310. člen ZFPPIPP

Ker je v danem primeru prijavljeno izločitveno pravico upnika B. B., ki ne temelji na izvršilnem naslovu, prerekal upnik A. A., mora v skladu z določbo tretjega odstavka 300. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP tožbo po prvem odstavku 310. člena ZFPPIPP vložiti B. B., kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje, ne glede na to, da je prijavljeno izločitveno pravico priznala upraviteljica.

Prijava izločitvene pravice je ovira za prodajo premoženja, dokler zahtevek izločitvenega upnika iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP ni pravnomočno zavrnjen ali če izločitveni upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne ravna v skladu s prvim odstavkom 310. oziroma drugim odstavkom 311. člena ZFPPIPP do izteka tega roka (tretji odstavek 330. člena ZFPPIPP).

V interesu tožnice je, da bo odločitev o ugotovitvi lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice) učinkovala tudi zoper drugega upnika, ki je njeno izločitveno pravico prerekal. Za to pa mora imeti ta možnost sodelovanja v postopku. S tem je izkazan tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo (tudi) zoper drugega upnika. Tega potrjuje tudi napotitveni sklep stečajnega sodišča. Čeprav je na podlagi tega sklepa tožnica že vložila eno tožbo, ki je bila zavržena, in kljub poteku roka za vložitev tožbe skladno z izrekom tega sklepa, napotitveni sklep ni izgubil veljave. Že sam ZFPPIPP namreč predvideva situacijo, ko upnik zamudi rok za tožbo, s katero uveljavlja prerekano izločitveno pravico v pravdi (četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 310. člena ZFPPIPP), pri čemer ne določa potrebe po izdaji novega napotitvenega sklepa in ne izključuje pasivne legitimacije drugega upnika (drugi odstavek 300. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP).

Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.

V skladu z drugim odstavkom 137. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list Republike Slovenije, št. 102-2972/2023 – ZFPPIPP-H) se spremenjeni 330. člen uporablja tudi v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona. Njegova uporaba za postopek osebnega stečaja ni izvzeta. Že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H se je zastavljalo vprašanje, ali upravitelj v postopku osebnega stečaja lahko prodaja premoženje, ki je predmet prijavljene in prerekane izločitvene pravice na skupnem premoženju zakoncev, če izločitveni upnik v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ne vloži tožbe, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Odločitev Ustavnega sodišča, da se prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, v primeru opustitve vložitve tožbe lahko začne po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, pomeni tudi ustavno skladno razlago tretjega odstavka 330. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP, kot sta veljala za postopek osebnega stečaja pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H.

Četudi pritožnik ni prehodno vložil ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, niti ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, tak ugovor v konkretnem primeru ne predstavlja procesne predpostavke za obravnavanje pritožbe. Vsebina pritožbe se namreč ne nanaša pomanjkljivosti iz prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP. Prodajna pogodba, na kateri je podpis strank notarsko overjen, ni izvršilni naslov. Zato se ne morejo uporabiti posebna pravila o izločitveni pravici, ki temelji na izvršilnem naslovu, določena v 312. členu ZFPPIPP. Uporabi se splošno pravilo 310. člena ZFPPIPP, po katerem se na pravdo napoti izločitvenega upnika, katerega izločitvena pravica je prerekana.

Zakonski pobot terjatev, ki ga ureja 261. člen ZFPPIPP, se nanaša na položaj, ko ob začetku stečajnega postopka obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Ti (obligacijski) terjatvi veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Konkretni primer ne sodi v okvir urejanja 261. člena ZFPPIPP, saj tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve, temveč izločitveno pravico.

Že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H se je zastavljalo vprašanje, ali upravitelj v postopku osebnega stečaja lahko prodaja premoženje, ki je predmet prijavljene in prerekane izločitvene pravice na skupnem premoženju zakoncev, če izločitveni upnik v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ne vloži tožbe, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Pasivnemu izločitvenemu upniku, ki ne vloži tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, ni mogoče nuditi varstva njegove izločitvene pravice v nedogled. Položaja izločitvenih upnikov v stečajnem postopku nad pravno osebo in v postopku osebnega stečaja sta z odločbo Ustavnega sodišča postala povsem primerljiva. Ustavno sodišče je presodilo, da izločitvena pravica kot posledica opustitve vložitve tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ni mogla prenehati v nobenem primeru. Ker pa je Ustavno sodišče določilo, da se odločba izvrši tako, da se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice v primeru opustitve vložitve tožbe začeti po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, je po presoji pritožbenega sodišča takšna tudi ustavno skladna razlaga tretjega odstavka 330. člena v z

Ker je o izločitveni pravici že pravnomočno odločeno s sklepom o preizkusu terjatev, je izključeno ponovno odločanje.

V obravnavani zadevi je bil stečajnemu dolžniku v plačilo naložen denarni znesek v višini 361.927,50 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim denarjem (nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1). Sodna praksa je že zavzela stališče, da takšen način odvzema premoženjske koristi ne daje podlage za zaključek, da je bilo s pravnomočno kazensko sodbo odločeno o izločitveni pravici upnice. Kadar je prejemniku koristi naloženo plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1), se to s stališča stečajnega prava ne obravnava kot izločitvena pravica, ampak kot terjatev.

Ker upnica ne trdi, da prodaje premoženja, na katerega se nanaša predlagana začasna odredba, ni uspela preprečiti v postopku osebnega stečaja nad A. A. in zakaj ne, niti ne trdi, da upravitelj prodaja premoženje, ki naj bi bilo skupno premoženje zakoncev, kljub določbam ZFPPIPP, ki mu preprečujejo prodajo, potrebe po izdaji začasne odredbe ni utemeljila. Navedeno smiselno velja za predlagano začasno odredbo tudi v delu, ki temelji na trditvi, da je upnica predkupna upravičenka.

Če upravitelj proda premoženje, ki je predmet prepozno prijavljene izločitvene pravice, izločitveni upnik res izgubi izločitveno pravico, lahko pa zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). Vendar pa je v danem primeru sporno, ali so nepremičnine, ki so predmet izločitvenih pravic RS, prodane, glede na to, da je upravitelj odstopil od sklenjene prodajne pogodbe. Z vprašanjem, ali je bil ta odstop utemeljen, pravilen in pravno učinkovit, pa se bo ukvarjalo pravdno sodišče, v kolikor bo RS vložila tožbo po prvem odstavku 310. člena ZFPPIPP.

Materialno pravo določa kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek. ZFPPIPP glede uveljavljanja izločitvene pravice v pravdi v prvem odstavku 310. člena določa, da mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Ta v primeru uveljavljanja izločitvene pravice na nepremičnini zaradi pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drug izviren način (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP), v 2. točki določa zahtevo po ugotovitvi, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik mora torej s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja lastninske pravice. Podlaga za izločitveno pravico je tako lahko le izvirno, ne pa tudi pravnoposlovno (izvedeno) pridobljena lastninska pravica. V kolikor bi tožnik svojo izločitveno pravico utemeljeval (le) na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, bi bila takšna tožba nesklepčna.

Tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev pravice do denacionalizacije. O upravičenosti stranke do denacionalizacije se odloča v za to predvidenem postopku, kot ga določa Zakon o denacionalizaciji; izvedba pravdnega postopka za ugotovitev, ali je tožeča stranka denacionalizacijski upravičenec, bi pomenila nedopusten obid pravil o postopku denacionalizacije. Kako mora biti tožbeni zahtevek oblikovan, določa ZFPPIPP. Ta določa, da je dopusten (le) zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice, ne pa zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka, ni ustrezno oblikovan, povedano drugače: ni dopusten. Ker pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde, ta pa je v ugotovitvi, da je tožeča stranka (pričakovana) lastnica nepremičnine, ne spremembe tožbe, je podana odpravljiva nesklepčnost tožbe, ki jo je mogoče odpraviti z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom.

Neutemeljeni so očitki o zmotnosti stališča, da sporni molzni robot kot sestavina hleva ni samostojna stvar. Molzni robot je po svojem namenu trajno spojen z objektom in z nepremičnino, na kateri objekt stoji, oziroma bi bil hlev brez molznega robota nepopoln in ne bi več služil svojemu namenu. Četudi ga je mogoče brez (znatnejše) škode odstraniti, z njegovo odstranitvijo hlev ne služi več namenu, za dosego katerega je bil zgrajen.

Nepravilnost vknjižbe v zemljiško knjigo se uveljavlja z izbrisno tožbo po določbi 243. člena ZZK-1, ta določba pa od tožnika terja, da toži na ponovno vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da če bi dopustilo tožnici, da sama določi obseg zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ga z izbrisno tožbo vzpostavila, bi s tem preseglo domet 243. člena ZZK-1, saj ne bi vzpostavilo prejšnjega, temveč (retroaktivno) novo zemljiškoknjižno stanje, kar pa ni skladno s pravnim varstvom, ki ga nudi izbrisna tožba. Samo dejstvo, da je druga toženka pri notarju deponirala zemljiškoknjižno dovolilo s svojim overjenim podpisom, še ne pomeni, da je nastopila pričakovana lastninska pravica tožnice.

Upnica sicer utemeljeno navaja, da izločitvene pravice z opustitvijo vložitve tožbe v roku enega meseca dni ni izgubila, vendar pa se je s tem izpostavila tveganju, da bo premoženje prodano. Način prodaje z zvišanjem izhodiščne cene na javni dražbi bo omogočal višanje izklicne cene, v kolikor bodo obstajali za to zainteresirani dražitelji.

Upnica sicer utemeljeno navaja, da izločitvene pravice z opustitvijo vložitve tožbe v roku enega meseca dni ni izgubila, vendar pa se je s tem izpostavila tveganju, da bo premoženje prodano. Način prodaje z zvišanjem izhodiščne cene na javni dražbi bo omogočal višanje izklicne cene, v kolikor bodo obstajali za to zainteresirani dražitelji.

Postopek osebnega stečaja se je po smrti dolžnika nadaljeval kot postopek stečaja zapuščine, v katerem mora sodišče, glede na okoliščine konkretnega primera, najprej določiti delež dolžnika na skupnem premoženju.