65. člen ZZ

Materialno pravo določa kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek. ZFPPIPP glede uveljavljanja izločitvene pravice v pravdi v prvem odstavku 310. člena določa, da mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Ta v primeru uveljavljanja izločitvene pravice na nepremičnini zaradi pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drug izviren način (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP), v 2. točki določa zahtevo po ugotovitvi, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik mora torej s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja lastninske pravice. Podlaga za izločitveno pravico je tako lahko le izvirno, ne pa tudi pravnoposlovno (izvedeno) pridobljena lastninska pravica. V kolikor bi tožnik svojo izločitveno pravico utemeljeval (le) na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, bi bila takšna tožba nesklepčna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste ne

Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik. Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere pot

Zavod, ki je upravljavec nepremičnega premoženja, je aktivno legitimiran tudi za vložitev tožbe za izpraznitev poslovnega prostora in njegovo izročitev v posest.

Za porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem je odločilno, za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre. Če gre za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), ima zavod v zvezi s tem premoženjem aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja. Tožnica Republika Slovenija je zahtevala izpraznitev in izročitev nepremičnine, to je poslovnega prostora, ki je njena last, vendar z njim po zakonu upravlja A. Ker je tožnici na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZZ ostala le gola lastninska pravica, vsa ostala lastninskopravna upravičenja (razen razpolaganja), pa so prešla na A., aktivne legitimacije za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev tega poslovnega prostora nima. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v listine izvajalo dokazni postopek, je napačno. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, kaj je v njih zapisano. Nesporna dejstva pa se skladno z določbo 214. člena ZPP ne dokazujejo. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Iskanje sku

ZPP je pri ugotovitveni tožbi pravovarstveni interes povzdignil v izrecno določeno procesno predpostavko zato, ker se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja, ničesar pa se ne zapoveduje oziroma preoblikuje in zato praviloma ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti. Pri tožbi, s katero tožnik od sodišča zahteva ugotovitev obstoja lastninske pravice, pa ni tako. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 3. točki prvega odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da takšna sodba ima učinek izvršljivosti. Že to dejstvo pa zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe. Premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovne organizacijev javni lastnini namenjeno za opravljanje javne službe, je postalo s 1. 4. 1991 javna lastnina v upravljanju javnih zavodov (četrti odstavek 65. člena ZZ v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ), z dnem

Iz določb ZDen oziroma ZUP ne izhaja, da bi o spremembi članov komisije organ moral obvestiti stranke denacionalizacijskega postopka. Do nemožnosti nadomestitve nepremičnin se prvostopni organ ni opredelil, zaradi česar sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da je izostala njegova opredelitev do izvedenskega mnenja. Zgolj sklicevanje na izvedensko mnenje, brez pravne opredelitve, kaj to pomeni za rešitev vprašanja podanosti ovire za vračilo v naravi po Zden, ne zadošča za preveritev utemeljenosti tega ugovora.

Upravljalcu stvarnega premoženja države (zavodu) pripada aktivna legitimacija za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v upravljanju.

Ko je šlo za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), je sodna praksa zavodom v zvezi s tem premoženjem priznala aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja. Drugače velja pri zahtevkih, ki se nanašajo na golo pravico razpolaganja, glede katere je lahko pasivno stvarno legitimiran le njen lastnik, torej ustanovitelj zavoda. Takšna porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem, pri kateri je odločilno za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre, tako pokaže, da sporna nepremičnina kljub lastninjenju še ni bila izvzeta iz predlagateljičinih sredstev. Pravica za določitev odškodnine po 73. členu ZDen je v svojem jedru obligacijska terjatev, ki je namenjena varstvu produkcijske sposobnosti denacionalizacijskih zavezancev in s tem neločljivo povezana z upravičenji, ki jih je predlagateljica kot ekonomski lastnik obdržala v okviru pravice upravljanja vse do vrnitve premoženja denacionalizacijskim upravičencem.

Družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije, ki nadaljuje delo kot zavod, postane lastnina ustanovitelja te organizacije. ZZD je lastninsko pravico na delovnih sredstvih popolnoma izključeval, kar je logična posledica takratne koncepcije družbene lastnine, ki je bila vezana izključno na namen in način uporabe stvari. Pri spornem poslovnem prostoru gre tako nedvomno za premoženje, ki se je lastninilo po prvem odstavku 65. člena ZZ. Tako so nepomembne ugotovitve sodišče prve stopnje o tem, kdo naj bi prispeval sredstva za nakup spornega poslovnega prostora.

Premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena ZZ (to so bile organizacije, ki so opravljale dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva), in je bilo kot javna lastnina namenjeno za opravljanje javnih služb, je postalo s 1. 4. 1991 javna lastnina v upravljanju javnih zavodov in zavodov s pravico javnosti iz drugega odstavka 64. člena ZZ (četrti odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ). ZZ je v obravnavani zadevi (zaradi statusa Šole in Doma) torej podlaga le za prehod nepremičnin iz družbene lastnine v javno lastnino. Podlago za pridobitev lastninske pravice RS pa predstavljajo določbe ZOFVI. Z dnem uveljavitve tega zakona (14. 9. 1991) je RS postala lastnica premoženja v javni lastnini, s katerim so upravljali javni vzgojno-izobraževalni zavodi iz prvega odstavka 61. člena ZOFVI (javni zavodi, ki so izvajali srednje izobraževanje, dijaški domovi ter javni zavodi, ki so opravljali izobraževanje in usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v razvoju, razen osnovnih šol s prilagojenim programom) in je bilo namenjeno za opravl

Po oceni pritožbenega sodišča 65. člen Zakona o zavodih (ZZ) in 5. točka 3. člena in 26. člen Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS) upravljalcu dajeta tako obligacijska kot tudi stvarnopravna upravičenja, izvzeta je le pravica odtujiti nepremičnino, ki je upravljalcu dana v upravljanje in uporabo. Glede na navedene določbe ima zato po oceni pritožbenega sodišča upravljalec pravico vložiti tožbo s katero zahteva izpraznitev stanovanja s strani osebe, s katero nima sklenjene najemne pogodbe zanj. S takim ravnanjem izvaja „skrb za pravno in dejansko urejenost“ in neposredno skrbi za nepremičnino katera mu je dana v upravljanje, tako da bo v nadaljevanju to nepremičnino lahko upravljal sam ali oddal v najem, kar mu zagotavlja tako ZZ in ZSPDSLS.

Pravna prednica tožnice je pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki jih je tožeča stranka v postopku preoblikovanja vključila v otvoritveno bilanco. Tožeča stranka je zato na podlagi 3. člena ZLNDL pridobila na njih lastninsko pravico.

Pravico od odškodnine po 73. členu ZDen imajo samo tisti izmed zavezancev, ki so, prvič, nepremičnino vrnili iz lastnih sredstev, in drugič, so to nepremičnino pred tem odplačno pridobili. Predlagateljica niti ne trdi, da je/bi bila lastnica. V predlogu je navedla je imela pravico uporabe, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je kot javni zavod upravljavec nepremičnin, katerih lastnica je Republika Slovenija (enako bi veljalo tudi za sporno), zato s predlogom ne more uspeti.

Za odločitev o presoji ugovora slabega pravdanja tožeče stranke je odločilno, da je bilo v okviru sklepanja Pogodbe tudi toženi stranki razkrito, da teče odprt pravdni postopek tožeče stranke, v katerem je tožeča stranka v letu 2007 sklenila sodno poravnavo. Ob tem, ko sta pravdni stranki pogodbeno dogovorili kriterij prevzema obveznosti iz odprtih sodnih postopkov v Pogodbi, je bilo toženi stranki na ta način zagotovljena možnost uveljavljanja intervencijskega interesa v tistih sodnih postopkih, v katerih sama ni bila udeležena kot pravdna stranka.

Pravica upravljanja je skup pravic, obveznosti in odgovornosti v zvezi z odločanjem o uporabi in razpolaganju z družbenimi sredstvi. Vsebina pravice upravljanja je lahko od primera do primera različna, odvisna od stvari, dane v upravljanje, in od organa, kateremu je dana v upravljanje. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za vzgojno-izobraževalni ustanovi, je imel pravico upravljanja tisti subjekt, ki je nepremičnine uporabljal v izobraževalne namene, odločal o njihovi uporabi, z njimi gospodaril, jih vzdrževal. Vzgojno-izobraževalne ustanove so se lastninile po določbah ZZ in ZOFVI in ne po ZLNDL.

V predmetni zadevi je potrebno upoštevati določbe o lastninjenju, ki jih vsebuje Zakon o zavodih in ne drži pritožbena trditev, da ta zakon takšnih določb ne vsebuje.

Na podlagi določb ZZ in ZOFVI je mogoče zaključiti: tožeča stranka (RS) bi lahko postala lastnica spornih zemljišč, (1) če so se ta zemljišča olastninila na podlagi določb ZZ in postala javna lastnina ter (2) če so bila v upravljanju javnega zavoda iz prvega odstavka 61. člena ZOFVI in namenjena opravljanju javne službe. Prvi odstavek 65. člena ZZ, na katerega se sklicuje toženec določa, da premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane lastnina ustanovitelja te organizacije. Zakon tako ne govori o pravici uporabe, temveč o premoženju, ki je v upravljanju te organizacije. Enačenje pravice uporabe s pravico upravljanja pa je materialnopravno zmotno.

Sporne nepremičnine so bile v splošni, javni rabi, kar pomeni, da jih je skladno z njenim namenom lahko uporabljal vsak. Take nepremičnine so tudi po uveljavitvi 55. čl. ZTLR uživale najmanj táko varstvo, kakršno je bilo predvideno za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. To pomeni, da služnosti na navedenih zemljiščih v času od 26.12.1958 do lastninjenja ni bilo mogoče priposestvovati. V času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavo, to pa ni veljalo za služnosti, ki so obstajale še naprej. Služnost je stvarna pravica, ki nastane na tuji stvari.

Na podlagi določbe 1. točke 145.b člena ZIKS je prva nasprotna udeleženka zavezanka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zakonodajalec je ob sprejemu novele ZDen (ZDen-B) v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavitev zahteve 26. člena ZDen: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele, v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele. Ta dva roka sta zaradi zadržanja izvrševanja ZDen-B s sklepom Ustavnega sodišča z dne 30.9.1998 začela teči z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-326/98, dne 7.11.1998. Po izteku navedenih rokov upravičenec nima več pravice uveljavljati te odškodnine, saj gre za materialna prekluzivna roka. Glede na navedeno drži navedba druge nasprotne udeleženke iz odgovora na pritožbo, da bi bilo zato treba ta predlagateljev predlog zavreči.