7. člen DZ

Če oče sodno določen režim stikov krši, to ni razlog, da se jih zmanjša ali ukine, pač pa je treba očeta s pravnimi sredstvi prisiliti, da bo spoštoval odločitev, ki je, kakršna je, sprejeta v korist otroka. Tožničina prognoza, da bo posredna izvršba neuspešna, neposredna pa v škodo otroka, je špekulativna in kot argument nevzdržna, saj pomeni zanikanje poti pravnega varstva. Ni pravi način izvrševanja preživninske obveznosti, če se otroku pusti v torbi nekaj gotovine. Preživnina se mora plačevati otrokovi zakoniti zastopnici, ker ona krije njegove vsakodnevne življenjske stroške. Mati je imela pri otroku od rojstva dalje aktivnejšo vlogo od očeta, po razpadu njune življenjske skupnosti pa je oče postal bolj aktiven v svoji starševski vlogi in bolj pozorno sledi razvojnim potrebam otroka. Kljub temu je še vedno mati tista, ki nosi primarno skrb za sina in zlasti opirajoč se na mnenje izvedenke je za otroka glede na njegovo starost bolje, če ostane v poznanem domačem okolju matere. Odločitev o vzgoji in varstvu je torej pravilna in v skladu z načelom največje koristi otroka in načelom kontinuitete vzgoje in varstva.

Predlog se zavrne.

Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev. Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da m

Sodna poravnava ima pomen in moč pravnomočno razsojene stvari (res transacta); četudi je v družinskih postopkih sklenjeno sodno poravnavo bistveno lažje spremeniti kot pa na primer v pravdnem postopku, je poseg v pravnomočno urejeno razmerje dopusten le, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, spremembe pa morajo biti bistvene in pravno relevantne. Predlagateljica pravilno izpostavlja, da je pomembna razlika, ali preživlja z otrokoma cel dan oziroma vikend, torej od jutra do večera, ali pa zgolj popoldneve. Jasno je, da je otrok, ko pride iz šole, vsaj deloma utrujen, ima tudi različne obveznosti in izvenšolske dejavnosti, in četudi v prvih razredih osnovne šole teh obveznosti ni veliko, se stiki urejajo za naprej in treba jih je urediti čim bolj celovito in dolgoročno. V višjih razredih osnovne šole in v srednji šoli bo šolskih obveznosti vedno več, zelo verjetno tudi več drugih aktivnosti, tako da bo prosti čas med vikendi še toliko pomembnejši. Tu ne gre zgolj za interese oziroma koristi staršev, saj je tudi za otroka zelo pomembno (otrokova korist), da ima možnost z vsakim od staršev preživeti približno enak del kakovostnega prostega časa.

Začasne odredbe se izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako akutno ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari. Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki sodišču omogočajo razumno hitro dokazno oceno, ali je ogroženost tolikšna, da je z začasno odredbo treba nemudoma zavarovati korist otroka. Praviloma se izvede „nezamudne“ dokaze, zamudnih dokazov (kot na primer dokaz z izvedencem) pa v okviru samostojnega postopka izdaje začasne odredbe načeloma ni treba izvesti, temveč je to stvar postopka o glavni stvari.

V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

Izvrševanje starševske skrbi vključuje mnoge odločitve. Ne glede na to, ali starša živita skupaj ali ne, je življenjsko, da se o posameznih vprašanjih razhajata. Nezmožnost najti sporazumno rešitev bo v primerih, ko starša ne živita skupaj, prejkone privedla do tega, da bo obveljalo stališče tistega od staršev, pri katerem je otrok. Nemogoče in neprimerno bi bilo, da bi v vsaki taki situaciji odločilo sodišče. Upoštevaje primarnost staršev v skrbi za korist otroka naj sodišče preseže spor med starši le, kadar se nanaša na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka. Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete. Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazal

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ne le ali nasprotna udeleženka onemogoča stike otroka s predlagateljem, ampak je tudi ocenjevalo, ali bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal, prav tako je pri tem ocenjevalo še, ali je na tak način mogoče varovati otrokovo korist. Nikakor pa nima starš kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mino dogovora z drugim staršem, pravice odločati kdaj in na kakšen način se bodo stiki izvajali in pri tem drugega starša zgolj obveščati, da se stik zaradi bolezni ne bo izvedel, za več informacij pa se naj slednji obrne na otrokovega zdravnika.

Stiki se v času odločanja na prvi stopnji približno že dve leti dejansko niso izvajali v obsegu, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo, zato ni smiselno ohranjati takšne ureditve v veljavi. Sodišče prve stopnje je stike pravilno uravnovesilo glede na dejansko zmožnost predlagatelja z namenom, da se otroke zaščiti pred nestabilnostjo stikov in razočaranjem, če oče na stik ne pride. Ni zakonske podlage, da bi lahko sodišče starša, ki stikov z otrokom noče izvajati, v njihovo izvajanje prisililo.

Otroku obiskovanje dveh vrtcev, glede na režim stikov in navedene okoliščine konkretnega primera, zagotavlja stabilnost in kontinuiteto njegovega razvoja, zato tedenska menjava vrtca ne bo negativno vplivala na otrokov razvoj, s tem, da mu bo hkrati zagotavljala vključenost v socialno okolje, kjer v tistem tednu biva. Drugačna odločitev, ker v navedeni fazi postopka še ni bilo izdelano izvedensko mnenje in ob upoštevanju mnenja CSD, ki je bil imenovan za kolizijskega skrbnika otroku, bi nedopustno posegla in prizadela pravice staršev ter bi prizadela interese in koristi otroka.

Starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče. Vsak postopek pred sodiščem nedvomno najmanj posredno obremenjuje tudi otroka, že zato, ker postopek obremenjuje starša, ta pa običajno svoje nepredelane vsebine hote ali nehote prenašata na otroka. Višje sodišče v zvezi s tem poudarja, da, četudi je do neke mere razumljivo, da starši tega uvida zaradi različnih okoliščin in čustvene vpletenosti niso zmožni, pa imajo v skladu s prej citiranim členom dolžnost paziti na otrokove koristi pooblaščenci, ki stranke zastopajo v postopkih družinskih sporov. Vložitev predloga zgolj dva meseca po zaključku prejšnjega istovrstnega postopka, ki očitno ni utemeljen, zaradi prej izpostavljene dolžne skrbi za otrokovo korist poraja vprašanje etičnosti, k slednji pa pooblaščence zavezuje Kodeks odvetniške poklicne etike.

Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka. Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.

Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.

Sodišče prve stopnje si pri odločitvi za prešolanje ni zatiskalo oči pred možnostjo premostitvene stiske, vendar je pravilno poudarilo potrebo po dolgoročni stabilnosti otrokovega bivanja, šolanja in druženja. Pogoja za preložitev naroka (prvi odstavek 115. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Nasprotni udeleženec je preložitev naroka predlagal šele na naroku samem, pri čemer ni navedel, zakaj tega ni storil prej. Še bolj pomembno je, da niti na naroku niti v pritožbi ni izkazal opravičljivega razloga za preložitev.

Posvojitev je posebna oblika varstva otrok, s katero nastane med posvojiteljico ali posvojiteljem in otrokom enako razmerje, kakor je med starši in njihovimi otroci. V skladu z 218. členom DZ, ki določa pogoje za posvojitev otroka, ni potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje. Otrok lahko stike z biološkim staršem ohrani tudi po posvojitvi, kot z osebo, s katero je družinsko povezan (prvi odstavek 142. člena DZ).

Sodišče odvzame staršem pravico do stikov z otrokom, če je otrok zaradi njih ogrožen in je mogoče le z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati otrokove koristi (prvi odstavek 173. člena DZ). Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanj staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ). Gre za pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni tako, da najprej ugotovi, kaj terja otrokova korist, nato pa preveri, ali je ta otrokova korist v praksi zagotovljena; če ni, je ogrožen.