65. člen ZPacP

Postopek obravnave druge zahteve pred toženko lahko vpliva tudi na pravne koristi odgovornega delavca kot (domnevnega) neposrednega kršitelja. Izrečen opomin in/ali predlog za opravo disciplinskega ali drugega postopka po peti alineji drugega odstvaka 78. člena ZPacP imata namreč lahko vpliv na njegov delovnopravni položaj. Odgovorni delavec svojih pravnih koristi ne more učinkovito zaščititi s tem, da v postopku izpove kot priča, saj priči ne pripadajo procesna jamstva, do katerih je kot subjekt upravnega postopka upravičen stranski udeleženec

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza zakonskemu standardu in ne daje zadostne podlage za preizkus odločbe. Razlogi odločitve niso v celoti jasni oziroma so pomanjkljivi ter bi jih bilo mogoče razumeti tudi v smislu, da toženka kršitve pacientovih pravic ugotavlja za čas, ko je stranko z interesom prevzela dežurna zdravnica. Tožnica upravičeno opozarja tudi, da toženka ni utemeljila podlage za ugotovitev, da je nepravilno vstavljen kateter povzročil vnetje oziroma poškodbo uretre.

Pravica do spoštovanja pacientovega časa je pravica, ki je namenjena predvsem zagotavljanju transparentnega in enakopravnega obravnavanja vseh pacientov, s ciljem doseganja čim krajših čakalnih dob, ni pa pravica, ki bi čakalne dobe reševala. O kršitvi pacientovega časa bi torej lahko govorili le v primeru, če bi se ugotovilo, da prizadeta stranka ni bila obravnavana enakopravno, oziroma povedano drugače, da so bile druge pacientke, ki so bile prav tako naročene na nenujni pregled in nato zaradi objektivnih razlogov prenaročene, naročene na nov termin pregleda v krajšem času, kot je bila naročena prizadeta stranka glede na prvotno določen datum pregleda.

Tožnica utemeljeno opozarja, da obrazložitev odločbe v izpodbijanem delu ne zadosti predpisanemu zakonskemu standardu. Komisija namreč v odločbi zaključuje, da je bila kršena pacientova pravica do obveščenosti in sodelovanja, ker začasno odpustno pismo ni v celoti v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZPacP, za razliko od pozneje izdanega odpustnega pisma. Vendar pa Komisija v odločbi ni konkretno ugotovila in obrazložila, kakšna je sploh vsebina začasnega odpustnega pisma, in ne utemeljila, zakaj takšna vsebina v okoliščinah obravnavanega primera ni bila ustrezna, kot tudi ni pojasnila, kakšna je vsebina končnega odpustnega pisma, kolikor svojo odločitev temelji na primerjavi z njim.

Izrek izpodbijane odločbe ni določen, saj v njem ni navedeno ravnanje izvajalca zdravstvene dejavnosti, s katerim naj bi bile kršene določbe ZPacP, zato je bilo treba že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpraviti.

Sodišče je tožbi ugodilo, saj toženka tudi v ponovnem postopku ni zadostila predpisanemu standardu glede presoje izvedenih dokazov oziroma obrazložitve te presoje v izpodbijani odločbi.

Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (tožena stranka) je zavrnila zahtevo za drugo obravnavo pacienta (tožeča stranka), saj je pravilno zaključila, da tožniku (zaradi trditev o pri transfuziji aplicirane prevelike količine železa) ni bila kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve. Postopek, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe, je bil izveden v skaldu z relevantnimi določili ZPacP in ZUP, ki se v skladu z določbo 65. člena ZPacP subsidiarno uporablja šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic med komisijo, če v ZPacP ni določeno drugače.

Tožena stranka v obrazložitvi odločitve ni pojasnila kakšno dejansko stanje je ugotovila na podlagi izvedenih dokazov niti razlogov, ki so bili odločilni za njihovo presojo niti razlogov, ki utemeljujejo takšno odločitev. Prav tako ni pojasnila razlogov, zaradi katerih ni sledila dokaznemu predlogu tožeče stranke za ponovno zaslišanje zdravnice C.C., pač pa je le navedla, da je predsednica senata ni želela ponovno zaslišati. Po presoji sodišča je bila zato zaradi pomanjkljive obrazložitve tožeči stranki kršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, sodišče pa odločitve ne more preizkusiti, kar vse je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Pomanjkljivosti izreka ne more odpraviti obrazložitev izpodbijane odločbe, saj se izvršuje le izrek odločbe in ne njena obrazložitev, ki pa je tudi sicer nepopolna. Kolikor tožena stranka meni, da je tožeča stranka kršila določbo 7. člena ZPacP, ne zadošča, da zgolj ugotovi, da je bila A.A. diskriminirana kot edina prenaročena pacientka, pač pa bi morala ugotoviti, da je bila prenaročena zaradi ene od okoliščin, ki jih določa zakonska določba in to tudi ustrezno utemeljiti.

ZPacP posebnih določb, ki bi se nanašale na obrazložitev sprejete odločitve nima, to pomeni, da se na podlagi 65. člena ZPacP subsidiarno uporabijo določbe 214. člena ZUP, po katerih mora obrazložitev vsebovati razloge, ki se nanašajo tako na dejansko kot tudi na pravno podlago izreka odločbe.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja zakaj je tožena stranka sprejela odločitev, ki ni skladna z zaključki internega strokovnega nadzora pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki ga je na podlagi 76. člena ZPac odredila sama. Tožena stranka lahko sicer tudi po mnenju sodišča pride do drugačnih zaključkov, kot so bili ugotovljeni z internim strokovnim nadzorom, vendar mora ustrezno obrazložiti na podlagi katerih dejstev in dokazov je prišla do takšnega zaključka.

V primeru, če pritožnik ne podpiše zapisnika, velja, da poskus dogovora ni uspel, zato se lahko pritožbeni postopek na željo prijavitelja nadaljuje. Upoštevaje načelo neformalnosti je toženka pravilno zaključila, da je tožnica štela vlogo prizadete stranke za popolno in je pričela s postopkom obravnavanja prve zahteve prizadete stranke zaradi domnevno neustreznega odnosa njenih delavcev, postopek obravnave pa se ni zaključil z dogovorom. Po določbi 65. člena ZPacP se šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če v ZPacP ni določeno drugače. Izrečeni ukrepi so skladni z določbami 78. člena ZPacP, ki določa, da lahko senat Komisije, če zahtevi ugodi izvajalci zdravstvenih storitev izreče opomin, ki se lahko javno objavi na spletni strani Komisije (peta alinea drugega odstavka 78. člena ZPacP).

Ker je pacientka v postopku zahtevala odškodnino, za kar komisija ni pristojna, saj je za odločitev o odškodnini pristojno sodišče, je komisija zahtevo pacientke pravilno zavrgla.