VSM Sklep I Cpg 158/2023

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji izločitvena pravica tožeče stranke na nepremičnini del stavbe št. 1 v stavbi št. 2 k.o. ... (ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu X (točka I izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka II izreka sodbe).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Navaja, da je pravni temelj izločitvenega zahtevka na podlagi zakona pridobljena lastninska pravica, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Ker je v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine vpisana tožena stranka, je bilo dokazno breme v celoti na tožeči stranki. S tem, ko ga je sodišče prve stopnje prevalilo na toženo stranko, je kršilo določila ZPP, pa tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Kljub podanim ugovorom tožene stranke je odločilna dejstva v zadevi (pravno nasledstvo tožeče stranke, identiteta stanovanja iz prodajne pogodbe z dne 17. 8. 1979) po določilu 214. člena ZPP napačno štelo za neprerekana, do relevantnih ugovorov tožene stranke pa se sploh ni opredelilo, s čimer ji je odvzelo pravico do izjave v postopku. Tožeča stranka obstoja pravnega nasledstva po Občinski izobraževalni skupnosti, razen s pavšalno trditvijo o prenosu stanovanj v osnovna sredstva izobraževalnih ustanov, ni izkazala. Tožena stranka vztraja, da bi morala tožeča stranka pravico uporabe na stanovanju dokazati z listinami, saj je lahko po veljavnih predpisih pravico na družbeni lastnini pridobila bodisi na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma bodisi na podlagi pogodbe. Zgolj s sklicevanjem na obstoj neke listine (dopis z dne 10. 11. 1983), ki je v spis ni predložila, tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena glede pravnega nasledstva ni zmogla, niti ga s tem ni prevalila na toženo stranko. Iz sodbe sodišča prve stopnje tudi ni razbrati jasnega stališča, kdaj naj bi do prenosa oziroma pravnega nasledstva sploh prišlo in na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje to ugotovilo. Sodba je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto kršitev tožeča stranka uveljavlja glede zaključkov o priposestvovanju, ko sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotavlja, da priposestvovanje družbene lastnine ni mogoče, nato pa tožbenemu zahtevku ugodi tudi iz razloga originarne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem nepremičnine. Tožeča stranka niti glede obstoja dobroverne lastniške posesti ni zmogla svojega dokaznega bremena. Z ničemer namreč ni izkazala, da bi imela nepremičnino v posesti že od leta 1979 dalje. Kar pa se tiče predloženih najemnih pogodb pritožnica v dokaznih zaključkih sodišča prve stopnje prepozna protispisnost (glede ugotovitve, da je Občinska izobraževalna skupnost sklenila prvo najemno pogodbo z najemnico A. A.) in tudi kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Ne glede na vse navedeno pa je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v primeru, da je tožeča stranka v času lastninjenja družbene lastnine imela pravico uporabe na spornem stanovanju. V tem primeru bi namreč namesto Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) moralo uporabiti Zakon o zavodih (Uradni list RS št. 12/91; v nadaljevanju ZZ), ki v 65. v zvezi s 62. členom določa, da premoženje, ki je v upravljanju delovne organizacije, ki opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva, socialnega varstva in RTV z dnem 1. 4. 1991 postane lastnina ustanovitelja te organizacije. Tožeča stranka kot zavod, ki opravlja dejavnost izobraževanja, po samem zakonu tako ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini. Nazadnje pritožnica graja tudi pravilnost sprejete stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje jo je nepravilno utemeljilo na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila na določilo četrtega odstavka 60. člena v povezavi s tretjim odstavkom 299. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po katerem se za prijavo terjatve v stečajnem postopku, ki ne vsebuje ustreznega opisa dejstev in dokazov, iz katerih izhaja utemeljenost izločitvene pravice, ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev izločitvene pravice, ki je bila prerekana. Glede na nepopolno prijavo izločitvene pravice tožeče stranke, ki ni vsebovala ustreznih trditev niti dokazov glede izvirne pridobitve lastninske pravice, tožečo stranko ne glede na uspeh v pravdi bremenijo stroški tega postopka. Po vsem obrazloženem tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, tudi pritožbenih.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa sprejete odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja sledeče:

6V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini del stavbe št. 1 v stavbi št. 2 k.o. ... (ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu X. Trdila je, da je lastninsko pravico na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana na izbrisano pravno osebo B. d.o.o., pridobila s prenosom tega premoženja od Izobraževalne skupnosti Y ¹ v osnovna sredstva njene pravne prednice C oziroma podredno s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je zaključilo, da je tožeča stranka kot imetnica pravice do uporabe nepremičnine, ki je bila predmet družbene lastnine, z dnem uveljavitve ZLNDL 25. 7. 1997 na podlagi zakona pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Prav tako je zaključilo, da je tožeča stranka izkazala tudi pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj že od leta 1979 dobroverno poseduje predmetno stanovanje kot svoje in je desetletna priposestvovalna doba (drugi odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih – v nadaljevanju ZTRL) potekla že leta 1989.

7Sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa zadeve uvodoma ugotavlja, da je postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke z vidika materialnega prava nepravilen. Materialno pravo določa kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek. ZFPPIPP glede uveljavljanja izločitvene pravice v pravdi v prvem odstavku 310. člena določa, da mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Ta v primeru uveljavljanja izločitvene pravice na nepremičnini zaradi pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drug izviren način (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP), v 2. točki določa zahtevo po ugotovitvi, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik mora torej s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja lastninske pravice.² Le sodba, v kateri je ugotovljena lastninska pravica, lahko predstavlja listino iz 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)³, in je v tem smislu izvršljiva. Sodba, s katero je ugotovljen zgolj obstoj izločitvene pravice, to ni.

8Tožbeni zahtevek, ki ni ustrezno oblikovan, po materialnem pravu ni dopusten. Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka oziroma cilja pravde. S tem se prepreči, da bi stranka prišla ob pravno varstvo samo zaradi napačno postavljenega tožbenega predloga (prim. VS RS sklep II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018). Pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde, ki je v obravnavanem primeru v ugotovitvi, da je tožeča stranka postala lastnica nepremičnine in da se bo na podlagi pravnomočne sodne odločbe kot lastnica lahko tudi vpisala v zemljiško knjigo, ne pomeni spremembe tožbe (prim. sklep VS RS II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016), zato je podana t.i. odpravljiva nesklepčnost tožbe, ki jo je mogoče odpraviti z ustreznim materialno procesnim vodstvom, katerega sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni izvedlo.

9Sodišče druge stopnje, ki je na pritožbeni stopnji prvič zavzelo stališče o nepravilnosti postavljenega zahtevka, te nepravilnosti ne more samo odpraviti brez da bi poseglo v pravico strank do sodelovanja v postopku in pravico do pritožbe. Zato je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj na podlagi 285. člena ZPP tožečo stranko pozove, da v postavljenem roku ustrezno, t.j. v skladu z določilom 2. točke prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 310. člena ZFPPIPP, oblikuje tožbeni zahtevek in potem v zadevi ponovno razsodi. Pri tem naj kritično upošteva pritožbene navedbe tožene stranke in v zvezi s tem sledeče usmeritve sodišča druge stopnje:

10V zadevi je med pravdnima strankama sporen obstoj in način pridobitve lastninske pravice tožeče stranke na sporni nepremičnini in posledično obstoj izločitvene pravice tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko - pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe B. d.o.o.

11Izločitvena pravica na nepremičnini je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP). Podlaga za izločitveno pravico je tako lahko le izvirno, ne pa tudi pravnoposlovno (izvedeno) pridobljena lastninska pravica. V kolikor bi tožnik svojo izločitveno pravico utemeljeval (le) na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, bi bila takšna tožba nesklepčna.

12Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve, da je bilo predmetno stanovanje predmet družbene lastnine in da je tožeči stranki v času ukinitve družbene lastnine pripadala pravica do uporabe spornega stanovanja, zaključilo, da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobila v času lastninjenja družbene lastnine po samem zakonu, in sicer na podlagi ZLNDL. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem pravilno opozarja, da je bil ZLNDL splošen predpis, po katerem se je opravilo lastninjenje le v tistih primerih, ko se predmet družbene lastnine ni lastninil po drugem (matičnem) predpisu. V razmerju do drugih matičnih predpisov, ki so urejali lastninjenje premoženja v družbeni lastnini je bil ZLNDL subsidiarno uporaben. Pri presoji primarno uveljavljanega temelja pridobitve lastninske pravice naj zato sodišče prve stopnje v okviru uporabe materialnega prava kritično presodi pritožbene navedbe tožene stranke, da je stanovanje predstavljalo premoženje, ki naj bi bilo v upravljanju organizacije, ki opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja in ki se je zato lastninilo po določilih Zakona o zavodih.

13Glede podredno uveljavljane pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem pa je potrebno opozoriti na pravilnost stališča pritožbe (ki ga je sicer sprva zavzelo tudi sodišče prve stopnje, a pozneje kontradiktorno zaključilo, da je tožeča stranka nepremičnino priposestvovala že v letu 1989), da priposestvovanje družbene lastnine ni mogoče (29. člen ZTRL). V času, ko je bila nepremičnina predmet družbene lastnine tako priposestvovalna doba ni mogla teči. Po ukinitvi družbene lastnine in t.i. olastninjenju le-te se je nepremičnina lahko priposestvovala s tem, da je priposestvovalna doba lahko pričela teči šele z ukinitvijo družbene lastnine. V obravnavanem primeru zato morebitno priposestvovanje nepremičnine ni moglo nastopiti v letu 1989, kot v tč. 20 obrazložitve zaključuje sodišče prve stopnje, je pa lahko ob zakonskih predpostavkah ZTRL oz. pozneje SPZ do priposestvovanja nepremičnine prišlo v času, ko nepremičnina ni imela več statusa družbene lastnine.

14Vse navedeno naj sodišče prve stopnje pri ponovni razsoji ustrezno upošteva. Velja še opozoriti, da bo potrebno pri vnovičnem odločanju o stroških postopka presoditi tudi utemeljenost ugovora tožene stranke, da je v konkretni zadevi glede na vsebino prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku potrebno o stroških pravdnega postopka odločiti po določilu četrtega odstavka 60. člena v povezavi s tretjim odstavkom 299. člena ZFPPIPP.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

¹ Ta je nepremičnino pridobila na podlagi prodajne pogodbe št. 2586-535-13-2/4-RB z dne 17. 8. 1979 od B. in TOZD D. (pravni predniki tožene stranke).
² Takšno enotno stališče je zaslediti tako v pravni teoriji (Nina Plavšak, e-Komentar ZFPPIPP na Tax-Fin-Lex, razdelek 10.6.3.2) kot v sodni praksi (npr. VSL sklep I Cpg 188/2019 z dne 26. 5. 2020, VSL Sklep I Cpg 479/2019 z dne 3. 6. 2020, VSL sklep I Cpg 127/2021 z dne 12. 5. 2021).
³ Ta določa, da se vknjižba pravice dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga.