VSM Sodba II Kp 43728/2020

I. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 43728/2020 z dne 6. 4. 2023 pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega neprimernega poskusa storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena in 35. členom KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je ob uporabi omilitvenih določil iz prve alineje 50. člena KZ-1 in drugega odstavka 52. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Izreklo mu je ukrep varstvenega nadzorstva za čas eno leto in šest mesecev ter mu na podlagi 2. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določilo navodilo, da redno obiskuje psihološko posvetovalnico. Pri tem ga je opozorilo na posledice neizpolnjevanja navodil iz 67. člena KZ-1. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun. Pod točko II izreka je obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice bremenijo proračun.

2Zoper oprostilni del sodbe se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil državni tožilec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja požiga ter mu za to kaznivo dejanje izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora.

3Na pritožbo državnega tožilca je odgovorila zagovornica obdolženega A. A., odvetnica B. B., s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da ni dokazov, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe državnega tožilca v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

6Pritožnik izvedene dokaze ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje, saj daje drugačen pomen izpovedbam zaslišanih prič in ostalim dokazom, vendar sodišče prve stopnje ob pravilni oceni vseh izvedenih dokazov, še zlasti materialnih, obdolženca ni moglo spoznati za krivega očitanega kaznivega dejanja požiga. Sodišče prve stopnje je v strnjenih zaključkih v točki 36 razlogov izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da očitkom iz obtožbe nasprotujejo vsi izvedeni materialni dokazi. Pri tem je predhodno tudi korektno povzelo njihovo vsebino (točke od 25 do 30 razlogov izpodbijane sodbe) ter navedlo povsem prepričljive argumente v tej smeri. Ni namreč mogoče prezreti ugotovitev Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) glede vprašanja, ali se kosi stiropora, ki so bili najdeni na kraju požiga, po prereznih oziroma prelomnih ploskvah ujemajo s kosoma stiropora, ki sta bila najdena v obdolženčevem stanovanju. Preiskava prereznih ploskev namreč ni pokazala takih enakih značilnosti medsebojnega ujemanja, da bi bilo možno trditi, da sta kosa stiropora, ki sta bila zasežena obdolžencu, pred prerezom tvorila celoto s spornimi kosi stiropora, zavarovanimi med ogledom kraja požara. Pritožnik sicer te ugotovitve povzema, meni pa, da je izpostavljenost ognju in vročini lahko vplivala na ugotovitve preiskave NFL. Takšne pomisleke pritožbeno sodišče zavrača, saj navedeno iz poročila NFL ne izhaja. Gre zgolj za sklepanje pritožnika, ki na ravni morebitnega vpliva na izsledke preiskave, upoštevaje vse ostale izvedene dokaze, ne more omajati ugotovitev dokaznega postopka, zaradi česar se zaključki sodišča prve stopnje v točki 36 razlogov izpodbijane sodbe, v katerih je verjelo zagovoru obdolženca, da je doma imel stiropor, ker je obnavljal stanovanje, kar je sodišče prve stopnje podkrepilo z izpovedbama policistov C. C. in Č. Č., izkažejo kot povsem pravilni. Sodišče prve stopnje je pravilno težo dalo tudi ugotovitvam NFL glede termičnih poškodb dlak obdolženca. Po obravnavanem dogodku so namreč policisti z rok obdolženca zavarovali dlake. Preiskava je pokazala, da ima trinajst dlak termično poškodovane dlančne vrhove, ki nastanejo kot posledica izpostavljenosti visokim temperaturam oziroma odprtemu ognju, pri čemer so te termične poškodbe videti že bolj ali manj obrabljene in bi lahko bile najverjetneje starejšega nastanka.

7Bistven vpliv na izrek oprostilne sodbe pa ima brez vsakršnega dvoma tudi po prepričanju pritožbenega sodišča posnetek nadzornih kamer, nameščenih na Policijski postaji. Iz njega je namreč razvidno, da je moški ob 20.22 uri prišel iz smeri stanovanjskega bloka (kjer je prišlo do požara) in se odpravil v smeri mestnega jedra. Kasneje se je izkazalo, da gre za obdolženca, kar je potrdil tudi policist D. D., ki je skupaj s policistom E. E. pri opravljanju nalog v nočni patrulji z obdolžencem okrog 20.30 ure opravil razgovor (to je razvidno tudi iz posnetka nadzorne kamere), kateri jima je povedal, da gre v center na pijačo. Navedeni dokaz je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v povezavi s časovnim vidikom očitanega kaznivega dejanja ter tudi z izpovedbami prič. Policistka F. F., ki je obravnavala zadevo v predkazenskem postopku, je namreč povedala, da je glede na policijske ugotovitve in stanje obdolženca malo verjetno, da bi obdolženec v vmesnem času prišel na kraj kaznivega dejanja in zanetil požar, ki ga je priča G. G. zaznala okrog 21.15 oziroma 21.20 ure. Ob vsem navedenem je sodišče prve stopnje upravičeno izpostavilo, da vzrok požara ni bil ugotovljen in da nobena priča ni videla, da bi obdolženec zanetil požar. Nenazadnje so tudi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stanovalke bloka, kjer je prišlo do požara, neenotno izpovedovale o tem, kdaj so videle obdolženca odhajati iz bloka. Izpovedbe prič H. H., I. I., in J. J. je sodišče prve stopnje korektno povzelo in nato pravilno ocenilo v točkah 11, 12, 13 ter 35 in 36 razlogov izpodbijane sodbe, zaradi česar pritožnik ne more uspeti zgolj s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da so priče skladno in ves čas postopka izpovedovale, da so kratek čas pred požarom videle obdolženca odhajati iz bloka. Ob tem ne gre prezreti niti njihovih izpovedb, da so videle obdolženca oditi v smeri avtobusne postaje, ki pa je povsem v nasprotni smeri, kamor je glede na posnetke nadzornih kamer odšel obdolženec. Glede na vse navedeno, ko so torej nadzorne kamere obdolženca ob 20.22 uri posnele, da je šel proti centru, medtem ko je do prijave požara prišlo ob 21.31 uri, in ko je kazenska ovadba po mnenju policistke F. F. nastala izključno na podlagi izjav prič, dokazni postopek pa je pokazal, da so se stanovalci predmetnega bloka zavzemali za izselitev obdolženca iz stanovanja, zaradi česar so tudi sklicali sestanek in o tem obvestili medije, je izrek oprostilne sodbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem na mestu. Zgolj predvidevanja pritožnika, da je obdolženec lahko v vmesnem času zanetil požar, pa za izdajo obsodilne sodbe ne zadostujejo. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi pravilno ocenilo predhodne grožnje obdolženca (točki 18 in 36 razlogov izpodbijane sodbe) in izpovedbo priče K. K. (točki 19 in 36 obrazložitve). Z razlogi v tej smeri se pritožbeno sodišče v celoti strinja in nima ničesar za dodati. Končno pritožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami glede poligrafskega testiranja. Sodišče prve stopnje oprostilne sodbe ni utemeljilo z okoliščino, da priča G. G. ni želela opraviti poligrafsko testiranje, kot se to prizadeva prikazati pritožnik. V točki 36 obrazložitve svoje sodbe je namreč sodišče prve stopnje ob vseh ostalih navedenih okoliščinah takšno dejstvo vzelo le v obzir, pri tem pa izrecno poudarilo, da poligrafski postopek ni dokaz v kazenskem postopku.

8Ob vsem navedenem in ker državni tožilec tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper oprostilni izrek glede kaznivega dejanja pod točko II izreka sodbe neutemeljena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom o tem, ali je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe (3. točka 358. člena ZKP). Za izrek obsodilne sodbe se namreč zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma. Ta standard pa v obravnavani zadevi ni bil dosežen.

9Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.