11. člen ZPacP

Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker nima obveznih sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Ta določa, da mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določeni način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.

V postopku prve obravnave kršitev pravic pacienta ni predvidena uporaba določil splošnega upravnega postopka. Ne glede na navedeno pa poročilo, podpisano samo s strani predsednika in ne tudi ostalih članov komisije, ki so sodelovali pri njegovi pripravi, upravičeno vzbuja dvom v verodostojnost poročila. Ker se v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred Komisijo subsidiarno uporabljajo določbe ZUP, je potrebno izpeljati ugotovitveni postopek, določen v ZUP.

Pridobitev drugega mnenja in prosta izbira zdravnika in izvajalca zdravstvene storitve nista dolžnost pacienat, temveč sta pravici, ki jih ZPacP uzakonja zaradi varovanja in uresničevanja pravic pacientov. Tožena stranka je oblikovala vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je vnaprej predvidela, kakšen bi bil rezultat izvedbe dokaza z zaslišanjem priče. O (ne)relevantnosti izpovedbe priče, če se ta zadeve zaradi časovne distance ne bi spomnila, bi organ lahko odločal šele po tem, ko bi dokaz dejansko izvedel. Ker svoje dokazne ocene organ ni utemeljil na ustrezen način, prav tako pa ni navedel kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršil pravico stranke do izjave oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov. Trajanje postopka in (opravičen) izostanek priče nista dopustna razloga za opustitev izvede dokaza in prav tako pomenita kršitev pravice do izvajanja dokazov oziroma do izjave stranke.

Izostanek pojasnilne dolžnosti glede operativnega zdravljenja kolena ne pomeni izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji. V skladu s 40. členom ZPacP ima vsak pacient pravico zahtevati drugo mnenje na vseh ravneh zdravstvenih dejavnosti. V danem primeru bi to možnost lahko izkoristila prvo tožnikova zakonita zastopnika in s tem preprečila neizčrpanost zdravljenja v Sloveniji ne glede, ali sta bila na tako možnost opozorjena ali ne.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi pravici, to je o kršitvi tožnikove pravice iz 11. člena ZPacP, vendar pa je odločitev po vsebini takšna, da očitno ne posega v tožnikovo pravico oz. njegov pravni položaj. Z izpodbijano odločbo je bila ugotovljena kršitev tožnikove pravice, medtem ko izpodbijani akt tožniku npr. ne nalaga izpolnitve kakšne obveznosti. Zato tudi v primeru, da bi sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, ne bi prišlo do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Navedeno toliko bolj drži, ker tožnik v tožbi ne oporeka samemu izreku izpodbijane odločbe, pač pa se izrecno ne strinja z njeno obrazložitvijo. Na splošno pa je izrek (upravne) odločbe tisti, ki zavezuje, medtem ko obrazložitev takšnega učinka nima. Ker torej izpodbijani akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožnik nima pravnega interesa za vodenje upravnega spora zoper izpodbijano odločbo.

Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (tožena stranka) je zavrnila zahtevo za drugo obravnavo pacienta (tožeča stranka), saj je pravilno zaključila, da tožniku (zaradi trditev o pri transfuziji aplicirane prevelike količine železa) ni bila kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve. Postopek, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe, je bil izveden v skaldu z relevantnimi določili ZPacP in ZUP, ki se v skladu z določbo 65. člena ZPacP subsidiarno uporablja šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic med komisijo, če v ZPacP ni določeno drugače.

Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je anesteziologinja podala tožniku pojasnilo v zvezi s stanjem njegovih zob neposredno pred anestezijo oziroma neposredno pred posegom. Anesteziologinja je v danih okoliščinah, ko je bilo v bolnišnici občutno pomanjkanje anesteziologov, ravnala okoliščinam primerno, in tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, običajno glede na bolnišnične razmere in dane možnosti ter trenutne standarde v našem zdravstvenem sistemu.

V primeru, če pritožnik ne podpiše zapisnika, velja, da poskus dogovora ni uspel, zato se lahko pritožbeni postopek na željo prijavitelja nadaljuje. Upoštevaje načelo neformalnosti je toženka pravilno zaključila, da je tožnica štela vlogo prizadete stranke za popolno in je pričela s postopkom obravnavanja prve zahteve prizadete stranke zaradi domnevno neustreznega odnosa njenih delavcev, postopek obravnave pa se ni zaključil z dogovorom. Po določbi 65. člena ZPacP se šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če v ZPacP ni določeno drugače. Izrečeni ukrepi so skladni z določbami 78. člena ZPacP, ki določa, da lahko senat Komisije, če zahtevi ugodi izvajalci zdravstvenih storitev izreče opomin, ki se lahko javno objavi na spletni strani Komisije (peta alinea drugega odstavka 78. člena ZPacP).

Zahteva predlagateljice za prvo obravnavo pacientovih pravic je bila vložena pravočasno, glede na nesporno dejstvo, da je bila predlagateljica hospitalizirana v bolnišnici od 12. 3. 2009 do 20. 3. 2009 in so se šele takrat pokazale posledice očitane kršitve iz 11. in 12. člena ZPacP, ki so nastale ob obisku pacientke pri zdravniku fiziatru v januarju in februarju 2009.