223. člen ZUP

Popravni sklep, s katerim je bila spremenjena identiteta stranke, je sicer nezakonit (in zato izpodbojen), ne pa tudi ničen. Do spremembe prvotne odločbe je torej s takim popravnim sklepom prišlo na nezakonit način, vendar pa tudi taka sprememba ustvarja pravne učinke, če popravni sklep ni odpravljen v postopku s pravnimi sredstvi. Pritožnik ima torej pravni interes glede vsebine odločbe, vendar pa je ni mogel izpodbijati, dokler ni bila naslovljena nanj oziroma dokler z njo ni bilo odločeno o njegovem pravnem razmerju. To se je zgodilo šele s sklepom o popravi, s katerim pa samim zase tudi ni bilo odločeno o pritožnikovem pravnem razmerju, temveč je materialna odločitev o tem razmerju vsebovana v prvotni odločbi. Odločitev o pritožnikovem pravnem razmerju torej vsebujeta šele ta odločba in popravni sklep skupaj. Pritožnik je torej v obravnavani procesni situaciji ravnal pravilno, ko je s tožbo izpodbijal odločbo v zvezi s popravnim sklepom. To seveda bistveno vpliva tudi na presojo, kdaj je začel teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je bila namreč šele od izdaje popravnega sklepa naprej naslovljena na pritožnika, zato je pritožnik šele od

Glede na takšno vsebino popravnega sklepa ni šlo za popravo očitne pisne pomote oziroma napake takšne vrste, da jih je bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom, zato je tožena stranka presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi s popravnim sklepom določa 223. člen ZUP. Ker je bilo s sklepom o popravi poseženo v pravni položaj strank, je bilo potrebno tudi zagotoviti pravno varstvo v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1.

V kolikor je zavzeti stališče, da zoper sklep o popravi, izdan v hitrem postopku o prekršku, zakon ne določa pravnega sredstva, je na mestu zaključek, da je (ne)pravilnost sklepa o popravi mogoče izpodbijati (šele) v ZSV, vloženi zoper samo odločbo o prekršku, izdano v hitrem postopku.

Postopek izterjave v tujini izrečene upravne sankcije se po ZČmIS začne na podlagi prošnje, ki jo tuji organ države prosilke pošlje ministrstvu, pristojnemu za delo, ki po seznanitvi kršitelja pri pristojnem davčnem organu (FURS) predlaga začetek izvršbe. Sklep o davčni izvršbi tožnik nasprotuje tudi zato, ker meni, da izvršba ni dovoljena, ker mu odločba, ki se izvršuje, ni bila vročena. Podatek o tem kdaj, če sploh, oz. na kakšen način, je bila navedena odločba tožniku vročena, iz prošnje avstrijskih organov za izterjavo naložene globe ne izhaja. Datum in način vročitve odločbe, ki se izvršuje, je dolžan organ države prosilke jasno in nedvoumno navesti v prošnji za izterjavo. Ker tega avstrijski organ ni storil, je prošnja nepopolna, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso izpolnjeni in da pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pravila, predpisana za obravnavo prošenj za izvršitev v tujini izdanih odločb, niso bila pravilno uporabljena. Pri navedbi osebe dolžnika kot s.p. v sklepu o izvršbi ni šlo za tehnično napako, temveč za izrecno izraženo voljo tako predlagateljice kot organa, da v sklepu o izvršbi kot dolžnika navede tožnika kot s.p., kar je v nadalje

Izpodbijani Popravni sklep z dne 3. 3. 2023 po svoji pravni naravi ni popravni sklep, temveč je vsebinska odločitev o zadevi. Ker je bila ta odločitev sprejeta na podlagi 223. člena ZUP, je bila sprejeta s kršitvijo procesnih pravil.

Izpodbijani popravni sklep z dne 3. 3. 2023 ni podlaga za pritožnikovo prestajanje zaporne kazni, kar izhaja že iz izreka tega sklepa, zato zadržanje izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na odločitev toženke, da se tožnika pogojno ne izpusti s prestajanja zaporne kazni, že po naravi stvari ne bi privedlo do začasne izpustitve s prestajanja kazni. To pomeni, da tudi če bi držale pritožbene navedbe, da je popravni sklep ničen, pritožnik zaradi tega ne bi bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora. Zmotno je tudi pritožnikovo sklicevanje na odločbo toženke z dne 26. 10. 2022 o odobritvi pogojnega odpusta z dnem 31. 1. 2023, saj je bila ta odločitev s sklepom z dne 30. 1. 2023 zadržana do ponovnega odločanja. O tem je toženka sicer res odločala 2. 2. 2023, vendar s to odločbo ni bilo odločeno, da se pritožnika pogojno odpusti. Tega tudi pritožnik ne trdi. To torej pomeni, da tudi če sklep z dne 3. 3. 2023 po svoji pravni naravi ni popravni sklep (kar bo predmet odločanja o tožbi), to ne pomeni, da bo morebitna ugoditev pritožnikovi tožbi privedla do njegovega pogojnega odpusta s prestajanja zaporne kazni.

Zgolj v primeru, da je s popravnim sklepom poseženo v pravni položaj, ima stranka možnost izpodbijanja takšnega sklepa kot sklepa o končanju postopka odločanja o popravi odločbe v upravnem sporu, saj gre le v takšnem primeru za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1; če popravki ne vplivajo na pravni položaj, torej na pravice in obveznosti stranke, pa sklep o popravi pomote ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Pravni pouk v izpodbijanem sklepu, ki tožnika izrecno napotuje na možnost upravnega spora, sam po sebi za to presojo ni merodajen.

Predstavljena določba 223. člena ZUP jasno opredeljuje doseg popravnega sklepa: namenjen je izključno popravi očitnih pomot. Pri pomoti gre za zmotni zapis dejansko izjavljene volje organa, s popravo takšne pomote pa se ne ustvarja ničesar novega in se odločba tudi ne dopolnjuje; s popravo se doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo, in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. S popravo zato ni mogoče popravljati zmotno izražene volje, do katere je prišlo npr. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-286/04, izhaja, da so zemljiške parcele komunalno opremljene, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski prostorski načrt in če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključek na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Pri odmeri te dajatve mora upravni organ v postopku ugotoviti, ali konkretno nezazidano stavbno zemljišče izpolnjuje vse kriterije in merila iz ZGO-1 in iz občinskega predpisa, ki sta pravni podlagi za odmero nadomestila. Tožnik se moti, ko meni, da je Ustavno sodišče komunalno opremljenost nezazidanega stavbnega zemljišča vezalo na že obstoječe priključke, ki že omogočajo individualen priklop, saj to iz te odločbe ne izhaja, temveč – kot že povedano – na možnost izvedbe priključka.

Nesporno med strankama je, da je bila toženka že med postopkom seznanjena, da se je prvotni prijavitelj A. d.o.o. (po oddaji vloge na javni razpis in pred izdajo zavrnilnega sklepa z dne 5. 8. 2019) statusno preoblikoval in del svojega premoženja (vključno s pravicami in obveznostmi iz predmetnega javnega razpisa) prenesel na tožnika. To pa pomeni, da bi morala toženka že med postopkom in torej pred izdajo zavrnilnega sklepa ravnati v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZUP (kot to pravilno razloguje tožnik) in kot prijavitelja šteti tožnika ter odločiti o njegovi vlogi z zavrnilnim sklepom, česar pa ni storila. Upoštevajoč navedena nesporna dejstva, je toženka s takim načinom odločanja očitno presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi določa 223. člen ZUP. S tem je namreč spremenila stranko, na katero se je prvotna odločitev nanašala, saj je bilo z zavrnilnim sklepom odločeno o pravici druge osebe, odločitev, sprejeta s sklepom o popravi pomote, pa se očitno nanaša na tožnika. Posledično je bilo tako odločeno o javnopravnem razmerju med drugimi subjekti, kot v že končanem upravnem postopku (ki se je zaključil z izdajo zavrnilnega sklepa), česar pa ni mogoče d

S spremembo določitve stranke, na katero se nanaša zavrnilni sklep, je tožena stranka presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi s popravnim sklepom določa 223. člen ZUP. Zato ima pritožnik prav, da je s popravnim sklepom (v povezavi z zavrnilnim sklepom) na novo odločila (tudi) o njegovem pravnem položaju in mu je zaradi tega treba zagotoviti tudi sodno varstvo. S tem, ko je tožena stranka izdala zavrnilni sklep, ki se je v celoti glasil na drugo pravno osebo (in ne na pritožnika), je torej pritožniku vzela pravico do udeležbe v končanem upravnem postopku. Zato je treba pritožniku za uveljavljanje takšne kršitve zagotoviti sodno varstvo, ki pa ne more biti učinkovito, če bi rok za vložitev tožbe začel teči (in bi se iztekel) še preden bi se pritožnik lahko seznanil z vsebino zavrnilnega sklepa. Šele tedaj bi se namreč lahko sploh seznanil z navedeno kršitvijo pravice do udeležbe in bi jo lahko uveljavljal v upravnem sporu. Glede na navedeno je tudi mogoče šteti, da je bilo z izdajo takega zavrnilnega sklepa, v postopku izdaje katerega pritožnika v nasprotju z zakonom tožena stranka ni vključila kot stranko postopka, odločeno (tudi) o njegovi pravici do

V obravnavanem primeru ne gre za popravo pomote v opisanem smislu, pač pa za dopolnjevanje dopolnilne odločbe za izkoriščanje apnenca. Prvostopenjski organ je v sklepu namreč sam pojasnil, da so bile pri izdaji dopolnilne odločbe pomotoma izpuščene nekatere parcele, četudi naj bi bile že pred tem vključene v pridobivalni prostor. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava. Tako je tudi stališče upravnosodne prakse (primeroma, sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 26/2006, št. X Ips 380/2012; sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 740/2015, št. I U 78/2017). Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se je tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Čeprav je iz sklepa mogoče razumeti, da je prvostopenjski organ očitno želel uskladiti podatke o pridobivalnem prostoru s podatki o parcelnih številkah, ki ga obsegajo, in od katerih, kot navaja, nekatere niso bile zajete z dopolnilno odločbo, pa s takim dopolnjevanjem ne gre za popravo pomot, pač pa dejansko za izdajo odločbe, s katero se dopolnilna odločba iz leta 1995 vsebinsko spreminja. Tožena stranka je svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnica v tožbenih navedbah sicer uveljavlja, da je popravni sklep izdan v nasprotju z 223. členom ZUP, vendar to po presoji sodišča ne posega v njen pravni položaj. Položaj tožnice in drugih lastnikov iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, tj. strank z interesom v tem upravnem sporu, se z odločitvijo, ki jo je toženka sprejela s „popravnim sklepom“ ne poslabšuje ampak kvečjemu izboljšuje. "Poprava", tj. dejansko poseg v odločitev o denacionalizaciji oziroma njena konkretna sprememba (iz vračila se dodatno izvzamejo kleti in drvarnice ter souporaba na naštetih skupnih delih), bi po naravi stvari lahko posegla le v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihove pravne naslednice. Slednja v odgovoru na tožbo sicer uveljavlja, da je toženka s popravnim sklepom neupravičeno posegla v pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Vendar pa lahko sodišče odloča le na podlagi tožbe zoper izpodbijani akt in ne na podlagi odgovora na tožbo, zato ni imelo pravne podlage, da bi o tem odločilo na podlagi njenega ugovora.

Ker obrazložitev sklepa o stroških, nima vseh sestavin obrazložitve po določbi 214. člena ZUP, sklepa ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju je tožena stranka izdala popravni sklep o stroških. Tožena stranka s tem, da je tožnici s popravnim sklepom dodatno in drugače odmerila stroške zastopanja kot po prvotno izdanem sklepu, ni (zgolj) popravljala pomote. Za izdajo popravnega sklepa na podlagi 223. člena ZUP torej ni imela pravne podlage. Spremenjeno odločbo bi namreč lahko izdala le na podlagi izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP.

Sodišče mora v primeru, da ugotovi, da razlogi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici niso bili pravilno in zakonito ugotovljeni oziroma uporabljeni, tak poseg v navedeno upravno odločbo odpraviti. Sodišče v takem primeru ne more uporabiti pooblastila iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 in navesti drugih razlogov za uporabo tega izrednega pravnega sredstva od tistih, ki so bili navedeni v izpodbijani odločbi, saj je to v nasprotju z ureditvijo, ki izhaja iz ustavnoskladne razlage ZUP in ZUS-1.

Sodno varstvo zoper sklep o popravi napake je dopustno le, kadar je sodno varstvo dopustno zoper posamični akt, ki se popravlja.

S sklepom o popravi pomote je toženka popravila napačno navedbo prijavitelja in njegovega zastopnika, ki se ji je primerila v zavrnilnem sklepu, s tem pa po presoji sodišča ni posegala v vsebino tega sklepa. Tožnik sam izrecno navaja, da je od prenosne družbe na podlagi Delitvenega načrta prevzel vsa pravna razmerja v zvezi z vodenjem in prijavo na razvojne razpise, nanj so tako prešle tudi vse pravice in obveznosti iz naslova predmetnega javnega razpisa. S tem, ko je tožnik postal univerzalni pravni naslednik prejšnjega prijavitelja, družbe A. d.o.o., je postal novi nosilec pravic in obveznosti iz naslova predmetnega javnega razpisa. Zato sodišče pritrjuje toženki, da z izdajo sklepa o popravi pomote ni v ničemer spreminjala izjave svoje volje. Očitna poprava pisne pomote pri navedbi prijavitelja in njegovega zastopnika, pri čemer je tožnik univerzalni pravni naslednik prvotnega prijavitelja in s tem novi nosilec vseh pravic in obveznosti iz naslova tega javnega razpisa (kar ni sporno, saj to navaja tožnik sam), ne more biti za tožnika nič bolj neugodna, kot je bila že sama zavrnitev vloge na javnem razpisu za prvotnega prijavitelja.

Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči od vročitve odločbe, s katero je bil upravni postopek končan, in ne od vročitve popravnega sklepa.

Pravice iz obveznega zavarovanja se po 11. členu ZPIZ-2 uveljavljajo po ZUP. Po 1. odstavku 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, gre po sodni praksi in pravni teoriji le za popravo tehnične pomote. Torej za zmotni zapis stvarno izjavljene volje organa. S popravo takšne pomote se ne ustvarja nič novega in se odločba ne dopolnjuje. Doseže se, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo, in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. Poprava pomote, razen če je za stranko neugodna, sicer velja za nazaj, torej učinkuje od dneva, od katerega učinkuje odločba, ki se popravlja. Vendar s popravo ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko s