VSRS Sodba I Ips 6227/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 12. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je A. d. d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 4. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse pritožbenega postopka v višini 204,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da je že sodišče druge stopnje ustrezno in obširno odgovorilo na očitke iz zahteve, sodišče prve stopnje pa je postavitev upokojenega sodnega izvedenca pravilno utemeljilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Izvedenca je tudi zapriseglo, obsojenec in zagovornik pa nista predlagala njegove izločitve. Meni, da navedbe v zvezi z razlogi za obsojenčevo nenavzočnost nasprotujejo trditvam obrambe na glavni obravnavi, sodišče pa je pravilno upoštevalo, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in vztraja pri navedbah v zahtevi.

B-1.

5Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Navaja, da B. B. v času sojenja v tem kazenskem postopku, ko ga je postavilo sodišče prve stopnje, ni bil več sodni izvedenec, zato ne bi smel opravljati izvedenskega dela. Poudarja, da ni pomembno, da je bil pred tem že angažiran v pravdnem postopku, saj položaj sodnega izvedenca ni odvisen le od sodišča, ampak mora biti sodni izvedenec vpisan tudi v ustrezne razvide, da ga sodišče lahko imenuje. Po prenehanju statusa in izbrisu iz teh razvidov mu položaj sodnega izvedenca preneha. Izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 617/2010 z dne 8. 12. 2016 in zatrjuje, da je v njej naveden primer povsem neprimerljiv z obravnavano zadevo, saj četrti odstavek 249. člena ZKP jasno določa razloge za postavitev drugih izvedencev, ko pri tem izhaja iz položaja, da so v kazenskem postopku že imenovani sodni izvedenci. V obravnavani zadevi pa je sodišče kot izvedenca postavilo nekoga, ki dotlej v kazenskem postopku ni sodeloval. Navaja, da je napačno sklicevanje sodišča na drugi odstavek 42. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT), ki sodnemu izvedencu po prenehanju izpolnjevanja pogojev za imenovanje, dovoljuje dokončati določena že prevzeta dela in naloge, saj je B. B. prevzeta dela in naloge končal z izdajo mnenja v civilnem postopku, njegovo angažiranje v kazenskem postopku pa je predstavljalo novo naročilo oziroma delo in naloge, ki jih ne bi smel opravljati. Dodaja, da bi sodišče v postopku moralo postaviti sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč.

7Na podlagi 248. člena ZKP se v primerih, ko je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid ali mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, odredi, naj to opravijo izvedenci. Sodišče za ugotavljanje in presojo dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, ki ga sodnik nima, torej angažira nepristranskega izvedenca kot strokovnjaka določenega področja, da s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga razjasniti sporna dejanska vprašanja, tj. dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega zakona.¹ Na podlagi četrtega odstavka 249. člena ZKP pa sme, če so za kakšno vrsto izvedenskega dela imenovani sodni izvedenci, postaviti tudi druge izvedence (strokovnjaka določenega področja, ki ni v seznamu sodnih izvedencev),² če bi bilo nevarno odlašati, če so sodni izvedenci zadržani ali če to zahtevajo druge okoliščine.³ Zapisnik o zaslišanju izvedenca oziroma pisni izvid in mnenje izvedenca, ki ne bi smel biti postavljen za izvedenca, se mora iz spisa izločiti (drugi odstavek 83. člena ZKP), če se na tak dokaz opira sodna odločba, pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče sme od izvedenca zahtevati tudi, da pred začetkom svojega dela priseže ter vzrok za zaprisego navede v zapisniku (drugi odstavek 252. člena ZKP), sicer pa izvedenci prisego podajo že pri imenovanju in se zato od njih pred začetkom zaslišanja oziroma opravljanja izvedenskega dela ne zahteva ponovna prisega. Kolikor se za izvedenca ne določi sodni izvedenec (četrti odstavek 249. člena ZKP), se izvedenca vedno zapriseže.⁴

8Sodišče prve stopnje je v postopku odredilo izvedenstvo cestnoprometne stroke, ki ga je zaupalo B. B..⁵ Na glavni obravnavi dne 23. 9. 2021 ga je zaslišalo, še prej pa zapriseglo, saj je pojasnil, da že od leta 2018 dalje ni več sodni izvedenec. Do leta 1998 je bil zaposlen na C., sodni izvedenec pa je bil od leta 1988, tj. 30 let.⁶ Sodišče je njegovo mnenje ocenilo kot prepričljivo, natančno in strokovno, ter presodilo, da je argumentirano odgovoril na vse pomisleke in vprašanja obrambe. Glede na navedeno je dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca za analizo prometnih nezgod ustrezno zavrnilo kot nepotreben,⁷ ter po zaslišanju strokovne priče obrambe D. D., ki je sicer tudi sodni izvedenec, B. B. odredilo še dopolnitev izvedenskega mnenja v zvezi z možnostjo deformacij na vozilu ob premikanju po trku. Ponovno ga je zaslišalo na glavni obravnavi dne 3. 12. 2021 ter njegovemu prepričljivo in strokovno obrazloženemu mnenju v celoti sledilo, v postopku pa zaslišalo šea C. C., ki ga je kot zunanjega strokovnjaka za raziskavo prometne nezgode angažirala A. d. d. Pritrditi je zato treba sodišču druge stopnje, ki je v zvezi z vsebinsko enakimi pritožbenimi očitki pravilno izpostavilo, da je razlog za postavitev drugega in ne sodnega izvedenca tudi v ekonomičnosti kazenskega postopka (druge okoliščine iz četrtega odstavka 249. člena ZKP), saj je B. B. še kot sodni izvedenec izdelal izvedensko mnenje v pravdni zadevi, si takrat ogledal kraj dejanja in ga tudi fotografiral (točka 7 obrazložitve sodbe).⁸

9Glede na navedeno, predvsem pa tudi zaprisego izvedenca pred sodiščem prve stopnje še pred njegovim zaslišanjem, izvedensko mnenje B. B. tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni nedovoljen dokaz. Sodišče prve stopnje pri njegovi postavitvi ni kršilo četrtega odstavka 249. člena ZKP, saj ga je, ob tem, ko ga je zaslišalo kot strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami z njegovega strokovnega področja,⁹ za izvedenca postavilo, ker so to zahtevale druge okoliščine - tj. ekonomičnost postopka. Presodilo je namreč, da je bil predhodno že imenovan za izvedenca v pravdni zadevi, kjer je opravil tudi ogled na terenu in že izdelal izvedensko mnenje. Zgolj okoliščina, da ga ni na seznamu sodnih izvedencev, pa tudi v skladu z že vzpostavljeno sodno prakso ni ovira, da ga sodišče ne bi smelo angažirati kot izvedenca.¹⁰ Izpostaviti je treba še načelo materialne resnice, tesno povezano z instrukcijsko (inkvizicijsko) maksimo (17. člen ZKP) in oficialnim načelom, ki sodniku nalaga in ga hkrati pooblašča, da se na lastno iniciativo dokoplje do vseh informacij, ki so pravno relevantne za odločitev o zadevi. V zvezi z navedbami obrambe, da bi moralo sodišče postaviti sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, pa tudi načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), na podlagi katerega se sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, s tem pa tudi o tem, katerega izvedenca bo postavilo kot strokovnega pomočnika sodniku. Čeprav lahko tudi stranke predlagajo postavitev sodnega izvedenca, je določitev in izbira izvedenca vedno v pristojnosti sodišča. Zagovornikova zahteva v tem delu zato ni utemeljena.

10Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče seštelo trajanje obsojenčeve odsotnosti in na podlagi predloženih zdravniških potrdil štelo, da je šlo za pretrganje zastaranja kazenskega pregona. Meni, da zaključek sodišča, da obsojenec ni mogel pristopiti na dva naroka glavne obravnave, ni utemeljen in pojasnjen. Tudi stališče sodišča druge stopnje, ki je na podlagi predloženih zdravniških potrdil štelo, da je bil obsojenec za sodišče nedosegljiv štiriinpetdeset dni, je napačno, saj teh potrdil ni mogoče šteti v smislu, da gre za položaj, ki ga je zakrivil obsojenec. Sodišče na podlagi opravičila ne bi smelo šteti, da je podana omejitev obsojenčeve sposobnosti biti prisoten in aktivno sodelovati v kazenskem postopku, kar bi lahko ugotovilo le s pomočjo izvedenca. Dodaja, da podaljšanje časovnega okvira zastaranja za štiriinpetdeset dni, glede na pritožbeno sejo senata devetinpetdeset dni pred domnevnim zastaranjem kazenskega pregona, sicer ni imelo vpliva na zastaranje.

11Zagovornikove navedbe v tem delu zahteve, kljub izhajanju iz napačnega stališča, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z dnem odločanja na pritožbeni seji, niso utemeljene.¹¹ Z argumenti, ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče, je na enake pritožbene očitke razumno odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je bilo v času obsojenčeve nedosegljivosti iz zdravstvenih razlogov, zastaranje zadržano. Poleg pravnih ovir je na podlagi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 pri ugotavljanju zadržanja zastaranja treba upoštevati tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe, zlasti pa beg, skrivanje, bolezen in podobne okoliščine, ki onemogočajo sojenje¹² - torej tudi obdolženčevo opravičeno odsotnost z glavne obravnave zaradi bolezni, ki jo je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo na podlagi predloženih zdravniških potrdil. Iz tega razloga so neutemeljene tudi zagovornikove navedbe, da bi moralo sodišče obsojenčevo sposobnost sodelovanja v postopku ugotavljati s pomočjo izvedenca.

C.

12Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifnih številkah 7111 v zvezi z 71113 ter 7152 Taksne tarife ter v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in zapletenosti kazenskega postopka.

14Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, strani 566 in 567.
² Gre za ažuriran seznam strokovnjakov (imenik), ki lahko sodnikom v zvezi s strokovnimi vprašanji v konkretnih sodnih postopkih zagotovijo neposredno pomoč in ki ga v ta namen upravlja Ministrstvo za pravosodje. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZSICT so sodni izvedenci osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje. Področje delovanja sodnih izvedencev ureja tudi Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.
³ Navedena določba govori o imenovanih sodnih izvedencih in ne postavljenih, kot v zahtevi napačno zatrjuje zagovornik.
⁴ Horvat Š., strani 574 in 575.
⁵ Z odredbo z dne 9. 9. 2021 je odredilo izvedenstvo cestno prometne stroke in ga zaupalo sodnemu izvedencu B. B., ki bo na glavni obravnavi podal ustno mnenje v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem, izdelanim v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1563/2012.
⁶ Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 9. 2021 še izhaja, da je upokojen in ni več izvedenec, saj ni podaljšal licence.
⁷ Obramba se z izvedenskim mnenjem izdelanim v pravdni zadevi ter izvedenčevimi stališči ni strinjala. Zatrjevala je, da je vprašljiva verodostojnost mnenja, ker je bil B. B. zaposlen pri zavarovalnici, za konkretna vprašanja pa bi bil strokovno usposobljen le izvedenec za raziskave prometnih nezgod. V spis je vložila mnenje sodnega izvedenca avtomobilske in prometne stroke za raziskavo prometnih nezgod D. D., ki v postopku v obravnavani zadevi ni bil postavljen.
⁸ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61787/2010 z dne 8. 12. 2016, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010 (točka 11).
⁹ Na podlagi šestega odstavka 333. člena ZKP poda izvedenec na glavni obravnavi svoj izvid in mnenje ustno. Prisega izvedenca, ki ni sodni izvedenec, pa je vedno fakultativna in se da pred zaslišanjem (promisorna prisega). Glej: Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 700.
¹⁰ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 52609/2010 z dne 13. 2. 2020 (točka 24).
¹¹ Na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP nastopi pravnomočnost sodbe, ki je bila izpodbijana s pritožbo, z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Če je sodišče druge stopnje o pritožbi odločalo po opravljeni obravnavi ali javni seji senata, na kateri je odločitev o pritožbi razglasilo, pa nastopi pravnomočnost z dnem razglasitve sodbe.
¹² Odločba Ustavnega sodišča U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011 (točki 10 in 11). Za zadržanje zastaranja je bistvena ugotovitev sodišča, da gre za onemogočanje sojenja iz razloga objektivne narave (obsojenčeva opravičena odsotnost), ko trajanja postopka ni mogoče pripisati samovolji oblasti.