35. člen KZ-1

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Časovno in krajevno povezanost storilčevega ravnanja in sicer izostale poškodbene posledice (ki se v prikazanih primerih uporabljajo kot konkretizacija merila, ali je mogoče prepoznati „otipljivo“, „konkretno“ ogrozitev pravne dobrine) v tem primeru nadomešča ugotovitev, da za nastop ogroženosti življenja obeh oškodovank po njunem odhodu domov – po tem, ko jima je obsojenec brez njune vednosti ponudil krofe z lorazepamom – zaradi njegovih učinkov preprosto ni bilo treba narediti ničesar več. S tem, ko jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet ali ne, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. To je storil med njihovim običajnim srečanjem zaradi zagotavljanja stikov med obsojencem in njegovo hčerko, v njegovem stanovanju. Krofe s prikrito dodanim lorazepamom je ponudil štiriletni hčerki, glede katere si je prizadeval za ohranitev stikov, in ženi, s katero je bil sicer v razveznem postopku. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo treba za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek "zadostn

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, pri tem pa je izpovedbe prič A. A., B. B. in C. C. pravilno ocenilo ter v sodbi utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolženec natakarici ponudil ponarejen bankovec in da ga je prepoznala kot ponarejenega ter ga zavrnila, temveč da je mogoče zaključiti le, da je sicer izrazil namero, da plača zapitek z bankovcem za 500,00 EUR, a ga je natakarica zavrnila, še preden je bankovec sploh videla, zato ker mu ni mogla vrniti presežka, obdolženec pa naj bi, kot je povedala priča A. A., takoj za tem dal na mizo drobiž in z njim plačal naročeno pijačo. Slednja je na glavni obravnavi, enako kot v preiskavi, povedala, da ji je obdolženec zgolj rekel, da ji bo plačal z bankovcem za 500,00 EUR, a bankovca ni videla, in tudi iz izpovedb prič B. B. in C. C. ter drugih izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, zaključiti, da ni bilo tako, priča A. A. pa je tudi zanikala, da se obdolženca boji. Sodišče prve stopnje je obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe in ravnalo pravilno, ko je navedeni predmet vzelo.

Sodišče lahko priznanje krivde sprejme le, če dokazi in podatki v spisu ne dopuščajo prav nobenega dvoma o tem, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožba. Opis bankovca, kot je naveden v opisu kaznivega dejanja, in okoliščini, da je bil potiskan le po eni strani ter ga je natakarica takoj prepoznala, so zahtevali razjasnitev dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja ter presojo očitka iz obtožbe po izvedenem dokaznem postopku, ob tem pa oceno, ali gre v obravnavanem primeru za poskus kaznivega dejanja po 34. členu KZ-1, za neprimeren poskus po 35. členu KZ-1, ali pa obdolženec, glede na izgled ponarejenega bankovca kot (ne)primernega sredstva oziroma absolutno neprimernega sredstva za storitev kaznivega dejanja, tega, kot trdi pritožba, ni storil.

Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih dobrot določi kot kaznivo dejanje in hkrati določi njegove znake ter kazen za krivega storilca. Znaki kaznivega dejanja pa so objektivni in subjektivni in kolikor le ti v obtožnem aktu niso zatrjevani ali podani, dejanje ni kaznivo. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje je pri obeh kaznivih dejanjih starost oškodovanca (objektivni) zakonski znak kaznivega dejanja, ki pa ni zatrjevan niti podan. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je do odkritja obravnavanega dejanja prišlo, ko je ekipa televizijske hiše pripravljala prispevek na temo zlorabe otrok preko interneta in je v spletni klepetalnici sicer že polnoletno osebo, predstavljala kot štirinajstletno dekle, s katero je nato obdolženec vzpostavil kontakt. Čeprav naj bi resno mislil, da nagovarja štirinajstletno dekle, pa ta objektivni pogoj, kot že rečeno, ni bil podan. Zato bi v ravnanju obdolženca lahko bili podani znaki neprimernega poskusa po 35. členu KZ-1, vendar pa je poskus po prvem odstavku 34. člena KZ-1 kazniv le, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora treh let ali hujša kazen oziroma, če je

Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje. Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je pred

Za ugotavljanje identitete osebe po tej določbi zadošča torej le sum policista o določenem inkriminiranem početju, bodisi, da gre za kaznivo dejanje ali prekršek. Oba policista sta natančno pojasnila, poznavajoč osebnost D. H. in obnašanje obeh ob izstopu iz H. hiše, zakaj sta se odločila za ugotavljanje identitete A. K., kar se je v končni fazi izkazalo kot utemeljeno. Srečanj tajnega delavca z družinskimi člani obtožnega F. M. ni mogoče šteti kot provokacijo v smeri napeljevanja obtoženca k izvršitvi sedaj obravnavanih kaznivih dejanj. Kolikor pa pritožnik v svoji pritožbi oporeka kredibilnosti vsebine poročil tajnega delavca, ta svoj dvom pa utemeljuje z nezanesljivostjo oz. pozabljivostjo tajnega delavca na zaslišanju na glavni obravnavi, pa mu je potrebno povedati, da so poročila tajnega delavca namenjena prav temu, da se zavarujejo podatki in dokazi, zbrani tekom samega izvajanja ukrepov, pri čemer pa ni najti prav nikakršnega razloga, zakaj bi tajni delavec v poročila zapisoval nekaj, kar se ni pripetilo, še posebej, ker bi se s tem tudi sam izpostavil kazenskemu postopku.

Pravna opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja se določa po najstrožji opredelitvi enega ali več dejanj, vključenih v konstrukcijo.

Status priče oziroma njeno razmerje do katerega izmed procesnih udeležencev v širšem smislu ter (posredna) narava njene izpovedbe še ne določata njene (ne) verodostojnosti,temveč sta izkustvena in logična sprejemljivost ter zlasti skladnost z drugimi dokazi tisti, po katerima se je treba pri presoji posamezne izpovedbe ravnati.