UPRS Sodba II U 96/2020-12

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote Maribor in Murska Sobota, št. 06120-1034/2018-5 z dne 16. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Potek upravnega postopka

1Tožnikoma je bila izdana odločba zdravstvenega inšpektorata, s katero jima je bilo kot roditeljema mladoletnega sina naložena vključitev otroka v program obveznega cepljenja proti nalezljivim boleznim: davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroki paralizi, hemofilusu influence, ošpicam, mumpsu ter rdečkam. Navedeni ukrep sta bila starša dolžna izvršiti (opraviti vsa manjkajoča cepljenja) v roku 12 mesecev od vročitve te odločbe. Roditeljema je bilo tudi naloženo organ obvestiti po opravljenih obveznih cepljenjih. Stroški v postopku niso nastali. Odločeno pa je bilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov.

2Starša sta na predmetno izpodbijano odločbo podala pritožbo, ki pa jo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil. Organ druge stopnje je navedel, da je materialno pravno stanje utemeljeno in da je obvezno cepljenje predvideno v 22. členu Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), pri čemer pritožnika k predlogu za opustitev cepljenja nista predložila zdravstvene dokumentacije, prav tako pa morebitne razloge za opustitev cepljenja ugotavlja strokovna komisija. Organ druge stopnje se strinja z navedbami pritožnikov, da predstavlja predlog za opustitev cepljenja predhodno vprašanje, ki prekine postopek, vendar le, če je podan pred odločitvijo organa prve stopnje in izpostavi, da je dejansko stanje relevantno na dan odločanja organa prve stopnje.

Tožbene navedbe

3Tožnika vlagata tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in nepravilne uporabe ZNB. V tožbi izpostavljata, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in ne povzema dejanskega stanja, kakor tudi sploh ne vsebine njune izjave, ki sta jo podala v postopku, saj dejansko stanje v obrazložitvi sploh ni ugotovljeno in tudi ne obrazloženo. V izpodbijani odločbi je namreč kot razlog neopravljenega cepljenja naveden strah staršev – odklonilno stališče do cepljenja, kar pa ne drži, saj sta v svoji izjavi z dne 28. 12. 2018 pojasnila, da cepljenju ne nasprotujeta, vendar se bojita cepljenja zaradi dejstva, ker je otrok alergik. Po njunem mnenju pri mladoletnem sinu obstojijo utemeljeni zdravstveni razlogi, med katere sodijo alergije in hude reakcije po predhodnih cepljenjih. Tako se tožnika cepljenju ne izmikata, zaradi česar je organ prve stopnje napačno ugotovil dejansko stanje, saj gre v predmetni zadevi za razloge zdravstvene narave na strani mladoletnega otroka, zaradi katerih naj otrok ne bi bil cepljen, pri čemer izpostavljata, da je bil otrok z istim cepivom predhodno cepljen trikrat, kar je tudi dokaz, da kot starša cepljenju ne nasprotujeta na splošno.

4Tožnika v tožbi še izpostavljata, da bi skladno z določili 22.a člena ZNB predlog za opustitev cepljenja bila dolžna vložiti otrokova pediatrinja, ki pa navedenega ni storila, temveč je odgovornost za vložitev predloga prevalila na njiju kot starša, ki sta pa imela pomanjkljiv dostop do zdravstvene dokumentacije, zaradi česar je pridobivanje zdravstvene dokumentacije trajalo nekoliko dlje, kot če bi to opravila pediatrinja.

5Tožnika predlagata, da naj sodišče tožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo odpravi oziroma jo nadomesti z ureditveno odločbo, v kateri naj prvostopenjskemu inšpekcijskemu organu odredi, da ponovno ugotovi dejansko stanje glede vseh dejstev in okoliščin v zvezi z zdravstvenim stanjem njunega mladoletnega sina in v ta namen izda tudi skladno s 147. členom ZUP sklep o prekinitvi postopka do odločitve pristojnega strokovnega organa v zadevi oziroma podredno predlagata, da sodišče, na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožnika še predlagata tudi vrnitev sodne takse in plačilo stroškov priprave tožbe po stroškovniku v višini 250,00 EUR oziroma po odredbi sodišča.

Navedbe tožene stranke

6Tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in navaja, da je pacient dolžan dejavno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja, s tem pa tudi starši pri mladoletnem otroku. Dodatno izpostavlja, da tožeči stranki več kot pol leta po seznanitvi, da lahko podata predlog za opustitev cepljenja tega nista podala, kljub temu da sta bila večkrat izkazano seznanjena z možnostjo vložitve predloga za opustitev cepljenja, tega nista podala. Glede ostalega, je v odgovoru navedeno enako kot v odločbi organa druge stopnje, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega.

K točki I. izreka

7Tožba je utemeljena.

8Pregled zadeve pokaže, da sta bila v postopku tožnika kot starša mladoletnega otroka pozvana (po tem, ko je bila podana prijava na inšpektorat zaradi neopravljenega cepljenja), da se izrečeta o dejstvih in okoliščinah, o čemer sta se tudi izjavila z vlogo z dne 28. 12. 2018. Iz podane vloge med drugim izhaja, da se starša cepljenju otroka ne izmikata oziroma ga ne omogočata, vendar, da sta zaradi zdravstvenih razlogov – alergij na sestavine cepiv ter poslabšanja zdravstvenega stanja mladoletnega otroka po predhodnih ukrepih cepljenja in hudih stranskih učinkih po cepljenju v ožjem in širšem družinskem krogu mladoletnega otroka prepričana, da bi otrok po cepljenju doživel hujšo reakcijo, zaradi katerega bi se otrokovo zdravstveno stanje še dodatno trajno poslabšalo.

9Starša v podani izjavi nasprotujeta navedbam organa, da je bil predhodno opravljen postopek za ugotavljanje razlogov za opustitev cepljenja s pregledom otroka, saj navedeno ni bilo opravljeno, ker otrok s tem namenom ni bil nikoli pregledan. Prav tako tudi niso bile opravljene potrebne preiskave za ugotavljanje razlogov za opustitev cepljenja, saj je otrokova pediatrinja ugotavljala zgolj trenutno zdravstveno stanje otroka ob rednih pregledih, nikoli pa ni predpisala dodatnih preiskav v zvezi s samimi cepivi ali sestavinami cepiva, kljub temu, da sta starša izrazila skrb glede otrokovega zdravja in alergij ter predhodnih posledic cepljenja.

10Starša sta tudi od otrokove pediatrinje zahtevala navodila proizvajalca za cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, glede na to, da navedenega cepiva naj ne bi smeli prejeti otroci v kolikor so alergični na katerokoli sestavino cepiva (pri čemer je v navodilih proizvajalca posebej poudarjena previdnost in dodatna obravnava pri otrocih, ki so alergični na jajca), pa sta od otrokove pediatrinje prejela zgolj razloge o koristih cepljenja, ne pa tudi njegovih možnih stranskih učinkov. Starša sta izpostavila, da je pri otroku med drugim dokazana tudi alergija na jajčni rumenjak in beljak. Tako je neutemeljena navedba, ko sta bila starša prijavljena, da se cepljenju izmikata zaradi strahu. Starša sta pojasnila, da sta v telefonskem razgovoru dne 28. 12. s predmetno inšpektorico pojasnila, da še čakata na izvide alergoloških preiskav, zaradi česar potrebujeta dodaten čas, da lahko vložita predlog za opustitev cepljenja, ki sta ga po pogovoru s pediatrinjo in na podlagi obvestila inšpektorata začela skladno z določili 22.a člena ZNB pripravljati.

11Sodišče najprej izpostavlja, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) v svojem 22. členu določa cepljenja, ki so obvezna, med katere sodi tudi cepljenje proti hemofilusu influence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B.

12Istočasno pa iz 22.a člena ZNB izhaja tudi, da mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi, in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo. Med razloge za opustitev cepljenja pa se med drugim šteje lahko tudi alergija na sestavine cepiva.

13Sodišče je po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali izpodbijana odločba organa vsebuje vse konkretizirane razloge za svojo odločitev. Inšpekcijski organ je v predmetnem postopku vodil upravni postopek v katerem morajo biti spoštovana vsa pravila upravnega postopka med drugim tudi, da je izdana odločba skladno z določili 214. člena ZUP ustrezno obrazložena.

14Sodišče ugotavlja, da iz prvostopenjske odločbe ne izhajajo razlogi, ki so organ vodili, da je izrekel predmetni ukrep oziroma se organ do navedb, na katere je sicer pozval tožeči stranki v upravnem postopku, sploh ni opredelil. Tožeči stranki sta namreč ves čas postopka izražali dvom za opravljanje cepljenja zaradi prisotnih alergij pri mladoletnem otroku in sta to prav tako navedla v izjavi, o čemer se organ prav v ničemer ni izjasnil. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, kdaj sta starša neposredno zavrnila cepljenje pri zdravniku, ki je želel cepljenje opraviti, kakor tudi ne, ali je bil otrok skladno z določilom 22.a člena ZNB pred samim cepljenjem ustrezno pregledan. Ob upoštevanju dejstva,da ZNB predvideva tudi izrek sankcije prekrška v skladu z določilom 4. točke 1. odstavka. 57 člena ZNB, tudi ni jasno ali je inšpekcijski organ pred izrekom ukrepa obveznega cepljenja ugotovil obstoj prekrška izmikanja oziroma onemogočanja obveznega cepljenja.

15Sodišče pojasnjuje, da mora biti odločba upravnega organa, skladno z določilom 214. člena ZUP, ustrezno obrazložena, in sicer konkretizirano na točno določen primer, še posebej v delu, v katerem je med strankama sporno pojmovanje oziroma razlogovanje za neizvedbo nekega ukrepa, v tem primeru cepljenja mladoletnega otroka. V nasprotnem se namreč stranka do razlogov organa v svojih navajanjih ne more ustrezno opredeliti, kakor tudi ne ob vložitvi pravnega sredstva, prav tako pa ob navedeni odsotnosti razlogov tega dejstva in razlogov, ki so organ vodili k odločitvi ne more preveriti sodišče.

16Pri navedenem je po stališču sodišča irelevantno, da je organ tožeči stranki večkrat izkazano seznanil, da lahko podata predlog za opustitev cepljenja, ki mora biti strokovno utemeljen in obrazložen, in da je skladno z določili ZNB komisija tista, ki pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja prouči predlog za opustitev cepljenja, saj mora biti (neodvisno od morebitnega predloga za opustitev cepljenja) pri odločevanju organa, ki vodi upravni inšpekcijski postopek, kot je v konkretnem primeru ukrep zdravstvenega inšpektorja za izvedbo obveznega cepljenja, ki ima lahko vpliv in posledice na zdravstveno stanje otroka še toliko bolj konkretizirano pojasnjeno, (ob izraženih dvomih staršev zaradi prisotnih alergij), zakaj organ šteje, da je kljub prisotnim alergijam obvezno cepljenje utemeljeno in ne bi pustilo posledic pri cepljenem otroku.

17V predmetni zadevi je bila odločitev organa najmanj preuranjena, saj bi moral inšpekcijski organ pred izdajo izpodbijane odločbe v okviru ugotovitvenega postopka ugotoviti kakšno je dejansko zdravstveno stanje mladoletnega otroka (prisotne alergije) za katerega je odredil ukrep neodvisno od možne podaje predloga za opustitev cepljenja. Kolikor je organ štel, da je bila podana pisna izjava obeh staršev pomanjkljiva, ker ni bila predložena ustrezna zdravstvena dokumentacija, bi moral skladno z določili ZUP, stranki pozvati na dopolnitev ali ju celo zaslišati na ustni obravnavi oziroma si dokumentacijo pridobiti po uradni dolžnosti s strani otrokove pediatrinje. Organ prav v ničemer ni preveril navedb staršev mladoletnega otroka in se do njih v izpodbijani odločbi tudi ni opredelil, torej ali držijo navedbe strank postopka, da je otrok alergičen na sestavine cepiva oziroma tudi na jajčni beljak in rumenjak. Ali držijo navedbe staršev, da iz navodil proizvajalca cepiva izhaja potrebna previdnost pri cepljenju kadar gre pri otrocih za tovrstne alergije, in zakaj je takšna okoliščina, ki jo starša otroka izpostavljata, očitno za organ pri odločanju nepomembna, saj je kljub temu odredil obvezno cepljenje. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi prav v ničemer ni opredelila do konkretiziranih navedb obeh strank (staršev otroka), prav tako pa ju tudi ni pozvala na morebitno dopolnitev ne dokumentacije ali na morebitno ustno obravnavo, kjer bi se lahko tožnika neposredno soočila s stališči organa in se tudi neposredno izjavila o teh stališčih ali predložila še dodatno potrebno dokumentacijo. Zgolj navedba organa, da so starši v izjavi napisali, da je med drugim dokazana alergija pri otroku, česar pa organ v predmetnem postopku v okviru dolžnosti ugotavljanja dejanskega stanja, ni preverjal in se do tega tudi ni opredelil, je po stališču sodišča nedopustna, saj je treba morebitne razloge, še posebej, če gre za otroka, ki bi lahko bil alergičen na morebitne sestavine cepiva, pred izdajo tovrstne odločbe jasno razčistiti skladno z določili ZUP.

18Sodišče se strinja, da gre pri cepljenju po določilih ZNB za posebni ukrep za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, in da 22. člen navedenega zakona določa tudi obvezno cepljenje za bolezni za katere bi moral biti cepljen mladoletni otrok obeh tožnikov, vendar v konkretnem primeru še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je bil otrok predhodno trikrat cepljen (kar kaže na dejstvo, da starša nista absolutna nasprotnika cepljenju), organ toliko bolj moral raziskati okoliščine povezane z alergijami pri obravnavanem otroku in brez vsakršnega dvoma ugotoviti, da pri točno konkretnem mladoletnem otroku ne obstoji nevarnost pri cepljenju s predmetnim cepivom oziroma da morebiti ne držijo navedbe staršev otroka, da je otrok alergičen na sestavine cepiva ali druge snovi, ki bi lahko ob cepljenju povzročile alergično reakcijo. Določila ZNB namreč ravno iz tega razloga vsebujejo tudi obveznost zdravnika, ki sicer opravlja cepljenje, da mora osebo, ki jo cepi pregledati in vpogledati v njeno zdravstveno dokumentacijo ter ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja. V kolikor navedenega ni storil zdravnik, bi bila tožena stranka dolžna to storiti v okviru upravnega postopka in pred izdajo izpodbijane odločbe ugotoviti popolno dejansko stanje, česar pa v predmetnem postopku ni storila. Kljub navedbam staršev v zvezi z alergijo otroka predmetnega dejstva sploh ni raziskovala, še manj pa se je opredelila do izjave staršev v izpodbijani odločbi. Zgolj prepis zakonskih besedil v izpodbijano odločbo, kot je to storila tožena stranka, brez konkretiziranih navedb in ustrezne obrazloženosti glede navedbe staršev otroka, torej brez ustrezne obrazložitve konkretizirane na točno določen primer, ni dovolj za izdajo zakonite in ustrezno obrazložene odločbe. Stranka se namreč ob odsotnosti konkretiziranih razlogov v svojih navajanjih ne more do razlogov organa ustrezno opredeliti in tudi ne dokazovati nasprotnega od stališča organa. Pri predmetni izpodbijani odločbi je prvostopni organ zgolj z enim stavkom zapisal, da so se starši izrekli med drugim tudi, da je pri otroku dokazana alergija, pri čemer pa se v nadaljevanju organ ni opredeljeval in tudi ne navedel zakaj šteje, da je kljub navedbam staršev, da je pri otroku prisotna alergija, cepljenje utemeljeno.

19Sodišče glede na navedbe tožene stranke v zvezi s predlogom za opustitev cepljenja, katerega odsotnost bi naj bila razlog, da je tožena stranka vseeno odločila o obveznem cepljenju mladoletnega otroka, še pripominja, da pri postopku podaje predloga za opustitev cepljenja, na podlagi katerega se sicer inšpekcijski postopek lahko prekine, gre kljub vsemu za ločen postopek, zaradi česar ni zgolj podan predlog za opustitev cepljenja (za katerega ni določen zakonski rok v katerem mora biti vložen) tisti, ki dopušča prekinitev postopka. V konkretnem primeru bi tožena stranka, v kolikor ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za ugotavljanje oziroma razčiščevanje dejstev, povezanih z navedeno alergijo s strani staršev otrok, lahko določila izvedenca za ugotovitev dejanskega zdravstvenega stanja oziroma prisotnih alergij pri otroku.

20V predmetnem postopku je tožena stranka postopek izvedla brez ustne obravnave in se torej tožeča stranka ni mogla neposredno pred organom izjaviti o svojih navedbah in tudi ne izraziti o stališčih organa. Vendar tudi, če se postopek izvede brez obravnave, navedeno ne pomeni, da se v takšnem postopku ne upoštevajo vsa pravila, skladno z določilom načela zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je namreč izdal inšpektorat, na katerega so s strani države prenesena pooblastila za odločanje, zaradi česar je dolžan spoštovati pravila poštenega postopka kot velja za upravni postopek, saj gre za javnopravno stvar. Ob upoštevanju dejstva, da gre v predmetnem postopku za cepljenje mladoletnega otroka, pa navedeno še toliko bolj velja. Zato odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer tega konkretnega otroka in njegovih domnevnih alergij, o katerih sta navajala starša, zgolj z navedbo členov določil zakona in odsotnostjo argumentiranega in konkretiziranega odgovora na navedbe strank ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo v kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, četudi gre za skrajšan postopek, saj je v nasprotnem primeru kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

21Sodišče tako pripominja, da morajo iz obrazložitve upravnega organa izhajati konkretizirane okoliščine (razlogi zavrnitve navedb strank za konkreten primer) in podlaga za odločitev pooblaščene osebe v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru moralo biti jasno navedeno stališče organa v zvezi z navedbami povezanimi z alergijami mladoletnega otroka, torej ali jih je organ ugotavljal ali jih ni ugotavljal in iz katerih razlogov jih ni ugotavljal in iz katerih razlogov je štel, da so navedbe obeh strank postopka neutemeljene. Zgolj dejstvo, da stranki v času pred izdajo odločbe prvostopnega organa še nista podali uradnega predloga za opustitev cepljenja, še ne opravičuje organa, da iz tega razloga šteje, da se starša cepljenju izmikata, še manj pa, da zanemari dejstvo oziroma ga ne preveri ali je otrok, nad katerim bi moralo biti opravljeno cepljenje v resnici alergik.

22Sodišče pri navedenem sicer pripominja, da iz sedaj predložene dokumentacije izhaja, da so alergološki testi za mladoletnega otroka pokazali zvišane vrednosti na beljak, pri čemer ambulantni karton UKB Maribor (z dne 5. 11. 2018), ki je torej obstajal že v času izdaje izpodbijane odločbe in bi upravni organ, v kolikor bi vpogledal v zdravstveni karton otroka po uradni dolžnosti, navedeno lahko sam ugotovil, prav tako pa navedbe tožnikov potrjujejo sicer kasnejši ambulantni karton UKC Maribor z dne 19. 8. 2019 (izdan sicer še pred izdajo odločbe organa druge stopnje, ki je bila izdana 10. 3. 2020), iz katerega med drugim izhajajo pozitivni rezultati alergološkega testa mladoletnega otroka na jajca in stališče zdravnika iz UKC Maribor, da bi bilo glede na pozitivno reakcijo na jajčni beljak najverjetneje smiselno s cepljenjem počakati na izzvenetje te alergije. Navedeno torej pomeni, da tudi drugostopni organ, ki bi sicer lahko dopolnil odločitev prvostopnega organa skladno z določili ZUP, navedenega ni preveril.

23Sodišče je pri predmetnem odločanju tehtalo tudi med varovanjem javnega zdravja, ki v postopku ni bil z ničemer ogrožen, da bi bil upravičen s tako drastičnim ukrepom kot je cepljenje otroka, za katerega so testi pokazali prisotnost alergij, saj je dobrobit in zdravje mladoletnega otroka ustavna pravica višje ravni kakor splošno javno zdravje, ki se sicer varuje z izvajanjem obveznega cepljenja, saj ravno za takšne primere, kot bi lahko bil primer mladoletnega otroka v konkretnem primeru dopušča opustitev cepljenja oziroma izjeme pri opravljanju cepljenja.

24Sodišče na tem mestu pripominja, da je, v skladu s preiskovalnim načelom in že temeljnim načelom materialne resnice določil ZUP, uradna oseba, ki vodi postopek, odgovorna za zbiranje dejstev in dokazov potrebnih za odločitev o predmetu postopka. Gre za katerakoli dejstva od katerih so odvisni meritorna odločitev ali tudi formalni sklepi (Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, str. 90). Uradno osebo lahko in morajo zanimati ne samo dejstva, ki jih navajajo stranke in drugi udeleženci, temveč vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev po materialnem zakonu. Zato uradna oseba tudi ni vezana na predloge strank glede izvedbe dokazil, temveč lahko sama po uradni dolžnosti odreja kaj in kako (s katerimi dokazili) je treba dokazovati tako v postopkih z eno stranko (aktivno ali pasivno) kot tudi v postopkih z udeležbo dveh ali več strank z nasprotnimi interesi, saj tudi kontradiktornost postopka ne posega v pooblastilo uradne osebe kot gospodarja postopka. Nadalje ima prvostopenjski organ možnost dopolniti ugotovitveni postopek še po izdaji odločbe v pritožbenem postopku (242. in 243. člen ZUP). V konkretnem primeru tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe po stališču sodišča prav v ničemer ni ugotavljala dejanskega stanja, ki je bilo med strankama sporno, zaradi česar je storila bistveno kršitev pravil postopka določil ZUP, pri navedenem pa je ob neugotovljenem dejanskem stanju organ storil tudi bistveno kršitev postopka, ker ni izvedel obravnave, saj lahko organ po skrajšanem postopku v skladu z določili 164. člena ZUP odloča o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. V konkretnem primeru organu ni bilo znano ali je otrok, za katerega je odredil cepljenje, dejansko alergik, saj navedenega ni preveril ne pri strankah postopka (z morebitno zahtevo po dopolnitvi izjave), kakor tudi ne v uradnih evidencah oziroma v zdravstvenem kartonu otroka, kljub temu, da je organ stranko pozval na podajo izjave, kar je sicer lahko v skladu s 141. členom ZUP, pa navedeno ne pomeni, da stranka ne bi mogla podati izjave tudi ustno oziroma, da organ navedenega ne bi preverjal na obravnavi. Sodišče pripominja, da je skladno z določili 138. člena ZUP pred izdajo odločbe treba namreč ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in je tako treba strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, kar organ v konkretnem primeru kljub dejstvu, da je stranki pozval na pravico do izjave, ni izpolnil, saj je bilo ravno po predložitvi izjave jasno, da dejansko stanje ni razjasnjeno, v posledici pa tudi ni bila ustrezno obrazložena izpodbijana odločba, kakor tudi ne odločba organa druge stopnje.

25V predmetnem postopku je tožena stranka izvedla postopek brez ustne obravnave in se torej tožeča stranka ni mogla neposredno pred organom izjaviti o svojih navedbah niti je tožena stranka ni pozvala na morebitno dopolnitev z ustrezno zdravstveno dokumentacijo glede svojih navedb in stališč. V konkretnem primeru bi torej moralo iz izpodbijane oidločbe izhajati katere so tiste pravno relevantne in konkretizirane okoliščine, ki jih organ šteje ter materialnopravna podlaga, zaradi katerih je, kljub navedbam strank v postopku, da je otrok alergik, izrečen ukrep cepljenja upravičen. Posamični akt in dejanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil morajo skladno s 153. členom Ustave RS temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu, pri čemer to varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih, ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembna. Toliko bolj velja v primeru, kadar gre za področje zdravja mladoletnega otroka. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP)¹. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa oziroma organa na katerega so prenesena pooblastila s strani države, pa ne pomeni zgolj zavzetja stališča stranke glede dejanskih vidikov zadeve temveč tudi glede pravnih vidikov². Prav tako pa dejstvo, da postopek poteka po skrajšanem postopku kot je v konkretnem primeru naredila tožena stranka ne pomeni, da lahko poteka brez ustavnih garancij.

26Vse navedeno pomeni, da je izpodbijana odločba upravna odločba, ki mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena z vsemi materialnopravnimi podlagami, saj je le tako posledično vsem strankam postopka omogočeno enako pravno varstvo, kar pa v danem primeru ni bilo podano.

27Sodišče je pri presoji akta že po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali je izdani akt ustrezno obrazložen in ali je posledično strankam v postopku kršena pravica do izjave, vse z namenom, da stranki v postopku ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravica do izjave pa ne pomeni samo poziv organa na podajo pisne izjave stranki postopka, temveč tudi neposredno srečanje stranke s stališči organa v okviru izvedbe kontradiktornega postopka, vse z namenom, da se lahko stranka neposredno pred organom izjavi o stališčih organa glede dejanskih in pravnih naziranj.

28Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena, v izreku navedenega zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka, kar pomeni, da bo upravni organ moral raziskati dejansko stanje in v odločbi konkretizirano navesti razloge za svojo odločitev.

29Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, zaradi storjenih kršitev pravil upravnega postopka pred izdajo izpodbijanega akta (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka

30Glede plačila stroškov je sodišče strankama priznalo stroške v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, in sicer prvem odstavku 3. člena, ki določa, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

31Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, tč. 8. obrazložitve.
² Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V., GV založba 2017, str. 88 in 89.