160. člen DZ

Zaključkom sodišča prve stopnje nasprotna udeleženka ne nasprotuje, meni pa, da nastaja položaj, ko se s hčerko še bolj oddaljujeta, zato predlaga izvedbo ukrepov, ki so vsaj glede predloga pritegnitve obeh akterjev porušenega odnosa v strokovno pomoč, smiselni. To ne vpliva na pravilnost z začasno odredbo izrečenega ukrepa, narekuje pa sodišču spremljanje njegovega izvajanja, tudi s pomočjo CSD. Če se med njegovim izvajanjem izkaže, da slabo vpliva na otrokove koristi in je zato otrok ogrožen, ga lahko po uradni dolžnosti ali na predlog spremeni (160. člen DZ).

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka. Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete. Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazal

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist). Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otro

Pritožba zmotno meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za spremembo že izdane začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Sodišče mora odločitve spremljati in nadaljnje odločitve glede načina in obsega stikov prilagajati v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam na podlagi poročil CSD oziroma glede na ugotovitve iz nadaljnje izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki so mu narekovale, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, ne glede na trditveno podlago in predloge strank, saj nanje ni vezano (7. člen ZNP-1).

Sodišče je v obravnavani zadevi presojalo, v čem je otrok ogrožen in kateri je najmilejši ukrep za preprečitev oz. odpravo te ogroženosti. Za odvzem starševske skrbi v primerjanih zadevah ni zadostovala pasivnost staršev, ampak je bila odločilna potreba po zagotovitvi stalne skrbi otroku, ki je nobeden od staršev ni zmogel.

Dokler mati ne bo imela pristnega, iskrenega uvida v svojo osebnostno motnjo in resnične (notranje) motivacije za spremembe, nobena strokovna pomoč zelo verjetno ne bo uspešna; dokler mati svojih z osebnostno motnjo pogojenih vzorcev vedenja in ravnanja ne bo spremenila, ji ni mogoče zaupati skrbi za mladoletnega otroka. V skladu z načelom varovanja otrokove koristi sodišče sme in mora upoštevati otrokove želje, če in kolikor niso v nasprotju z otrokovo objektivno ugotovljeno koristjo.

Pritožbena izvajanja glede namestitve sina k očetu nimajo v izvedenih dokazih nobene podlage, ker iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da se oče za otroke do sedaj ni brigal, zanje ni skrbel in tudi glede na svoje osebne lastnosti ne zmore starševske skrbi.

V 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je na podlagi ugotovitve, da so dosedanji stiki pod nadzorom vsaka dva tedna potekali v dobrem vzdušju, saj je bila deklica na njih razpoložena, vesela in radoživa ter izražala željo po več stikih pravilno, zaključilo, da jih je utemeljeno razširiti, in sicer na dve uri tedensko. Pritožbeno sodišče v tej zvezi dodaja, da ima odločitev sodišča prve stopnje o razširitvi stikov podlago v 156. člen DZ (načelo najmilejšega ukrepa), kar pomeni, da sodišče izreče ukrep, ki najmanj posega v starševsko skrb, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. V obravnavani zadevi pa je glede na okoliščine primera mogoče zaključiti, da omejitev stikov na stike pod nadzorom vsaka dva tedna ni več potrebna in je utemeljeno določiti pogostejše stike pod nadzorom. Pritožbeno zavzemanje za nadaljnje izvajanje stikov pod nadzorom kot do sedaj, t.j. na vsaka dva tedna, je neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi za podaljšanje (ali spremembo) začasne odredbe (enako kot za njeno izdajo), potrebno za verjetno izkazati pogoj ogroženosti mladoletnega otroka. V obravnavanem primeru je takšna ogroženost mladoletne A. podana, saj sum

Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče ukrep sprejelo le zaradi dogodka s 16. 8. 2024, ko nasprotna udeleženka zaradi opitosti ni zmogla ustreznega nadzora nad sinom in je prišlo do opeklin, saj je ta dogodek predstavljal le tipičen dogodek, ko oseba pod vplivom psihoaktivnih snovi ne zmore oceniti svojih sposobnosti in otroku postaviti meja, ter dokaz, da je otrok, ki takrat še ni dopolnil treh let, pri nasprotnih udeležencih lahko resno ogrožen. Ob nespornih ugotovitvah, da je tudi nasprotni udeleženec jemal prepovedane substance in pretirano užival alkohol, ni pomembno, če deček, za katerega samostojno nikoli ni skrbel, poškodb ni dobil v njegovi oskrbi.

Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.

Odločitev o delni ustavitvi postopka zavarovanja, razveljavitvi I. točke začasne odredbe in posledičnem zavrženju predlagateljičinega ugovora je pravilna, njen pravni temelj je v določbi 166. člena DZ. Ta za primer, da je bila začasna odredba izdana pred uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o vzgoji, varstvu in preživljanju otroka, o stikih, o izvajanju starševske skrbi ali o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja, zahteva, da mora biti ta postopek uveden v sedmih dneh od izdaje začasne odredbe. Če se to ne zgodi, sodišče ustavi postopek in če je treba, razveljavi opravljena dejanja. Predlagateljica ni izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale tako korenit poseg v pravico C. B. do stikov z očetom in pravico nasprotnega udeleženca do stikov z otrokom, kot je začasna prekinitev stikov. Sodišče prve stopnje je ogroženost otroka prepoznalo in jo z izrekom začasnega ukrepa nadzora nad starševsko skrbjo ustrezno naslovilo. Ta ukrep po presoji pritožbenega sodišča trenutno C. B. nudi zadostno varstvo. CSD bo v okviru izvajanja izrečenega ukrepa za varstvo koristi otroka še naprej spremljal družino in po potrebi podal dodatne predloge za njegovo zaščito.

Predloženo procesno gradivo ne daje nikakršnih indicev, da bi bil lahko otrok na stiku pod nadzorom kakorkoli ogrožen. Ogroža pa ga odsotnost stikov z očetom. Mnenje CSD se sicer zavzema za stike, vendar šele od poteka prepovedi približevanja dalje. Za to enomesečno prekinitev ne ponudi prepričljivega argumenta. Zato je sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera in opravljenem tehtanju pravilno odločilo, da se stiki ponovno vzpostavijo, in sicer pod nadzorom strokovne osebe.

Z izdano začasno odredbo o začasni omejitvi pravice do stikov tako, da stiki med nasprotnim udeležencem in otroki potekajo samo pod nadzorom strokovnih oseb CSD, je hkrati zaobsežena tudi prepoved, da nasprotni udeleženec otroke prevzame v vrtcu, šoli ali od katerekoli druge osebe, pri kateri se otroci nahajajo v varstvu. Gre za enovito, vsebinsko povezano odločitev, kar pomeni, da nasprotni udeleženec izven stikov pod nadzorom, drugih stikov z otroki nima, zato je II. točka izreka sklepa nepotrebna. Kot je pravilno navedla predlagateljica v pritožbi, bo sodišče nadaljnje odločitve glede dinamike, načina in obsega stikov prilagajalo v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam (na podlagi poročil CSD glede izvajanja stikov pod nadzorom, oziroma glede na ugotovitve iz nadalje izvedenega dokaznega postopka) z novimi sklepi o začasni odredbi oziroma s končno odločbo.

Pri materi bi tako otrok, ki sicer sploh ne želi živeti pri materi, bil ogrožen in zato je prvostopno sodišče povsem pravilno v obravnavanem primeru podaljšalo že izrečen ukrep odvzema otroka staršem z namestitvijo v rejništvo, kar je v korist otroka.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju celotnega spektra okoliščin določilo stike v obsegu, ki bodo odtujevanje preprečili, obenem pa se bodo otroci (sčasoma) lahko sprostili in do očeta zavzeli pozitiven odnos. Sodišče prve stopnje je določilo (celo) širše stike, kot jih je predlagal CSD. Pritožbeno zavzemanje za še večji obseg stikov pa ni utemeljeno. Otroci potrebujejo mir in stabilnost, da bodo razrešili strahove in stiske, izhajajoče iz preteklih obremenjujočih ter nasilnih dogodkov v družini. Starša pa ustrezno strokovno pomoč. Poleg tega otroci daljše stike z očetom zavračajo in do njega gojijo zamere. Takšne okoliščine pa tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujejo postopno širitev stikov. Otroci morajo najprej pridobiti zaupanje. Ta pot pa bo lažja ob pomoči strokovno usposobljene osebe, ki bo v času stikov tako otrokom kot tudi nasprotnemu udeležencu nudila podporo.

Ukrepi za varstvo koristi otroka, med katere sodijo tako začasne odredbe kot ukrepi trajnejšega značaja, trajajo največ toliko časa, kot to določa DZ za posamezne ukrepe, razen če sodišče podaljša ukrep (tretji odstavek 160. člena DZ). Ob uradnem preizkusu, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da lahko ukrep omejitve starševske skrbi traja največ 1 leto. Le v primeru, če sodišče odloči o ukrepu omejitve starševske skrbi skupaj z ukrepom odvzema otroka staršem ali ukrepom namestitve otroka v zavod, traja ukrep omejitve starševske skrbi največ 3 leta (peti odstavek 171. člena DZ).

Sodišče mora v postopku za varstvo koristi otroka tudi po uradni dolžnosti izdati začasno odredbo, če ugotovi, da je otrok ogrožen ter bi se z njeno izdajo njegova ogroženost odpravila ali vsaj omilila.

Ko je bila skladno z dogovorom udeležencev glede stikov nasprotnega udeleženca z otroki izdana začasna odredba, so vsi živeli v istem stanovanju in so otroci tudi takrat, ko so čas preživljali z nasprotnim udeležencem, spali doma. Po preselitvi pa ima nasprotni udeleženec za izvajanje stikov na voljo le eno sobo z eno posteljo. To, in ne kakšno ravnanje predlagateljice, je razlog, da vsi trije otroci odklanjajo nočitve pri nasprotnem udeležencu. Splošno znano dejstvo je, da ena 160 cm široka postelja ni primerna za spanje očeta, dveh trinajstletnih sinov in devetletne hčerke. Siljenje otrok, naj v opisanih razmerah spijo z očetom, bi otroke lahko ogrozilo. Kvalitetno spanje je pomemben dejavnik pri razvoju in bi siljenje otrok, da spijo pri očetu namesto v urejenih razmerah doma, bilo nedopustno. Taka prisila bi lahko škodljivo vplivala na njihov zdrav razvoj. Vpogled v izjavo A. A., ki jo je podala strokovni delavki CSD, staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se ta izjava ne upošteva. ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da v primeru, ko staršem vpogled v zapis razgovora z otrokom ni dovoljen, sodišče v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz razgovora z

Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ lahko sodišče med drugim po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj ali izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje. Če ukrep ni učinkovit, otrok pa je še ogrožen, mora sodišče izreči strožji ukrep. Odloči lahko tudi o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče.

Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo temeljne postopkovne pravice, saj je v pretežnem delu sledilo navedbam predlagateljice o neprimerni vzgoji nasprotnega udeleženca, brez da bi udeleženca postopka zaslišalo ali se vsaj izreklo v zvezi z njegovim dokaznim predlogom za zaslišanje, pri tem pa tudi ni navedlo, zakaj ni sledilo mnenju CSD, ki ga je sicer v obrazložitvi sklepa korektno povzelo.