104. člen ZNP-1

Dejanska nastanitev otroka pri materi še ne pomeni, da lahko mati samovoljno odloča o zadevah v zvezi z otrokom, še zlasti pa ne o tistih, o katerih že obstaja dogovor med obema roditeljema.

Sodišče odloča o izvajanju starševske skrbi v primeru nesoglasja med starši glede tistih vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o vprašanjih, ki niso takega pomena, torej o vprašanjih dnevnega življenja, pa tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (tretji in četrti odstavek 151. člena DZ). To pritožbeno sodišče je že nekajkrat navedlo, da kraj oziroma menjava vrtca, ki ga obiskuje otrok, načeloma ni okoliščina, ki bi pomembno vplivala na razvoj otroka (IV Cp 1890/2013, IV Cp 1156/2013), lahko pa to v določenih okoliščinah konkretnega primera postane. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sprememba vrtca pri mld. A. A. ne bi bistveno vplivala na njeno življenje, da bi bilo enako koristno oziroma primerno, če ga zamenja, kot če nadaljuje varstvo v istem vrtcu. Poudarilo je, da je v teh okoliščinah mati tista, ki bi o tem vprašanju dnevnega življenja lahko sama odločila, ker ji je hči zaupana v vzgojo in varstvo, da pa sklep izdaja na "zahtevo" vrtca. Pritožnik ima prav, da tretje osebe (vrtec) nimajo pristojnosti, da bi lahko s svojimi zahtevami vplivale na zakonske pogoje sodnega odločanja.

Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve. Začasne odredbe po DZ niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali. Izključenost iz izobraževalnega procesa predstavlja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic. V sodni praksi je utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velj

Predlagatelj za preživljanje mld. A. A. plačuje nasprotni udeleženki 150 EUR mesečno, nasprotna udeleženka je zaposlena kot policistka in redno prejema plačo. Glede na to ni izkazana verjetnost, da je A. A. zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za njegovo preživljanje ogrožen. Ustrezen znesek preživnine pa bo sodišče določilo po izvedenem dokaznem postopku, torej s končno odločbo.

Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno. Zadržanost enega od staršev pri izvajanju starševske skrbi ni razlog za začasno odločanje o vprašanjih starševske skrbi, saj kadar je eden od staršev zadržan pri izvajanju starševske skrbi, to izvaja drugi od staršev sam. Ocena vzgojnih kapacitet in sposobnosti staršev na podlagi posnetkov je zelo tvegana, vlaganje takšnih posnetkov v spis pa praviloma prav v ničemer ne prispeva k varovanju koristi otrok.

Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje. ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na dru

Odločitev o tem, ali bo eden od staršev (najsi bo to tisti, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, ali tisti, ki z otrokom izvršuje stike) otroka odpeljal na počitnice in kam, je praviloma v svobodni domeni vsakega od staršev. Zaupanje otroka v vzgojo in varstvo enemu staršu, slednjemu ne daje pravice, da odloča, ali bo drugi od staršev (torej ta, ki ima z otrokom urejene stike) z otrokom lahko odšel na počitnice niti kam bo odšel, pod pogojem, da je spoštovan časovni okvir sodne ureditve stikov. Sodna intervencija glede odhoda otrok na počitnice ali potovanje praviloma bo zato odveč. Vprašanje, ali gre ta starš z otrokom lahko na oddih in kam, je lahko predmet odločanja o vprašanju izvajanja starševske skrbi po 151. členu DZ v zvezi s 104. členom ZNP-1 le izjemoma, in sicer kadar obstojijo posebne okoliščine. Pritožbeno sodišče sodi, da med take primere lahko uvrstimo tudi vprašanje, ali lahko otrok odpotuje z enim od staršev v državo tretjega sveta, ki po uradno dostopnih podatkih Ministrstva za zunanje zadeve ni povsem varna. Pravna podlaga za odločanje o začasnih odredbah za varstvo koristi otrok je od uveljavitve in pričetka polne uporabe DZ ter od uveljavitve ZNP