162. člen DZ

Pritožbene navedbe, da v Ljubljani tečejo vsebinsko in pravno samostojni postopki, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Odločilno je, da se predlagani začasni ukrepi nanašajo na ista družinskopravna razmerja, o katerih koprsko sodišče že odloča v okviru predhodno začetega postopka. Namen pravil o krajevni pristojnosti v postopkih glede otrok je zagotavljanje učinkovitega varstva koristi otroka. Temu namenu pa v okoliščinah konkretnega primera bolj ustreza, da o vseh vprašanjih glede varstva in vzgoje, stikov, preživljanja ter začasnih ukrepih odloča isto sodišče, ki je s spornimi razmerji že seznanjeno in je v zadevi že sprejelo več odločitev. Takšno odločanje zagotavlja pravno varnost, preprečuje možnost nasprotujočih si odločitev ter je skladno z načelom ekonomičnosti postopka.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je mld. A. pri očetu ogrožen, čeprav mu je bil s sodno poravnavo zaupan v varstvo in vzgojo. Začasni odvzem otroka očetu je tako nujen.

V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.

Nasprotna udeleženca v nasprotju z določbo drugega odstavka 44. člena ZOsn nista vpisala otroka, ko je dopolnil šest let, v prvi razred osnovne šole. Zavrnila sta kakršnokoli obliko osnovnošolskega izobraževanja, kot ga določa 5. člen ZOsn - v javni ali zasebni šoli, ki izvaja javno veljavni izobraževalni program in je vpisana v razvid izvajalcev javno veljavnih izobraževalnih programov pri ministrstvu, pristojnem za šolstvo, kakor tudi šolanje na domu. Zgolj znotraj tega okvira imata nasprotna udeleženca pravico do svobodne izbire.

Namestitev v krizni center je primerna le za krajše obdobje, dolgotrajna namestitev pa negativno vpliva na otroke, pojavijo se tveganja za pojav stisk in razvojnih primanjkljajev.

V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

Stališče nasprotnega udeleženca, da sodišče začasne odredbe ne bi smelo izdati, ker predlagateljica ni niti trdila še manj dokazala, da ne more pokriti eksistencialnih potreb otrok, je materialno pravno zmotno. Splošno znano je, da sprotno zadovoljevanje potreb otroka vpliva na njegov psihofizični razvoj, zato je v primeru, ko eden od staršev za preživljanje otroka ne prispeva nič ali le malo in glede na svojo oceno, kaj in kdaj bo plačal, otrok ogrožen (157. člen DZ). Otrokove potrebe je treba v obsegu, kolikor sta jih starša sposobna zagotoviti, zagotavljati kontinuirano. Konflikten odnos med staršema na to ne sme vplivati.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bistvena razlika med pogoji za izdajo začasne odredbe in izrekom ukrepa trajnejšega značaja ni le v dokaznem standardu pri oceni ogroženosti otroka, ki mora biti pri izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo verjetnosti, pri izdaji ukrepa trajnega značaja pa s stopnjo prepričanja, ampak tudi v stopnji ogroženosti otroka. Kajti nižji kot je dokazni standard (verjetnost), bolj tehtni morajo biti razlogi za poseg države v pravico do družinskega življenja (iz 54. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) z odvzemom otroka (huda ogroženost). Zato lahko do odvzema otrok staršem praviloma pride zgolj na podlagi odločitve o glavni stvari po 174. členu DZ (kjer zadošča "navadna" ogroženost ob dodatnem upoštevanju načela najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ), zgolj izjemoma (v primeru s standardom verjetnosti izkazane hude akutne ogroženosti otroka) je mogoče mld. otroka odvzeti staršem z začasno odredbo. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagatelj ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da sta mladoletna A. A. in B. B. v matični družini tako hudo ogrožena, da so hudo ogroženi cilji njune socia

Bivanjsko okolje otrok je nepredvidljivo in negotovo, saj se mati pogosto seli. Poleg tega obstaja med staršema spor in globoko nesodelovanje, kar otroke - kot v izpodbijanem sklepu ugotavlja že sodišče prve stopnje - obremenjuje in ogroža. Nedoločenost, neurejenost in nepredvidljiva porazdelitev časa, ki ga otroci preživijo pri vsakem od staršev, jih spravlja v stisko. Vse navedeno narekuje nujnost izdaje začasne odredbe. Pri določitvi začasne preživnine se upošteva vsebinski kriterij zagotavljanja temeljnih otrokovih potreb, kar praviloma pomeni nižji življenjski standard otroka od tistega, ko starša za njegovo preživljanje prispevata prostovoljno ali na podlagi končne odločbe sodišča.

Zaradi dogovora, iz katerega je izhajalo soglasje nasprotne udeleženke, je bila ob vložitvi predloga za namestitev otrok v zavod podana podlaga po 175. členu DZ. V postopku nato nasprotna udeleženka z namestitvijo ni soglašala, nasprotno, predlogu predlagatelja za namestitev otrok v zavod je nasprotovala. Ob nasprotovanju nasprotne udeleženke sodišče prve stopnje ni imelo (več) podlage za odločanje po 175. členu DZ, pač pa bi lahko, če bi tako predlagal predlagatelj, oziroma bi moralo po uradni dolžnosti izreči ustrezen ukrep, potem ko je ugotovilo, da izrek ukrepa terja varstvo koristi mld. otrok.

Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči drugače, kot si želi otrok.

Že materin predlog za izdajo začasne odredbe za določitev stikov pod nadzorom, s katerim mati predlaga, da se stiki z očetom določijo, kaže na to, da mati stikov ne onemogoča, temveč je stike začasno prekinila le zaradi navedb deklic o nasilju. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje ali kršitev pravice do izjave zaradi neizvedbe dokaza, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno ali je bilo napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bil ta dokaz izveden oziroma bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.

Omejitev starševske skrbi je najblažji ukrep trajnejšega značaja za zaščito koristi otrok v skladu s prvim odstavkom 171. člena DZ. Slednjega je mogoče izreči, če je otrok ogrožen in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera s tem ukrepom dovolj zavarovana.

Postopek po ZPND ni postopek, v katerem bi sodišče celovito presojalo ogroženost otroka in njegovo (kratkoročno in dolgoročno) korist ter tehtalo pravice in interese udeležencev. Ta postopek niti z vsebinskega niti s postopkovnega vidika ne nudi jamstev, ki morajo biti udeležencem družinskega razmerja zagotovljena v okviru varovanja in uresničevanja njihove pravice do družinskega življenja. Sklep, izdan v postopku po ZPND, zato ni odločba, s katero bi se lahko in smelo urediti, omejiti ali prepovedati stike med staršem in otrokom, zato tovrstne odločbe ne more nadomestiti, preprečiti ali vanjo poseči. Varstvo otroka po ZPND in DZ je delno prekrivajoče se, v bistvenem pa dopolnjujoče varstvo.

Otroku obiskovanje dveh vrtcev, glede na režim stikov in navedene okoliščine konkretnega primera, zagotavlja stabilnost in kontinuiteto njegovega razvoja, zato tedenska menjava vrtca ne bo negativno vplivala na otrokov razvoj, s tem, da mu bo hkrati zagotavljala vključenost v socialno okolje, kjer v tistem tednu biva. Drugačna odločitev, ker v navedeni fazi postopka še ni bilo izdelano izvedensko mnenje in ob upoštevanju mnenja CSD, ki je bil imenovan za kolizijskega skrbnika otroku, bi nedopustno posegla in prizadela pravice staršev ter bi prizadela interese in koristi otroka.

Za uspešen telesni in duševni razvoj otroka je koristno, da se njegove potrebe, ne le eksistenčne, pač pa tudi npr. šport, razvedrilo, počitnice ipd. zagotavljajo kontinuirano. Če se kljub temu, da imata starša zadostne preživninske zmožnosti, ne, je otrok ogrožen.

Nenadna izločitev otroka iz osnovnega družinskega okolja in bistvena okrnitev primarnega navezovalnega odnosa sta sami po sebi ogrožajoči za otroka.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se osebni stiki med nasprotno udeleženko in otrokom izvajajo po sprotnem dogovoru obeh staršev, tako da je na stiku prisoten tudi predlagatelj. Naslonilo se je na mnenje CSD, ki zgolj predlaga, da ima otrok z materjo stike in na zapisnik Multidisciplinarnega tima, iz katerega izhaja, da ima otrok z mamo trenutno stike ob prisotnosti očeta. Nasprotna udeleženka utemeljeno trdi, da tako določeni stiki niso izvršljivi. Na ta način obseg stikov ni določen, prisilno se jih tudi ne da izvršiti.

Zatrjevanju, da izpostavljenost verbalnemu nasilju predstavlja ogrožanje otrok in trajno vpliva na njihov psihosomatski razvoj, je načeloma moč pritrditi, za izdajo predlagane začasne odredbe pa je treba nasilje in ogroženost otrok konkretno izkazati. V konkretnem primeru to ni bilo izkazano.