185. člen DZ

V skladu s 197. členom OZ, ima pravico zahtevati povračilo, kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. Poudarek je, torej na tem, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si razlogi o odločilnih dejstvih niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve sodbe ugotovilo, da preživljanka ni sposobna sama skrbeti zase, zato ji je tuja pomoč nujno potrebna, hkrati pa je ugotovilo, da ni nujno, da bi ji to pomoč nudila ravno tožnica (da so možni tudi drugi načini pomoči). Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpost

Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za (do)plačilo storitev institucionalnega varstva toženkine matere pravilno presojalo po določbi prvega odstavka 185. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko prećživljali njega. Izjema od tega pravila je določena le v drugem odstavku 185. člena DZ, ki določa, da polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki z neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, pa toženka ni ne trdila, ne dokazovala.

Tožnik je brez dvoma upravičen do plačila za institucionalno varstvo in oskrbo toženkinega očeta. Toženka po 185. členu DZ glede na svoje sorodstveno razmerje z očetom sodi v krog njegovih preživninskih zavezancev. Ob odsotnosti drugačnega dogovora med njimi je tožnik svoj zahtevek upravičeno naperil zoper toženko. Da plačila ne zmore, ali da je oče v preteklosti kršil svojo preživninsko obveznost do nje, toženka v pritožbi ne navaja. Prav tako ni dovolj trditev, da je žena toženkinega očeta sposobna za delo. Za drugačno porazdelitev preživninskega bremena bi morala toženka dokazati, da je žena toženkinega očeta po svoji krivdi nezaposlena oziroma brez dohodkov, česar pa v pritožbi ne zatrjuje.

Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pogodbene stranke k sklenitvi posamezne pogodbe lahko napeljejo številni, med seboj raznoliki ali celo nasprotujoči si motivi in interesi, ki ustrezajo pojmu nagiba iz 40. člena OZ. Nekateri od njih so navzven drugi stranki lahko izraženi, nekateri ne. Nekateri so lahko strankama celo skupni in zato preidejo v kavzo pogodbe. Na veljavnost pogodbe lahko vplivajo le nedopustni nagibi, ki so za stranko bistveni oziroma ključni. Ključen je tisti nagib, brez katerega stranka pogodbe sploh ne bi sklenila. Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Sodna praksa je takšne položaje prepoznala v primerih, ko gre za dokazovanje hipotetičnih dejstev v prihodnosti (dokazovanje izgubljenega dobička) ali za dokazovanje dejstev o vzročni zvezi, ki jih ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja z nobenim dokaznim sredstvom (npr. niti z izvedencem ustrezne stroke). Zgolj to, da dejstva, za katera tožnica nosi materialno dokazno breme, niso v njenem zaznavnem polju, še ne dopušča nižanja dokaznega standarda. Številni so namreč položaji, ko stranka nosi materialno breme za takšna dejst

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP bi bil podan le v primeru, če bi se sodba sodišča prve stopnje oprla na pravnomočno odločbo CSD, ta odločba, na katero je bilo sodišče vezano, pa bi kasneje odpadla, ker bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V obravnavanem primeru pa pravnomočna odločba v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila sprejeta, saj je toženka odločbo CSD izpodbijala. Ker je sodišče prve stopnje sporno odločbo CSD upoštevalo le v okviru dokazov, obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP ni podan.

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je treba pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal. Ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD torej ni relevantna potomčeva korist, temveč morebitna manjvrednost zapustnikovega premoženja. Glede na ugovorno trditveno podlago toženca je imelo prvostopenjsko sodišče pri tej postavki trojno nalogo: najprej je moralo ugotoviti, katera dela je tožnik sploh opravljal (1), sledila je materialnopravna presoja, katera izmed ugotovljenih del predstavljajo znatnejšo pomoč zapustnikovega potomca (2), nato pa bi še moralo ovrednotiti, ali ugotovljena količina dela ustreza predpostavljeni količini dela izvedenke (3), na podlagi katere se končno oceni še vrednost dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da je izvedenka izhajala iz predpostavke, da so vsa zatrjevana dela tudi dokazana, kot tudi, da vsa zatrjevana dela predstavljajo znatnejšo pomoč potomca zapustniku. Naloga izvedenke ekonomske stroke je

Tožeča stranka kot izvajalka socialnovarstvenih storitev institucionalnega varstva utemeljeno terja od toženke (do)plačilo storitev oziroma oskrbe za njeno mamo, ki je nastanjena pri tožeči stranki. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med strankama sporna dejanska vprašanja, če ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP, t. j. da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v pravočasnih pripravljanih vlogah. Temelj obravnavane terjatve oziroma toženkina dolžnost preživljati svojo mater in s tem (do)plačevati njeno domsko oskrbo, ne izvira iz odločbe CSD, temveč iz zakona, t. j. prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR oziroma prvim odstavkom 185. člena DZ. V pravdah glede (do)plačila institucionalnega varstva je vprašanje, v kakšnem obsegu je zavezanec (toženka) dolžan plačati storitev institucionalnega varstva za upravičenca (mamo), res predhodno vprašanje. Kadar je bilo o takšnem

Toženec kot zavezanec za plačilo preživnine na podlagi 185. člena DZ, bi se svoje obveznosti lahko razbremenil z ugovorom, da njegove premoženjske zmožnosti niso tako dobre, da bi lahko preživljal tudi svojega očeta. Pri tem ugovoru bi moral zatrjevati in dokazati, kakšno je njegovo premoženjsko stanje. Omejitev obveznosti preživninskega zavezanca je določena v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje te omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega v tožbi tudi pove, da ve le to, da je toženi edini od njegovih otrok, ki je zaposlen, ne ve pa kakšno je njegovo premoženjsko stanje in da je preživnino za toženca plačeval.

Na podlagi 185. člena DZ mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Ta dolžnost obstaja, če je tudi starš, ki zahteva, da ga otrok preživlja, izpolnjeval preživninsko obveznost do otroka. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da tožnik iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti do toženca. Izvršilni postopki potrjujejo, da tožnik preživninske obveznosti do toženca ni izpolnjeval.

Kdaj se šteje da gre za preživljanje, je urejeno v prvem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Izpolnjen mora biti najprej osnovni pogoj in sicer, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do njegove smrti imela skupno stalno prebivališče. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do svoje smrti živela ločeno. Za priznanje pravice do družinske pokojnine mora biti v takem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Bistveno je, ali je pokojni zavarovanec do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožniku redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje bi moral tožnik dokazati, da mu je pokojni zavarovanec v letu 2017 za preživljanje, za obdobje od januarja do septembra, dajal mesečni znesek 228,55 EUR, za obdobje od oktobra do decembra pa 231,18 EUR oziroma 2.750,49 EUR v celem letu. Tožnik ni predložil dokaza iz katerega bi izhajalo dejansko nakazilo navedenih zneskov, oziroma navedeno niti ni zatrjeval. V predsodnem postopku je zaslišana priča izpovedala, da sta skupaj z ženo od pokojnega

Med pravdnima strankama je sporno, ali je pogodba, ki jo je tožnica sklenila z zapustnico, odplačna ali ne. Gre za vprašanje dejanske narave, ki ga zapuščinsko sodišče ne sme rešiti samo, ampak mora stranke napotiti na pravdo. Za odgovor na to vprašanje je namreč treba ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, kar terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Ker je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ima pravni učinek javne listine, zato velja domneva resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP), vendar je ta domneva izpodbojna. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da pri notarskih zapisnih ne sme biti nikoli dvoma o pravnem značaju sklenjenega pravnega posla in o vsebini izražene pogodbene volje. Sporna pogodba je po svoji vsebini in namenu dejansko pogodba o preužitku, ki je odplačen pravni posel.

Izhodišče odločanja v postopku pred CSD (o zahtevah za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva) je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec (uporabnik te storitve). Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec (če je teh več, so dolžniki vsi). Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Udeležbo v nepravdnih postopkih urejata 21. in 22. člen ZNP-1; posebej v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo pa še 57. in 58. člen ZNP-1. Formalna udeleženca tega postopka sta predlagatelj (to je lahko ena od oseb oziroma organov iz 57. člena ZNP-1) in oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec). Zakonita udeleženca postopka sta center za socialno delo in začasni skrbnik osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo, če je postavljen v skladu z DZ. Subjekt postopka v materialnem smislu oziroma materialni udeleženec postopka v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo pa je le oseba, ki se jo postavlja pod skrbništvo. Vsi drugi so v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo lahko le formalni ali zakoniti udeleženci postopka.

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj

Nepomembna je okoliščina, ali je morala predlagateljica pridobiti soglasje nasprotnega udeleženca v smislu 113. člena ZZZDR (151. člen DZ) oziroma iskati pomoč pristojnega centra za socialno delo, če sporazum z nasprotnim udeležencem ni (ne bi) bil možen, saj to v ničemer ne vpliva na presojo o utemeljenosti odvzema roditeljske pravice (starševske skrbi).