VSL Sklep IV Cp 1008/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v IV. točki izreka spremeni tako, da se na koncu odstavka doda besedilo: "Predlagatelj A. A. je dolžan v roku sedmih dni od vročitve sklepa pritožbenega sodišča vložiti predlog za nadomestitev soglasja za prešolanje otrok in o tem sodišču predložiti dokazilo, sicer bo sodišče ustavilo postopek in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo predlagateljico B. B., ki je hkrati nasprotna udeleženka po predlogu v pridruženi zadevi II N 2025/2022, v nadaljevanju imenovalo predlagateljica ali mati, nasprotnega udeleženca, ki je hkrati predlagatelj v pridruženi zadevi II N 2025/2022, pa nasprotni udeleženec ali oče.

2Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta bivša zakonca, ki imata dve skupni hčerki, C. (roj. 2010) in D. (roj. 2012). Mati po razvezi živi v E., oče pa v F. Ob razvezi sta bili hčerki dodeljeni materi, oče je imel določene stike in je plačeval preživnino. Leta 2017 je oče sprožil postopek za predodelitev hčerk, vendar ni bil uspešen.

3Hčerki se s stika pri očetu dne 28. 12. 2022 nista vrnili k materi v E. (kjer sta obiskovali Osnovno šolo X), temveč sta ostali pri očetu, ki je 30. 12. 2022 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil predlog za spremembo odločitve o zaupanju, določitev stikov z materjo in spremembo odločbe o preživnini, skupaj z začasno odredbo (zadeva II N 2025/2022 Okrožnega sodišča v Ljubljani). Dekleti sta nehali obiskovati osnovno šolo v E.

4V zadevi II N 2025/2022 je nasprotni udeleženec dne 3. 1. 2023 vložil predlog za izdajo začasne odredbe za (med drugim) prešolanje hčerk na Osnovno šolo Y v F. ter spremembo stalnega prebivališča hčerk na očetov naslov. Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom z dne 24. 1. 2023 izreklo za krajevno nepristojno in odstopilo zadevo Okrožnemu sodišču v Novem mestu, kjer je zadeva dobila opr. št. II N 56/2023.

5Predlagateljica je dne 2. 2. 2023 pri Okrožnem sodišču v Novem mestu vložila predlog za spremembo stikov očeta s hčerkama, skupaj z začasno odredbo, s katero je predlagala, da se stiki očeta s hčerkama začasno izvajajo pod nadzorom CSD; zadeva je dobila opr. št. II N 40/2023 in Okrožno sodišče v Novem mestu ji je pozneje pridružilo zadevo II N 56/2023 oziroma prej II N 2025/2022 Okrožnega sodišča v Ljubljani.

6V tako združenih zadevah je Okrožno sodišče v Novem mestu izvedlo dokaze, vključno z neformalnim razgovorom z obema dekletoma, in po opravljenem naroku za obravnavo predloga za začasno odredbo izdalo izpodbijani sklep, v kateri je deloma na predlog očeta in deloma po uradni dolžnosti odločilo, da: se stiki hčerk z materjo začasno določijo tako, da prvih šest zaporednih stikov poteka enkrat tedensko pod nadzorom v prostorih CSD, v nadaljevanju pa se stiki matere s hčerkama izvajajo ob sredah popoldan ter prvo, drugo in tretjo soboto v mesecu, pri čemer mama pride hčerki iskat k očetu na dom in ju tja tudi vrne (I. in II. točka izreka); določilo denarno kazen za primer kršitve začasne odredbe (III. točka izreka); nadomestilo soglasje predlagateljice za začasno prešolanje hčerk na OŠ Y v F. (IV. točka izreka); zavrnilo predlog predlagateljice v celoti in nasprotnega udeleženca v preostalem delu (V. in VI. točka izreka), določilo veljavnost in nesuspenzivnost začasne odredbe ter pridržalo odločitev o stroških (VII. do IX. točka izreka).

7Med bistvenimi razlogi za odločitev je navedlo, da je med predlagateljico in hčerkama prihajalo do konfliktnih situacij, pri čemer je bila mati do hčerk (tudi fizično) nasilna, zaradi česar imata dekleti veliko zamero in nezaupanje do matere in se pri očetu bolje počutita. Nadalje je pojasnilo, da je škodljivo in ogrožajoče za dekleti predvsem to, da ne obiskujeta šole, zato je ugodilo predlogu nasprotnega udeleženca za nadomestitev soglasja za začasno prešolanje.

Pritožbeni postopek:

8Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, ki med drugim navaja, da sodišče v postopku pod opr. št. II N 40/2023 ne bi smelo odločati o predlogu za nadomestitev soglasja za prepis deklic, saj gre za drugo vrsto postopka (postopek za izvajanje starševske skrbi po 151. členu Družinskega zakonika¹). Ta del zahtevka bi moralo izločiti iz predmetne zadeve in voditi v drugem ločenem postopku. Nasprotni udeleženec v roku sedem dni od izdaje sklepa o začasni odredbi ni uvedel postopka o izvajanju starševske skrbi, saj ni vložil predloga za trajno prešolanje deklic, zato bi moralo sodišče na podlagi 166. člena DZ postopek za nadomestitev soglasja ustaviti ter razveljaviti vsa opravljena dejanja. Nasprotni udeleženec je z neobiskovanjem pouka protipravno ustvaril okoliščine, ki so se kasneje v okviru izpodbijanega sklepa presojale, kaj je v največjo korist deklet. Iz mnenja CSD z dne 17. 2. 2023 v bistvenem izhaja, da deklici ob materi nista visoko ogroženi in da pri materi ni mogoče zaznati vzorcev nasilnih ravnanj. Pri očetu je zaznati, da zavlačuje z realizacijo sklenjenih dogovorov. CSD je opozoril, da prehodno prehajanje otrok k materi ne bi smelo trajati več kot mesec dni, vrnitev deklet v OŠ X pa bi se morala zgoditi takoj. Iz dopolnilnega mnenja z dne 22. 3. 2023 v bistvenem izhaja, da je izključenost iz procesa izobraževanja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic.

Pritožba obširno obrazlaga, da oče odtujuje dekleti od matere, kar je oblika psihičnega nasilja. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je oče 27. 3. 2023 naredil korak naprej in deklici pripravil na stike, pri čemer sodišče spregleda vzroke in okoliščine, zakaj oče tega ni naredil že prej. Očitno sodišče pri razgovoru z deklicama ni upoštevalo oziroma zaznalo okoliščin, kako je bilo otrokoma s strani nasprotnega udeleženca predstavljeno domnevno fizično nasilje predlagateljice. Izpodbijani sklep ne vsebuje presoje oziroma ugotovitve (razen deloma v točki 11), kaj naj bi bili vzroki, zakaj obe dekleti tako nenadoma in vztrajno zavračata mamo in to že nekaj mesecev. Sodišče je domnevne konfliktne situacije med predlagateljico in mladoletnimi hčerkami opredelilo na način, da so se dogodki zgodili tako, kot sta jih dekleti opisovali. Nasprotni udeleženec je okoliščine domnevnega nasilja, ki naj bi ga izvajala predlagateljica, spotenciral in dekletom očitno neresnično vcepil v glavo, da je ustvaril okoliščine, ki naj bi utemeljevale izdajo začasne odredbe. V izvedeniških mnenjih v prejšnjem postopku naslovnega sodišča opr. št. IV P 297/2015 so bile ugotovljene osebnostne lastnosti nasprotnega udeleženca, ki onemogočajo možnost, da bo sedaj postal sodelujoč in bo hčerki prenehal čustveno zlorabljati, kar je bilo ugotovljeno zlasti s strani izvedenca G. G.

Sodišče je materi praktično odvzelo starševsko skrb z izjemno omejenimi stiki in tudi v nadaljevanju (enkrat na teden ob sredah in tri sobote v mesecu) je vse breme izvajanja stikov naložilo materi, kar ni v največjo korist otrok. Odločitev je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj sodna praksa (Višjega sodišča v Ljubljani, Višjega sodišča v Mariboru in tudi Evropskega sodišča za človekove pravice) starševskega odtujevanja otrok ne dopušča in je tam, kjer je odtujevanje ugotovljeno, sodišče varstvo in vzgojo otroka dodelilo odtujenemu staršu. Odločitev je formalno napačna, saj sodišče z izpodbijano odločitvijo niti začasno ni poseglo v sodbo naslovnega sodišča opr. št. IV P 297/2015, zato je izpodbijana odločitev neizvršljiva in v nasprotju s 141. členom DZ.

9Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

10Pritožba je deloma utemeljena.

Uvodno in glede procesnih kršitev:

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v bistvenem sprejelo pravilno odločitev, ki jo je tudi ustrezno obrazložilo. Odločitev je sprejelo po skrbno izvedenem dokaznem postopku, ki je vključeval pridobitev mnenj CSD, zaslišanje obeh strank in tudi neformalni razgovor sodnice z deklicama. Za svojo odločitev je sodišče navedlo pravilne, natančne in preverljive razloge, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku³).

12Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo postopek glede nadomestitve soglasja za prešolanje izločiti v drug spis, nimajo podlage v nobenem zakonu. Drži, da je postopek za nadomestitev soglasja glede izvajanja starševske skrbi po 151. členu DZ nekoliko drugačen od postopka za zaupanje otrok v varstvo in vzgojo in določitev stikov,⁴ vendar to ne pomeni, da ne bi moglo sodišče o tovrstnih zahtevkih odločati hkrati z odločanjem o zaupanju otrok, stikih in preživnini; skupno obravnavanje vseh zahtevkov v zvezi z istimi otroki je smotrno, ne le s stališča ekonomičnosti in pospešitve postopka, temveč tudi zato, da se otrok ne obremenjuje po nepotrebnem z več različnimi postopki. Tudi v zvezi z zahtevki po 151. členu DZ je možno izdati začasno odredbo,⁵ možna je kombinacija različnih ukrepov,⁶ glede na 83. člen ZNP-1 ter 151. in 153. člen DZ pa mora sodišče izreči (vse) ukrepe, ki so potrebni za zavarovanje otrokove koristi,⁷ kar je sodišče prve stopnje tudi naredilo.

13Pač pa ima pritožba prav, ko opozarja, da mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe pred vložitvijo predloga (npr. po 151. členu DZ) v roku 7 dni vložiti tudi predlog, s katerim opraviči izdajo začasne odredbe. Kadar starša ne živita skupaj in otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo obema, v skladu z drugim odstavkom 151. člena DZ sporazumno odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok. Samo če se starša niti ob pomoči CSD ne sporazumeta o teh vprašanjih, odloči o tem sodišče (četrti odstavek 151. člena DZ). V skladu z določbo tretjega odstavka 102. člena ZNP-1 lahko sodišče po uradni dolžnosti začne [edinole] postopke o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju ter otrokovih stikih. Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, pa se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti.⁸ Nasprotni udeleženec je v zvezi z izvajanjem starševske skrbi vložil le predlog za začasno odredbo, ne pa tudi predloga za nadomestitev soglasja v smislu četrtega odstavka 151. člena DZ.

14Vendar pa dejstvo, da nasprotni udeleženec ni vložil tovrstnega predloga, v konkretnem primeru ne more imeti za posledico razveljavitve začasne odredbe, kot se zavzema pritožba. Če sodišče izda začasno odredbo pred začetkom postopka, mora določiti upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči, določiti pa mu mora tudi rok, v katerem je to dolžan opraviti in o tem sodišču predložiti dokazilo, ter ga opozoriti na posledice, če ne bo ravnal v skladu s tem pozivom (drugi odstavek 277. člena v zvezi z 278. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju⁹ v zvezi s 100. členom ZNP-1). Sodišče prve stopnje bi torej moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je s tem kršilo materialno pravo.

15Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (izostanka ustreznih opozoril o vložitvi predloga za opravičbo začasne odredbe) na podlagi 358. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izpodbijani sklep v IV. točki izreka spremenilo tako, da ga je dopolnilo z ustreznim poukom nasprotnemu udeležencu glede vložitve predloga v roku 7 dni od vročitve (drugostopenjskega) sklepa, saj sedemdnevni rok iz 166. člena DZ ne more začeti teči pred vročitvijo ustreznega sklepa upniku.¹⁰

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je odločitev neizvršljiva, saj sodišče prve stopnje ni poseglo v sodbi naslovnega sodišča IV P 297/2015 in Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 574/2018. Iz izpodbijanega sklepa (primerjaj I. in IV. točko izreka) je jasno razvidno, da gre za začasno ureditev z začasno odredbo. V skladu s 162. členom DZ mora sodišče za varstvo koristi otroka izdati (vsakršno, katerokoli) začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo v koristi otroka. Ker je tako v izpodbijanem sklepu kot tudi 162. členu DZ govora o začasni ureditvi (samo bistvo začasnih odredb je, da sta njihov domet in časovna veljavnost omejena), je jasno, da v času veljavnosti začasne odredbe le-ta začasno nadomešča oziroma začasno spreminja ureditev stikov in drugih vprašanj, ki so bila sicer urejena s (še vedno) pravnomočno sodbo IV P 297/2015. Ko bo (in če bo) sodišče prve stopnje v tem postopku o teh vprašanjih odločilo drugače, kot so bila urejena s sodbo IV P 297/2015, bo seveda moralo jasno izreči, da se z novo odločitvijo spreminjajo določila iz navedene sodbe.

Glede ogroženosti otrok in stikov:

17Pritožba obširno in na več mestih izpostavlja, da ravnanja očeta v zvezi z deklicama niso ustrezna, saj so različni organi zaznali, da dekleti indoktrinira in odtujuje od matere, kar je oblika psihičnega nasilja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vse navedeno drži, vendar tudi sodišče prve stopnje teh očetovih neprimernih ravnanj ni spregledalo, saj je o tem zapisalo razloge (npr. 10., 12. in 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba pri tem prezre dejstvo, da je sodišče neprimerna ravnanja ugotovilo tudi pri materi, konkretno fizično nasilje do deklet. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta dekleti na policiji opisali različna fizično nasilna ravnanja predlagateljice (primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) in tudi potencialno življenjsko nevarna nerazumna ravnanja (npr. ustavitev avta sredi avtoceste), pri čemer je zapisalo, da nima razloga, da ne bi verjelo dekletoma, da so se dogodki zgodili tako, kot sta jih opisali pred policijo, navedeno pa sta pred različnimi organi tudi konsistentno ponovili. Tudi strokovni delavci CSD so ugotovili, da se je mati do deklet (fizično) nasilno vedla (primerjaj razloge 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba večkrat poudari, da je CSD v mnenju z dne 17. 2. 2023 ugotovil, da deklici pri materi nista »visoko ogroženi,« in izpostavlja nerazumljivo formulacijo sodišča, da dekleti pri očetu nista »aktivno ogroženi,« kar torej pomeni, da sta »pasivno ogroženi.« Četudi je zapis, da dekleti nista »aktivno ogroženi,« neposrečen, pa je po enaki logični analizi ugotovitev CSD, da pri materi dekleti nista »visoko ogroženi,« mogoče zaključiti (argument po nasprotnem razlogovanju in argument od večjega na manjše), da sta pri njej »srednje« ali »nizko« ogroženi – torej vendarle ogroženi. Pritožba sama navaja, da je vsaka ogroženost otrok nedopustna, s čimer se pritožbeno sodišče popolnoma strinja. Pritožba tudi pravilno opozarja na 7. člen DZ, ki določa, da starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za otroka. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njegove osebe, individualnosti in dostojanstva. Vse navedeno omogoča zaključek, da tudi fizično nasilje ni dopustno in je za otroka ogrožajoče.

18Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da predlagateljica v pritožbi mnenja CSD in ugotovitve izvedencev v drugih postopkih povzema zelo selektivno in izpostavlja le tiste ugotovitve, ki so njej v korist. Tako na primer v zvezi z mnenjem CSD z dne 17. 2. 2023 izpostavlja, da deklici ob materi nista visoko ogroženi in da pri materi ni mogoče zaznati vzorcev nasilnih ravnanj. Vendar je v tem mnenju (priloga A28 v pridruženi zadevi II N 2025/2022) zapisano tudi, da izpovedbe deklet o nasilju s strani matere CSD jemlje zelo resno in da pri materi »ni mogoče zaznati vzorec nasilnih ravnanj« […], »gre pa za neprimerne vzgojne pristope z elementi nasilja.« V tem mnenju je CSD povzel tudi razgovor svetovalne delavke OŠ X s C. (3. stran mnenja): C. ima perfekcionistične zahteve glede sebe; v srednjo šolo se želi vpisati v F. in bi živela pri očetu; pri njem se bolje počuti, ker jo oče bolje razume.

19Pritožba opozarja tudi na mnenje CSD z dne 22. 3. 2023 (list. št. 52-55), iz katerega izhaja, da je izključenost iz izobraževalnega procesa močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic in da deklici že tri mesece nista imeli stikov z materjo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta dejavnika tveganja (neobiskovanje šole in odsotnost stikov z materjo) naslovilo prav z izdano začasno odredbo, saj je odločilo o vpisu deklet v šolo (več o tem v nadaljevanju) in določilo stike z materjo. Vendar pritožba v citiranem mnenju spregleda ugotovitve, da se deklici bojita matere, da sta očitno imeli negativne (nasilne) izkušnje z njo ter da deklici (zaenkrat) zavračata mater in vrnitev v E. Slednje pa pomeni, da njuna vrnitev v E. v tem trenutku še ni dekletoma v korist.

20Pritožba se sklicuje na izvedensko mnenje kliničnega psihologa G. G. z dne 2. 2. 2017 (priloga A17), ki ugotavlja, da je mati osebnostno zdrava in stabilna ter ima dobre kapacitete za predelavo čustvenih vsebin, medtem ko je oče negotov vase, egocentričen in kaže narcisistične poteze. Vendar pa to ni edino izvedensko mnenje v spisu, ki ocenjuje osebnostne poteze in starševske kapacitete udeležencev. Tako v psihiatričnem izvedenskem mnenju z dne 16. 8. 2016 (priloga A15) dr. H. H. in dr. I. I. med drugim ugotavljata, da je mati narcisistična, egocentrična, ima (prikrito) nizko samopodobo, je manipulativna, ne zna se konstruktivno spoprijemati s stresom, včasih reagira impulzivno in infantilno; pri njej ugotavljata pasivno agresivno in histrionično osebnostno motnjo; glede očeta ugotavljata, da se psihično skuša prikazati boljšega, kot je, ima nižjo frustracijsko toleranco, možnost impulzivnih prebojev, nizko samopodobo, infantilno osebnostno strukturo; ugotavljata histrionično in psihoinfantilno osebnostno motnjo. Nadalje navedena izvedenca ugotavljata, da sta imela oba starša disfunkcionalen odnos, ki pa se je na zunaj kazal kot idealen, in da eden drugemu pripisujeta svoje lastne napake in šibke točke, in nadalje še, da je zelo verjetno, da je mati do potreb hčera »izkazovala posluh, ki je bil zelo odvisen od njenega takratnega razpoloženja.« V razveznem postopku je dr. H. H. 10. 7. 2017 izdelala tudi psihiatrično izvedensko mnenje za hčerki, takrat stari 7 in 5 let (priloga A16): C. razvija za svojo starost premočan notranji nadzor, poskuša se prilagajati predstavam drugih, kar je neugodno za zdrav osebnostni razvoj in je posledica »neustreznih vzgojnih ravnanj obeh staršev, ki bi jih lahko ocenili kot prekomerne in škodljive psihološke pritiske.« Glede na takšne (deloma nasprotujoče si) ugotovitve več strokovnjakov pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj na podlagi izvedenskega mnenja G. G. ni mogoče zaključiti, da pri materi ne obstoje nikakršni razlogi, zaradi katerih bi bili dekleti pri njej lahko ogroženi. Pritožba zato s selektivnim sklicevanjem zgolj na eno izvedensko mnenje ne more uspeti.

21Pritožnica se do očitkov o fizičnem nasilju do deklet v pritožbi opredeljuje zelo nejasno, ko med drugim navaja, da je nasprotni udeleženec dekleti zadržal pri sebi, medtem pa »okoliščin, ki bi morebiti botrovale reakciji deklet v razmerju do matere, ni omejeval oziroma omilil, ampak jih je zavestno na manipulativen način vzpodbujal, ustvarjal neresnično dejansko stanje, pa tudi predrugačil kot resnično;« in nadalje, da nasprotni udeleženec predlagateljice o »domnevnih dogodkih, ki naj bi deklici pri mami doživeli, ni obvestil, da bi se pogovorili [...] in tako ustvaril okoliščine obstoja domnevnega nasilja.« Pritožba le posplošeno zatrjuje, da naj bi nasprotni udeleženec nekatere (ni jasno, katere) dogodke napačno prikazal, jih potenciral in podobno. Že po logiki stvari je mogoče »potencirati« zgolj nekaj, kar dejansko obstaja oziroma se je zgodilo, zato bi morala pritožnica, če bi želela zanesti dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje o fizičnem nasilju nad hčerkama, določno pojasniti, katere dogodke naj bi nasprotni udeleženec potenciral oziroma napačno interpretiral in kako so se zares zgodili.

22Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, s kakšnimi ukrepi kar najbolj zmanjšati ogroženost deklet in hkrati kar najbolje poskrbeti za njuno korist, postavljeno pred nelahko nalogo izbire med očetom, ki dekleti odtujuje od matere in s tem izvaja psihično nasilje, in materjo, ki ima neprimerne vzgojne pristope z elementi nasilja. V tej dilemi je sodišče izbralo psihično nasilje kot manjše zlo v primerjavi s fizičnim. Predvsem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, kar je zaznalo tudi v neformalnem razgovoru (primerjaj 11. točko obrazložitve), da imata dekleti zaradi preteklih ravnanj in obnašanja matere do nje veliko zamero in nezaupanje, pri njej se počutita tudi ogroženi in sta zato raje pri očetu. Pritožbeno sodišče je na seji vpogledalo zapis psihološkega pogovora s hčerkama z dne 31. 1. 2023 (priloga C5), ki se skladno z drugim odstavkom 177. člena DZ obravnava kot zaupen in v katerega starša nimata vpogleda; tudi ugotovitve tega psihološkega pogovora potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, česar pritožbeno sodišče zaradi varovanja zaupnosti na tem mestu ne more podrobneje elaborirati.

23Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev zgolj na podlagi dejstva, da naj bi nasprotni udeleženec svoja neprimerna ravnanja (indoktriniranje in odtujevanje otrok), ki so se kazala tudi v neprimernih izpadih na CSD, spremenil, ko je za tretji stik dekleti ustrezno pripravil. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi in predvsem dejstvo, da trenutno dekleti zaradi preteklih ravnanj matere čutita do nje zamero in strah ter se bolje počutita pri očetu, torej je objektivno bolj v korist (v manjše zlo) otrok, če sta trenutno pri očetu. Vsak otrok potrebuje okolje, kjer se počuti varno in sprejeto, tega pa zaenkrat pri materi še ni mogoče zagotoviti. Sodišče prve stopnje, kot je bilo že povedano, ni spregledalo očetovih neprimernih in zavržnih prizadevanj za odtujitev deklet od matere in je v sklepu očeta tudi ustrezno opozorilo na neprimernost in škodljivost tovrstnega njegovega početja. Začasna odredba na zavezuje le matere, temveč tudi očeta in v primeru oviranja ali sabotiranja stikov lahko sodišče kaznuje tudi (in predvsem) nasprotnega udeleženca. V dejstvu, da se je po prvih dveh predčasno končanih stikih (kjer sta bili dekleti očitno pod vplivom očeta, ki se je na CSD tudi neprimerno vedel¹¹) interakcija deklet z materjo na tretjem in četrtem stiku izboljšala, je sodišče prve stopnje imelo oporo za odločitev, pri čemer je ustrezno pojasnilo, da dekleti za obnovitev stikov z materjo in ponovno vzpostavitev zaupanja (ki je bilo porušeno zaradi materinih ravnanj) potrebujeta določen čas in podporo CSD, zato se stiki najprej izvajajo v prisotnosti strokovnih delavcev CSD (11. in 12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa),¹² v nadaljevanju pa je določilo tudi že stike brez nadzora CSD. Glede na razvoj situacije bo lahko sodišče ureditev stikov in drugih vprašanj z začasno odredbo tudi spremenilo.

24Pritožba citira različne izjave in izpovedbe nasprotnega udeleženca z zaslišanja, s čimer skuša prikazati njegovo neverodostojnost in nezanesljivost; pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre le za posamezne iz konteksta iztrgane izjave, saj je zaslišanje strank na naroku 23. 3. 2023 (ki je trajal več kot štiri ure) zelo obsežno (prepis zvočnega posnetka zaslišanja nasprotnega udeleženca obsega kar 51 strani, list. št. 89 do 140, bistveno več kot prepis zvočnega posnetka zaslišanja predlagateljice), zato pritožba z izpostavljanjem le posameznih stavkov in odstavkov ne more omajati dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, še posebej če upoštevamo, da izpovedbi strank niti nista bili ključni za odločitev sodišča prve stopnje: ključne so ugotovitve iz strokovnih mnenj centra za socialno delo in neformalni razgovor razpravljajoče sodnice z dekletoma.

25Pritožba še navaja, da je sodišče spregledalo »okoliščine prijav sumov storitve kaznivih dejanj, ki so bila podana zoper nasprotnega udeleženca in ki jih je podala predlagateljica,« vendar je iz spisa razvidno, da nobeden teh sumov ni bil potrjen.

26Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o stikih materialnopravno pravilna.

Glede nadomestitve soglasja za začasno prešolanje:

27Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za razvoj deklet močno ogrožajoče stanje, ko ne hodita v šolo, kar je bilo posledica dejstva, da se s stika konec decembra 2022 nista vrnili k materi v E., kjer sta poprej obiskovala OŠ X. Načeloma drži, kar navaja pritožba, da je bilo ravnanje očeta, ki ni ukrenil ničesar, da bi se dekleti vrnili v šolo v E., temveč ju je zadržal pri sebi (oziroma sledil njuni želji, da ostaneta v F.), neprimerno in objektivno škodljivo. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo, kaj je v danem trenutku za dekleti manj obremenjujoče in posledično bolj koristno: ali vrnitev v E., kar bi lahko pripeljalo tudi do (brez dvoma travmatične) prisilne izvršitve, ali pa to, da ostaneta začasno pri očetu in se začasno vpišeta v Osnovno šolo v F. (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Začasne odredbe po Družinskem zakoniku niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali, česar za šolo v E. v tem trenutku ni mogoče zagotoviti.

28Sodna praksa začasnim odredbam v zvezi s spremembo šolanja ni naklonjena in poudarja, da morajo biti take odločitve pridržane za res izjemne primere. Kljub temu pritožbeno sodišča ugotavlja, da je v tej konkretni zadevi podan tak izjemen primer, zato je bila izdaja začasne odredbe o začasnem prešolanju na mestu. Ni mogoče zanikati pritožbenih navedb, da je takšna odločitev v določeni meri voda na mlin težnjam nasprotnega udeleženca in da je predlagateljica postavljena pred izvršeno dejstvo, vendar pri tem ne gre spregledati, da, prvič, tudi predlagateljica nosi nemajhen delež odgovornosti za to stanje (njena ravnanja so povzročila močno averzijo in strah deklet pred njo), in drugič, da je s stališča zdravega osebnostnega razvoja in duševnega zdravja deklet objektivno bolje, da se prepišeta na šolo, ki jo bosta zelo verjetno obiskovali prostovoljno, kot pa, da se ju izpostavlja nepredvidljivim in potencialno hudo travmatičnim izkušnjam prisilne preselitve v E. Pritožba nenazadnje sama večkrat izpostavlja ugotovitve CSD, da je izključenost iz izobraževalnega procesa močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic. Sodišče prve stopnje je z izdano začasno odredbo poskrbelo, da se dekleti čim prej spet vključi v izobraževalni proces.

29Ni se mogoče strinjati, da je s prešolanjem deklet sodišče ustvarilo pogoje za dokončanje procesa odtujitve deklet od matere. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo uredilo stike deklet z materjo, pri čemer ni nobenega razloga, da se ne bi v prihodnosti, ko se bodo izboljšali oziroma znova vzpostavili odnosi deklet z materjo – k čemur ne pripomore materino zanikanje nasilja in torej postavljanje lastnih hčera na laž – obseg stikov spremenil in razširil. Drži, kar navaja pritožba, da je v sodni praksi utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velja za nekatere primere, ko odtujeni starš ni izvajal fizičnega nasilja nad otroki.

30Glede navedb o obremenjenosti matere s stiki (da se mora voziti ona k očetu v F. in otroka tja tudi vrniti) pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da gre za začasno ureditev, ki se bo glede na razvoj dogodkov lahko tudi spreminjala. Poleg tega je pritožnica pri teh navedbah nekonsistentna, saj po eni strani (prvi odstavek na 13. strani pritožbe) navaja, da je vožnja iz F. v E. težka in naporna, po drugi strani pa (peti odstavek na 13. strani pritožbe) navaja, da »utemeljitev, da bi bila vožnja z dekleti naporna iz F. v E. in nazaj, nima stvarne utemeljitve ...,« saj gre za razdaljo cca. 77 km oziroma 53 minut v eno stran. Pritožbene navedbe, da naj bi dekleti v šolo Y ne hodili zaradi »enostranskih in samovoljnih dejanj in ravnanj nasprotnega udeleženca,« so pavšalne in dokazno nepodprte.

31Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje (razen v delu glede izostanka opozorila o opravičbi začasne odredbe) materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Ker (razen v spremenjenem delu) ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo v pretežnem delu zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

32Ker bo šele s končno odločitvijo jasno, kakšen je uspeh strank v postopku, je sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.
⁴ Predvsem v tem, da se o nadomestitvah soglasja glede starševske skrbi sodišče ne more odločati po uradni dolžnosti, temveč zgolj na predlog.
⁵ Barbara Novak, komentar 151. člena DZ v: Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 473.
⁶ Matej Čujovič, komentar 160. člena DZ v: Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 501.
⁷ Matej Čujovič, komentar 162. člena DZ, op. cit., stran 531.
⁸ Tako sklep VSL IV Cp 799/2021 z dne 21. 5. 2021.
⁹ Uradni list RS, št. 3/2007 – UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.
¹⁰ Predhodna seznanitev stranke z izdano začasno odredbo in njeno vsebino je nujna, saj šele na njeni podlagi izve/sklepa o vsebini predloga/tožbe, ki jo mora vložiti. Glej sklepa VSL IV Cp 302/2022 z dne 2. 3. 2022 in IV Cp 1036/2022 z dne 22. 6. 2022.
¹¹ Vendar ni z ničemer izkazano, da bi bil kadarkoli fizično nasilen ali nestrpen do hčerk.
¹² Glede na te razloge ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo režima stikovanja.