29. člen OZ

Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.

Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto odčitati iz te ponudbe. Konkludentnega soglasja ne potrjuje zanesljivo niti okoliščina, da je tožnica pritožnici v spornem obdobju "dostavljala signal". Na prvi stopnji ni bilo do konca raziskano, kaj to zares pomeni (signal je valovanje, ne stvar). Ugotovljeno pa je bilo bistveno, da je pritožnica lahko TV-programe A. kadarkoli prenehala retransmitirati svojim naročnikom. Zato za utemeljenost izpodbijane sodbe v tem delu zadostuje že pravilno splošno izhodišče, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo. Podjetje ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov. Česar pa o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta, ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti, in nasprot

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Produciranje dodatnih finančnih obveznosti partnerja kot pogodbene stranke pod plaščem zanjo zavezujočih smernic, bi po presoji pritožbenega sodišča pomenila kršitev enega temeljnih načel v obligacijskih razmerjih - to je načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), ki pomeni, da nobenemu udeležencu obligacijskih razmerij ni dopustno zagotoviti več pravic ali boljšega izhodiščnega položaja pri urejanju obligacijskih razmerij. S širitvijo pogodbenih obveznosti tožene stranke z enostransko sprejetimi smernicami je bilo kršeno prav to načelo. Pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da za spremembo pogodbenih obveznosti tožene stranke ne zadostuje sklicevanje na enostransko sprejete smernice, pač pa navedena sprememba terja natančno opredelitev pogodbenih obveznosti tožene stranke glede kadrovskih zadev. Vsekakor pa je v zvezi s tako spremembo potrebno nedvoumno soglasje volj obeh pogodbenih strank.

Izgubljeni dobiček je tisti dobiček, ki bi ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakovala glede na normalen tek stvari. Že ta opredelitev kaže na to, da je izračun izgubljenega dobička v določeni meri abstrakten, saj temelji na domnevi pravilne izpolnitve obveznosti nasprotne stranke. Normalen tek stvari je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih. Povedano drugače, obseg oškodovančevih poslov, ki bi ga lahko utemeljeno (torej z verjetnostjo, ki presega 50 %) pričakovali glede na normalen tek stvari, je enak obsegu oškodovančevega poslovanja v preteklih obdobjih, povečanem (oziroma zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih

Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Molka toženke po seznanitvi s položitvijo kupnine pri notarju ni moč presojati kot ravnanja, ki izraža voljo za sklenitev pogodbe s spremenjeno vsebino, saj dejstvo, da naslovnik molči, ne pomeni, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 30. člena OZ).

Za presojo, ali je promet potekal po postopku in na način, določen z ZKZ, to je, ali je bil pravni posel sklenjen v skladu s tem zakonom, ni bistveno, ali se sprejem ponudbe ujema z bistvenimi sestavnimi ponudbe, temveč ali se ujema z vsemi sestavinami, ki so vsebovane v ponudbi. Da je bil v obravnavani zadevi rok za plačilo kupnine sestavina tožnikove ponudbe in s tem kot dodaten pogoj v smislu četrte alineje drugega odstavka 20. člena ZKZ, očitno izhaja iz besedila ponudbe s 30. 1. 2020.

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje. Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka. Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Ne drži, da so prodajalci dolžni zagotoviti predmet prodaje, ki je prost bremen. Ravno zaradi svobode urejanja obligacijskih razmerij lahko prodajalci prodajajo tudi zemljišča, ki so obremenjena s hipoteko. Predlog tožnika, da bi se sklenila pogodba z njim in prodajalci po tem, ko bi prodajalci izbrisali vknjižene hipoteke iz zemljišč, na katerih se nahajajo, ne pomeni sprejema ponudbe prodajalcev, temveč njeno zavrnitev in podajo druge ponudbe, saj je njegova ponudba vsebovala bistveno spremembo predmeta prodaje. Zato sodišče ugotavlja, da posel glede tega pogoja tožnika med tožnikom in prodajalci ni bil sklenjen. Tudi drugi predlog tožnika, da bi se sklenila pogodba z njim in prodajalci le glede zemljišč, na katerih ni vknjižene hipoteke, ne pomeni sprejema ponudbe prodajalcev, temveč njeno zavrnitev in podajo druge ponudbe, saj je njegova ponudba vsebovala bistveno spremembo predmeta prodaje. Zato sodišče ugotavlja, da posel tudi glede tega tožnikovega pogoja med tožnikom in prodajalci ni bil sklenjen.

Izjava tožeče stranke v dopisu z dne 24. 5. 2019 ni bila skladna s predkupno ponudbo, kar pomeni, da z omenjenim dopisom ni sprejela predkupne ponudbe in posledično predkupne pravice ni uveljavila. Ker je bila prav tožeča stranka tista, ki je trdila, da predkupne ponudbe z omenjenim dopisom ni sprejela, je torej vedela, da zanjo po podaji izjave v dopisu z dne 24. 5. 2019 ni nastopila nobena obveznost in posledično za dejstvo, da za njeno plačilo 550.000,00 EUR ni nobene podlage oziroma da je plačala nekaj, za kar je vedela, da niti ne dolguje. To pa izvedeno plačilo umešča v zakonski dejanski stan 191. člena OZ ‒ kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan.

Trditev o tem, da sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi ugotovitvami in zaključki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je pavšalna in kot takšna neupoštevna. Ker tožeča stranke ne pojasni niti kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni in na kakšen način naj bi zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe niti ne trdi, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni navedlo ustavno dopustnih razlogov, na njene navedbe ni mogoče konkretizirano odgovoriti in so neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka pravico, da prvostopenjskemu sodišču očita domnevno nezakonito zavrnitev izvedbe nekaterih njenih dokaznih predlogov, že izgubila, saj zatrjevanih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021), v pritožbi pa tudi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni dokazala, da sta pravdni stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe določili kakšno posebno obliko, bodisi v obliki na papirju podpisane listine bodisi z nadaljnjim pogojem overitve podpisa ene ali obeh pogodbenih strank ali pa celo v ob

Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje. Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ). Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov". Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjs

Ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, je v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti. Upravni organ je tako ravnal pravilno, ko v konkretnem primeru, ko so bili vsi sprejemniki tožnikove ponudbe predkupni upravičenci po 23. členu ZKZ v zvezi s 47. členom ZG, neupoštevne izjave tožnice o tem, da od prodaje odstopa (tj. izjave, da na ponudbo ni več vezana), ni sprejel. Upravni organ je v nadaljevanju ravnal pravilno tudi, ko je v položaju, ko so imeli vsi sprejemniki ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, tožnico pozval k izbiri sprejemnika ponudbe, ker ta izbire ni opravila, pa je kupko določil sam.

S tem, ko je tožnik kot pooblaščenec zavarovanca ponujeno poravnavo sprejel kot delno plačilo toženkine obveznosti do zavarovanca, je bistveno spremenil ponudbo, saj sprememba spreminja predlagani obseg odgovornosti toženke do zavarovanca.

Upoštevaje ponudbo, ki izhaja iz predračuna, plačila v skupnem znesku 19.000,00 EUR ni mogoče obravnavati kot izjavo o sprejemu. S plačilom zneska 10.000,00 EUR in zneska 9.000,00 EUR niti z njuno vsoto tožeča stranka ni izpolnila ponudbenega pogoja, ki je določal, da ponudba šteje za sprejeto v primeru 20 % ponudbene vrednosti. Glede na ponudbeno vrednost predračuna 136.306,00 EUR, bi namreč tožeča stranka za potrditev naročila oziroma sprejem ponudbe morala plačati znesek 27.261,20 EUR (to predstavlja 20 % ponudbene vrednosti), in sicer do 17. 8. 2016. Ker sta bila tako višina nakazanega zneska kot tudi datum plačila izvršena mimo ponudbenih pogojev, katerih izpolnitev bi lahko predstavljala sprejem ponudbe, pa v konkretnem primeru pogodba (s sestavinami, ki izhajajo iz predračuna) med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe, - ali je dopustno, da ponudba za prodajo vključuje pogoj zaradi katerega je nemogoče skleniti posel s predkupnim upravičencem, - ali je ugovarjanje nasprotni ponudbi pravočasno, če je podano po 14 dneh; ali je sprejem ponudbe z navedbo pomislekov veljaven.

Pritrditi je treba pritožnici, da je s pomisleki o davčnem režimu in predlogu za plačilo zneska brez DDV bistveno spremenila toženkino ponudbo, saj so se njene dopolnitve in spremembe nanašale na s strani toženke določeno ceno stvari (tretji odstavek 29. člena OZ). Ker tožnica ni sprejela toženkinega predloga cene niti stranki nista dosegli soglasja o kupnini, soglasja o bistveni sestavini prodajne pogodbe - višini kupnine - med strankama ni bilo. Torej med njima ni prišlo niti do ustno sklenjenega zavezovalnega posla in je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni pravni posel) neutemeljen.

Ni sporno, da je tožnik v izjavi o sprejemu ponudbe navedel drugačno ceno od vsebovane v ponudbi. Glede na to je njegov sprejem ponudbe mogoče opredeliti kot zavrnitev ponudbe s predlogom, naj se ponudba spremeni (v smislu prvega odstavka 29. člena OZ), in ker se sprememba nanaša na ceno, je mogoče šteti, da gre za predlog bistveno spremenjene ponudbe (v smislu tretjega odstavka 29. člena OZ), vse to s posledico, da na podlagi tožnikove izjave o sprejemu ponudbe pravni posel ni bil sklenjen.