100. člen ZNP-1

Začasne odredbe za varstvo koristi otrok se pod pogoji, ki jih določa družinski zakonik, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe. Postopek odločanja o izdaji začasne odredbe tudi ne pomeni odločanja o glavni stvari, zato revizija ni dovoljena niti po 37. členu ZNP-1.

Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.

Iz prav nobenega dela obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, da bi sodišče odobravalo kakršnokoli psihično ali fizično nasilje, kakor to skuša prikazati pritožba. Ravno nasprotno: sodišče prve stopnje je v dosedanjem postopku ugotovilo rizična oziroma ogrožujoča ravnanja na strani nasprotne udeleženke, saj jih je natančno povzelo v 22. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, vendar jih je skladno z ustavnim načelom sorazmernosti (2. člen URS) pri ukrepih, ki so potrebni za zaščito koristi otrok, na podlagi ugotovljenih dejstev materialnopravno pravilno presojalo s tehtanjem razmer pri enem in drugem staršu.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je mld. A. pri očetu ogrožen, čeprav mu je bil s sodno poravnavo zaupan v varstvo in vzgojo. Začasni odvzem otroka očetu je tako nujen.

V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.

ZPP v prvem odstavku 384. členu določa, da stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek (o glavni stvari) pravnomočno končan. Postopek odločanja o izdaji začasne odredbe ne pomeni odločanja o glavni stvari. Gre za postopek, ki teče vzporedno z (včasih tudi pred) "glavnim" postopkom in v katerem (do)končna odločitev sploh ne more biti sprejeta. Namen in cilj tovrstnih postopkov je stranki hitro in učinkovito zagotoviti nujno potrebno, a le začasno varstvo - torej varstvo, ki naj traja (največ) do končne odločitve o glavni stvari.

Začasne odredbe za varstvo koristi otrok se pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen ZNP-1). Neurejena situacija glede bivanja, varstva, vzgoje in izobraževanja deklic v tujini je za deklice gotovo škodljiva. Zato je treba zagotoviti pogoje, da bo mati zanje navedeno lahko uredila. V obravnavanem primeru gre za netipično družino, katere selitve so stalnica zaradi specifične zaposlitve staršev, ki tudi ni zagotavljala, da se družina seli skupaj. Trenutno živijo daleč narazen. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo vse okoliščine, ki so pripeljale do situacije, ko je potrebna odločitev sodišča, da bodo stiki kljub temu stekli v večjem obsegu.

Zaradi morebitnega neizvrševanja stikov med očetom in otrokom je podana ogroženost otroka, kot temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe po določbi prvega odstavka 161. člena DZ. Takšno presojo je sodišče sprejelo na podlagi strokovnega poročila CSD iz katerega izhaja, da so stiki med otrokom in očetom nujni zaradi povezanosti otroka z očetom tudi, če so časovno kratke narave.

Začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka, ki pa mora biti izkazana s stopnjo verjetnosti. Edini pogoj za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka je njegova ogroženost.

Nenadna izločitev otroka iz osnovnega družinskega okolja in bistvena okrnitev primarnega navezovalnega odnosa sta sami po sebi ogrožajoči za otroka.

Namen preživnine, določene z začasno odredbo, je zagotovitev takšnega nujnega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o otrokovi ogroženosti.

Otroka nista ogrožena zato, ker predlagateljica ne razpolaga z odločbo sodišča o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, pač pa zaradi neurejenega izvajanja stikov z nasprotnim udeležencem. Pojmovanje predlagateljice, da bi ji bilo šele z izdajo odločbe o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo omogočeno odločanje o vprašanjih dnevnega življenja otrok, je zmotno. O teh vprašanjih (npr. kaj bo otrok jedel, kam bo šel na obisk ali krajši izlet, kdo ga bo peljal v šolo,…) odloča starš, pri katerem se otrok nahaja. O vprašanjih, ki na otrokov razvoj vplivajo bistveno, pa se morata starša sporazumeti tudi v primeru, ko je otrok zaupan v varstvo enemu od njiju (sicer odloči sodišče). Pripravljenost nasprotnega udeleženca, da otrokoma kupuje stvari, ga ne more razbremeniti njegove denarne preživninske obveznosti. V denarju mora biti določena, da je lahko izvršljiva; drugačna izpolnitev preživninske obveznosti je mogoča le ob izrecnem dogovoru staršev.

S tem, ko mati dejansko nima nobenih stikov s sinom je otrok vsaj s stopnjo verjetnosti ogrožen, ker lahko popolna odsotnost stikov vodi v odtujenost od starša, s katerim sicer ne živi, kar pa lahko ima negativne posledice za njegov nadaljnji psihofizični razvoj.

V danem primeru je bilo potrebno začasno regulirati le stike med materjo in sinom zaradi ravnanja sedanjega partnerja nasprotne udeleženke

Splošno znana je pomembnost in koristnost ohranjanja in razvijanja odnosov s starši in drugimi sorodniki za otrokov zdrav osebnostni in čustveni razvoj; v stroki je enotno sprejeto, da je (neupravičena) prikrajšanost za te odnose za otroka ogrožajoča. Namen stikov pod nadzorom je vzpostaviti pogoje za izvajanja stikov v domačem okolju, njihovo dejansko trajanje pa bo v največji meri odvisno od ravnanja udeležencev. Glede na pomen pravice do stikov in v konkretnem primeru ugotovljeno grobost posega vanjo višina zagrožene denarne kazni, ki naj zagotovi njeno uresničenje, ni pretirana. To velja tudi upoštevajoč premoženjsko stanje nasprotnega udeleženca.

Želja po večjem obsegu stikov, ki se redno in brez težav izvajajo, ne utemeljuje izdaje začasne odredbe.

Vpogled v ta poročila staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se te izjave ne upoštevajo pri odločitvi. Sodišče mora pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka upoštevati otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (prvi odstavek 158. člena DZ). ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da sodišče v takem primeru dele izjave otroka povzame v obrazložitvi.

Odločitev sodišča, ki je kraj in čas stikov določilo brez soglasja CSD in izven prostorov, ki so namenjeni opazovanju ter spremljanju stikov, ni ustrezna. To je bilo udeležencema že pojasnjeno na uvodnem srečanju ob sprejemu protokola o izvajanju stikov. V njem sta se starša s strokovnimi delavci dogovorila, da bodo stiki potekali vsako sredo od 13.15 do 15.15 ure, na način, da ne bo poseženo v šolske in izvenšolske obveznosti otrok, pri čemer se bo prvi del stika izvajal v namenskih prostorih CSD, na željo mame in otrok in v dogovoru s strokovno delavko pa se bo nadaljeval v zunanjih prostorih. Tak dogovor CSD omogoča, da opravlja svojo vlogo nadzora nad stikom in oceni, ali so podani pogoji, da se srečanje nadaljuje izven uradnih prostorov ter približa željam nasprotne udeleženke po manjši formalizaciji.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu

Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen DZ). Postopek se vodi po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih. Cilj ukrepa je, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.