151. člen DZ

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev, da se v izreku določeni stroški otroka krijejo le ob predhodnem soglasju obeh staršev.

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Opisani vedenjski vzorci nasprotne udeleženke in njena dosedanja ravnanja in nerealni predlogi, ogrožajo (oba) otroka do take mere, da je treba že med postopkom (oba) otroka začasno dodeliti v varstvo in vzgojo predlagatelju, kar je treba tudi pravno formalizirati. Prav te okoliščine so v bistvenem drugačne od zadev iz sodne prakse, ki takšne oblike začasnega sodnega varstva niso dopustile.

Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridob

Sodišče prve stopnje ni spregledalo izražene želje otroka oziroma mnenja CSD, temveč je ob celoviti presoji pravno relevantnih dejstev sprejelo drugačen zaključek. Razlogi, ki jih navaja A. v svoji izjavi, namreč niso povezani s formalno določitvijo naslova, temveč ureditvijo časa (stikov), ki ga preživlja z enim in drugim od staršev. Navedeno pa ni predmet tega postopka.

V odgovor na pritožbene navedbe o materini želji, da se z otrokom izseli iz Slovenije, pritožbeno sodišče dodaja, da zaupanje otroka v skupno vzgojo in varstvo pomeni, da starša sporazumno sprejemata odločitve, ki pomembno vplivajo na otrokov razvoj, če take odločitve ne moreta sprejeti, pa lahko zahtevata odločitev sodišča. Pomembnih odločitev tako ne more sprejeti eden od staršev samostojno.

Vprašanje, ali je za izbiro šole in vpis potrebno soglasje staršev, ni urejeno v ZOsnŠ, ampak v DZ. V primeru nesoglasja staršev, odločitev sodišča nadomešča manjkajoče soglasje, ali bo predlog staršev upoštevan, pa bo odvisno od odločitve šole, sprejete v okviru zakonskih pristojnosti. Ker sta izključenost iz šolskega okolja in prikrajšanost za obvezno osnovnošolsko izobraževanje za otroka ogrožajoči, se nakazuje, da bo o tem, kateremu staršu bo podeljeno pooblastilo za odločitev o kraju A. A. šolanja, treba odločiti z začasno odredbo. Ne zato, ker bi bilo zanj samo po sebi ogrožajoče, če bi do odločitve o glavni stvari obiskoval bodisi šolo v L. bodisi šolo v D., temveč zato, ker mu zaradi nesoglasja staršev grozi, da sploh ne bo mogel začeti obiskovati šole.

Izvrševanje starševske skrbi vključuje mnoge odločitve. Ne glede na to, ali starša živita skupaj ali ne, je življenjsko, da se o posameznih vprašanjih razhajata. Nezmožnost najti sporazumno rešitev bo v primerih, ko starša ne živita skupaj, prejkone privedla do tega, da bo obveljalo stališče tistega od staršev, pri katerem je otrok. Nemogoče in neprimerno bi bilo, da bi v vsaki taki situaciji odločilo sodišče. Upoštevaje primarnost staršev v skrbi za korist otroka naj sodišče preseže spor med starši le, kadar se nanaša na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

Otroci so zaradi dolgih vsakodnevnih voženj glede na to, da z očetom, ki živi v bližini šole oziroma vrtca, ki ju obiskujejo sedaj, med tednom nimajo stikov, povsem po nepotrebnem izpostavljeni zgodnjemu vstajanju oziroma pomanjkanju spanja, utrujenosti, dolgim vožnjam in nevarnostim na cesti. Navedeno vpliva na njihov zdrav razvoj.

Zmotno meni pritožba, da je v predmetni zadevi potrebno odločati v skladu s 172. členom DZ. Predmetna določba DZ pa se ne uporablja za primere, ko se starša ne moreta sporazumeti o pregledu ali zdravljenju, v tem primeru gre za spor glede izvajanja starševske skrbi in se rešujejo po določbi 151. členu DZ.

Splošno znana je pomembnost in koristnost ohranjanja in razvijanja odnosov s starši in drugimi sorodniki za otrokov zdrav osebnostni in čustveni razvoj. Stiki pod nadzorom po svoji vsebini pomenijo hud poseg v odnos med staršem in otrokom ter njuno pravico do preživljanja skupnega časa. Takšen poseg v pravico do družinskega življenja je lahko upravičen le v primeru hude ogroženosti otroka (in/ali drugega od staršev), ki je ni mogoče preprečiti na manj omejujoče načine. Sodišče prve stopnje bo moralo zato presoditi, ali je glede na pojavnost morebitnega nasilja in stopnjo ogroženosti predlagateljice in otrok njihovo varstvo mogoče doseči z milejšimi ukrepi, kot je predlagani ukrep omejitve stikov. Če bo ugotovilo, da je to mogoče, ne bo smelo zgolj zavrniti predlagateljičinega predloga, temveč bo moralo ukrepati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 6. člena ZNP-1).

Ker je A. A. dejansko v varstvu predlagateljice v B., bi obiskovanje šole na D. zahtevalo vsakodnevne vožnje iz B. na D. in nazaj. Ni dvoma, da bi takšne vožnje otroka obremenjevale ter krnile tako njegov čas, namenjen šolskemu delu, kot čas, namenjen počitku in sprostitvi. Takšna obremenitev bi bila lahko upravičena le v primeru, če bi se izkazalo, da pozitivni vidiki šolanja na D. odtehtajo negativne posledice, ki jih takšne vožnje prinašajo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so bili stiki med A. A. in nasprotnim udeležencem več mesecev prekinjeni, pri tem pa so bili pred prekinitvijo v družini prisotni vsaj nekonstruktivni, če ne že nasilni vzorci obnašanja, ki jim je bil priča tudi A. A. Upoštevajoč te okoliščine je opirajoč se na mnenje CSD pravilno ugotovilo, da je v korist dečka, da se stiki z nasprotnim udeležencem uvedejo v obliki stikov pod nadzorom.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi predlagatelja, da sta skupno varstvo in vzgoja osnovna, prvenstvena rešitev, vendar okoliščine konkretnega primera, med katerimi ni zgolj nezmožnost komunikacije med udeležencema in njuni močni konflikti, take spremenjene oblike varstva in vzgoje trenutno še ne dopuščajo, zaradi varstva koristi otroka.

V okviru svobode vere Ustava RS nasprotni udeleženki zagotavlja pravico, da otroka versko vzgaja v skladu svojim prepričanjem (tretji odstavek 41. člena Ustave). Ta ustavna pravica zavezuje sodišče, da spoštuje njena verska prepričanja tudi na področju šole in izobraževanja, ko presoja njena dolžnostna ravnanja v zvezi s šolanjem otroka, ki so sestavni del starševske skrbi.

Oče je v pritožbi navedel nova dejstva, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi 34. člena ZNP-1 sme in mora ovrednotiti, ta pa v primeru, da bi se izkazala za verjetna, vzbujajo dvom o pravilnosti odločitve o zavrnitvi predloga v zvezi s prešolanjem.

Predaja deklic pred policijsko postajo (za kar se zavzema predlagateljica) ni v njuno korist.

Izhodišče za presojo koristi otrok je v tem, da naj varstvo in vzgoja otrok potekata tako, kot da življenjska skupnost staršev še vedno obstaja. Starša sta enako odgovorna za vzgojo in razvoj njunih otrok. Prvenstvena rešitev naj bo skupno varstvo in vzgoja otrok. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ni na mestu le v primeru, da bi bila ogrožena korist otrok.

Predlog se zavrne.

Dejanska nastanitev otroka pri materi še ne pomeni, da lahko mati samovoljno odloča o zadevah v zvezi z otrokom, še zlasti pa ne o tistih, o katerih že obstaja dogovor med obema roditeljema.