222. člen KZ-1

Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma. Ta standard v obravnavani zadevi ni bil dosežen.

Po določbi 83. člena ZKP sodišče ne sme biti seznanjeno z obvestili, ki jih je dal obdolženi v predkazenskem postopku, oziroma preden je bil poučen v smislu člena 148/4 ZKP, kot je to primer v obravnavani zadevi, s čimer je podana navedena kršitev iz člena 371/I-8 ZKP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, da o obravnavani zadevi odloča drug senat. Preden pa se zadeva dodeli drugemu senatu, pa mora sodišče iz spisa izločiti vsebino izjave obdolženke iz uradnega zaznamka.

Ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo v dvomu oprostiti obdolženca, ter da je do zaključka, da je obravnavano kaznivo dejanje storil obdolženec, prišlo na podlagi domneve. Sodišče prve stopnje je odločitev iz izpodbijane sodbe sprejelo na podlagi temeljite analize vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj kot celote, šele nato pa na podlagi dokaznega standarda gotovosti sprejelo podrobno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenega relevantnega razloga za postopanje po načelu "in dubio pro reo", ki ga neutemeljeno izpostavlja pritožnik.

Motiv oziroma nizkoten nagib je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja požiga po drugem odstavku 222. člena KZ-1. Iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenec dejanje storil z namenom pridobitve zavarovalnine in s tem premoženjske koristi gospodarski družbi, katere edini lastnik je on sam, kar je tako zavržno oziroma nizkotno, da je s tem izpolnjen tudi zakonski znak nizkotnih nagibov.

Po presoji pritožbenega sodišča po izvedbi vseh obremenilnih in razbremenilnih za razsojo vplivnih posrednih dokazov obstaja razumen dvom, da je obtoženec storilec očitanega mu kaznivega dejanja na škodo J. B. Takega razumnega dvoma, ki narekuje izrek oprostilne sodbe, pa ne morejo spremeniti dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča, da se je obtoženec neposredno pred požarom peljal proti hiši oškodovanca, se čez nekaj trenutkov vračal od tam, pri tem pa ni imel razumnega razloga, da se nahaja na tem področju, po prihodu domov pa se je kljub temu, da se je vedno prej izogibal J. Č., prišel v njegovo neposredno bližino in celo božal njegovega psa. Navedeni indici ne zapirajo kroga v smeri razumne verjetnosti, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Priviligirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 222. člena KZ-1, kot se obtožencu očita po modificirani obtožbi, lahko stori le lastnik stvari. V predmetnem kazenskem postopku je bilo obtožencu zanesljivo dokazano, kar niti ni pritožbeno sporno, da je bil lastnik poslovne stavbe, ki je bila predmet požiga. Glede na to, da je obtoženec, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kaznivo dejanje storil, kljub zatrjevanemu dobremu premoženjskemu stanju, torej premoženjsko korist zasledoval, ne da bi ga v to morebiti sililo pomanjkanje oziroma slabo premoženjsko stanje, je toliko prej mogoče njegove nagibe označiti kot nizkotne, saj sta ga k storitvi kaznivega dejanja vodila objestnost in pohlep.

Požig je sicer kaznivo dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper premoženje, vendar pa zadošča za izpolnitev vseh elementov kaznivega dejanja že dejstvo, da je storilec požgal tujo hišo ali drugo stavbo, ne glede na njeno vrednost.