255. člen OZ-UPB1

Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pogodbene stranke k sklenitvi posamezne pogodbe lahko napeljejo številni, med seboj raznoliki ali celo nasprotujoči si motivi in interesi, ki ustrezajo pojmu nagiba iz 40. člena OZ. Nekateri od njih so navzven drugi stranki lahko izraženi, nekateri ne. Nekateri so lahko strankama celo skupni in zato preidejo v kavzo pogodbe. Na veljavnost pogodbe lahko vplivajo le nedopustni nagibi, ki so za stranko bistveni oziroma ključni. Ključen je tisti nagib, brez katerega stranka pogodbe sploh ne bi sklenila. Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Sodna praksa je takšne položaje prepoznala v primerih, ko gre za dokazovanje hipotetičnih dejstev v prihodnosti (dokazovanje izgubljenega dobička) ali za dokazovanje dejstev o vzročni zvezi, ki jih ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja z nobenim dokaznim sredstvom (npr. niti z izvedencem ustrezne stroke). Zgolj to, da dejstva, za katera tožnica nosi materialno dokazno breme, niso v njenem zaznavnem polju, še ne dopušča nižanja dokaznega standarda. Številni so namreč položaji, ko stranka nosi materialno breme za takšna dejst

Stečajni dolžnik je s svojim neodplačnim razpolaganjem zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnaje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.

Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, pa ni dopustno več uveljavljati, upoštevaje ob tem, da se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerem temelji tožbeni zahtevek. V ta sklop dejstev pa sodijo tudi tista dejstva, ki v predhodnem postopku niso bila navedena (pa bi zaradi sklepčnosti tožbe morala biti), kot je to v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

V konkretnem primeru zgolj s "klasično" paulijansko tožbo, kjer je krog pasivno legitimiranih strank omejen na tretjo osebo, s katero je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje dolžnika (drugi odstavek 259. člena OZ), izbrisa služnosti ni mogoče doseči. V skladu z določbo drugega odstavka 255. člena OZ ni pomembno, ali bi vrednost premoženja iz izpodbijanega posla omogočila celotno poplačilo upnikove terjatve, temveč gre za to, da dolžniku zaradi tega posla ni preostalo nobeno drugo premoženje, s katerim bi lahko (v celoti) poplačal svoje obveznosti. Smisel navedene zakonske ureditve je torej v tem, da o oškodovanju upnikov ni mogoče govoriti, če bi dolžnik kljub izpodbijanemu poslu še vedno lahko (v celoti) izpolnil svoje obveznosti. Obveznost tretjega toženca kot solidarnega dolžnika je samostojna, zato so pri presoji objektivnih pogojev izpodbijanja pomembne zgolj okoliščine iz pravnega razmerja med njim in upnico. Upnica terjatve z več solidarnimi dolžniki namreč ni zavezana, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih poskuša najprej poplačati od vseh ostalih.

Tožeča stranka je svoj povračilni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in zato odreditev izbrisa te vknjižbe lastninske pravice. Zahtevala je torej vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (izbrisna tožba po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). S tem zemljiškoknjižnim dejanjem bi vzpostavili takšno stanje, kot je bilo pred zapuščinskim postopkom po pokojniku in ne bi z njim v maso stečajnega dolžnika (tožeče stranke) pridobili ničesar. Tožeča stranka je torej napačno oblikovala povračilni zahtevek, ko je nekritično sledila določbi tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP in kot povračilni zahtevek zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa. Materialnopravno napačno pa je nadalje predlagala, da pravdno sodišče razveljavi dedni sklep in ga samo nadomesti tako, da vpiše odstopljeni delež na vseh treh nepremičninah ponovno na tožnico.