187. člen KZ-1

Tožilstvo je na škodo obdolženca povečalo časovni razpon inkriminiranega obdobja ter s tem, ko je dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, tudi razširilo kriminalno količino, ki se očita obdolžencu. Sprememba obtožnice v tem delu se ne nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar ni dopustna. Tožilec ima zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Izvršitveno ravnanje "dati (mladoletni osebi) prepovedano drogo, da jo uživa" v storitveni izvršitveni obliki predpostavlja (aktivno) ravnanje storilca, ki povzroči, da prepovedana droga preide v oblast drugega, da jo slednji lahko uživa. Storilec mora drogo drugi osebi torej predati oziroma izročiti in za izpolnitev objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja v storitveni obliki ne zadostuje, če storilec drogo zgolj hrani, poseduje ali jo ima v oblasti. Omogočanje uporabe prostorov, v katerih (lahko) oškodovanec uživa prepovedano drogo, ne more biti podano, če posest prostorov, v katerih se uživa droga, dejansko izvršuje tudi oškodovanec, v konkretnem primeru mladoletna oškodovanka. V obdobju, ko je oškodovanka torej živela pri obtožencu, slednji ne more izvršiti očitanega kaznivega dejanja v izvršitveni obliki "dati na razpolago prostore", in to kljub zavedanju, da sostanovalka (partnerica) stanovanjsko hišo uporablja za uživanje prepovedane droge.

Kaznivo dejanje nasilništva je lahko podano tudi v primeru uporabe sile v enkratnem življenjskem dogodku, če sila po vsebini in intenzivnosti v tej smeri odstopa. Okoliščin, ki konstruirajo očitek kaznivega dejanja, ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalnih pri izbiri in odmeri kazni. Sodišče mora obrazložiti odločbo o izreku enotne kazni v skladu s pravili o steku. Uveljavitev načela enakosti pred zakonom zahteva nearbitrarno uporabo predpisov v razmerju do vsakega obtoženca in primerljivo kaznovanje v podobnih primerih.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi pospremilo tudi svoj zaključek o uresničitvi zakonskih znakov kvalificirane oblike predmetnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 187. člena KZ-1, ko je dejanje storjeno proti mladoletni osebi. Iz dejstva, da je bil oškodovanec sošolec obtoženčevega sorodnika A. A., je pravilno sklepalo, da je obtoženec vedel, da je bil v oškodovanec času, ko mu je dal v uživanje prepovedano drogo konopljo, še mladoleten.

Iz izpodbijane sodbe je povsem izostala obrazložitev glede odločilnega dejstva - zakonskega znaka "prepovedane droge". Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo, kako je obtoženec s tem, ko naj bi B. B. in C. C. za uživanje izročil GHB, izpolnil zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, saj ni niti z besedo pojasnilo, ali in zakaj snov GHB predstavlja prepovedano drogo, kot jo na podlagi blanketne določbe 187. člena KZ-1 opredeljujejo relevantni dopolnilni predpisi.

Sodišče je obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo dolžno upoštevati vselej in brez omejitev, vendar pa zaradi tega soobdolženci ne smejo biti prikrajšani za pravico, da postavljajo vprašanja soobdolžencu, ki jih obremenjuje, četudi iz objektivno opravičljivih razlogov med postopkom ne morejo uveljavljati tega ustavnega jamstva. Pravica do zaslišanja in izpodbijanja obremenilnih prič ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev na glavni obravnavi doseže tako zaslišanje. Če obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo (ali soobdolženca, kot v konkretnem primeru), to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravic obrambe. Obsodilna sodba, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izpovedbe. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem iz vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.

Ker nadzor nad izvajanjem stikov ni bil odrejen zaradi odtujenosti in potrebe po postopnem navezovanju, temveč da se prepreči možnost, da bi predlagateljica otroka s svojim ravnanjem ogrozila, in ker iz poročil CSD izhaja, da deček zaradi odtujitve od matere ne kaže prizadetosti, je trenutno določen obseg osebnih stikov v otrokovo največjo korist.

Okvirno določen datum prodaje prepovedane droge in njena količina zadostujeta za opis dejanja iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, za njegovo dokazanost pa ne.

Dokazanost namena pri prenašanju prepovedane droge iz prvega odstavka 186. člena KZ-1. Obdolženčevega namena prodaje pri prenašanju prepovedane droge kot subjektivnega dejstva v teh dokaznih sredstvih, kot v opisu dejanja po pravilni oceni sodišča prve stopnje niti posredno ni bilo zaznati.

Temeljno obliko predmetnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 187. člena KZ-1 stori, kdor napelje drugega k uživanju prepovedanih drog ali prepovedanih nedovoljenih snovi v športu ali mu jih da, da jih uživa on ali kdo drug, ali kdor da na razpolago prostore za uživanje prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu ali kako drugače omogoči drugemu, da uživa prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu. Obtožencu opis dejanja očita dve od več alternativnih oblik izvršitve in sicer, da je oškodovanki dal da uživa prepovedani drogi (kokain in konopljo) ter da ji je dal na razpolago prostore za uživanje prepovedanih drog. Predmetno kaznivo dejanje je dokončano, ko druga oseba prepovedano drogo zaužije. Hujša oblika tega kaznivega dejanja je storjena, če med drugim, storilec kaznivo dejanje stori proti mladoletni osebi, torej osebi, ki še ni stara osemnajst let. Storilcu mora biti ta odločilna okoliščina hujše oblike kaznivega dejanja seveda znana, kar v predmetni kazenski zadevi ni bilo sporno.

Samo dejstvo, da je obdolženec lastnik lokala, v katerem so policisti zalotili osebe pri nezakonitem kajenju marihuane, ne zadošča za utemeljen sum, da je obdolženec dal na razpolago prostore svojega javnega lokala in s tem gostom omogočil uživanje prepovedane droge konoplje. Obtožnica in sklep o uvedbi preiskave sama po sebi nista in ne moreta biti dokazno sredstvo.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi ne zadoščajo za zaključek, da je obdolženec storil to dejanje. Ker za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pri tem dejanju ni bila potrebna ponovna izvedba že izvedenih dokazov, zadoščala pa je zgolj ponovna presoja že ugotovljenih dejstev, se je pritožbeno sodišče odločilo, da v skladu z določbo petega odstavka 392. člena ZKP napadene sodbe v tem delu ne razveljavi, pač pa ravna skladno z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP.

Dovoljenost dokazov.

Ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na obremenilne dokaze, ki so bili izvedeni v sodnem postopku, ni mogoče trditi, da se izpodbijana sodba v ključni ali pretežni meri opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca po šestem odstavku 148. člena ZKP, kljub temu, da vsebina takšnega uradnega zaznamka nima dokazne vrednosti. S podajo soglasja za branje izpovedbe priče na zaslišanju v preiskavi, na katerem obtoženec res ni bil navzoč, se je obramba ob seznanjenosti z vsebino pričine izpovedbe veljavno odpovedala procesnemu jamstvu neposredno zaslišati obremenilno pričo.

Sodišče prve stopnje je obtožencu odvzelo zaseženo drogo, ki pa ni bila več njegova last, temveč last njegovih odjemalcev (kupcev). Ker za odvzem predmetov ni imelo podlage, je v odločbi o varnostnem ukrepu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s čimer je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

Stališče pritožnika, da bi morala policija pred vsakim zasegom predmetov po četrtem odstavku 220. člena ZKP, osebo, od katere se predmeti zasežejo, poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni pravilno. Iz ZKP izhaja, da policija pri izvedbi zasega ne sme uporabiti sredstev, predvidenih v drugem odstavku 220. člena ZKP za izsiljene izročitve. V primeru, ko oseba določene stvari na zahtevo ne izroči, mora policija, če hoče priti do stvari, opraviti preiskavo (hišno ali osebno), če so izpolnjeni zakonsko določenimi pogoji (npr. odredba sodišča). Ko pa oseba prostovoljno izroči predmete, ki jih ima pri sebi, ne gre za poseg v privilegij zoper samoobtožbo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. Up 1678/08-13 z dne 14.10.2010 zapisalo, da se „pravica do molka razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki so morda na prvi pogled videti nedolžne. Kot izjava je mišljena tako imenovana izjava testimonialne ali komunikativne narave, ne pa tako imenovani fizični dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca oziroma, kot pravi ESČP, ki jih je mogoče pridobiti od obdolženca neodvisno od njegove volje“. Ravno za slednje gre v obravnavani zadevi. Mamila, ki jih je imela obtožena S