UPRS Sodba III U 32/2020-25

I. Tožbi se ugodi, odločba Komisije RS za varstvo pacientovih pravic št. 021-62/2019-23 z dne 13. 1. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stranka z interesom A. A., ..., sam trpi svoje stroške tega sodnega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija RS za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju: komisija ali toženka) odločila, da se zahtevi za drugo obravnavo vlagatelja A. A. (v nadaljevanju: vlagatelj, pacient ali stranka z interesom), da mu je bila dne 29. 4. 2019 pri izvajalki zdravstvenih storitev Splošni bolnišnici B. (v nadaljevanju: B., izvajalka ali tožnica) kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe iz 11. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP) ter pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja iz 39. člena ZPacP, s tem, ker dne 29. 4. 2019 v času od 20:30 do 7:00 ure zjutraj kljub več opozorilom na bolečine, da urinski kateter ni primerno vstavljen in da urin ne izteka, ni bil obravnavan s strani dežurne zdravnice ali drugih zaposlenih izvajalca, v celoti ugodi (1. točka izreka); da se izvajalki naloži, da v skladu s 4. alinejo drugega odstavka 78. člena ZPacP uvede dodatne klinične poti v zvezi s potekom od sprejema do odpusta pacienta in jih dosledno upošteva ter upošteva akreditacijske standarde DNV, po katerih je akreditirana, in o izvedbi naloženih ukrepov poroča v roku 6 mesecev od izdaje odločbe (2. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je vlagatelj pravočasno podal zahtevo za drugo obravnavo zaradi kršitve zgoraj navedenih pravic dne 29. 4. 2019, ko je bil sprejet na zdravljenje pri izvajalki, kjer kljub več opozorilom na bolečine pri vstavljanju katetra, da ta ni pravilno vstavljen in da urin ne izteka, v času od vstavitve katetra do približno 7:00 ure zjutraj ni bil obravnavan s strani dežurne zdravnice ali drugega medicinskega osebja, niti ni prejel sredstev za lajšanje bolečin. Izvajalki je očital, da ob pregledu pri sprejemu na urgenci, čeprav je povedal, da ima hude bolečine pri vstavljanju katetra, ni bil deležen primerne skrbi ter da po namestitvi na oddelek dežurna zdravnica ni brez odlašanja storila vsega potrebnega za ublažitev bolečin. Komisija navaja, da kot neustrezno šteje že obravnavo na urgentnem sprejemu, ko so pacientu vstavili kateter, še bolj pa neukrepanje dežurne zdravnice na oddelku. Četudi so jo sestre seznanile z opozorili pacienta, da ima hude bolečine in da urin ne odteka, ta stanja ni preverila, ampak je najprej naročila, naj ga potolažijo, nato pa odredila le odstranitev katetra. Po tem je pacient zaradi polnega mehurja in vnetja ter poškodbe zaradi vstavljanja katetra še vedno imel hude bolečine, a ni dobil protibolečinskih sredstev, niti ga ni nihče pogledal. O bolečinah je s SMS sporočilom okrog 3:00 zjutraj potožil tudi svojemu partnerju. Stanje je ob 7:00 zjutraj rešil specializant na oddelku, kamor so začasno namestili pacienta, ob pravilni namestitvi katetra je bilo olajšanje pacienta takojšnje in je hitro okreval ter na nadaljnjo obravnavo ni imel pripomb. Komisija nato našteje listine, ki jih je vpogledala v postopku (dopolnitev zahteve za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic in poziv za posredovanje podatkov o storilcu in zavarovalcu odgovornosti z dne 3. 6. 2019, elektronsko sporočilo B. B. z dne 22. 5. 2019, elektronska sporočila C. C. z dne 8. 5. 2019 in 10. 5. 2019, zahteva za drugo obravnavo, odgovor nanjo, vabilo izvajalke na prvo ustno obravnavo, elektronsko sporočilo odvetnika Č. Č. z dne 6. 6. 2019 ter preklic z dne 18. 6. 2019 in 21. 6. 2019, poročilo izrednega strokovnega nadzora z dne 5. 6. 2019, ločeno mnenje izr. prof. dr. D. D., dr. med., glede nevrološke bolezni), ter priče, ki jih je zaslišala (to so E. E. ter zdravniki C. C., F. F. in G. G., vsi trije dr. med., česar sodišče v nadaljevanju ne ponavlja).

3Na podlagi navedenih dokazov je senat komisije odločil, da je prišlo do očitanih kršitev, ki se nanašajo samo na del zdravljenja od 29. 4. 2019 od približno 20:30 ure do približno 7:00 ure zjutraj dne 30. 4. 2019. Komisija kljub obrazložitvi obravnave pacienta, ki jo je podala priča F. F., ki je bila zanj pristojna po sprejemu na začasni nevrološki oddelek do jutranje predaje ob približno 8:00 uri, njenim pojasnilom ni sledila. Kot izhaja iz pričanj C. C., sobne zdravnice pacienta od 30. 4. 2019 naprej, in G. G., ki mu je tega dne zjutraj vstavil nov kateter, bi morala dežurna zdravnica na podlagi podatkov, ki jih je ponoči večkrat prejela od medicinskih sester, pacienta vsaj pregledati, glede na dolgoletne izkušnje pa bi po prepričanju komisije tudi lahko zamenjala nepravilno vstavljen kateter, ki je povzročil poškodbo uretre in ni odvajal urina. Da ta ni pričel iztekati že takoj ob namestitvi katetra, je bilo sicer glede na pojasnila prič mogoče - tudi pacient je pred zdravstveno obravnavo povedal, da je izpraznil mehur, in to tudi razbremeni odgovornosti zdravstvenega delavca, ki je vstavil kateter ob sprejemu. Zdravstveni delavci so tedaj lahko upravičeno menili, da zaradi izpraznitve mehurja in dehidracije urin ne more takoj priteči. Bi pa morala, glede na stanje in bolečine pacienta, pravilno odreagirati dežurna zdravnica, ki ga je prevzela približno ob 23:00 uri, pa urina še vedno ni bilo, ter pacienta vsaj temeljito pregledati. Po zaslišanju prič je jasno, da je 700 ml urina velika količina (čeprav je priča F. F. pojasnila drugače), sploh za osebo, ki je imela kateter že nekaj mesecev in se je mehur redno praznil. Tudi zato je komisija verjela pacientu, da je zaradi nepravilno vstavljenega katetra in (pre)polnega mehurja trpel hude bolečine in strah pred odpovedjo ledvic oziroma sepso, saj je takšno okužbo sečil že prebolel. Nenazadnje na pomanjkljivosti v zdravljenju in možnostih, ki niso bile uresničene, opozarja tudi poročilo izrednega strokovnega nadzora. K sreči pa je bilo zdravljenje učinkovito in njegov končni izid dober. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka komisija zaključuje, da je bil pacient navedenega dne obravnavan v urgentni ambulanti in nameščen na oddelek zaradi okužbe sečil, vendar obravnava ni bila primerna, učinkovita in kakovostna ter dežurna zdravnica ni brez odlašanja ukrenila vsega potrebnega za odpravo oziroma ublažitev bolečin zaradi napačno vstavljenega katetra in zastajanja urina v mehurju. To je bilo storjeno šele ob 7:00 zjutraj, ko je po takojšnji oceni pacientovega stanja kateter pravilno vstavil specializant na nevrološkem oddelku. Na podlagi vseh listin in izpovedb vseh štirih zaslišanih prič je komisija zahtevi za drugo obravnavo ugodila, ker so izkazane očitane kršitve pravic pacienta do primerne, učinkovite in kakovostne obravnave ter preprečevanja in lajšanja trpljenja.

4Kot še navede komisija v obrazložitvi odločbe, je iz navedenih razlogov izvajalki tudi naložila, da skladno s 4. alinejo drugega odstavka 78. člena ZPacP uvede dodatne klinične poti v zvezi s potekom od sprejema do odpusta pacienta, ki naj jih izvajalka dosledno upošteva, ter upošteva tudi standarde DNV, po katerih je akreditirana, da bo dosežen namen postopkov po ZPacP, ki je tudi v tem, da se ugotovljene pomanjkljivosti pri obravnavi pacientov v največji meri popravljajo in odpravljajo, tako da se prepreči nadaljnje pomanjkljivosti pri obravnavi pacientov. Izvajalki je bil določen rok, v katerem mora o izvedbi naloženih ukrepov poročati komisiji.

5Tožnica, torej izvajalka zdravstvenih storitev, je vložila tožbo v upravnem sporu zoper navedeno odločbo, ki jo izpodbija v celoti, iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, naj sodišče razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženki, ki naj tožnici tudi povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6V tožbi ugovarja, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju sam s sabo in z obrazložitvijo. Ukrep iz 2. točke izreka ni v povezavi s kršitvijo iz 1. točke izreka, ne upošteva organizacije dela v bolnišnici, zastavljen je presplošno in tudi v obrazložitvi ni konkretiziran ter ga tožnica ne more izvršiti, saj ne ve, katero konkretno dodatno klinično pot oziroma poti naj uvede (na katerem bolnišničnem oddelku, v kateri dejavnosti, za katere primere sprejemov in odpustov, npr. urgentne, neurgentne sprejeme, odpuste v domačo oskrbo ali v nadaljnjo zdravstveno nego). Izbira ukrepa ni obrazložena, razlogi zanj so posplošeni, saj komisija ne pojasni, zakaj je odredila ta ukrep in v kakšni zvezi je z ugotovljenimi kršitvami pacientovih pravic. Tožnica izpostavlja, da se glede na obrazložitev odločbe kršitev nanaša le na čas, ko je bil pacient (ki je bil pri njej sprejet zaradi akutne okužbe mehurja ter glede na diagnozo in predvideno zdravljenje opredeljen kot nefrološki bolnik) čez noč sprejet na nevrološki oddelek (tj. 29. 4. 2019 od 22:30 ure dalje do 7:00 ure zjutraj naslednjega dne), izrečeni ukrep pa nesprejemljivo zahteva uvedbo dodatnih kliničnih poti od sprejema do odpusta pacienta na celotni ravni bolnišnice. Klinična pot je orodje, s katerim je opredeljen standardni način multidisciplinarne zdravstvene obravnave za določeno obolenje ali poseg pri določeni vrsti pacientov. Kot je razvidno iz priloženega organigrama B., ima ta več medicinskih oddelkov, v okviru katerih se izvaja več različnih zdravstvenih dejavnosti, vsaka od njih pa zahteva drugačno klinično pot (drugačen standardiziran postopek zdravljenja), kar velja tudi za postopke sprejema in odpusta pacientov. B. je, kot je razvidno iz njene spletne strani, uvedla več kliničnih poti (skupno 31), ki so specifične, sprejete za posamezno zdravstveno obravnavo oziroma obolenje. Dokaze v tej zvezi predlaga v tožbi, saj s predvidenim ukrepom pred izdajo odločbe ni bila seznanjena in okoliščine glede dodatnih kliničnih poti tako niso bile sporne, komisija pa ji tudi ni odredila predložitve dokazil o njih.

7V nadaljevanju tožbe tožnica opozarja, da je v 1. točki izreka odločbe komisija zahtevi za drugo obravnavo v celoti ugodila, čeprav ni ugotovila vseh uveljavljanih kršitev. Vlagatelj je namreč uveljavljal kršitve pravic iz 11. in 39. člena ZPacP ne le za obdobje obravnave na nevrološkem oddelku (v času dežurstva 29. 4. 2019 od 23:00 ure dalje do 7:00 ure naslednjega dne), temveč tudi v času sprejema in obravnave v urgentnem centru, ko mu je bil zamenjan trajni urinski kateter (tj. 29. 4. 2019 od 19:30 do 23:00 ure), in sicer je tožnici očital, da se zdravnica v urgentnem centru ni odzvala na opozorila o bolečinah pri vstavljanju katetra in jih ni olajšala, da je utrpel poškodbe uretre, vnetje, ponižanje ter je bil nato nameščen na neustrezen (nevrološki) oddelek. Vseh teh kršitev komisija ni ugotovila, zato je odločitev, da zahtevi v celoti ugodi, nepravilna. Kot še ugovarja tožnica, je opis kršitve v 1. točki izreka odločbe v nasprotju z obrazložitvijo o okoliščinah, ki so po mnenju komisije zdravstvene delavce razbremenile odgovornosti, obrazložitev pa je v nasprotju sama s seboj tudi, kolikor se nanaša na neustrezno obravnavo pri urgentnem sprejemu. V tem delu je komisija nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je upoštevala le izpoved pacienta, ni pa zaslišala predlagane priče H. H., dr. med., ki je vstavljala kateter in bi lahko pojasnila, da je bila obravnava ustrezna. Prav tako komisija ni upoštevala zapisnika internega strokovnega nadzora. Poleg tega ni jasno, od kod ji zaključek, da je pri pacientu prišlo do vnetja in poškodbe tkiva zaradi vstavljanja katetra. V tem delu je nekritično sledila trditvam pacienta, ki o tem ni predložil zdravstvenega dokumenta ali strokovnega mnenja, poročilo internega strokovnega nadzora pri tožnici, ki ga je upoštevala kot dokaz, pa teh trditev ni potrdilo.

8Tožnica še navaja, da je priča F. F. podrobno opisala obravnavo pacienta v času svojega dežurstva od 23:00 ure dalje in pojasnila svoje odločitve (da se je za ukrepanje odločala glede na razpoložljive podatke in nujnost, da je bila takrat zadolžena za tri oddelke in 67 pacientov, da so se medicinske sestre nanjo obrnile le dvakrat ter zakaj se ni odločila za analgetike), česar komisija ni upoštevala. Vendar v njeni obrazložitvi ni strokovnih razlogov, zakaj je bilo ravnanje zdravnice napačno. Zato se odločbe ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Kot dokaze je tožnica v tožbi poleg izpodbijane odločbe predlagala poročilo izrednega strokovnega nadzora z dne 5. 6. 2019, zapisnik senatne obravnave pri komisiji z dne 17. 12. 2019 in vpogled v upravni spis zadeve ter organigram B. in vpogled oziroma izpis iz spletne strani B. glede kliničnih poti.

9Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

10Tožba je bila skladno z 19. členom ZUS-1 vročena vlagatelju zahteve za drugo obravnavo kot stranki z interesom v tem upravnem sporu, ki v odgovoru predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, tožnici pa naloži, da mu povrne stroške sodnega postopka. Meni, da so tožbene navedbe pomanjkljivo obrazložene, dokazno nepodprte in nelogične ter je zato treba tožbo kot nesklepčno zavreči. Tožnica podaja nove navedbe in nove dokaze, čeprav bi to lahko storila v postopku pred komisijo. Tej očita, da ni zaslišala prič, pri zaslišanju katerih pa tožnica ni vztrajala, oziroma da ni vpogledala dokumentacije, ki je tožnica ni predložila. Očitno pozablja, da je komisija omejena na navedbe in predloge strank. Tožnica je predložila poročilo o izvedenem internem nadzoru in predlagala zaslišanje F. F., katere pričanje je pristransko, saj se večina očitkov nanaša na njeno delo. Komisija ni nekritično sledila vlagatelju zahteve, pač pa tudi pričama C. C. in G. G. Glede zaslišanja H. H. je očitno ocenila, da ni potrebno ob drugih dokazih in glede na to, da se na vabilo k zaslišanju ni odzvala. Nepomembni so očitki, da v odločbi ni strokovno podprtih razlogov o nepravilnosti ravnanja zdravnice F. F., ker komisija ne presoja tega, pač pa kršitev pacientovih pravic. Sicer pa tudi tožnica komisiji ni predložila strokovnih mnenj, ki bi potrdila pravilnost ravnanja omenjene zdravnice, medtem ko je vlagatelj predlagal zaslišanje C. C. in G. G., ki imata strokovno znanje in jima tožnica ne oporeka. Stranka z interesom povzema, kaj izhaja iz izpovedb navedenih prič, ter pojasnjuje, zakaj priče F. F. ni mogoče slediti. Meni, da je komisija pravilno ugotovila, da obravnava pacienta s strani zdravnic F. F. in H. H. ni bila v skladu z ZPacP, ter da je to tudi jasno obrazložila.

11Po mnenju stranke z interesom so razlogi odločbe tudi glede tožnici izrečenega ukrepa dovolj razjasnjeni in v okviru namena vodenja postopkov po ZPacP. Pri tožnici za varstvo pacientov očitno ni (bilo) zadostno poskrbljeno. Pri njej zaposlena F. F. osnovnih pacientovih pravic ne upošteva. Zgolj trditev, da doslej pripomb na njeno delo ni bilo (sodelavci imajo očitno drugačne informacije, kot izhaja iz zaslišanja C. C.), ne more pomeniti, da do kršitev ni oziroma ne bo prihajalo. Zato je izrečeni ukrep nujen, čeprav bi bilo pravilno, da bi komisija tožnici naložila tudi ukrepanje zoper tiste delavce, ki so odgovorni za kršitve. Logično je, da je tožnici naložila sprejem klinične poti glede sprejema in obravnave pacientov nasploh, tako da bodo spoštovane vse pravice pacientov. Če pa ima tožnica že sprejete določene klinične poti, lahko o tem poroča komisiji, vsekakor pa jih mora dopolniti tako, da pravice pacientov ne bodo več kršene. To, da ji je komisija z odločbo naložila uvedbo dodatnih kliničnih poti, tožnici ne daje podlage, da bi dokumentacijo o tem predložila šele v tožbi. Četudi bi sodišče presodilo, da je ukrep pomanjkljivo opredeljen, pa je to kvečjemu razlog za dopolnitev oziroma popravek odločbe v smislu 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

12Glede tožbenega očitka, da je bilo zahtevi nepravilno v celoti ugodeno, stranka z interesom pojasnjuje, da je v postopku pred komisijo uveljavljal, da sta mu bili pri tožnici 29. in 30. 4. 2019 kršeni pravici po 11. in 39. členu ZPacP. Glede na izkazano kršitev obeh pravic je komisija odločila pravilno. Posledično so neutemeljene tudi tožbene trditve, da je opis kršitve v 1. točki izreka odločbe v nasprotju z njenimi razlogi. Očitki o zmotni uporabi materialnega prava in ničnosti odločbe niso pojasnjeni in je v tem delu tožba nesklepčna. Stranka z interesom ponavlja, da je komisija ugotovila vsa dejstva, ter jih povzema. Sklicuje se na načelo proste presoje dokazov ter meni, da komisiji noben predpis ne nalaga, da bi morala v odločbi oceniti vsak dokaz posebej ter zapisati, zakaj ga bo upoštevala ali ne, ampak mora zgolj presoditi vse dokaze in na podlagi vseh skupaj ter uspeha postopka ugotoviti, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne, kar je storila. V zvezi z očitkom, da ni zaslišala predlagane priče H. H., tj. zdravnice, ki je pacienta obravnavala na urgenci, poudarja, da te priče komisija res ni vabila na obravnavo 17. 12. 2019, vendar, kot izhaja iz zapisnika obravnave, tedaj tožnica tudi ni vztrajala pri njenem zaslišanju. To tudi sicer ne bi vplivalo na odločitev, saj je na podlagi izvedenih dokazov komisija ugotovila, da zdravnica H. H. pacientovih pravic ni kršila. Neutemeljen je tožbeni ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi odločbe, ker ima vse sestavine iz 214. člena ZUP ter je skladna z izrekom in jo je mogoče preizkusiti. Kot še izpostavlja stranka z interesom, zatrjevanje zdravnice F. F., da je bila v času dežurstva zelo obremenjena in se je za obravnavo odločala glede na nujnost, kaže, da so pri tožnici potrebni ukrepi za dosego (bolj) primerne in strokovne obravnave pacientov, kar mora zagotoviti tožnica. V dokaznem smislu se stranka z interesom sklicuje na izpodbijano odločbo, zahtevo za prvo obravnavo z dne 6. 5. 2019, vlogo svojega pooblaščenca z dne 3. 6. 2019, zahtevo za drugo obravnavo z dne 5. 6. 2019, poročilo izrednega strokovnega nadzora z dne 5. 6. 2019 in zapisnik senatne obravnave pri komisiji z dne 17. 12. 2019.

13Tožnica v vlogi z dne 2. 2. 2023 prereka trditve in stališča stranke z interesom. Pojasnjuje, da ima vzpostavljene klinične poti za obravnavo točno določenih bolezenskih stanj, ki jih primeroma navaja, ter vztraja, da naloženi ukrep ni razumljiv glede na to, da je bila zahteva vložena predvsem zaradi neustreznega obravnavanja s strani dežurne zdravnice, ne pa v zvezi s sprejemom, predajo na drug oddelek ter odpustom pacienta iz bolnišnice. Tožnica opozarja, da ni akreditirana po mednarodnem standardu DNV (od kje komisiji ta podatek, ta ni pojasnila), temveč po mednarodnem standardu AACI (American Accreditation Commission International), ki se osredotoča na uspešnost in učinkovitost sistema vodenja kakovosti. Akreditacijski standard DNV je pri tožnici veljal do 9. 7. 2016, oktobra tega leta pa je pridobila akreditacijo po standardu AACI, ki je torej veljal v času obravnavanja zahteve in izdaje izpodbijane odločbe in ki ga tožnica obdobno redno obnavlja. Postopek akreditacije je drag, zahteven in dolgotrajen, zato je izrečeni ukrep, kolikor meri na spremembo sistema akreditacije, prekomeren; takšen pa je tudi, če meri na to, da bi morala tožnica uvesti dodatne klinične poti po standardu (DNV), po katerem ni akreditirana. Tožnica dodatno pojasnjuje, da ima v zvezi z vsebino obravnavanega primera sprejete in izdelane tri standarde zdravstvene nege oziroma protokole aktivnosti, ki veljajo od 1. 4. 2022, ter standardni sprejemni list pacienta na urgentni center, ki velja od 27. 5. 2021. Ti protokoli in obrazci so specifični ter se dosledno upoštevajo, kar pomeni, da naloženi ukrep tudi ni potreben. Kot dokaze je predlagala še: vpogled na svojo spletno stran oziroma izpis iz nje, izvlečke iz letnih poročil tožnice za leta 2019 do 2021, protokole Obvladovanje bolečine, Praznjenje urinske vrečke in Predaja službe v zdravstveni negi "Strukturirana predaja pacienta" ter obrazec Sprejemni list pacienta.

K I. točki izreka:

14Tožba je utemeljena.

15Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, ki ima vsebino, kot je predstavljena v uvodu te obrazložitve. Za izdajo odločbe in posledično tudi za njeno presojo v upravnem sporu je pomembno dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe (vsa tista dejstva in dokazi, ki se nanašajo na čas po tem, na odločitev ne morejo vplivati).

16Uvodoma sodišče še pojasnjuje, da je stranka z interesom sicer predlagala tudi, da se tožba zavrže, vendar podlage za to sodišče ni našlo (nesklepčnost, ki jo omenja stranka z interesom, bi lahko bila kvečjemu razlog za zavrnitev tožbe) in je torej tožbo vsebinsko obravnavalo.

17Za zadevo so pomembne določbe ZPacP. Ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti (prvi odstavek 1. člena ZPacP). Namen zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno obravnavo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem ter zdravstvenim sodelavcem (drugi odstavek 1. člena ZPacP). S tem namenom ZPacP v II. poglavju določa pacientove pravice po tem zakonu, in sicer te pravice našteje v 5. členu, v nadaljnjih členih pa podrobneje ureja posamezne od njih. Med njimi sta tudi pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave (4. alineja 5. člena in 11. člen ZPacP) ter pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja (9. alineja 5. člena ter 39. člen ZPacP). Zakon kot posebno pravico ureja tudi pravico do obravnave kršitev pacientovih pravic (13. alineja 5. člena). V zvezi s tem, kot je razvidno iz določb V. poglavja ZPacP, predvideva postopek z zahtevo za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti (v nadaljevanju tudi: prva zahteva) in ob izpolnjenih pogojih nato postopek z zahtevo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred komisijo (v nadaljevanju tudi: druga zahteva). V takšnem postopku je bila izdana tudi izpodbijana odločba v konkretnem primeru. Kot izhaja iz drugega odstavka 78. člena ZPacP, lahko senat komisije drugi zahtevi delno ali v celoti ugodi ali jo zavrne. Če zahtevi ugodi, lahko sprejme zlasti naslednje odločitve: - izvajalcu zdravstvene dejavnosti naloži odpravo ugotovljenih nepravilnosti in poročanje o izvedenih ukrepih, - izvajalcu zdravstvene dejavnosti naloži, da pacientu obrazloži razloge za nastanek nepravilnosti in se mu zanje opraviči, - izvajalcu zdravstvene dejavnosti naloži izvedbo dodatnih preiskav, ponovitev, dopolnitev ali popravo zdravstvene storitve, če je bila izvedena neustrezno, in poročanje o izvedenih ukrepih, - izvajalcu zdravstvene dejavnosti naloži izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev kršenja pravic v prihodnje in poročanje o izvedenih ukrepih, - izvajalcu zdravstvene dejavnosti, izjemoma pa tudi neposrednemu kršitelju, izreče opomin, pri čemer lahko odloči, da se izrečeni opomin izvajalcu zdravstvene dejavnosti tudi javno objavi na spletni strani komisije, - izvajalcu zdravstvene dejavnosti izda priporočilo za ukrepanje, ki lahko prispeva k učinkovitemu uveljavljanju pravic iz tega zakona. Če je drugi zahtevi ugodeno, mora izrek odločitve, upoštevajoč naravo kršitve, nedvoumno določati način in rok odprave kršitve ter odločitev o stroških postopka (peti odstavek 78. člena ZPacP).

18V postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo se po 65. členu ZPacP, če ta zakon ne določa drugače, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej določbe ZUP. To pa pomeni, da mora obrazložitev odločbe, ki jo izda komisija, ustrezati standardu, ki izhaja iz prvega odstavka 214. člena ZUP, torej mora obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če je obrazložitev odločbe v navedenih elementih v pomembnem pomanjkljiva, je to absolutna bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), saj odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je razlog za njeno odpravo.¹

19Obenem je treba upoštevati, da v upravnih postopkih velja načelo materialne resnice (8. člen ZUP), po katerem mora organ v postopku ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, ter načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta presoja dokazov ne pomeni, da ima organ v dokaznem postopku pravico do presoje po prostem preudarku, pač pa gre za presojo, ki terja razčlenitev (analizo) vsakega dokaza posebej in njegovo primerjavo z nasprotnimi dokazi ter združitev vseh dokazov v celoto. Presojo dokazov mora organ utemeljiti v obrazložitvi odločbe. V njej mora navesti dejansko stanje, ki ga je ugotovil, in dokaze, na podlagi katerih ima posamezna dejstva za dokazana. Če določenih dejstev ni presodil za dokazana, mora navesti razloge, ki utemeljujejo prepričljivo in logično sklepanje na njihovo neresničnost. V obrazložitvi mora navesti razloge, na podlagi katerih je enim dokazom vero poklonil, drugim pa jo je odklonil. Prav tako je pomembno, da se za uspeh postopka prosta presoja dokazov glede vseh relevantnih dejstev povezuje s preiskovalnim načelom, po katerem organ ni vezan na dokazne predloge strank in lahko sam izvede vse dokaze, za katere meni, da so potrebni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (165. in 139. člen ZUP).²

20Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza zakonskemu standardu in ne daje zadostne podlage za preizkus odločbe. V 1. točki njenega izreka je toženka navedla, da sta bili vlagatelju 29. 4. 2019 kršeni pravici iz 11. in 39. člena ZPacP s tem, ker dne 29. 4. 2019 v času od 20:30 do 7:00 ure (torej tudi 30. 4. 2019) ni bil obravnavan s strani dežurne zdravnice ali drugih tožničinih zaposlenih. V izrek odločbe je torej toženka zajela navedbo kršenih pacientovih pravic ter opredelitev, s čim in kdaj sta bili kršeni. Razlogi te odločitve pa niso v celoti jasni oziroma so pomanjkljivi ter bi jih bilo mogoče razumeti tudi v smislu (kot glede na svoj odgovor nenazadnje razume tudi stranka z interesom), da toženka kršitve pacientovih pravic ugotavlja za čas, ko je stranko z interesom prevzela dežurna zdravnica F. F. (od 22:30 oziroma 23:00 dne 29. 4. 2019) dalje. Povedano drugače, v izpodbijani odločbi ni jasno in konkretno obrazloženo, iz katerih razlogov in na podlagi katerih dokazov je komisija zaključila, da sta bili stranki z interesom obe obravnavni pacientovi pravici kršeni že v času 29. 4. 2019 od 20:30 dalje. Navedba, da senat komisije kot neustrezno šteje že obravnavano na urgentnem sprejemu, je splošna. Tožnica upravičeno opozarja, da toženka ni utemeljila podlage za ugotovitev, da je nepravilno vstavljen kateter povzročil vnetje oziroma poškodbo uretre. V tej zvezi sodišče, glede na stališča strank, pojasnjuje, da komisija v postopku po ZPacP presoja, ali je prišlo do kršitve pacientovih pravic, vendar mora svoje ugotovitve in zaključke utemeljiti ter pojasniti, na katerih konkretnih dokazih temeljijo. Ko gre za ugotavljanje kršitev pravice, kot je pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave, se tudi določenim vidikom, ki se nanašajo na vprašanja stroke, v obrazložitvi ne more izogniti. Sodišče namreč pravilnost in zakonitost odločbe še zlasti, ko gre za tovrstna vprašanja, presodi predvsem preko razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da ta ustreza predpisanemu standardu. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da toženka svoje presoje v postopku izvedenih dokazov v izpodbijani odločbi ni obrazložila tako, kot zahteva zakon. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, ki jo je sodišče prav zato izčrpno povzelo, namreč ni analizirala vsakega dokaza posebej in nato napravila primerjave z nasprotnimi dokazi. Zgolj skopo je predstavila izpovedbe prič F. F., C. C. in G. G., čeprav so ključne za odločitev. O izpovedbi priče E. E. ni navedla ničesar, čeprav se tudi nanjo sklicuje pri utemeljitvi odločitve iz 1. točke izreka odločbe. Iz te tudi ni razvidna obrazložena presoja v postopku izvedenih listinskih dokazov. Toženka tako tudi ne navede dovolj konkretno, kakšna je vsebina poročila izrednega strokovnega nadzora z dne 5. 6. 2019, čeprav se na to poročilo izrecno sklicuje.

21Prav tako toženka ni konkretno utemeljila izrečenega ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Obrazložila ni, zakaj je v obravnavanem primeru izbrala prav takšen ukrep in zakaj je ta (najbolj) ustrezen za preprečitev kršenja v zadevi obravnavanih pacientovih pravic pri tožnici v prihodnje, kot tudi ni pojasnila, katere dejanske okoliščine je v postopku ugotovila s tega vidika oziroma katere ugotovljene dejanske okoliščine šteje kot bistvene za ta del odločitve. Tudi po presoji sodišča iz že citiranih določb ZPacP izhaja, da mora biti ukrep, ki ga izreče komisija, v ustrezni povezavi in sorazmerju z ugotovljeno kršitvijo obravnavanih pacientovih pravic. Odločitev mora biti tudi v tem delu konkretno obrazložena. Razlogi glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe niso taki in zato odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je razlog za njeno odpravo. Tožničine navedbe v zvezi z 2. točko izreka izpodbijane odločbe pa tudi nakazujejo, da toženka dejanskega stanja v tem delu ni pravilno in popolnoma ugotovila. Sodišče dodaja, da tožničinih s tega vidika v upravnem sporu podanih navedb in dokazov, kolikor se nanašajo na stanje ob izdaji izpodbijane odločbe, ni mogoče šteti kot nedopustnih novot v smislu tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1, saj iz upravnih spisov zadeve ne izhaja, da bi bila dejanska vprašanja glede ukrepa, kot ga je izrekla toženka, v njenem postopku celovito obravnavana in bi bila tožnica z rezultati ugotovitvenega postopka o tem seznanjena pred izdajo odločbe.

22Glede na navedbe strank o izreku izpodbijane odločbe ter zaradi ponovnega postopka sodišče še pojasnjuje, da mora biti izrek odločbe, s katero se stranki nalaga kakšna obveznost, oblikovan tako, da je jasno, kaj konkretno je treba storiti za izvršitev odločbe (glej peti odstavek 78. člena ZPacP in 213. člen ZUP). Na podlagi 223. člena ZUP pa je mogoče popravljati le pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote, ne pa spreminjati ali dopolnjevati sprejete odločitve.

23Ker so bila, kot izhaja iz obrazloženega, pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem mora upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Pri tem sodišče toženko še opozarja, da je treba v upravni odločbi navesti tudi besedilo določb predpisov, na katere je oprta odločba.

24Sodišče je odločitev o tožbi sprejelo na seji senata, torej brez glavne obravnave, ob uporabi določb 1. alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1 in 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov zadeve tožbi očitno treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, stranka z nasprotnim interesom pa se je, tako kot tožnica, glavni obravnavi v tem upravnem sporu izrecno pisno odpovedala. Sodišče glede na navedeno ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po prvem odstavku 65. člena je zgolj možnost, ki se uporabi izjemoma, tudi sicer pa glede na obrazloženo podatki dosedanjega postopka zanesljive podlage za takšno odločanje, pri katerem bi bilo sodišče vezano na primarni tožbeni zahtevek, ne dajejo.

K II. točki izreka:

25Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnico v postopku zastopala odvetniška družba, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter še 10 % od navedenega zneska (4. člen Pravilnika), kar skupaj znaša 313,50 EUR in se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča še za uveljavljani 22 % DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške tega sodnega postopka v višini 382,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

K III. točki izreka:

Odločitev o stroških stranke z interesom temelji na določbah ZPP, ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Sodišče je tožbi ugodilo, kar pomeni, da stranka z interesom, ki je zagovarjala odločbo toženke, v tem sodnem postopku ni uspela in zato do povrnitve stroškov tega sodnega postopka glede na prvi odstavek 154. člena ZPP ni upravičena.

¹ Tako tudi Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač, E. Kerševan, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 444 in sledeče.
² Tako že omenjeni Komentar ZUP, 1. knjiga, str. 147 in 148.