1. člen ZPacP

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza zakonskemu standardu in ne daje zadostne podlage za preizkus odločbe. Razlogi odločitve niso v celoti jasni oziroma so pomanjkljivi ter bi jih bilo mogoče razumeti tudi v smislu, da toženka kršitve pacientovih pravic ugotavlja za čas, ko je stranko z interesom prevzela dežurna zdravnica. Tožnica upravičeno opozarja tudi, da toženka ni utemeljila podlage za ugotovitev, da je nepravilno vstavljen kateter povzročil vnetje oziroma poškodbo uretre.

V postopku odločanja o postavitvi pod skrbništvo obstaja kolizija interesov, zato bi moral nasprotno udeleženko zastopati kolizijski skrbnik. Biti skrbnik ni pravica, temveč dolžnost, zato nihče ne more zahtevati, da se ga imenuje za skrbnika. Skrbništvo je pravica le z vidika varovanca, pravica opravilno nesposobne osebe, da ji sodišče ali CSD postavi skrbnika, ki bo varoval njene interese. Ni razloga, da sodišče ne bi smelo še pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je ugotovilo, da ni razlogov za razrešitev začasnega skrbnika, znova, dodatno in potrebam prilagojeno preoblikovati skrbnikove naloge. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se kar najbolje zavarujejo koristi nemočne osebe.

Določbo 16. točke 2. člena ZPaCP je treba razumeti v smislu prvega odstavka 1. člena ZPaCP, ki določa, da ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih oz. izvajalkah zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene in s temi pravicami povezane dolžnosti. Tožnica zdravstvenih storitev, ki jih je izvajala dr. C.C., ni uporabljala, temveč njen mož, kljub temu, da je izročila zdravstveno izkaznico. Tožnica v smislu zakona ne more imeti samostojnega statusa uporabnika kot aktivna stranka, ki lahko na podlagi določb zakona sproži postopke prve in druge obravnave, ob polnoletnem pacientu (bolniku), ki je bil njen mož in je bil on sam uporabnik zdravstvenih storitev izvajalke dr. C.C. Tožnica kot aktivna stranka zato tudi ne more v imenu pacienta, ki ji za to ni dal soglasja (tretji odstavek 48. člena ZpaCP), sprožati postopkov po tem zakonu.

Za presojo, kateri zdravnik mora pacientu dati pojasnila, je bistveno tveganje, s katerimi je poseg povezan. Le za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, da pacientu razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg. V 86. členu ZPacP je predpisana sankcija tudi v primeru, če zdravnik izvede medicinski poseg ali druga dejanja v postopkih zdravljenja in rehabilitacije brez privolitve zakonitega zastopnika, kadar pacient zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg.