VSL Sodba V Cpg 222/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.773,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je izdajatelj medija posebnega pomena, programov TVSLO1, TVSLO2 in TVSLO3. Tožena stranka je operater programov in dolžna neodplačno razširjati televizijske programe posebnega pomena vsem uporabnikom njenih storitev. Navedene programe je tožena stranka vključila v svoje osnovne programske sheme, ki so dostopne vsem uporabnikom njenih storitev. Tožeča stranka je po pooblaščenki Kabelski koordinaciji EBU (v nadaljevanju obrazložitve: EBU), ki je delovala v njenem imenu in za njen račun, s toženo stranko 30. novembra 2015 sklenila Licenčno pogodbo z naslednjimi prilogami: (1) seznam javnih TV organizacij in programov, (2a) obrazec za poročanje, (2b) seznam retransmisiranih programov pri operaterju, (3) Aneks k licenčni pogodbi, (4) dodatek k licenčni pogodbi RTV Slovenija in operaterjem (priloga spisa A2, v nadaljevanju obrazložitve: Licenčna pogodba). V mesecu decembru 2015 je tožena stranka podpisala še Izjavo o pridržku v zvezi z neodplačnim razširjanjem programov tožeče stranke (priloga spisa A3, v nadaljevanju obrazložitve: Izjava o pridržku).

2Predmet tožbenega zahtevka je neplačani račun št. 00-1690090009 z dne 10. maja 2016 v znesku 268.721,80 EUR z zapadlostjo 9. junija 2016 za plačilo nadomestila za obdobje od 10. oktobra 2010 do 31. decembra 2014. Sodišče prve stopnje je na podlagi nespornega dejanskega stanja odločitev materialnopravno oprlo na tretji odstavek 112. člena Zakona o medijih – ZMed. Podlaga za uspeh tožeče stranke je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na obveznosti tožene stranke o plačilu licenčnine za uporabo avtorskih in sorodnih pravic tožeče stranke iz naslova Licenčne pogodbe. Sodišče prve stopnje Izjave o pridržku v zvezi s programi tožeče stranke ni ocenilo kot pravno odločilnega dejstva v smislu 29. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo ugovor tožene stranke, da vtoževanega računa ni dolžna plačati iz razloga, ker se nanaša na obveznosti 33 malih kabelskih operaterjev iz naslova Licenčne pogodbe, sama pa se je zavezala zgolj, da bo od malih kabelskih operaterjev zbrala denarna sredstva in jih prenakazala izdajateljem programov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugovor zastaranja, ker je v Licenčni pogodbi določeno, da je zadnji rok za plačilo obveznosti, ki se lahko poravna največ v šestih enakih obrokih, 30. april 2016, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa je bil vložen 30. aprila 2019 (347. in 349. člen OZ).

3Z izpodbijano sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki v 15 dneh plača nadomestilo za retransmisijo v višini 268.721,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. junija 2016 do plačila. Toženi stranki je bilo tudi naloženo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka.

Pritožba tožene stranke

4Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povračilo vseh nastalih pravdnih stroškov. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe

Glede pomena 112. člena ZMed za obveznost tožene stranke

5Pritožbeno sodišče šteje za zmotno materialnopravno stališče tožene stranke, da je tretji odstavek 112. člena ZMed na področju programov posebnega pomena lex specialis v razmerju do določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP. Nadalje šteje za zmotno tudi materialnopravno stališče tožene stranke, da je v veljavi princip neodplačnosti retransmisije programov posebnega pomena, kar vključuje programe tožeče stranke, vključno z neodplačnostjo plačila avtorske, sorodnih in drugih pravic.¹

6Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga na področju kolektivnega varstva dopolnjuje Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic – ZKUASP. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija (60. člen Ustave Republike Slovenije). ZMed pa ureja področje medijev, kar jasno izhaja že iz prvega odstavka 1. člena ZMed, ki določa področje, ki ga ZMed ureja: to so pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes Republike Slovenije na področju medijev. Operaterjevo obveznost ureditve in plačila avtorskih pravic izrecno potrjujeta tudi drugi in tretji odstavek 113. člena ZMed, ki dopuščata, da lahko operater prenaša in oddaja programe, kar vključuje tudi programe posebnega pomena, le na podlagi pisne pogodbe, iz katere je razvidna urejenost avtorsko pravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov. Obveznost kabelskega operaterja ni pogojevana ali omejevana z načinom uveljavljanja pravice kabelske retransmisije. To pomeni, da morajo kabelski operaterji razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu sklepanju sodišča prve stopnje, da je zakonodajalčev namen glede neodplačnosti omejen izključno na medijsko in ne avtorskopravno obveznost kabelskega operaterja do prenosa. ZMed ne spreminja ureditve omejitve varstva avtorske in sorodnih pravic, ki je urejeno v 4. oddelku ZASP. To izhaja že iz namena (polja urejanja) obeh zakonov. ZMed določa pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes Republike Slovenije na področju medijev (1. člen ZMed). V drugem in tretjem odstavku 112. člena ZMed določeni pravili obveznosti prenosa „must carry“ in obveznosti ponujanja „must offer“ sta pravili medijskega in ne avtorskega prava. Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da pravilo „must carry“ ne ukinja avtorskih in sorodnih pravic, kar utemeljuje tudi materialnopravni vidik, zlasti nemška in francoska sodna praksa, ki izrecno poudarja, da „must carry“ ni režim, ki bi dovolil dostop končnim uporabnikom brez zagotovitve spoštovanja pravic intelektualne lastnine.² Obe medijski pravili se nanašata na prepoved odplačnosti samega dostopa do signala. Neodplačnost iz 112. člena ZMed se nanaša na samo tehnično omogočanje izdajateljem medijev razširjanja programskih vsebin do zainteresirane javnosti (prvi odstavek 111. člena ZMed). Pravilo iz drugega odstavka 112. člena ZMed določa, da operater ni upravičen od izdajatelja zahtevati plačila za opravljeno storitev prenašanja. Obveza izdajateljeve neodplačnosti iz tretjega odstavka 112. člena ZMed se nanaša na njegove tehnične storitve do operaterja in njegovo prepustitev programskih signalov operaterju kot gospodarsko korist.

8Neodplačnost iz 112. člena ZMed se torej nanaša na zakonsko obveznost medijskega prava „must carry“ kabelskih operaterjev oziroma „must offer“ izdajateljev programov, nima pa vpliva na obveznost kabelskih operaterjev iz naslova odplačne pridobitve avtorske in sorodne pravice kabelske retransmisije. Bistvo izjeme iz tretjega odstavka 112. člena ZMed pa je v zagotovitvi nadomestila za izkoriščanje pravic kabelske retransmisije ne glede na način njihovega upravljanja.

9Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je pravno in stvarno upravičeno drugačno obravnavanje kolektivnega in individualnega upravljanja pravic v primeru tretjega odstavka 112. člena ZMed. Tožena stranka namreč zmotno razlaga tretji odstavek 112. člena ZMed, ki določa, da pravilo prenosa ne posega v obveznosti iz naslova kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da ZMed ureja medijsko pravo in ne posega v pravice avtorjev. ZMed s tem, ko izrecno omenja kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic, hkrati ne izključuje individualnega varstva avtorske in sorodnih pravic, skladno z zakonom. V skladu s 4. točko 9. člena ZKUASP je določena izjema od obveznosti kolektivnega upravljanja pri kabelski retransmisiji avtorskih del, in sicer v primeru lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic, in kadar gre za pravice, za katere pristojni organ še ni izdal dovoljenja za kolektivno upravljanje (75. člen ZKUASP). Upoštevajoč polje urejanja tretjega odstavka 112. člena ZMed, ki ni v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče urejati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga izrecno ureja izjema iz tretjega odstavka 112. člena ZMed. Pravica kabelske retransmisije je izključna in poplačilna pravica RTV organizacije (137. člen ZASP). Pravica kabelske retransmisije kot oblika uporabe dela v netelesni obliki je izključna materialna avtorska pravica, ki jo varuje 31. člen ZASP v okviru radiodifuzne retransmisije. Imetniku pravice daje pravno upravičenje do primernega denarnega nadomestila (21. člen ZASP).

10Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Pritožbeno sodišče sprejema stališče pravne teorije, da je le navidezno urejeno, da se omenjena določba ZMed na dejanski stan individualnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic ne more nanašati. Ker ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed. Namen in cilj obeh je namreč v zagotavljanju premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, ne glede na način zbiranja nadomestila.³

11V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožeča stranka ustanovljena s strani Republike Slovenije zaradi izvajanja javne službe in delno financirana iz RTV prispevkov, za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno odločilno. Status in način financiranja izdajatelja programa posebnega pomena namreč na pravice avtorjev iz avtorskih in sorodnih pravic ne vpliva. Način financiranja tožeče stranke in plačilo nadomestila za avtorske pravice sta ločena pojma. Prvi je namenjen delovanju tožeče stranke, drugi pa predstavlja denarno nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Tudi ZMed in ZASP ne vsebujeta določila, ki bi pravice avtorjev iz avtorskih in sorodnih pravic omejeval le zato, ker gre za izvajanje javne službe oziroma je bilo njihovo ustvarjanje delno financirano iz „javnih“ RTV prispevkov.⁴

Glede vsebine in pravne narave Izjave o pridržku

12Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem stališča, da je tožena stranka z Izjavo o pridržku pooblaščencu tožeče stranke podala novo ponudbo Licenčne pogodbe, ki jo je tožeča stranka sprejela brez ugovora, izraža pa izrecno zavrnitev pogodbenih določil Licenčne pogodbe, ki določajo odplačnost programov tožeče stranke.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o vsebini in pomenu Licenčne pogodbe, kot je zapisana. Stranke so z Licenčno pogodbo med seboj uredile pretekle zadeve v zvezi z licenco za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano kabelsko retransmisijo programov javnih izdajateljev programov v okviru EBU v Sloveniji (Uvodne ugotovitve in 12. člen Licenčne pogodbe). Tožena stranka v njej nastopa kot eden od operaterjev, ki se je javnim tistim izdajateljem in za tiste programe, ki so navedeni v Prilogi št. 1 (med njimi programi tožeče stranke TVSLO1, TVSLO2 in TVSLO3), zavezala plačati nadomestilo v zameno za izvajanje licence za kabelsko retransmisijo skladno z 8. členom Licenčne pogodbe. Pogodba ustvarja medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank po pravilu „pacta sunt servanda“ (9. člen OZ). Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ), tožena stranka jo je podpisala in jo zato zavezuje.

14Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem pri razlogu, da je bila tožeča stranka zaradi dane Izjave o pridržku seznanjena z njenim stališčem, da naj Licenčna pogodba ne bi veljala za programe tožeče stranke. Izjava o pridržku namreč ni sestavni del Licenčne pogodbe, v decembru 2015 jo je podpisala zgolj tožena stranka. V prvem odstavku 18. člena Licenčne pogodbe so stranke določile, da vse priloge k tej pogodbi predstavljajo sestavni del te pogodbe (in so navedene na koncu pogodbe kot priloge 1, 2a, 2b, 3, 4). Ker med njimi ni Izjave o pridržku, le-ta med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (15. člena OZ). V okviru materialnopravne presoje Licenčne pogodbe pritožbeno sodišče tudi potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da gre pri Izjavi o pridržku za ponovitev salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe. Zaveza tožene stranke iz Licenčne pogodbe namreč brez Izjave o pridržku ne bi bila nič drugačna. V Izjavi o pridržku je zapisano materialnopravno stališče tožene stranke, da je s tretjim odstavkom 112. člena Zakona o medijih predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV SLO programov, zato daje pridržek glede tistih določb Licenčne pogodbe (in njenih prilog), ki vzpostavljajo odplačnost razširjanja programov, ki jih je izdajal javni zavod Radiotelevizija Slovenija, in si pridržuje pravico do brezplačnega razširjanja RTV SLO programov v skladu z določbami ZMed, pri čemer se tovrstno ravnanje ne more upoštevati kot kršitev Licenčne pogodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča v 15. členu Licenčne pogodbe zapisana salvatorična klavzula predstavlja tipično salvatorično klavzulo, katere namen je, da katerakoli določba pogodbe, za katero bi sodišče, upravni organ ali pristojni regulator ugotovil, da je neveljavna ali neizvedljiva, ne vpliva na preostali del pogodbenih obveznosti in pravic, če se nanje ne nanaša, neveljavno ali neizvedljivo pogodbo pa stranki nadomestita z veljavnim in izvedljivim določilom, ki je po svojemu poslovnemu, pravnemu in komercialnemu namenu najbližje neveljavnemu in neizvedljivemu določilu. Če bi torej bilo pravno stališče tožene stranke pravilno, do tožeče stranke ne bi imela obveznosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo njenih treh programov že zaradi salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe.⁵

15Upoštevajoč izraženo pravno stališče, pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da se Licenčna pogodba skupaj z Izjavo o pridržku šteje za novo ponudbo (29. člen OZ). Sodišče prve stopnje je presojo pravilno oprlo na 28. in 30. člen OZ in navedlo jasne razloge, s katerimi je navedeno stališče tožene stranke glede vsebine in pravne narave Izjave o pridržku utemeljeno zavrnilo.

Glede ugovora pasivne legitimacije

16Pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pristopila k dolgu ostalih operaterjev na podlagi dogovora, s katerim se je EBU zavezala, da bo plačala skupen račun, ki ji ga bo izdal posamezen izdajatelj programa za plačilo nadomestila za vse operaterje pod njenim okriljem. Tožena stranka v pritožbi po eni strani uveljavlja, da se dogovor z EBU sploh ne nanaša na terjatve tožeče stranke, saj je bilo vsem ves čas znano, da so sporne, zato ji operaterji niso dali niti naročila niti zagotovili sredstev za plačilo tožeče stranke. Po drugi strani pa tožena stranka v pritožbi vztraja, da je bila njena obveznost glede izdanih skupnih računov tudi sicer zgolj v tem, da posameznemu izdajatelju programov prenakaže sredstva, če in kolikor jih predhodno zbere od operaterjev.

17Pritožba ne izpodbija naslednjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: tožena stranka se je z EBU dogovorila, da se ji izdajajo skupni računi za plačilo nadomestil iz naslova sklenjenih Licenčnih pogodb zanjo in še 33 malih kabelskih operaterjev; takšen dogovor je bil sklenjen v interesu tako tožene stranke in malih kabelskih operaterjev pod njenim okriljem (pridobitev količinskega popusta na nadomestilo, do katerega posamično ne bi bili upravičeni), kot tudi posameznih izdajateljev programov znotraj EBU (zmanjšanje administrativnih stroškov); tožena stranka je poravnala izstavljene skupne račune vseh izdajateljev programov, za katere je bila sklenjena Licenčna pogodba, razen računa tožeče stranke.

18Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da se dogovor z EBU o skupnih računih ne nanaša na tožečo stranko. Že iz razloga, ker ga primarno utemeljuje z vztrajanjem pri stališču, da so bile terjatve tožeče stranke ves čas sporne. Ta razlog je pritožbeno sodišče zavrnilo že s predhodno obrazloženim stališčem glede zavezujočih določil Licenčne pogodbe in pravne narave Izjave o pridržku. Sicer pa je naveden pritožbeni očitek po presoji pritožbenega sodišča tudi v nasprotju z vsebino predložene elektronske korespondence med toženo stranko in EBU, na katero se stranki v pritožbi in odgovoru na pritožbo izrecno sklicujeta, vendar različno tolmačita. Tako EBU v elektronskem sporočilu iz 23. februarja 2016 (priloga spisa A10) vsem izdajateljem programov, ki delujejo v njenem okviru, sporoča, da je bil s slovenskimi operaterji sklenjen dogovor, v okviru katerega med drugim velja, da se toženi stranki izdaja en račun, s katerim se ji zaračuna skupen znesek za skupino „Operaterji v Sistemu TV“. Da skladno z dogovorom vsi izdajatelji programov pod okriljem EBU (brez omembe kakršnekoli izjeme) toženo stranko bremenijo za celoten znesek, je v navedenem elektronskem sporočilu večkrat izrecno navedeno, kot na primer: „... (znesek, ki ga je treba zaračunati za Sistem TV, najdete na strani operaterji v Sistemu TV“ v priloženi datoteki).“, „Stran „Operaterji v okviru sistema TV“ pa prikazuje skupni znesek, ki ga je treba zaračunati Sistemu TV ...“, „... izdajatelje televizijskih programov pa prosimo, da nadaljujejo z izdajanjem računov.“, „Drugič, zelo pomembno je dejstvo, da morajo vsi izdajatelji televizijskih programov izdati en sam račun za celoten znesek družbi Sistem TV ...“. Nadalje tudi iz predloženega elektronskega sporočila zastopnika tožene stranke A. A. iz 7. septembra 2016 (priloga spisa A11) ne izhaja, da za tožečo stranko ne velja posredovani seznam operaterjev v okviru Sistem TV in izražen interes tožene stranke za nadaljnje centralno plačevanje, poročanje itd. v naslednjem krogu. A. A. tudi v elektronskem sporočilu iz 8. septembra 2016 (priloga spisa A11) tožeče stranke ni izključil iz poziva k izdaji računov ostalih principalov.

19Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da tožena stranka za plačilo skupnega računa tožeče stranke niti ni imela naročila malih kabelskih operaterjev. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nastopala kot prevzemnica naročila, ki so ji ga dali mali kabelski operaterji na podlagi sklenjenih pisnih pogodb o naročilu. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje o zapisani vsebini Pogodbe o naročilu (mandat) in Priloge k obstoječi pogodbi o naročilu (prilogi spisa B3 in B4, v nadaljevanju: Pogodba o naročilu), ki jo je primeroma predložila tožena stranka. Pogodbe o naročilu so bile sklenjene v pisni obliki, tožena stranka in posamezen mali operater so jih podpisali, zato jih zavezujejo (9. člen OZ). In v Pogodbi o naročilu je mali kabelski operater kot naročitelj toženi stranki kot prevzemnici naročil, da plačuje dobavitelja (2. člen). In kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje je kot dobavitelj opredeljen izdajatelj programov v okviru EBU. Da v naveden okvir sodi tožeča stranka, ni sporno. Iz nobenega drugega pogodbenega določila pa ne izhaja, da bi mali operater toženi stranki odklonil naročilo za plačevanje tožeči stranki oziroma, kot trdi pritožnica, da bi bilo plačilo tožeči stranki celo izrecno izvzeto. Na podlagi določil Pogodbe o naročilu zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da tožena stranka za plačilo tožeči stranki ni imela naročila oziroma da bi s plačilom tožeči stranki prekoračila dano naročilo.

20Pritožba nadalje vztraja pri stališču, da je tožena stranka pri plačevanju skupnih računov skladno z naročilom operaterjev lahko zgolj prenakazala sredstva, če in kolikor jih je od njih predhodno zbrala. Že sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno pojasnilo, da razmerje, kot ga je tožena stranka uredila z operaterji (notranje razmerje) glede samega načina izvedbe plačila izdajateljem programov, ne vpliva na razmerje s tožečo stranko. Zato je pravno nerelevantno pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka sama ni zmožna zagotoviti sredstev za celotno plačilo tožeči stranki. V zvezi z navedenim pritožbenim stališčem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer vsebina Pogodbe o naročilu ne potrjuje stališča, da je bila pogodbena obveznost tožene stranke prenakazati sredstva, če so bila predhodno zbrana s strani operaterjev. V 2. členu Pogodbe o naročilu je namreč določeno, da tožena stranka plačuje dobavitelju. In nobeno pogodbeno določilo ne določa, da so predhodno plačana oziroma zbrana sredstva s strani operaterjev pogoj za izpolnitev navedene pogodbene obveznosti, torej za plačilo dobavitelju. Kot izhaja iz 5. člena Pogodbe o naročilu si je tožena stranka celo zagotovila zavarovanje v obliki izročitve treh bianco menic in treh bančno certificiranih čekov, ki ga je bila upravičena unovčiti v primeru, če potrebna sredstva za plačilo v dogovorjenem roku ne bi bila na njenem računu. V 3.4 členu pa pravico do mesečnih zamudnih obresti v višini 10% v primeru zamud pri plačilu oziroma zagotavljanju potrebnih finančnih sredstev s strani operaterjev.

21Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je šlo pri plačevanju računov tožeče stranke za ustaljeno prakso, saj je bil vtoževani račun dejansko prvi račun, ki ga je tožeča stranka izstavila toženi stranki. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se argument o vzpostavljeni praksi (12. člen OZ) ne nanaša na plačilo računov tožeče stranke, ampak na ugotovitev, da so na podlagi Licenčne pogodbe vsi izdajatelji programov toženi stranki izdali skupne račune za plačilo nadomestila za male kabelske operaterje pod njenim okriljem, pri čemer je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je tožena stranka prejete skupne račune poravnala vsem izdajateljem programov, razen tožeči stranki. In nadalje, da ne vidi utemeljenega razloga, da bi se od takšne prakse plačevanja skupnih računov odstopilo ravno pri tožeči stranki. Na podlagi določil sklenjene Licenčne pogodbe so vsi izdajatelji programov, ki jih zastopa EBU, v enakem pravnem in dejanskem položaju. In ker so toženi stranki vsi izdali skupne račune, lahko postopanje tožene stranke, ko jih je poravnala vsem, razen tožeči stranki, odraža praktično celotno izpolnitev dogovora z EBU (pravilo realizacije dogovora). In s tem dodaten razlog v prid zaključku sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka EBU zavezala, da bo izdajateljem programov plačala izstavljene skupne račune.

22Drži sicer pritožbeno sklicevanje, da je tožena stranka vtoževani račun po prejemu zavrnila. Vendar takratni razlog zavrnitve ni bil, da je tožeča stranka s skupnim računom ni upravičena terjati za plačilo nadomestila za vse operaterje pod njenim okriljem. Razlog zavrnitve je bilo njeno materialnopravno stališče, da tožeča stranka ni upravičena do nadomestila, ker je dolžna programe razširjati neodplačno. Ne more pa vzdržati pritožbeno stališče, da bi morala tožeča stranka zaradi zavrnitve skupnega računa tožiti vsakega operaterja posebej za celoten znesek nadomestila brez popusta, saj so bile v prejetem računu obveznosti vsakega od njih jasno opredeljene. S tem bi dogovor z EBU glede pridobljenih ugodnosti obveljal le v primerih prostovoljne izpolnitve, kar pa bi bilo v nasprotju že s samim namenom izdaje skupnega računa, ki med strankama ni sporen, in je bil ravno v tem, da mali operaterji pridobijo količinski popust, v zameno za poenostavljen postopek zbiranja podatkov, izdaje in plačila računov. Pri čemer je imela tožena stranka poleg nižjega nadomestila za takšen dogovor še dodaten finančni interes, saj si je od operaterjev izgovorila tudi provizijo in povračilo potrebnih in koristnih stroškov (6. člen Pogodbe o naročilu).

23V okviru pravočasno ponujenega procesnega gradiva (286. člen ZPP), na katerega je pri pravnem sklepanju, skladno z razpravnim načelom sodišče vezano (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo o smislu in namenu naročila za prenakazilo predhodno zbranih sredstev zaslišati zastopnika tožene stranke A. A. in priče B. B., C. C. in D. D. kot predstavnike operaterjev. Če je na podlagi podanih navedb dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno z listinskimi dokazi, potem ni treba izvesti dokaza z zaslišanji. In sodišče prve stopnje je vsa pravno odločilna dejstva iz odnosa tožeče stranke s posameznimi operaterji ugotovilo na podlagi predložene Pogodbe o naročilu, pri čemer njena vsebina tekom postopka niti ni bila sporna.

24Tožena stranka glede neizvedenih zaslišanj uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z uveljavljanjem te kršitve niso podane procesne predpostavke, saj je tožena stranka ni pravočasno uveljavljala. Skladno z 286.b členom ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v konkretnem primeru na naroku samem. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker tožena stranka navedenega pogoja za kasnejše uveljavljanje ni izkazala, se na kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ne more sklicevati.

25Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni podana izrecno zatrjevana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba glede pasivne legitimacije nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je ta kršitev podana, samo kadar so odsotna dejstva odločilna po materialnem pravu, ki ga je treba uporabiti po presoji sodišča. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da je izpodbijano odločitev glede obstoja pasivne legitimacije mogoče preizkusiti. Ni pa sodišče prve stopnje zagrešilo očitane procesne kršitve, če se ni izrecno opredelilo do trditev in dokazov o tistih dejstvih, ki z njegovega materialnopravnega izhodišča niso bila odločilna, pa čeprav bi bila odločilna s stališča, za uporabo katerega se je zavzemala tožena stranka.

Glede ugovora zastaranja

26Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP).

27Materialnopravno pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev ni zastarana, tožena stranka ne more izpodbiti z vztrajanjem pri stališču o vsebini in pravni naravi Izjave o pridržku. Ob upoštevanju predhodno navedenih razlogov, da enostranski pridržek k Licenčni pogodbi nima pravnih učinkov, pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pripoznala svojo obveznost za plačilo obveznosti iz naslova kabelske retransmisije s podpisom Licenčne pogodbe, iz določil katere jasno izhaja, da je njen namen urediti zadeve iz preteklosti, da tožena stranka svoj dolg razume kot obstoječ, njena pogodbena obveznost plačati nadomestilo pa je jasno, izrecno in brezpogojno dogovorjena. Pisna pripoznava zastarane obveznosti pa v skladu s prvim odstavkom 341. člena OZ predstavlja odpoved zastaranju.

28Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev iz Licenčne pogodbe predstavlja terjatev iz gospodarske pogodbe, ki zastara v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ). Zmotno je pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja moralo upoštevati, da je vsaj 5/6 vtoževane terjatve zastarane, ker je vsaj pet obrokov v skladu z določili Licenčne pogodbe zapadlo v plačilo pred 30. aprilom 2016. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, zakaj gre v obravnavanemu primeru za obročna plačila, ki v skladu z drugim odstavkom 347. člena OZ ne štejejo kot občasne terjatve. Obroki, kot so bili izrecno dogovorjeni v 8. točki 10. člena Licenčne pogodbe, namreč ne predstavljajo samostojnih terjatev. V Licenčni pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka izstavila en račun, ki ga tožena stranka lahko poravna v največ šestih enakih obrokih, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 45 dni po izdaji računa, zadnji pa najkasneje 30. aprila 2016. Zastaranje pri obročnih plačilih začne teči šele, ko terjatev dospe v celoti.⁶ To je, ko v plačilo zapade zadnji obrok (prvi in drugi odstavek 347. člena OZ). Ker je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen 30. aprila 2019, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vtoževana terjatev ni zastarana.

29Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

30Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške.

31Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 268.721,80 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 2375 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.773,27 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.773,27 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Takšno stališče glede 112. člena ZMed je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo že v sodbah V Cpg 469/2021 z dne 18. 11. 2021, V Cpg 537/2021 z dne 15. 12. 2021, V Cpg 548/2022 z dne 7. 12. 2022 in V Cpg 573/2022 z dne 7. 12. 2022.
² dr. Miha Trampuž: Medijski pravili must carry in must offer v razmerju do avtorske in sorodnih pravic, Pravna praksa, letnik 2018, št. 2.
³ dr. Maja Ovčak Kos: Vprašanje pravnih učinkov pravila obveznega prenosa na način uveljavljanja pravice do kabelske retransmisije: PRAVO in ekonomija [Elektronski vir]: digitalno gospodarstvo/urednica Martina Repas - 1. izd. - E-knjiga - Maribor: Univerzitetna založba Univerze, 2020.
⁴ Sodišče EU je v sodbi C-275/15 z dne 1. 3. 2017 presodilo, da ni dopustna nacionalna zakonodaja, ki bi določala, da ne gre za kršitev avtorske pravice v primeru takojšnje kabelske retransmisije, vključno po potrebi prek spleta, na prvotnem območju oddajanja radiodifuznih del na televizijskih kanalih, za katere veljajo obveznosti javne službe.
⁵ Takšno stališče glede Izjave o pridržku je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo že v sodbah V Cpg 469/2021 z dne 18. 11. 2021, V Cpg 537/2021 z dne 15. 12. 2021, V Cpg 548/2022 z dne 7. 12. 2022 in V Cpg 573/2022 z dne 7. 12. 2022.
⁶ Višje sodišče v Ljubljani v sodbi V Cpg 573/2022 z dne 7. 12. 2022.