153. člen DZ

Če otroci stike zavračajo, je zaradi ugotavljanja njihove koristi treba ugotoviti, zakaj jih zavračajo in v povezavi s tem presoditi, če, kakšni in koliko stikov je posameznemu otroku v korist. Pri ugotavljanju zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka je treba ugotoviti realne pridobitne zmožnosti. Upoštevajo se zmožnosti za zaslužek v danem okolju in vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje.

Skrbnica si je prizadevala vzpostaviti stik z deklico, da bi njeno mnenje lahko predstavila sodišču. S tem, ko se je poskusila pogovoriti z deklico v prostorih šole (ob sodelovanju strokovnih delavcev šole in CSD), ni ravnala niti nezakonito niti neskrbno. Tudi v skrbničinem sodelovanju v multidisciplinarnem timu, ki ga je oblikoval CSD z namenom pridobitve potrebnih informacij in izdelave ocene ogroženosti, niso izkazane nepravilnosti.

Namen denarnega kaznovanja pri začasnih odredbah za varstvo koristi otrok je v zagotovitvi, da se začasna odredba dejansko izvaja ter da se otrok na tak način takoj zaščiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odločitev, ali se naj šoloobvezna otroka, ki obiskujeta prvi razred osnovne šole, udeležita višinskih priprav v tujini v trajanju dobrih treh tednov (v tem času je mati v X na službeni poti), gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj in posledično terja soglasje obeh staršev oziroma kadar tega ni, nadomestitev soglasja enega od njih terja izdajo sklepa sodišča (četrti odstavek 153. člena DZ). Začasna odredba (161. člen DZ) je izjemno pravno sredstvo, namenjeno varstvu otroka v primeru, ko je le-ta akutno ogrožen, zaradi česar ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost meritorne odločitve, sprejete po izvedbi vseh potrebnih dokazov, ampak je razmerja med starši in otroki nujno začasno urediti takoj. Predlagateljica je tista, ki gre na službeno pot, pri tem pa ni za spregledati, da gre že za šoloobvezna otroka, ki lahko brez težav tri tedne preživita brez matere, saj sta nenazadnje zaupana v skupno varstvo tako očetu in materi in odsotnost stika z mamo ne more predstavljati nujnega oziroma ogrožajočega stanja za otroka.

Dokler mati ne bo imela pristnega, iskrenega uvida v svojo osebnostno motnjo in resnične (notranje) motivacije za spremembe, nobena strokovna pomoč zelo verjetno ne bo uspešna; dokler mati svojih z osebnostno motnjo pogojenih vzorcev vedenja in ravnanja ne bo spremenila, ji ni mogoče zaupati skrbi za mladoletnega otroka. V skladu z načelom varovanja otrokove koristi sodišče sme in mora upoštevati otrokove želje, če in kolikor niso v nasprotju z otrokovo objektivno ugotovljeno koristjo.

Sodišče mora v vseh postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka in tudi po uradni dolžnosti izvesti vse potrebne ukrepe, ki jih zahteva varstvo njegovih pravic in koristi. Sodišče prve stopnje je ob sicer korektnem in promptnem postopanju premalo pozornosti posvetilo domnevnim grožnjam s smrtjo, ki naj bi jih dolžnica izrekla deklicam.

V sodni praksi je sicer sprejeto stališče, da lahko pritožbeno sodišče v družinskih zadevah vsebinsko obravnava tudi prepozno pritožbo, vendar le, če je to v korist otroka. Zvočno snemanje izpovedb je možnost, ki jo sodišče lahko uporabi (primerjaj 125.a člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ni pa dolžnost sodišča, da izpovedbe vselej zvočno posname, niti nima stranka pravice, zahtevati zvočno snemanje. Presoja utemeljenosti izreka ukrepa omejitve starševske skrbi.

Z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločitve. Njihova izdaja je omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja. Ni dvoma, da je treba k izdaji začasnih odredb pristopati restriktivno, ker imajo v družinsko pravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani situaciji ravnalo pravilno, ko je kljub navedenim dvomom, ki jih obširno izpostavlja pritožba, sprejelo začasni ukrep, s katerim je učinkovito zaščitilo otroke pred morebitno zlorabo.

Ob izkazanih lastnostih nasprotnega udeleženca (osebnostna motnja narcisističnega in deloma disocialnega tipa) ni moč pričakovati, da bi ta zmogel ustrezno v celoti izvajati starševsko skrb. Vendar bi prekinitev stikov z njim hkrati verjetno rodila hud odpor do nasprotne udeleženke in institucij, ki mu v dani situaciji sicer lahko pomagajo, kar bi pomenilo, da bi mld. A. ostal brez varne povezave z obema od staršev in strokovne pomoči, kar pa nedvomno ni v njegovo korist. Mld. A. je bil zaradi družinske situacije izpostavljen že kar nekaj spremembam (razpad družine, nastanitev v zavod, različni načini stikov idr.). Višje sodišče se strinja, da je to, da stiki v obsegu, kot so določeni sedaj, že potekajo, pomembno za odločitev; če kaj, mld. A. zaradi siceršnjih neugodnih družinskih razmer potrebuje predvidljivost in stabilnost. Pri tehtanju med manjšimi spremembami sedanjega obsega stikov in ohranitvijo le-tega je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost slednjemu.

ZPND v prvem odstavku 1. člena določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini (multiinstitucionalni in hkrati multidisciplinarni pristop). Cilj in težnja ZPND namreč je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških, zakonodaja s področja socialnega varstva, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravice osebnosti), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Ukrepi sodišča določeni v 19. členu ZPND tako v primeru, ko je žrtev nasilja otrok, zgolj dopolnjujejo ukrepe, ki so določeni v DZ. Namen ukrepov sodišča po ZPND ni v kaznovanju povzročitelja nasilja za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Iz

Zakonodajalec je dal sodišču splošno pooblastilo, da izreče katerokoli začasno odredbo, s katero lahko doseže začasno varstvo koristi otroka. Naloga v obravnavani začasni odredbi (predaja otroka očetu in vrnitev k mami se opravita na centru za socialno delo, oče pa mora pred stikom na centru v prisotnosti strokovne delavke opraviti alkotest) je skladna z zakonskimi nalogami in družbeno vlogo centra za socialno delo. Sodišče ni tisto, ki odloča o pristojnosti centra za socialno delo, v obravnavani začasni odredbi je določilo le kraj, na katerem pride do predaje otroka in način predaje.

CSD sodeluje v teh postopkih kot specifični pomočnik sodišča, ki zanj opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa in v skladu s pravili svoje stroke poda mnenje o koristi otroka. Njegova naloga v postopku je torej v bistvenem primerljiva z izvedenčevo. Za morebitno dopolnitev mnenja je bilo treba, da je bila strokovna delavka CSD seznanjena z navedbami staršev in njunimi izpovedbami, podanimi na pritožbeni obravnavi. Z njeno navzočnostjo zato ni bila kršena tajnost postopka. V procesnem gradivu ni izjave nasprotnega udeleženca, ki bi jo bilo mogoče ovrednotiti kot pripoznavo utemeljenosti predloga za ukinitev stikov ali kot priznanje odločilnih dejstev (ki bi utemeljevala izrek ukrepa).

170. člen DZ določa, da je treba pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku, po izdelavi le-tega pa o izvajanju načrta pomoči enkrat letno poročati sodišču. To je naloga CSD. V nadaljevanju 170. člena DZ je določeno, kaj mora načrt pomoči vsebovati. Iz spisa je razvidno, da je bil sprejet načrt pomoči, v katerem je obširno analizirano trenutno stanje, med konkretnimi ukrepi pomoči otroku in družini pa je predvideno: spremljanje stikov matere z otrokom; vključitev matere v socialnovarstveno storitev osebne pomoči in vodenja na CSD, dolgoročno še v skupino za starše; materi priporočajo tudi vključitev v psihoterapijo glede na prepoznane primanjkljaje iz otroštva. Za očeta je kot prioritetni ukrep določeno zdravljenje alkoholizma (ki ga je po navedbah v izpodbijanem sklepu oče uspešno zaključil), vzdrževanje abstinence in pridobitev zaposlitve (po ugotovitvah izpodbijanega sklepa je oče sedaj zaposlen). Poleg tega je tudi za očeta predvidena vključitev v (nekonkretizirano) »terapevtsko obravnavo.« Program pomoči družini mora biti jasen in konkretiziran, če naj bo učinkovit in če naj doseže v 170. členu DZ predvideni namen: da

Pritrditi je sicer pritožbeni navedbi, da je Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 7. 11. 2022 nasprotnemu udeležencu za obdobje 12 mesecev (med drugim) izreklo ukrepe po določbah ZPND tako glede predlagateljice kot glede njune skupne mld. hčerke A. A. Vendar prvostopno sodišče niti omenjenega ukrepa samega niti razlogov zanj ni spregledalo, pri čemer se je do razmerja med izrečenim ukrepom in urejanjem stikov med mld. A. A. in očetom tudi izrecno opredelilo. Zato ni moč slediti stališču pritožnice o „povoženju“ sodne prepovedi očetu. V postopku VI N 704/2022 je sodišče v skladu z v ZPND določenimi pogoji in v za to predvidenem postopku ugotavljalo, ali obstajajo pogoji za zaščito žrtev nasilja, medtem ko je v sedaj obravnavanem postopku zaradi spremembe stikov, sproženem po predlagateljici, v okviru katerega je v tej fazi odločalo o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti in o predlagani začasni odredbi predlagateljice, presojalo ne/obstoj pogojev glede na namen začasne odredbe kot ukrepa začasnega varstva otroka, to je po določbah ZNP-1 in Družinskega zakonika (DZ), v obeh postopkih glede na dejansko stanje v času vsakokratnega odločanja, kot je to tudi pravilno obr

Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve. Začasne odredbe po DZ niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali. Izključenost iz izobraževalnega procesa predstavlja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic. V sodni praksi je utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velj

Določbo 153. člena DZ je treba razumeti tako, da je center za socialno delo dolžan izvajati potrebna dejanja za varstvo največje otrokove koristi tudi izven svojega delovnega časa.

Vprašanja namestitve oziroma varstva in vzgoje, preživljanja ter stikov se morajo reševati skupaj, kar je v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev. Stik pod nadzorom strokovnih delavcev CSD bo nevtraliziral nevarnost, ki sta ji izpostavljena ranljiva otroka, če sta s predlagateljem sama. V situaciji, ko je bilo ugotovljeno, da očetovo ravnanje otroka ogroža, pa želja oz. mnenje obeh otrok glede stikov z njim ne moreta biti odločilna in (še) neopravljena presoja sposobnosti razumeti pomen postopka in posledice odločitve ter nepridobljeno mnenje otrok, ne predstavlja kršitve določb postopka.

Sodišče prve stopnje je (smiselno) odločilo o prenehanju ukrepa, čeprav ni ugotovilo (niti ugotavljalo) zakonskih razlogov za takšno odločitev. Odločitev sodišča za ukrepanje po uradni dolžnosti je praviloma posledica otrokove (verjetne) ogroženosti in mora biti obrazložena - ne le z vidika ogroženosti, ampak tudi z vidika razlogov, ki terjajo poseg v družinska razmerja po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je s pretežno verjetnostjo ugotovilo, da je nasprotni udeleženec večkrat izvajal nasilje nad mladoletnimi otroki in tudi, da je izrekel inkriminirane grožnje na račun predlagateljev. Pristnost neke izjave (v smislu njene resničnosti, skladnosti z objektivno resnico) ni mogoče ugotavljati zgolj z branjem oziroma ogledovanjem listine, ki vsebuje izjavo, temveč med drugim z zaslišanjem osebe, ki je izjavo dala, in morebitnih drugih oseb, ki vedo kaj povedati o okoliščinah podane izjave.