vozišče potekalo v levi nepregledni ovinek, svojega vozila zaradi neprilagojene hitrosti ni več obvladoval, in je zato tudi ogrozil sopotnika, seveda tudi sebe, pa mu je bilo vseeno, želel je le pobegniti policistu. Iz obdolženčevega načina vožnje ter izpovedb sopotnika in policista ter iz posledic njegove vožnje in kršitve cestnoprometnih predpisov, kar se mu vse očita, ni mogoče sklepati na malomarnost, ampak na naklepno ravnanje, saj je vedel, da je brez vozniškega dovoljenja in da je pred vožnjo užival alkoholne pijače, da je bil vinjen, je ocenil tudi njegov sopotnik med vožnjo, pred policijo je bežal s pospešeno vožnjo in z neprilagojeno hitrostjo na način, ki je privedel do kršitve cestnoprometnih predpisov in prometne nesreče z lahko telesno poškodbo oškodovanca. Z izvedencem cestnoprometne stroke je bilo dokazano, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo na nepreglednem delu ceste. Glede na obdolženčeve številne kršitve cestnoprometnih predpisov, kar izkazujejo plačilni nalogi in odločbe o prekršku v spisu zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja, z nameščenimi tujimi registrskimi tablicami, zaradi neupoštevanja znakov policije, vožnje pod vplivom alkohola in številnih drugih, ni ravno prepričljiva pritožbena trditev, da obdolženec ni vedel, kako bi moral takrat voziti in s kakšno hitrostjo na določenem delu ceste.

26Pritožbeno sodišče glede obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi, ter utemeljeno zaključilo, da sta mu kaznivi dejanji dokazani v objektivnem in subjektivnem delu. Za svoje zaključke je navedlo prepričljive in dokazno podprte razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Razumno je obrazložena tudi zavrnitev dokaznega predloga obrambe za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, česar zagovornik s pritožbo niti ne izpodbija.

27Zagovornik se zavzema za izrek pogojne obsodbe. Zatrjuje, da obdolženec še nikoli ni bil kaznovan za nobeno kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa, kar po podatkih v spisu drži, vendar so tehtne obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije in določitvi posameznih kazni zapora in izreku enotne kazni, številne kršitve cestnoprometnih predpisov s strani obdolženca. Obdolženec je bil v dveh leti 22-krat obravnavan za prekrške, 10-krat mu je bilo odvzeto vozilo, ki je bilo tudi vsakič uničeno, izdanih mu je bilo (po podatkih v spisu) 15 plačilnih nalogov za številne prekrške, pa tudi 20 sodb o prekrških, vse v obdobju leta 2020, 2021 in 2022, gre za vožnjo brez vozniškega dovoljenja, z neregistriranim vozilom, z nameščenimi tablicami, ki vozilu ne pripadajo, za neupoštevanje odredb oziroma zvočnih in svetlobnih signalov policije, za vožnjo pod vplivom alkohola, prevladuje pa vožnja brez vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije utemeljeno upoštevalo težo obravnavanih kaznivih dejanj ter okoliščine storitve, dejstvo, da vztrajno krši cestnoprometne predpise in je nepoboljšljiv, izredno vztrajen, brezobziren do drugih udeležencev v cestnem prometu, predvsem pa ves čas vozi brez vozniškega dovoljenja, tudi pod vplivom alkohola ter grobo krši načelo zaupanja v cestnem prometu, s čimer ogroža druge udeležence v cestnem prometu, pa je do posledic svojega ravnanja izredno nekritičen. Obdolženec je nevaren voznik, zato ne prihaja v poštev nobena milejša kazenska sankcija kot zgolj zapor. Pri obdolžencu ni prav nobene pozitivne prognoze njegovega bodočega ravnanja, glede na njegovo preteklo ravnanje in sedaj obravnavano, ko vedno znova pridobi neregistrirana vozila in se z njimi vozi in krši temeljne cestnoprometne predpise.

28Nobeno opravičilo za obdolženčevo brezbrižnost in nevarnost kot voznika niso v pritožbi zatrjevane težke življenjske in socialne razmere, v katerih obdolženi živi, da je brez vsakega premoženja in brez zaposlitve, ter da mora preživljati dva mladoletna otroka. To niso olajševalne okoliščine, ki bi kakorkoli zmanjševale težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in njegovo krivdo pri obeh kaznivih dejanjih. Obdolženec očitno kot odrasla oseba tudi ne stori ničesar, da bi kakorkoli izboljšal premoženjske in socialne razmere, uživa alkoholne pijače in potem vozi vozila v cestnem prometu, ogroža sebe in druge, prav nobenega vpliva pa nanj niso imele že izdane sodbe o prekršku, plačilni nalogi in tudi ne odločba o prekršku z dne 22. 2. 2023. Zato kazenska sankcija ni nepravilna, ni prestroga, ampak je edina pravična in nujno potrebna, da se obdolženca tudi na ta način izloči iz prometa in da na prestajanju kazni zapora morda končno dojame, kako nevaren voznik je, brezkompromisen pri zadovoljenju svojih želja ne glede na škodo, ki jo na premoženju, življenju in zdravju povzroča drugim udeležencem v cestnem prometu. Ne očitata se mu kvalifikatorni okoliščini smrt oziroma huda telesna poškodba, zato te pritožbene navedbe ne vplivajo na odločbo o kazenski sankciji. Tudi ne drži in zato na odločbo o kazenski sankciji nima vpliva pritožbeno zatrjevanje, da je bil obdolženi dvakrat obsojen za isto dejanje pod točko 1, z izpodbijano sodbo in z odločbo o prekršku PP I. z dne 22.2.2023. Zagovornik se pavšalno sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih, ki jo ne konkretizira, ter zanemari, da sta bili v prometni nesreči 14. 10. 2022 dve osebi lahko telesno poškodovani, pri prometni nesreči 7. 11. 2021 pa ena oseba in to celo obdolženčev sopotnik. Z odločitvijo o kazenski sankciji ni bil kršen kazenski zakon, ker je bila kazen za vsako kaznivo dejanje in enotna kazen izrečena v skladu s pravili za odmero kazni za dejanja storjena v steku in skladno s splošnimi pravili za odmero kazni (53. in 49. člen KZ-1).

29Ker sta bili obe kaznivi dejanji obdolžencu dokazani z gotovostjo, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za spremembo sodbe in oprostitev obtožbe, sodbe pa tudi ni potrebno razveljaviti, ker ni obremenjena niti s procesnimi niti materialnimi kršitvami, ki jih uveljavlja zagovornik s pritožbo in tudi ne s kršitvami, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno v objektivnem in subjektivnem delu, obdolžencu je bila izrečena pravična kazenska sankcija, pravilni sta tudi odločitvi o izrečenih varnostnih ukrepih odvzema osebnega vozila z registrskima tablicama in prepovedjo izdaje vozniškega dovoljenja obdolžencu za čas dveh let, česar zagovornik s pritožbo ne izpodbija.

30Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

31Čeprav zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče upoštevaje obdolženčeve slabe premoženjske razmere in dejstva, da je po podatkih spisa prejemnik socialne pomoči, odločilo, da ga oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 87. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).