102. člen ZNP-1

V skladu s stališči prevladujoče sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo njegovo nujno (eksistenčno) preživljanje, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ. Po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, da je predlagatelj v priporu in ne more več preživljati mld. A. A. v naravi, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo iz leta 2020, in da svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje niti v denarju, predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, ki utemeljuje spremembo odločitve o preživnini, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.

V skladu z ustaljenim stališčem v sodni praksi je v primerih, kot je obravnavani, ko je mld. otrok šoloobvezen in bi moral pričeti z obiskovanjem prvega razreda osnovne šole (45. člen ZOsn) ter se starša ne moreta sporazumeti o tem, katero osnovno šolo naj bi otrok obiskoval, odločitve pa ni mogoče odložiti (kot v predmetni zadevi, ko se prvi dan osnovne šole, 2. september 2024, naglo bliža in bo nastopil manj kot v roku 2 mesecev), potrebno, da sodišče za vmesno obdobje do končne odločitve o vpisu otroka, o tem odloči z začasno odredbo, ki jo mora nemudoma izdati. Sodišče druge stopnje še dodaja, da kogentnih določb 136. in 151. člena DZ, ki terjata, da o vprašanjih otrokovega izobraževanja starša odločata sporazumno, če pa sporazum ni mogoč, o tem odloči sodišče, ni mogoče zaobiti na način, kot je storila predlagateljica v predmetni zadevi, ko je brez soglasja nasprotnega udeleženca in brez odločitve sodišča pri Osnovni šoli 1 podala vlogo za vpis mld. A. A. v prvi razred Osnovne šole 1, ki ji je osnovna šola ugodila in izdala potrdilo o vpisu.

V tokratnem postopku se predlagatelj zavzema za izrek novega ukrepa trajnešega značaja, saj se pred tem izdani sklep z dne 18. 7. 2022 zaradi ravnanj nasprotne udeleženke ni začel realizirati. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ustrezno upoštevalo, da gre za otroka, ki je že dopolnil 16 let starosti, ki vsakršne stike z očetom zavrača in dejstvo, da je odpor do njihovega izvajanja globoko zakoreninjen. Sodišče je pravilno upoštevalo največjo otrokovo korist, ki se kaže ne le do njegovega dopolnjenega 18 leta starosti, ampak tudi koristi, ki se bodo pokazale v odrasli dobi (kratkoročna korist, dolgoročna korist). V psihološki stroki ter sodni praksi pa je že dolgo uveljavljeno stališče, da so otroku v največjo korist uravnoteženi stiki z obema staršema, saj se s tem zagotovi otrokov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Sodišče pri izbiri ukrepa in varstvu koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Pogoj za izrek ukrepa je varovanje koristi otroka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvajanje strokovne pomoči natančneje določilo, saj do sedaj

Stiki otroka z očetom

Določeni stiki niso bili dovolj določni in so bile podrobnosti preveč prepuščene udeležencema, onemogočena pa je bila tudi izvršljivost sklepa. S spremembo izpodbijanega sklepa je ta pomanjkljivost odpravljena. Sodišče lahko postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih začne tudi po uradni dolžnosti. Denarna kazen mora biti dovolj visoka, da doseže namen, za katerega je bila izrečena, pri čemer iz novejših odločb v bazi sodne prakse, ki se nanašajo na denarno kazen v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki, izhaja, da sodišča izrekajo denarne kazni od 300 EUR dalje.

Predlog za spremembo preživnine je vložila mati. Med postopkom je hči postala polnoletna. Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo predlagateljica (mati). Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrglo, češ da je preživninska upravičenka postala polnoletna ter da je s tem mati izgubila procesno legitimacijo. S takšno odločitvijo je procesno nedopustno poseglo v njeno pravico do pritožbe ter ji v nasprotju z njenim položajem formalne udeleženke odreklo status upravičene oseb po 32. členu ZNP-1.

Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve. Začasne odredbe po DZ niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali. Izključenost iz izobraževalnega procesa predstavlja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic. V sodni praksi je utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velj

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo. Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom. Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bil

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče porazdeliti breme preživljanja v drugačnem razmerju. Prvo sodišče glede višine zahtevka ni bilo vezano na predlog predlagateljice.

Sodišče prve stopnje je (smiselno) odločilo o prenehanju ukrepa, čeprav ni ugotovilo (niti ugotavljalo) zakonskih razlogov za takšno odločitev. Odločitev sodišča za ukrepanje po uradni dolžnosti je praviloma posledica otrokove (verjetne) ogroženosti in mora biti obrazložena - ne le z vidika ogroženosti, ampak tudi z vidika razlogov, ki terjajo poseg v družinska razmerja po uradni dolžnosti.

Preživnina mora zajemati ne le stroške življenjskih potreb otroka, kot so bivanje, hrana, oblačila, obutev, izobraževanje, vzgoja in oddih, ampak tudi razvedrilo in druge posebne potrebe otrok, predvsem kadar premoženjsko stanje staršev to dopušča.

V postopku, ki je tekel o predlogu za zvišanje preživnine, sodišče ni imelo podlage, da bi določilo nižjo preživnino od dogovorjene s sodno poravnavo. Ob preizkusu odločitve po uradni dolžnosti se je vzbudil dvom, ali je odločitev o spremembi stikov v dekličino korist. Ni bilo ugotovljeno, kakšne so dekličine želje in kako bo ureditev stikov, ki so jo predlagali starši, vplivala na vez z očetom, ki je bila še nekaj mesecev prej ovrednotena kot pomembna za dekličin razvoj, niti niso bile raziskane druge okoliščine, pomembne za ugotovitev dekličine koristi. Prav ugotavljanju teh okoliščin služi mnenje centra za socialno delo, ki ga je sodišče dolžno pridobiti v postopku, ki teče o varstvu otrokove korist.

Prvo sodišče je zmotno presodilo, da neizvrševanje stikov ne predstavlja spremenjenih razmer. Okoliščina, da je nasprotni udeleženec prodal solastninski delež na nepremičnini ter s prejeto kupnino, najetim kreditom in prihranki kupil stanovanje, nima nobenega pomena za odločitev v zadevi, saj se njegove preživninske zmožnosti zaradi tega niso spremenile. Stanovanje uporablja za bivanje, ne pa za oddajanje oziroma pridobivanje dodatnega dohodka. Bistveno je, da nakup stanovanja ne more iti na škodo hčerkinega preživljanja oziroma da se očetove preživninske zmožnosti zaradi tega niso mogle poslabšati v hčerkino škodo.

Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno. Zadržanost enega od staršev pri izvajanju starševske skrbi ni razlog za začasno odločanje o vprašanjih starševske skrbi, saj kadar je eden od staršev zadržan pri izvajanju starševske skrbi, to izvaja drugi od staršev sam. Ocena vzgojnih kapacitet in sposobnosti staršev na podlagi posnetkov je zelo tvegana, vlaganje takšnih posnetkov v spis pa praviloma prav v ničemer ne prispeva k varovanju koristi otrok.

Za sestavo predloga v nepravdnem postopku ne veljajo tako stroge zahteve, kot so predpisane za vsebino tožbe v pravdnem postopku (180. člen ZPP). Predlagateljica je v predlogu z dne 24. 7. 2020, sklicujoč se tudi na zapisnik CSD z dne 13. 12. 2017, v bistvenem navedla vse, kar mora vsebovati predlog (prvi odstavek 23. člena ZNP-1). Zapisnik CSD ima aktualen pomen tudi z vidika 94. člena ZNP-1 v zvezi z 203. členom DZ, saj izkazuje, da sta se udeleženca pred začetkom sodnega postopka obrnila na pristojni center za socialno delo. Okoliščina, da je bil prej veljavni ZZZDR nadomeščen z DZ in da je bil sprejet tudi novi ZNP-1 kot postopkovni predpis, ni relevantna, saj bi zahteva, da se predlagateljica ponovno obrne na center za socialno delo, čeprav je nasprotni udeleženec že odklonil sporazumno ureditev zadeve, po nepotrebnem podaljševala postopek, kar ne bi bilo v skladu z načelom hitrosti postopka in dolžnostjo sodišča, da se zavaruje pravice in pravne interese otrok (6. člen ZNP-1). Ne glede na to se je predlagateljica znova obrnila na pristojni center za socialno delo, kar izkazuje pritožbi priložen zapisnik z dne 16. 10. 2020 (prim. 34. člen ZNP-1). Morebitna v pre

Ker je dolžnica zatrjevala le vložitev predloga za predhodno svetovanje pri centru za socialno delo, da bi bil začet sodni postopek za spremembo odločbe o stikih, pa dolžnica ni zatrjevala, niso bili izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe.

13. člen ZNP-1 določa posebno pristojnost v postopkih za ureditev razmerij med starši in otroki, ne pa za postopke za ureditev otrokovih stikov z drugimi osebami. Če bi bil namen zakonodajalca, da določba 13. člena ZNP-1 velja tudi za postopke za ureditev otrokovih stikov z drugimi osebami, bi to v tem členu posebej določil oziroma bi določil, da ta določba velja za postopke za varstvo koristi otroka. Tako pa iz naslova in vsebine 13. člena ZNP-1 izhaja, da posebna krajevna pristojnost velja le za postopke za ureditev razmerij med starši in otroki.