VSC Sodba Cp 107/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencem njihove stroške pritožbenega postopka v višini 1.777,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje in oris zadeve:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi (i) ugotovitve ničnosti pogodbe o preužitku z dne 22. 11. 2013, (ii) ugotovitve neveljavnosti zemljiškoknjižnih vknjižb, izvedenih na podlagi te pogodbe, in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter (iii) tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev.

2Prva toženka je mati druge toženke in tretjega toženca. Tožnica je zatrjevala, da je zoper prvo toženko leta 2010 vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za povračilo škode, ki jo je kot predsednica uprave družbe A., d. d. (tožničina pravna prednice), povzročila tej družbi skupaj s članom uprave B. B. Navedla je, da je v pravdnem postopku uspela in s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1181/2016 z dne 25. 4. 2018 zoper prvo toženko in B. B. kot nerazdelna dolžnika pridobila judikatno terjatev v višini 547.834,25 EUR. Nadaljevala je, da je prva toženka med postopkom pred sodiščem prve stopnje, v katerem je tožnica kasneje zoper njo pridobila judikatno terjatev, kot preužitkarica z drugo toženko in tretjim tožencem kot prevzemnikoma sklenila pogodbo o preužitku, s katero je nanju prenesla svojo izključno lastninsko pravico na treh nepremičninah (stanovanjska hiša in dvorišče na parc. št. 642/9 in 1075, obe k. o. ..., stanovanje v večstanovanjski hiši ID znak ...-35-34) ter svoj solastninski delež do 1/6 v stanovanjsko poslovni stavbi na parc. št. 642/9, k. o. ..., za vsakega od njiju do 1/2. Na nepremičnini parc. št. 1075, k. o. ..., si je s pogodbo o preužitku prva toženka izgovorila še osebno služnost stanovanja. Po tožbenih trditvah sta prva toženka in B. B. delovala usklajeno v smeri skrivanja svojega premoženja pred tožnico, saj je B. B. dne 16. 12. 2013, torej manj kot mesec dni po sklenitvi sporne pogodbe, s svojo ženo sklenil sporazum o delni razdružitvi skupnega premoženja. Tožnica je zatrjevala, da so toženci pogodbo o preužitku pogodbo sklenili z namenom, da tožnici preprečijo poplačilo njene judikatne terjatve iz vrednosti s pogodbo odsvojenih nepremičnin. Navedla je, da sta druga toženka in tretji toženec vedela za obstoj dolga prve toženke do tožnice in za to, da je prva toženka omenjeno pogodbe sklenila z nagibom preprečiti poplačilo tožničine terjatve.

3Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je prva toženka sicer vedela, da je B. B. s svojo ženo sklenil pogodbo o delni razdružitvi skupnega premoženja, vendar med njima ni šlo za usklajeno skrivanje premoženja pred tožnico. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je prva toženka sporno pogodbo sklenila zato, da se je glede na svoje finančno stanje, v kakršnem se je znašla v času podpisa sporne pogodbe zaradi izgube zaposlitve, razbremenila stroškov v zvezi s temi nepremičninami. Sodišče je nadalje ugotovilo, da so toženci pogodbo sklenili z namenom rešitve stanovanjskega problema druge toženke in tretjega toženca in da druga toženka in tretji toženec ob sklepanju pogodbe nista vedela niti za pravdni postopek, iz katerega izvira tožničina judikatna terjatev do prve toženke, niti za navedeno terjatev. Sodišče ni ugotovilo, da bi prva toženka sporno pogodbo sklenila zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja in zaradi svoje potrebe po pomoči in oskrbi, kot so sicer zatrjeval toženci. Ob takšnih dejstvih je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodba nima nedopustne podlage in ni bila sklenjena zaradi nedopustnih nagibov tožencev, zato je tožbene zahtevke zavrnilo.

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:

4Tožnica je v uvodu (II. točka pritožbe) povzela dejstva, ki so po njenem bistvena za presojo utemeljenosti zahtevkov (višina njene judikatne terjatve, vrednost s pogodbo odsvojenih nepremičnin, izgovorjena služnost stanovanja, starost prve toženke v času sklepanja pogodbe in njeno takratno zdravstveno stanje, časovno sosledje pogodb, ki sta jih sklenila prva toženka in B. B.), in na njihovi podlagi izpodbijala zaključek sodišča prve stopnje, da sporna pogodba ni bila sklenjena z namenom izigravanja tretjega. Po njenem prepričanju dejstva, ki jih je sama povzela v pritožbi, vodijo v zaključek, da je bila sporna pogodba sklenjena z izključnim namenom tožencev tožnici preprečiti poplačilo njene terjatve. Takšen zaključek je po njenem neodvisen od tega, ali sta druga toženka in tretji toženec vedela za tožničin nedopustni nagib. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščine, ali sta druga toženka in tretji toženec vedela za tožničin nedopustni nagib.

Okoliščin, v katerih je bila sklenjena ta pogodba, sodišče zmotno ni štelo kot neobičajnih oziroma takšnih, da se izidejo v ugotovitvi namena izigravanja tožnice. Zaključek sodišča, da ni nič neobičajnega, da je prva toženka pogodbo sklenila v starosti 52 let, ko ni imela prav nobenih zdravstvenih težav, je po njenem prepričanju zmoten. Po njenem že samo to dejstvo in dejstvo, da je bila pogodba sklenjena med postopkom, v katerem ji je grozilo plačilo pol milijona evrov, pri čemer ni imela nobenih zdravstvenih težav, ki bi terjale tujo pomoč in oskrbo, utemeljuje sklep, da je šlo pri sklepanju te pogodbe za izigravanje upnikov. Po prepričanju tožnice je treba dodatno upoštevati, da sta dolžnika s svojim premoženjem razpolagala v obdobju enega meseca, kar nikakor ne more biti naključje. Tožnica je opozorila, da toženci niso dokazali svoje trditve, da je prva toženka pogodbo sklenila zato, ker je "huje zbolela", česar pa jim sodišče po njenem napačno ni štelo v škodo in niti ni podvomilo v njihovo verodostojnost. Sodišče bi moralo zaradi neresničnega navajanja razlogov za sklenitev pogodbe vsaj podvomiti v resnične namene tožencev. Do njihovih ravnanj in vseh spremljajočih okoliščin se sodišče ni kritično opredelilo in je celo zaključilo, da je njihovo ravnanje (prenos izvotljene lastninske pravice na potomce, ki so se zavezali k obveznostim, ki jih imajo že po zakonu) povsem običajno. Prva toženka si je s pogodbo izgovorila le običajno in pričakovano pomoč, ki sta ji jo otroka po družinskem pravu dolžna nuditi v vsakem primeru. Odločitev sodišča po navedbah pritožbe nasprotuje uveljavljenim stališčem iz sodne prakse.

V nadaljevanju pritožbe je tožnica navedla, da želita stranki tipične preužitkarske pogodbe uresničiti preužitkarjev interes za zagotovitev njegovega preživljanja vse do smrti v vsaj enaki kvaliteti kot v času, ko se je še preživljal brez prevzemnika. Običajno na sklenitev takšne pogodbe stranke pomislijo, ko se na strani preužitkarja pojavi potreba po določenih storitvah. Toženci so zatrjevali, da je prva toženka pomoč potrebovala ravno zaradi svoje hude bolezni, vendar tega niso dokazali. V času sklepanja pogodbe prva toženca ni bila obnemogla, v pogodbi pa je bilo dogovorjeno, da bo do takrat sama skrbela za svoje gospodinjstvo, zato je po mnenju pritožbe neobičajno, da bi takšno pogodbo sklepala oseba pri svojih petdesetih letih brez kakršnihkoli zdravstvenih težav. Tožnica meni, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za odplačno pogodbo in je glede na to, da prva toženka storitev po pogodbi še vedno ne sprejema, trebi šteti, da je pogodba vsaj do tega trenutka neodplačna.

Tožnica v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izpovedim tožencev, saj imajo interes za uspeh v tem postopku in so se branili tudi z neresničnimi navedbami. Večjo težo bi moralo dati dejstvom, ki jih je tožnica izpostavila v uvodu pritožbe. Izpovedi tožencev nasprotujejo listinam in okoliščinam, v katerih je bila pogodba sklenjena. Po njenem je prva toženka izgubila vso kredibilnost z izpovedjo, da so bila vsa pisanja v postopku, iz katerega izvira tožničina judikatna terjatev, vključno s tožbo, vročena njenemu pooblaščencu, čeprav vročilnica dokazuje obratno. Toženci so se zahtevku torej upirali z neresničnimi navedbami, da so bila vsa sodna pisanja vročena le odvetniku prve toženke in da se zato z njimi druga toženka in tretji toženec nista mogla seznaniti. Zaključek, da jima prva toženka o postopku ni povedala ničesar, je neprepričljiv, saj gre za njena otroka v skupnem gospodinjstvu.

Tožnica je v nadaljevanju opozarjala, da so za takšna izigravanja med sorodniki v obligacijskem in stečajnem pravu predvidene pravne posledice z institutom izpodbijanja pravnih dejanj. Po stališču pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje glede okoliščin, da sta se druga toženca in tretji toženec zavedala, da sporna pogodba škoduje tožnici, uporabiti domnevo, ki sicer velja po pravilih o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj oz. pri t. i. paulijanski tožbi (domneva iz tretjega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika - OZ). V zaključku je tožnica zatrjevala, da je morala v tej pravdi dokazati dejstva izven njenega zaznavnega območja, zato nekaterih trditev ni mogla podati bolj natančno, njeni dokazni predlogi pa se niso nanašali na neposredne dokaze. Znašla se je v trditveni in dokazni stiski, zato bi moralo sodišče odstopiti od dokaznega standarda prepričanja in odločiti na podlagi posrednih dokazov oziroma indicev. Sodišče bi moralo tožnici dopustiti indično dokazovanje. Napačno je stališče sodišča, da bi morala tožnica dokazati, da sta otroka vedela za namen izigravanja upnikov.

5Toženci so v odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim navedbam. Opozarjali so, da tožnica svojo pritožbo zmotno utemeljuje zgolj z ugotovljenem zdravstvenim stanjem prve toženke, zanemarja pa druga ugotovljena dejstva.

6Pritožba ni utemeljena.

O materialnopravnem izhodišču presoje utemeljenosti zahtevkov:

7Sodišče prve stopnje je ob postavljenih trditvah obeh strank presojo utemeljenosti postavljenih zahtevkov pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 39. člena OZ, ki za primere, ko ima pogodba nedopustno podlago (kavzo), predpisuje sankcijo ničnosti. Prav tako je glede na vsebino trditvene podlage utemeljenost zahtevkov pravilno presojalo po določbah 40. člena OZ, ki urejajo vpliv nagibov na veljavnost sklenjene pogodbe. Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, na njeno veljavnost načeloma ne vplivajo (prvi odstavek 40. člena OZ). Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil odplačno pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ). Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ).

8Po ustaljeni sodni praksi je podlaga pogodbe (kavza) glavni namen oziroma razlog za sklenitev pogodbe. Vsi posamični in konkretni (interesi, motivi) nagibi na strani pogodbenih strank so zelo raznoliki in ne tvorijo poslovne podlage oziroma kavze, razen če jih pogodbena stranka razkrije svojemu sopogodbeniku in so predmet njunega usklajevanja, s čimer preidejo v samo kavzo. Posledično na veljavnost pogodbe vplivajo samo nedopustni nagibi, ki so zaradi medsebojnega usklajevanja prešli v kavzo pogodbo (četrti odstavek 39. člena OZ), oziroma tisti nedopustni nagibi, ki so bili za eno od pogodbenih strank ključni za sklenitev odplačne pogodbe, pa je zanj druga stranka vedela ali bi morala vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ).¹ Ključen je tisti nagib, brez katerega stranka pogodbe sicer ne bi sklenila.

9V sodni praksi je povsem ustaljeno stališče, da je pogodba, ki je bila sklenjena z glavnim namenom izigrati tretje, v nasprotju z moralnimi načeli. Kavza takšne pogodbe je nedopustna, pogodba pa posledično nična. Enako velja, če je en od pogodbenikov sklenil odplačno pogodbo s ključnim nagibom izgirati tretje, sopogodbenik pa je za takšen nagib vedel oziroma bi moral vedeti.²

Ob tako razgrnjeni pravni podlagi je sodišče v dokaznem postopku v okviru postavljenih trditev obeh strank pravilno ugotavljalo dejstva o vsebini poslovne podlage sporne pogodbe in o vsebini ključnih nagibov tožencev pri njeni sklenitvi.

10Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da je tipični poslovni namen (kavza) pogodbe o preužitku v zagotovitvi dosmrtne eksistence preužitkarja v enaki kvaliteti kot pred sklenitvijo pogodbe v zameno za pridobitev premoženja. Natančno in pravilno je poudarilo, da pri tovrstni pogodbi ob sklenitvi pogodbe ni znano, v kakšnem obdobju bo moral prevzemnik izpolnjevati svoje obveznosti (oziroma kdaj jih bo glede na vsebino prevzetih obveznosti moral začeti izpolnjevati), zato je takšna pogodba tvegana (aleatorna). Pritožbeno sodišče dodaja, da je treba poleg tega upoštevati še zaupnost in osebnostnost razmerja med pogodbenima strankama, ki poleg aleatornosti kot dodatna elementa kavze tovrstne pogodbe preprečujeta denarno vrednotenje vzajemnih izpolnitev obeh strank. Uporaba načela enake vrednosti vzajemnih izpolnitev je pri takšni pogodbi zato izključena, vendar je zato, ker gre za vzajemne izpolnitve obeh strank, kljub temu še vedno odplačna.³

Presoja pritožbenih navedb:

11Tožnica ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja o vsebini pogodbe (10. točka obrazložitve sodišča prve stopnje). Vsebina dogovorjenih vzajemnih izpolnitev pogodbenih strank, kot jo zaključilo že sodišče prve stopnje, povsem ustreza tipičnim izpolnitvenim ravnanjem preužitkarske pogodbe iz prvega odstavka 564. člena OZ.

Ker so bile med pogodbenimi strankami dogovorjene vzajemne izpolnitve, gre za tipično odplačno pogodbo. Ob ugotovljeni vsebini pogodbe in zgoraj izpostavljenih materialnopravnih izhodiščih je povsem neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sporna pogodba v času sojenja neodplačna zato, ker prva toženka še ni obnemogla in zato druga toženka in tretji toženec svojih pogodbenih obveznosti še ne izpolnjujeta. Dejstvo, da jima pogodbenih obveznosti še ni treba izpolnjevati, je tipična posledica aleatornosti, kar pa pogodbi še ne odvzema značaja odplačnosti. Pritožbeno sodišče dodaja, da je treba presojo (ne)odplačnosti določenega pogodbenega razmerja opraviti izključno glede na vsebino dogovorjenih obveznosti ob sklenitvi pogodbe in je že na pojmovni ravni izključeno, da bi bila ta presoja odvisna od trenutka začetka izpolnjevanja posameznih pogodbenih obveznosti. To še zlasti velja za aleatorne pogodbe.

Pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pri presoji (ne)odplačnosti sporne pogodbe je torej neutemeljeno. Posledično je neutemeljeno tudi tožničino pritožbeno stališče, da je zato za presojo ničnosti nepomembno, ali sta druga toženka in tretji toženec vedela za (s strani tožnice zatrjevani) nedopustni nagib prve toženke pri sklepanju pogodbe. Ker je pogodba odplačna, lahko na njeno veljavnost vpliva zgolj nedopustni nagib prve toženke, s katerim sta bila druga toženka seznanjena oziroma bi z njim morala biti seznanjena (drugi odstavek 40. člena OZ), ali pa tisti nedopustni nagibi pogodbenih strank, ki so zaradi njihovega medsebojnega usklajevanje v sklenitveni fazi prešli v kavzo pogodbe (četrti odstavek 39. člena OZ). Tožničino zavzemanje, da so za presojo povsem nepomembne dejanske okoliščine, ali sta druga toženka in tretji toženec vedela za nedopustni nagib na strani prve toženke, je iz nanizanih razlogov materialnopravno zgrešeno.

12Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pogodbene stranke k sklenitvi posamezne pogodbe lahko napeljejo številni, med seboj raznoliki ali celo nasprotujoči si motivi in interesi, ki ustrezajo pojmu nagiba iz 40. člena OZ. Nekateri od njih so navzven drugi stranki lahko izraženi, nekateri ne. Nekateri so lahko strankama celo skupni in zato preidejo v kavzo pogodbe. Na veljavnost pogodbe lahko vplivajo le nedopustni nagibi, ki so za stranko bistveni oziroma ključni. Ključen je tisti nagib, brez katerega stranka pogodbe sploh ne bi sklenila.⁴ Sodišče prve stopnje se je zato povsem pravilno opredelilo do trditev obeh strank, s katerimi sta zatrjevali ključne nagibe tožencev za sklenitev pogodbe oziroma njeno poslovno podlago ter jih kot pravno relevantne tudi ugotavljalo v dokaznem postopku. Če tega ne bi storilo, bi bodisi poseglo v pravico do izjave tožencev bodisi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica se v pritožbi zato neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji upoštevati le del vseh ugotovljenih dejstev. Tožnica kot odločilne vidi zlasti višino svoje judikatne terjatve, sorodstvena razmerja med toženci, vrednost odsvojenih nepremičnin, dogovorjeno osebno služnost stanovanja v korist prve toženke, njene dobro zdravstveno stanje ob sklenitvi sporne pogodbe in medsebojno časovno sovpadanje sklenitve sporne pogodbe in sklenitve pogodbe B. B. Iz celote razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je vse te okoliščine pri presoji upoštevalo. Ker pa je moralo sodišče v okviru postavljenih trditev ugotoviti, kaj je bil ključen nagib tožencev za sklenitev sporne pogodbe oziroma njena poslovna podlaga, je sodišče prve stopnje omenjene okoliščine pri svoji presoji povsem pravilno pretehtalo še z ostalimi zatrjevanimi in ugotovljenimi okoliščinami, zlasti s slabim finančnim stanjem prve toženke v času sklenitve pogodbe in željo drugega toženca in tretje toženke po rešitvi njunega stanovanjskega problema.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da glede na tipično kavzo preužitkarske pogodbe ni prav nič neobičajnega, da je prva toženka pogodbo sklenila pri svojih 52. letih in v obdobju, ko ni imela večjih zdravstvenih težav. Pritožbeno nasprotovanje takšnemu zaključku očitno izhaja iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da poslovni namen (kavze) preužitkarske pogodbe podan šele, ko preužitkar že potrebuje tuje pomoč in oskrbo. Takšna vsebina kavze iz definicije preužitkarske pogodbe ne izhaja, zato je zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tega svojega stališča ni obrazložilo, saj ga je o vsem jasno pojasnilo s sklicevanje na tipično vsebino poslovne podlage (14. točka obrazložitve sodbe), zato je tudi uveljavljanje postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno. Če tožnica pri tem misli na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sploh ni navedla, do katerih njenih trditev se sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni opredelilo. Takšna pavšalna graja ne omogoča pritožbenega preizkusa.

14Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila prva toženka v času sklepanja pogodbe kljub zdravstvenim težavam sposobna skrbeti sama zase oziroma ji je bila pomoč potrebna v minimalnem obsegu največ tedni dni (prim. 12. točka obrazložitve sodišča prve stopnje), zato glede na takratno stanje ni bila pričakovana potreba po tuji pomoči. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bilo ugotovljeno, da prva toženka leta 2013 ni imela prav nobenih zdravstvenih težav. V tem delu pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženci niso dokazali, da je bil za prvo toženko ključni nagib njeno slabo zdravstveno stanje (14. točka obrazložitve sodišča prve stopnje), vendar se je moralo kljub temu opredeliti še do trditev o drugih nagibih, ki sta jih zatrjevali obe stranki, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Jamstva poštenega postopka ne dopuščajo, da bi sodišče zgolj zaradi tega, ker toženci niso dokazali enega od zatrjevanih nagibov, opustilo ugotavljanje ostalih drugih. Iz celote razlogov sodišča izhaja, da je pri dokazni oceni ustrezno upoštevalo tako dokazane in nedokazane trditve glede na njihov pomen pri ugotavljanju odločilnih dejstev.

15Tožnica ugotovljenemu dejanskemu stanju o ključnih nagibih tožencev, zlasti pa zaključkom o njihovi dopustnosti, nasprotuje s stališčem, da gre pri sporni pogodbi za izvotljeni prenos lastninske pravice na tožence, ki so prevzeli le obveznosti, ki jih imajo že po 185. člena Družinskega zakonika⁵.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da prenos lastninske pravice s sporno pogodbo ni bil zgolj formalen ali celo navidezen. Iz (v tem delu neizpodbijanega) ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da sta druga toženka in tretji toženec omenjene nepremičnine kljub osebni služnosti stanovanja, dogovorjeni v korist prve toženke, prevzela v posest in da sta si v hiši vsak zase uredila svoji stanovanji, ki ju tudi uporabljata. Dejstvo, da si je prva toženka na eni od s pogodbo prenesenih nepremičnin (hiša na naslovu ...) izgovorila dosmrtno služnost stanovanja glede na celoto prenesenih nepremičnin in vzajemnih obveznosti, ob tako ugotovljenih dejstvih torej ne pomeni, da je šlo zgolj za navidezen prenos izvotljene lastninske pravice. Takšna pritožbena trditev nima nikakršne podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, ali so ugotovljeni ključni nagibi dopustni, pa povsem pravilni.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sorodstveno razmerje med toženci ni ovira za sklenitev preužitkarske pogodbe. Ne drži niti pritožbeno stališče, da sta v konkretnem primeru prevzemnika prevzela zgolj svoje zakonske obveznosti preživljanja staršev.⁶ Glede na zaupnost medsebojnega razmerja, ki je sestavni del kavze preužitkarske pogodbe, s strani druge toženke in tretjega toženca prevzete pogodbene obveznosti močno presegajo zakonske dolžnosti preživljanje po družinskem pravu. Zakonske obveznosti, ki jih imajo polnoletni otroci pri preživljanju svojih staršev, od njih namreč ne zahtevajo, da preživljanje izvajajo neposredno in osebno s storitvami, kakor sta se s sporno pogodbo zavezala druga toženka in tretji toženec. Nasprotno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

16Tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi na več mestih očita, da pri ugotavljanju razlogov za sklenitev sporne pogodbe ni kritično presodilo vseh dejanskih okoliščin oziroma ravnanj tožencev ter ustrezno dokazno ocenilo njihovih izpovedi, s čimer smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje o ključnih nagibih tožencev, ki so jih vodili k sklenitvi pogodbe.

Pritožbeno sodišče v tem sklopu pritožbenih navedbe uvodoma opozarja, da tožnica svojo kritiko utemeljuje tudi z dejstvom, da je šlo pri sklepanju tega posla in posla, ki ga je sklenil B. B., za njuno medsebojno usklajeno ravnanje (navedbe iz 11. točke pritožbe), česar pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo. Sodišče je ugotovilo le, da je bila s poslom, ki ga je sklenil B. B., seznanjena, ne pa, da bi šlo pri obeh za njuno usklajeno ravnanje skrivanja premoženja. Tega dejstva pritožba obrazloženo ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je v okviru postavljenih trditev ugotovilo in nato pretehtalo prav vse okoliščine, ki so spremljale sklepanje te pogodbe. Tudi v tem delu tožničino izpodbijanje dejanskega stanja temelji zgolj na določenih dejanskih okoliščinah (npr. starost prve toženke, njeno zdravstveno stanje, višina tožničine judikatne terjatve, sklenitev sporne pogodbe med pravdo, ...), ki jih ima zaradi svojega zmotnega materialnopravnega stališča o vsebini kavze takšne pogodbe za odločilne. Za to, da bi sodišče dalo večjo težo dejstvom, ki jih izpostavlja tožnica, ni prav nobene pravne podlage. Pritožbeno sodišče ponavlja, da je sodišče glede na podane trditve povsem pravilno ugotavljalo tudi, ali je bil razlog za sklenitev v takratnem finančnem stanju prve toženke in/ali v reševanju stanovanjskega problema druge toženke in tretje toženke. V končni dokazni oceni je sodišče prve stopnje povsem logično in življenjsko sprejemljivo upoštevalo ne samo izpovedi tožencev, pač pa tudi neizpodbijana dejstva o finančnem stanju prve toženke v času sklenitve pogodbe ter o tem, da sta si po sklenitvi pogodbe druga toženka in tretji toženec s svojimi vlaganji v stanovanjski hiši uredila svoji stanovanji in si s tem rešila svoj stanovanjski problem.

Pritožbeno navajanje, da izpovedi tožencev nasprotujejo listinskim dokazom in okoliščinam, v katerih je bila pogodba sklenjena, je vsebinsko prazno in ne omogoča pritožbenega preizkusa. Glede na to, da je izpovedi tožencev sodišče skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ustrezno ocenilo skupaj s pritožbeno neizpodbijanimi dejstvi o finančnem stanju prve toženke in o reševanju stanovanjskega problema, je povsem neutemeljeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti izpovedi tožencev oziroma jim odreči njihovo verodostojnost. Tudi sicer je takšna pritožbena graja presplošna in nekonkretizirana. Pritožbeno izolirano izpostavljanje dela izpovedi prve toženke o načinu vročitve tožbe v postopku, iz katerega izhaja judikatna terjatev, ne omaje trdnosti dokazne ocene o ključnih nagibih tožencev za sklenitev sporne pogodbe, saj ta, kot že pojasnjeno, sploh ne temelji zgolj na izpovedih strank, pač pa tudi na podlagi nespornih dejstvih in na v pritožbi neizpodbijanih dejstvih. Zgolj sorodstveno razmerje med tožencem njihovim izpovedim še ne odvzema verodostojnosti.

17Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga toženka in tretji toženec ob sklepanju sporne pogodbe nista vedela za pravdni postopek, iz katere izvira tožničina judikatna terjatev. Tožnica omenjeno dejansko ugotovitev sicer izpodbija, vendar (vsaj obrazloženo) zgolj z opozarjanjem na neverodostojnost dela izpovedi prve toženke, da so bila vsa sodna pisanja v postopku, iz katerega izvira tožničina judikatna terjatev, vročena njenemu odvetniku in ne njej osebno, čeprav iz vročilnice izhaja, da je vsaj tožbo prejela osebno. Tožnica z opozarjanjem na ta del izpovedi utemeljuje svojo navedbo, da je neresničen ugovor tožencev, tudi druge toženke in tretjega toženca, da se iz tega razloga nista mogla seznaniti s pravdnim postopkom, iz katerega izvira tožničina judikatna terjatev do prve toženke.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na (neizpodbijano) dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila druga toženka in tretji toženec zaradi svojih službenih obveznosti veliko odsotna, zato zgolj v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je prva toženka osebno prejela tožbo, gornje dokazne ocene glede zavedanja druge toženke in tretjega toženca o pravdnem postopku, ki je leta 2013 tekel zoper prvo toženko, ne ovržejo. Tudi sicer se omenjeno dejstvo nanaša zgolj na prvo toženko, zato dokazne ocene o tem, ali sta druga toženka in tretji toženec vedela za pravdni postopek, ne more omajati.

18Tožnica v pritožbi smiselno navaja, da se v konkretnem primeru vsebinski razlogi, s katerimi utemeljuje ničnost pogodbe, prekrivajo (oziroma so jim vsaj podobni) z ureditvijo tožbe zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj (t. i. paulijanska tožba) in izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju. Po njenem je zato tudi v konkretnem primeru na mestu uporaba domneve iz drugega odstavka 256. člena OZ⁷, da je bilo drugi toženki in tretjemu tožencu znano, da je prva toženka s sporno pogodbo škodovala tožnici. Pritožba s tem smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava zaradi napačno porazdeljenega dokaznega bremena, vendar neutemeljeno.

Porazdelitev (materialnega) dokaznega bremena med pravdni stranki določa materialno pravo.⁸ V konkretnem primeru je tožnica tista, ki mora glede na določbe OZ dokazati ničnost, torej tudi dejstva, ki se iztečejo v zaključku o nedopustni kavzi oziroma nedopustnih ključnih nagibih na strani tožencev pri sklenitvi sporne pogodbe. Pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prave ni utemeljeno, ker pritožba napačno izhaja iz predpostavke, da je subjektivni element izpodbojnosti pri paulijanski tožbi identičen namenu oziroma nagibom, zaradi katerih stranke sklenejo pogodbo. Pogoj za uspešno izpodbijanje odplačnega pravnega posla po določbah 255. člena OZ in 256. člena OZ je zavedanje dolžnika in tretjega, da bo zaradi opravljenega dejanja upnik oškodovan, neodvisno od vsebine nagibov. Takšno zavedanje je vsebinsko sicer (lahko) podobno sklenitvi posla z (nedopustnim) nagibom dolžnika in njegovega sopogodbenika, vendar je med njima ključna razlika v tem, da je pri presoji ničnosti odločilno, ali je bil ključni nagib ob sklenitvi posla nedopusten, pri presoji izpodbijanja pravnih dejan pa zgolj zavedanje škodljivosti posla za upnika ne glede na vsebino nagibov. Ob zavedanju strank, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je sklenjen pravni posel "le" izpodbijen in ne ničen. Posel je ničen samo, če sta ga stranki sklenili s ključnim nagibom oškodovanja upnikov. Zgolj zavedanje, da bo zaradi posla upnik oškodovan, ničnosti torej ne utemeljuje.⁹

Pritožbeno zavzemanje za vzpostavitev domneve iz drugega odstavka 256. člena OZ je glede na zgoraj opisane razlike v materialnih predpostavkah med izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj in ugotovitvijo ničnosti posla neutemeljeno. Ob postavljenem zahtevku so dejstva o tem, ali so se toženci zavedali, da sporna pogodbe škoduje ali lahko škoduje tožnici, za presojo povsem nepomembna, posledično pa tudi pritožbeno zavzemanje, da zanje velja izpodbojna domneva. Sodišče prve stopnje je pri porazdelitvi dokaznega bremena materialno pravo pravilno uporabilo.

19Tožnica v pritožbi nadalje zatrjuje, da je morala v postopku dokazati dejstva izven njenega zaznavnega območja. Zaradi tega se je znašla v trditveni stiski, ker nekaterih svojih trditev (zlasti o tem, kako sta se druga toženka in tretji toženec seznanila s pravdnim postopkom, ki je tekel zoper prvo toženko) ni mogla navesti bolj detajlno.

Če sodišče stranki naloži prestrogo trditveno breme, ji s tem posledično onemogoči dokazovanje pravnoodločilnih dejstev. Takšna kršitev predstavlja poseg v njeno pravico do izjave in s tem absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi razpravnega načela in povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (določbi 7. in 212. člena ZPP) mora stranka navesti trditve in predlagati dokaze, ki jih ji narekuje materialno dokazno breme. Načeloma velja, da je strogost trditvenega bremena odvisna od tega, ali stranka navaja pozitivna ali negativna dejstva, v kakšnem obsegu je nasprotna stranka prerekala postavljene trditve in v čigavo spoznavno sfero spadajo. Natančnost trditvenega bremena se niža z oddaljenostjo stranke od informacijskega vira, iz katerega izvirajo dejstva, za katera stranka nosi materialno dokazno breme.¹⁰

Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo, da tožnica nosi trditveno (in tudi dokazno breme) za dejstva izven svojega spoznavnega polja. Zahtevka namreč ni zavrnilo zato, ker tožnica ne bi zmogla svojega trditvenega bremena, pač pa zato, ker zanje ni zmogla svojega dokaznega bremena. Tožničino trditveno podlago je sodišče prve stopnje štelo za zadostno, s čimer je glede na okoliščine konkretnega primera ustrezno zavarovalo njeno pravico do izjave. Tožničine navedbe o tem, da zaradi trditvene stiske ni zmogla natančneje navesti, na kakšen način sta se druga toženka in tretji toženec seznanila s pravdnim postopkom, so zato nepomembne, saj to ni bil razlog za zavrnitev njenih zahtevkov.

20Podobno velja tudi za njeno pritožbeno trditev, da bi ji moralo sodišče zaradi dokazne stiske dopustiti dokazovanje z indici in ne zgolj z neposrednimi dokazi, s čimer smiselno uveljavlja postopkovno kršitev zaradi posega v njena temeljna procesna jamstva pri dokazovanju oziroma v pravico do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbena navedba, da so pravnorelevantna dejstva v konkretnem primeru izven tožničinega zaznavnega (spoznavnega) območja, drži, vendar je pritožba kljub temu neutemeljena, in sicer iz dveh razlogov.

Prvič, tožnica sploh ne navede, katerega njenega dokaznega predloga, s katerimi je skušala dokazati določeno posredno dejstvo (indic), sodišče ni izvedlo, s čimer bi storilo navedeno procesno kršitev. S takšno, popolnoma posplošeno kritiko, pritožba ne more uspeti in je že iz tega razloga neutemeljena. Prav tako tožnica v pritožbi ne navaja, da se sodišče ne bi opredelilo do katere od njenih trditev, ki po njenem predstavlja indic oziroma posredno dejstvo.

Drugič, iz celote razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče na obstoj pravnorelevatnih dejstev, torej o tem, ali ima pogodbo nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena zaradi nedopustnega nagiba, sklepalo ravno na podlagi indicev in ne zgolj na podlagi neposrednih dokazov. Kaj je bil ključni nagib tožencev za sklenitev pogodbe, je tako ugotavljalo preko indičnega dokazovanja (posrednih dejstev) o okoliščinah sklenitve posla, okoliščinah o pravdi, iz katere izvira tožničina judikatna terjatev, o zdravstvenem in finančnem stanju prve toženke ob sklepanju pogodbe in o okoliščinah reševanja stanovanjskega problema druge toženke in tretjega toženca. Na podlagi navedenih dejstev je nato sklepalo o (ne)obstoju pravnoodločilnih dejstev. Pritožbeni očitek, da sodišče indičnega dokazovanja ni dopustilo, torej ni utemeljen.

21Tožnica postopkovno kršitev v zaključku pritožbe uveljavlja še s trditvijo, da okoliščine konkretnega primera utemeljujejo znižanje dokaznega standarda prepričanja, ki v pravdnem postopku načeloma velja pri ugotavljanju dejstev. V sodni praksi je utrjeno stališče, da mora sodišče v primerih, ko je dokazni standard prepričanja praktično nedosegljiv, zaradi varstva strankine pravice do sodnega varstva ta dokazni standard znižati.¹¹ Vztrajanje pri dokaznem standardu prepričanja ob takšnih okoliščina predstavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Sodna praksa je takšne položaje prepoznala v primerih, ko gre za dokazovanje hipotetičnih dejstev v prihodnosti¹² (dokazovanje izgubljenega dobička) ali za dokazovanje dejstev o vzročni zvezi, ki jih ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja z nobenim dokaznim sredstvom (npr. niti z izvedencem ustrezne stroke). Zgolj to, da dejstva, za katera tožnica nosi materialno dokazno breme, niso v njenem zaznavnem polju, še ne dopušča nižanja dokaznega standarda. Številni so namreč položaji, ko stranka nosi materialno breme za takšna dejstva,¹³ kar pa znižanja dokaznega standarda še ne dopušča. Sodišče je tožničino pravico do sodnega varstva ob takšnih okoliščinah ustrezno zavarovalo že z znižano strogostjo pri njenem trditvenem bremenu in s tem, ko je dopustilo dokazovanja pravotvornih dejstev z indičnim dokazovanjem. V okoliščinah konkretnega primera pritožbeno sodišče tudi zaradi varstva pravice nasprotne stranke ne prepozna okoliščin, ki bi lahko utemeljevale znižanje dokaznega standarda.

22Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

23Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

24Tožnica mora na tožencem povrniti njihove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Tožencu so upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.756,80 EUR (2400 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, v zvezi s 7/1. členom OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 20,40 EUR za materialne stroške (11. člen OZ, v presežku pa je ta del stroškovnega zahtevka neutemeljen), skupaj torej 1.777,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

¹ Nina Plavšak, v: dr. Miha Juhart, dr. Nina Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 320 in naslednje.
² Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 259/2013, II Ips 44/2014, II Ips 568/2009, II Ips 297/2010, II Ips 299/2007.
³ Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 284/2013 in II Ips 92/2020. Bojan Podgoršek, v: prav tam, 3. knjiga, 567. stran in naslednje.
⁴ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 10/2010.
⁵ Polnoletni otrok mora po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko preživljali njega (prvi odstavek 185. člena DZ).
⁶ Glede na trenutek sklenitve pogodbe je sicer relevantna določba prvega odstavka 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pa je vsebinsko enaka določbi prvega odstavka 185. člena DZ:
⁷ Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom (drugi odstavek 256. člena OZ).
⁸ Jan Zobec., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 345, stran 382 in stran 388; Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 308/2013.
⁹ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 10/2020.
¹⁰ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 104/2021.
¹¹ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 221/2018.
¹² Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 33/2020.
¹³ Npr. dokazovanje oporočne sposobnosti zapustnika, dokazovanje razsodnosti pri nasprotni stranki ali celo pri tretji osebi, ...