5. člen ZPacP

Zakonodajalec je na polju posredovanja zdravstvenih podatkov otroku po dopolnjenem 15. letu podelil avtonomijo, ki je v konkretnem primeru ne more preseči niti starševska skrb (razen, kot povedano, če bi bilo za konkretno zdravljenje/poseg tako določeno z (drugim) zakonom). V danem primeru zato tudi ni bila naloga klinike, da bi v sprejemni fazi ugotavljala, čemu tožnikov sin ne želi razkriti svojih zdravstvenih podatkov enemu od staršev (očetu). Ob strokovni oceni zdravnika bi to po oceni sodišča pomenilo nedopusten poseg v ustavno varovani pravici otroka do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic. Tudi če otrok ob tako omogočeni avtonomiji sprejme odločitev, ki po oceni staršev ni v njegovo največjo korist, ni podlage, da bi jo lahko starši korigirali preko svoje starševske skrbi. Položaj otroka v konkretnem primeru je bil enak položaju odrasle osebe.

Načela največje koristi otrok ni mogoče presojati brez upoštevanja mnenja otroka, ki je dovolj star in zrel, da lahko uresničuje svojo pravico do izjave o tem, ali želi imeti stike z drugim staršem ali ne. Psihoterapija temelji na prostovoljnosti in motiviranosti udeležencev. Od izpolnjenosti obeh je odvisna njena uspešnost. Preden sodišče po predlogu sodnega izvedenca odredi psihoterapijo, bi se moralo opredeliti, kdo potrebuje terapijo, ali bi bila potrebna individualna psihoterapija ali partnerska/starševska ali družinska psihoterapija, ali pa je primernejše družinsko svetovanje in kolikšna je verjetnost za uspeh terapije oziroma svetovanja glede na konkretno stanje. Predvsem se mora sodišče najprej opredeliti, ali za terapijo oziroma svetovanje obstaja motiviranost tistega, ki naj bi se terapiji oziroma svetovanju podvrgel.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza zakonskemu standardu in ne daje zadostne podlage za preizkus odločbe. Razlogi odločitve niso v celoti jasni oziroma so pomanjkljivi ter bi jih bilo mogoče razumeti tudi v smislu, da toženka kršitve pacientovih pravic ugotavlja za čas, ko je stranko z interesom prevzela dežurna zdravnica. Tožnica upravičeno opozarja tudi, da toženka ni utemeljila podlage za ugotovitev, da je nepravilno vstavljen kateter povzročil vnetje oziroma poškodbo uretre.

Tožeča stranka je prezrla, da pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe povezuje potrebe pacientov s sposobnostjo zdravstvenih izvajalcev in z zmožnostmi zdravstvenega sistema. Tako vse prvine (skladnost s pacientovimi potrebami, skladnost z zmožnostmi zdravstvenega sistema, enostavnost, preglednost in prijaznost administrativnih postopkov ter partnerski odnos) tvorijo pojem primerne oskrbe. S tega vidika delno napačen zapis klinične psihologinje v uvodu izvida ne predstavlja neprimerne, nekakovostne oziroma nevarne zdravstvene obravnave. Načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP ni zaslišanje v pomenu dokazovanja določenih dejstev. Slednje je lahko zgolj izjava stranke po 188. členu ZUP, ki pa je subsidiaren dokaz in ki ga tožeča stranka niti ni ponudila. Pri tem se ne sme prezreti, da ZPacP Komisiji RS za varstvo pracientovih pravic ne nalaga obveznega zaslišanja pacienta, temveč se za to možnost odloči Komisija po lastni presoji (drugi odstavek 75. člena ZPacP). Pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov (dvanajsta alineja 5. člena ZPacP) zagotavlja pacientu zaupnost osebnih podatkov. Mednje sodijo tudi podatki o obisku pri zdravni

Tožnica utemeljeno opozarja, da obrazložitev odločbe v izpodbijanem delu ne zadosti predpisanemu zakonskemu standardu. Komisija namreč v odločbi zaključuje, da je bila kršena pacientova pravica do obveščenosti in sodelovanja, ker začasno odpustno pismo ni v celoti v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZPacP, za razliko od pozneje izdanega odpustnega pisma. Vendar pa Komisija v odločbi ni konkretno ugotovila in obrazložila, kakšna je sploh vsebina začasnega odpustnega pisma, in ne utemeljila, zakaj takšna vsebina v okoliščinah obravnavanega primera ni bila ustrezna, kot tudi ni pojasnila, kakšna je vsebina končnega odpustnega pisma, kolikor svojo odločitev temelji na primerjavi z njim.

Tožnik je, s tem ko je v koš za smeti odvrgel razporede za dva dni, na katerih so bili občutljivi osebni podatki pacientov, kršil določbo 9. člena Pravilnika o postopkih in ukrepih za varovanje osebnih podatkov, ki je bil objavljen na oglasni deski, kljub temu, da je bil na pogodbeno dolžnost varovanja osebnih podatkov pacientov še posebej opozorjen z opozorilom. Ker teh navodil in opozorila ni upošteval, je ravnal malomarno in s tem znova storil kršitev po prvem odstavku 34. člena ZDR-1.

Po mnenju sodišča sta ZVZD-1 in ZPacP zakona, ki obravnavata različno materijo. ZVZD-1 glede na določbo 1. člena določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. ZPacP pa glede na določbo 1. člena določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvenih storitev, postopke za uveljavljanje teh pravic, kadar so kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti. Delavec in delodajalec imata v skladu z določbo prvega odstavka 17. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev pravico zahtevati presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu. V obravnavani zadevi pa ni šlo za takšen primer, marveč za varstvo pacientovih pravic, kot so navedene v 5. členu ZPacP. V predmetni zadevi gre za kršitev pacientovih pravic s strani izvajalca zdravstvenih storitev. Konkretno je šlo za kršitev dolžnega ravnanja izvajalca zdravstvenih storitev, ki predlagatelju ni pojasnil splošnih informacij in splošnih zahtev o tem, kakšni vrstni red pregledov zaht

Varstvo osebnih podatkov in ureditev področja vlaganja zahtev za prvo obravnavo (tudi) spadata med področji nadzora toženke v obravnavanem primeru, saj med pacientove pravice po ZPacP (katerega izvajanje nedvomno nadzoruje toženka) sodita (med drugim) pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov ter pravica do obravnave kršitve pacientovih pravic (5. člen ZPacP). Pri tem tudi ni pomembno, da ti dve področji nista bili izrecno navedeni v nadaljevanju druge alineje v izreku sklepa o začetku upravnega nadzora, kjer je bilo v okviru predvidenega obsega nadzora navedeno področje spoštovanja pacientovih pravic, saj tudi ti pravici sodita med pacientove pravice po zakonu. Poročilo o ugotovitvah opravljenega nadzora ni bilo posredovano tožniku pred izdajo odločbe, temveč mu je bilo posredovano skupaj z izpodbijano odločbo. Tožnik se torej nedvomno ni imel možnosti izjaviti o vseh ugotovitvah komisije, vključno s predlaganimi (in nato v odločbi izrečenimi) ukrepi. Odločba je torej obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka. Za izrek vsakega posameznega ukrepa mora biti podana podlaga iz zakona oziroma podzakonskega predpisa. Sklicevanje na dokume

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo zahtevo za drugo obravnavo zaradi kršitve pacientovih pravic, navedenih v 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 12. in 13. alineji prvega odstavka 5. člena ZPacP s tem, ko izvajalec oz. pri izvajalcu zaposleni zdravnik dne 23. 1. 2015 ni opravil pregleda s področja MDPŠ, marveč je tožnika napotil na izbranega zdravnika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, kršitev pravil postopka in kršitev ustavnih pravic pa sodišče tudi ni našlo.