VSL Sodba I Cpg 321/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.116,30 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki na njen transakcijski račun IBAN ..., odprt pri banki A., d. d., znesek 107.033,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2020 do plačila (I. točka izreka) ter stroške tega postopka v višini 3.682,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (II. točka izreka).

2Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, tudi pritožbene.

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožencu pa naloži v plačilo njene stroške, ki jih je imela v predmetnem pritožbenem postopku.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek tožeče stranke je odškodninski. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke, kot nekdanjega direktorja, povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zato, ker je morala njegovim (osebnim) upnikom (B., Zavarovalnica C. in D. D.) plačati terjatve, ki so jih imeli do njega, in sicer zato, ker v izvršilnih postopkih, v katerih je tožena stranka nastopala kot dolžnik, po izdanih sklepih o izvršbi ni odtegnila njegovih plač, zaradi česar so bili posledično zoper njo (kot dolžnikovega dolžnika) na podlagi 134. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izdani sklepi, na podlagi katerih je morala opravila plačila, ki predstavljajo zatrjevano škodo.

6Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenega zahtevka pravilno uporabilo pravno podlago, na kateri je svoj zahtevek temeljila tudi tožeča stranka in jo predstavlja 263. člen v zvezi s šestim odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1. V zvezi s tem je nadalje ugotovilo, da je bila tožena stranka od 22. 7. 2014 do 21. 7. 2018¹ poslovodja (direktor) tožeče stranke, ki je družba z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.). Iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1 izhaja, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Če torej član organa svojih nalog ne opravlja z zahtevano stopnjo skrbnosti, s tem krši določbo prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Skladno z določbo drugega odstavka 263. člena ZGD-1 obrnjeno dokazno breme (ki po 131. členu Obligacijskega zakonika - OZ velja za krivdo) širi na področje protipravnosti. Neizpolnjevanje zakonskih ali pogodbenih obveznosti članov organov ali njihovo izpolnjevanje z nezadostno stopnjo skrbnosti pomeni protipravno ravnanje kot eno od predpostavk odškodninske odgovornosti. Dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze tudi pri odgovornosti članov organov družb ostaja na oškodovancu oziroma tistem, ki zahteva povrnitev škode.

Glede plačil upnikoma B. in Zavarovalnici C.

7Okrajno sodišče v Grosupljem je na predlog upnika B. zoper toženo stranko s sklepom I 34/2014 z dne 8. 4. 2016 v zvezi s sklepom o izvršbi I 34/2014 z dne 1. 4. 2014, dovolilo nadaljevanje že dovoljene izvršbe zaradi izterjave 22.366,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 do plačila, z novim izvršilnim sredstvom rubežem plače in drugih stalnih denarnih prejemkov. Ker tožeča stranka kot tedanji delodajalec tožene stranke zneskov po navedenem sklepu z dne 8. 4. 2016 ni odtegnila, je isto sodišče s sklepom I 329/2016 z dne 24. 10. 2016 na podlagi 134. člena ZIZ odločilo, da tožeča stranka upniku B. poravna vse zneske, ki jih kot dolžnikov dolžnik ni odtegnila in izplačala po sklepu I 34/2014, v višini, razvidni iz dopolnjenega predloga upnika z dne 19. 10 2016, ki je sestavni del tega sklepa (B5). Zoper tak sklep je tožeča stranka (ki jo je tedaj zastopala tožena stranka, kot direktor) ugovarjala, vendar je bil njen ugovor pravnomočno zavrnjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1039/2017 z dne 7. 6. 2017 (A40), iz katerega med drugim izhaja, da je tožeča stranka višini tedaj sicer ugovarjala, a ker ni predložila podatkov o plači dolžnika - tožene stranke, da bi se lahko opravilo obračun razpoložljivega dela plače dolžnika – tožene stranke, je bil ugovor pravnomočno zavrnjen. Tožeča stranka je iz tega naslova upniku B. po pravnomočnem sklepu I 329/2016 plačala znesek 27.106,35 EUR (A41 in A42). Pritožba sicer pravilno trdi, da odgovarja dolžnikov delodajalec kot dolžnikov dolžnik skladno s 134. členom ZIZ le za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Vendar slednje v tem postopku ni (več) bistveno, saj je bila to le stvar izvršilnega postopka I 329/2016, v katerem bi morala tožeča stranka, ki jo je takrat zastopal ravno toženec, ustrezno (v okviru trditev in dokazov v zvezi z višino njegove plače) ugovarjati, vendar ni. Stvar predmetnega postopka je sedaj odškodninska odgovornost toženca, ki je bil v času, ko je prišlo do izdaje in plačila po sklepu I 329/2016, njen poslovodja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je odškodninska odgovornost toženca v tem delu nedvomno podana, saj je tožeči stranki škoda nastala prav zaradi protipravnih ravnanj toženca, saj kot tedanji poslovodja tožeče stranke skladno s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ni poskrbel za to, da bi se opravila izvršba po sklepu o izvršbi I 34/2014 oziroma opravila ustrezna odtegnitev plač toženca, kot dolžnika na račun upnika B. Kot izhaja iz sklepa višjega sodišča I Ip 1039/2017 z dne 7. 6. 2017, pa v okviru ugovora zoper sklep, izdan po 134. členu ZIZ zoper tožečo stranko kot delodajalca (dolžnikovega dolžnika), tudi ni poskrbel za to, da bi navedel in za to predložil ustrezne listine, koliko je dejansko bilo opuščenih odtegnitev (s čimer bi se zmanjšalo plačilo tožeče stranke po sklepu I 329/2016), zaradi česar je morala tožeča stranka plačati upniku B. celotni znesek po izvršbi I 34/2014 tj. 27.106,35 EUR.

8Povsem enako dejansko stanje je bilo ugotovljeno v primeru upnika Zavarovalnica C. Okrajno sodišče v Grosupljem je na predlog upnice Zavarovalnice C. d. d. zoper toženo stranko kot dolžnika izdalo sklep o izvršbi I 328/2016 z dne 14. 10. 2016 z izvršilnim sredstvom izvršbo na plačo in druge stalne denarne prejemke zaradi izterjave 6.784,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2002 dalje do plačila ter pravdnih in izvršilnih stroškov (A46). Tožeča stranka kot delodajalec dolžnika (sedaj tožene stranke) odtegnitve plač ni opravila, zato je bil zoper njo skladno z določbo 134. člena ZIZ izdan sklep I 39/2018, po katerem je tožeča stranka 6. 3. 2018 (ko je bil direktor tožeče stranke toženec) plačala upniku Zavarovalnica C. znesek 20.032,82 EUR (A47 in A49). Vsega navedenega pritožba ne izpodbija. Do navedenega (izdaje tega sklepa I 39/2018 in kasneje plačila po tem sklepu) pa je prišlo, kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi protipravnih ravnanj toženca, saj kot tedanji poslovodja tožeče stranke ni poskrbel za to, da bi se opravila izvršba po sklepu o izvršbi I 328/2016 oziroma opravila ustrezna odtegnitev plač prav tako toženca, kot dolžnika na račun upnika Zavarovalnica C. Poleg tega pa toženec kot tedanji poslovodja tožeče stranke skladno s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ni poskrbel, da bi se v postopku I 39/2018 navedlo in predložilo ustrezne listine, koliko je bilo dejansko opuščenih odtegnitev po sklepu o izvršbi I 328/2016, zaradi česar je morala tožeča stranka plačati upniku Zavarovalnica C. celotni znesek po izvršbi I 39/2018 tj. 20.032,82 EUR.

9Glede na povedano so pravno irelevantni pritožbeni razlogi, da se sodišče prve stopnje v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo iz naslova plačil tožeče stranke upnikoma B. in Zavarovalnica C., ni opredelilo do vprašanja katero obdobje je štelo za relevantno za ugotavljanje odgovornosti tožeče stranke kot delodajalca tožene stranke za neodtegnjene plače in do kakšne višine bi tožeča stranka v relevantnem obdobju lahko odtegnila plače tožene stranke, saj naj bi po mnenju pritožbe šlo za odločilna dejstva, od katerih je odvisna pravilna uporaba 134. člena ZIZ v povezavi s 102. členom ZIZ. Tako pravno stališče pritožbe ni utemeljeno. V obravnavanem primeru namreč ne gre za zahtevek na podlagi 134. člena ZIZ, temveč za odškodninski zahtevek zaradi ravnanj tožene stranke. Slednja se, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kažejo v tem, da tožeča stranka, zaradi opustitev dolžne skrbnosti tožene stranke, ki jo je imela kot poslovodja tožeče stranke, v času ko je opravljala to funkcijo, ni odtegnila ustreznega dela plače tožene stranke in ga skladno s pravilni sodne izvršbe nakazala njegovim upnikom. V posledici navedenega so bili na skladno s 134. členom ZIZ v izvršilnih postopkih, ki so se vodili zoper toženo stranko kot dolžnika, proti tožeči stranki, kot dolžnikovem dolžniku izdani sklepi, na podlagi katerih je morala tožeča stranka opraviti upnikoma B. in Zavarovalnica C. plačila v višini 27.109,35 EUR in 20.032,82 EUR. Toženec kot tedanji poslovodja tožeče stranke, bi skladno s svojo dolžno skrbnostjo (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), v navedenih dveh izvršilnih postopkih moral in mogel zagotoviti, da bi se sklepi o izvršbi, ki so bili izdani zoper njega, pravilno izvrševali preko tožeče stranke, pa tega ni storil. Zato so bili zoper tožečo stranko sklepi po 134. členu ZIZ izdani za celotni znesek dolga upnikov. Vse ugovore, ki jih sedaj tožena stranka uveljavlja v pritožbi in trdi, da se do njih sodišče prve stopnje ni opredelilo, bi morala tožeča stranka uveljavljati v izvršilnih postopkih po 134. členu ZIZ, pa jih ni oziroma jih ni uspešno (ponovno zaradi neskrbnosti tožene stranke), za kar bi morala poskrbeti tožena stranka kot njen tedanji poslovodja. Zaradi navedenega je tožeča stranka morala skladno s pravnomočnimi sodnimi odločbami, opraviti plačila, ki jih v obliki škode zahteva od tožene stranke v tem postopku.

10Da je temu tako, toženec dejansko v pritožbi trdi tudi sam, ko v delu pritožbe, s katero nasprotuje izpodbijani odločitvi v zvezi s plačili upnici D. D. navede, da „bi tako morala v obravnavanem primeru tožeča stranka kot delodajalec ugovarjati, da upnica izvršuje znesek, ki presega znesek neodtegnjenih plač dolžnika. Tožeča stranka je tako ravnala v nasprotju z ustrezno skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ker ni zoper sklep vložila vseh dopustnih pravnih sredstev. Če bi tako ravnala, bi dosegla razveljavitev navedenega sklepa in s tem odpravo pravne podlage, ki je tožečo stranko zavezovala k plačilu denarnih zneskov za poplačilo upnice D. D.“ (četrti odstavek 5.3. točke pritožbe). S tem je tožena stranka dejansko sama priznala, da tožeča stranka v primerih upnikov B. in Zavarovalnica C., ko je bila ona njen poslovodja, ni ravnala z ustrezno skrbnostjo dobrega gospodarstvenika.

11Pritožbeni očitek o obstoju absolutno bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na škodo v zvezi s plačili upnikoma B. in Zavarovalnica C., ni podan, saj se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do pravno nepomembnih dejstev, pri čemer tudi ni pomembno, da se tožeča stranka do pravno nepomembnih dejstev ni opredelila. Pritožba sicer pravilno povzema določbo 214. člena ZPP, iz katere izhaja, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana. Vendar če gre pri tem za pravno nepomembna dejstva, to na odločitev v sporu nima vpliva. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

Glede plačila upnici D. D.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi sledeče. Okrajno sodišče v Ljubljani je na predlog upnice D. D. zoper dolžnika (toženo stranko) izdalo sklep o izvršbi I 1958/2007 z dne 11. 11. 2008 zaradi izterjave 34.886,85 EUR z obrestmi in stroški (B6). Navedena izvršba se je nadaljevala z novim izvršilnim sredstvom izvršbo na plačo in druge stalne denarne prejemke s sklepom I 1958/2007 z dne 19. 10. 2015 (B13).

13Da je bil tožeči stranki sklep vročen 21. 10. 2015 je tožena stranka v odgovoru na tožbo potrdila sama. Ker tožeča stranka kot tedanji delodajalec dolžnika (tožene stranke) izvršbe ni opravila, je Okrajno sodišče v Ljubljani na predlog upnice D. D. na podlagi 134. člena ZIZ zoper tožečo stranko izdalo sklep I 1428/2018 z dne 1. 10. 2018 (B18) ter zoper tožečo stranko dovolilo izvršbo za izterjavo skupaj 59.891,46 EUR, kar izhaja tudi iz Sporazuma o poplačilu dolga (v nadaljevanju Sporazum; A52), ki sta ga dne 22. 11. 2018 sklenila D. D. in tožeča stranka. Po Sporazumu je tožeča stranka nato upnici D. D. nesporno plačala zneske 59.891,46 EUR (A53). Ker v času izdaje sklepa I 1428/2018 in sklenitve Sporazuma toženec ni bil več poslovodja tožeče stranke, bi slednje sicer lahko vplivalo na višino tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka bila odgovorna le za opuščene odtegnitve plač za čas, ko je bila poslovodja tožena stranka - v času izdaje sklepa I 1428/2018 in sklenitve Sporazuma pa tožena stranka ni bila več poslovodja tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo višino škode pri plačilu upnici D. D. in morebitno pretrganje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. Pri tem je ugotovilo, da je bil del dolga, ki ga je tožena stranka dolgovala upnici D. D., delno res plačan s strani B. v izvršilnem postopku I 1958/2007.² Nadalje pa je na podlagi svojega izračuna ugotovilo, da s plačilom B. dolg tožene stranke do upnice D. D. ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v višini, ki bi lahko vplival na morebitno zmanjšanje škode, ki je predmet tožbenega zahtevka v obravnavanem postopku. Taka presoja prvostopenjskega sodišča je pravilna. Ni namreč sporno, da je tožena stranka D. D. skladno s sklepom o izvršbi I 1958/2007, ki ga je dne 11. 11. 2008 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, dolgovala glavnico 34.886,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 31. 12. 2006, zakonske zamudne obresti od zneska 34.886,85 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in izvršilne stroške 676,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2010 do plačila. Prav tako ni sporno, da je del navedenega dolga bil plačan s strani B. Slednja je 9. 9. 2013 upnici D. D. plačala 22.366,21 EUR, vendar je to upnica D. D. v svojem predlogu, ki ga je podala zoper tožečo stranko po 134. členu ZIZ dne 19. 10. 2018 (A51), že upoštevala in vračunala v izpolnitev oziroma je prav zaradi tega zahtevala plačilo znižane terjatve, kar izrecno izhaja iz tega predloga.

14Ne glede na to je iz razloga odgovora na pritožbene trditve tožene stranke in presoje pravilnosti izračuna sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče samo izračunalo višino dolga tožene stranke D. D. na dan 9. 9. 2013. Ta je bila glede na nesporne trditve pravdnih strank in dokazne listine v spisu: i) glavnica 34.886,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila, ii) izvršilni stroški 676,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23 .1. 2010 do plačila ter tudi iii) zakonske zamudne obresti od posameznega dela glavnice do 31. 12. 2006, kar je skupaj 5.060.631,41 SIT oziroma 21.117,64 EUR (zneski posameznega dela glavnice za izračun obresti v tem delu so razvidni iz sklepa o izvršbi I 1958/2007 z dne 11. 11. 2008; B6). S plačilom 9. 9. 2013 v višini 22.366,21 EUR je bilo skladno z določbo 288. člena OZ (vračunanje izpolnitve) plačano: 676,86 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 220,33 EUR, skupaj 897,19 EUR, 21.117,64 EUR zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle do 31. 12. 2006 ter 351,38 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti od glavnice 34.886,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do 9. 9. 2013 (ki so na ta dan skupaj znašale 23.228,67 EUR, glavnica in obresti pa skupaj 58.115,52 EUR). Vse navedeno izhaja iz izračunov zakonskih zamudnih obresti, priloženih tej sodbi. Na dan 10. 9. 2013 je tožena stranka D. D. tako dolgovala še 57.764,14 EUR (glavnica in zakonske zamudne obresti do 9. 9. 2013) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2013 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je dolg upnice D. D. do tožene stranke kljub plačilu B. dejansko obstajal. Ob tem pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da če bi tožeča stranka ugovarjala izračunu višine dolga po sklepu z dne I 1428/2018 z dne 1. 10. 2018, bi bil znesek za plačilo po tem sklepu, ki je bil nato upoštevan pri sklenitvi Sporazuma o poplačilu z dne 22. 11. 2018 (A52) in ga je tožeča stranka nato plačala tj. 59.891,46 EUR, manjši. Navedeno ne drži.

15Sodišče prve stopnje je njegovo višino izračunalo na 72.642,95 EUR, na podlagi nespornih trditev in izračuna obresti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ta znesek še višji, in sicer 82.041,18 EUR. Glede na navedeno torej ni le tudi v tem delu neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe ter o obstoju procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je mogoče ugotoviti, da je tak izračun sodišče prve stopnje toženi stranki celo v korist. Pritožbeni razlogi so se tako tudi v tem delu izkazali za neutemeljene.

16Glede na podatke o plačah, ki jih je v tožbi navedla tožeča stranka, tožena stranka pa jim ni nasprotovala, njihova višina pa je razvidna tudi iz dokaznih listin (A6 do A36) pa tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da je znašal celoten razpoložljiv znesek plač toženca v spornem obdobju za odtegnitev le 52.834,74 EUR. Sklep o izvršbi na plačo tožene stranke je tožeča stranka prejela 21. 10. 2015. V času od novembra 2015 do avgusta 2018 je tožena stranka pri tožeči stranki prejela skupaj za 117.392,68 EUR neto plač. Dolžniku mora ob izvršbi na plačo skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ ostati 76% minimalne plače. Po javno dostopnih podatkih je znašala minimalna plača v času od novembra do decembra 2016 790,73 EUR (76% je 600,95 EUR), v času od januarja 2017 do decembra 2017 804,96 EUR (76% je 611,76 EUR) in v času od januarja 2018 do avgusta 2018 842,79 EUR (76% je 640,52 EUR). Glede na navedeno bi moralo v času od novembra 2015 do avgusta 2018 toženi stranki ostati skupaj 20.238,06 EUR. Upoštevaje višino prejetih neto plač (117.392,68 EUR) in znesek, na katerega ni mogoče seči z izvršbo (20.238,06 EUR), je bil razpoložljiv znesek tožene stranke v okviru plač 97.154,62 EUR. Neutemeljene pa so pri tem pritožbene trditve, da bi bilo potrebno pri tem upoštevati (odšteti) zneske po izvršbah upnikov B. in Zavarovalnica C. (skupaj 47.142,17 EUR). Ti zneski dejansko sploh niso bili odtegnjeni in bi se torej upoštevali le hipotetično, zato jih pri izračunu dejanske škode v zvezi s plačili upnici D. D., ki je tožeči stranki nastala zaradi protipravnih ravnanj tožene stranke, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

17Glede na navedeno se izkaže presoja sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, za pravilno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, pri čemer so neutemeljeni tudi vsi njeni ugovori v zvezi z višino nastale škode ter (ne)obstojem vzročne zveze.

18Nadalje pa pritožba neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na (morebitne) procesne pomanjkljivosti sklepa edinega družbenika tožeče stranke (A 55). Sodišče prve stopnje je namreč kot prepozne zavrnilo ugovore tožene stranke v zvezi s sklepom družbenika z dne 5. 4. 2021 (A 55). Taka odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

19Družbeniki skladno z osmo alinejo 505. člena ZGD-1 med drugim odločajo tudi o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode nastale pri poslovodenju, kar velja tudi za bivše poslovodje. Nujnost takega sklepa je utemeljena z namenom zakonske določbe, ki je v preprečitvi sodnega postopka brez volje družbenikov, ker to vodi k razkritju zadev družbe, ki so interne narave, in posledično k negativni publiciteti družbe.³ Odločitev edine družbenice tožeče stranke (tožeča stranka je enoosebna d. o. o.) o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko predstavlja materialnopravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe v postopku ni zatrjevan in izkazan, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

20Edina družbenica tožeče stranke v času od 21. 7. 2016 do 28. 10. 2022, je bila družba E. Ltd, Dubaj, ZAE.⁴ Ker tožeča stranka sklepa družbenika za uveljavljanje odškodnine zoper bivšega poslovodjo, ni predložila skupaj s tožbo, jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 3. 2021 (red. št. 6) pozvalo, da mu posreduje sklep družbenikov, iz katerega izhaja odločitev o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko po osmi alineji 505. člena ZGD-1. Tožeča stranka je sodišču z vlogo z dne 6. 4. 2021 (red. št. 8) predložila Sklep edinega družbenika z dne 5. 4. 2021 (A 55). Iz navedenega sklepa izhaja, da je družba E. Ltd, kot družbenik tožeče stranke sprejela odločitev, da poslovodja družbe F. F. zoper toženo stranko sproži postopke v zvezi s povračilom škode tožeči stranki v okviru poslovodenja v času od 22. 7. 2014 do 21. 7. 2018, ko je ravnal v škodo družbe in družbe ni vodil s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

21Pritožba trdi, da navedeni sklep sploh ne predstavlja sklepa družbenika in da je tožeča stranka v vlogi z dne 6. 4. 2021 sama navedla, da gre za sklep zakonitega zastopnika družbe G. in ne torej družbe E. Ltd – G. AG je le edini družbenik družbe E. Ltd in le slednja je edina družbenica tožeče stranke. Tožeča stranka je v svoji vlogi z dne 6. 4. 2021 sicer res navedla, da „Iz navedenega sklepa zakonitega zastopnika edinega lastnika tožeče stranke izhaja pooblastilo zakonitemu zastopniku tožeče stranke, F. F. ...“ Vendar pa je iz samega sklepa z dne 5. 4. 2021 (A 55) pri podpisu razvidno, da ga je za E. Ltd podpisal Dr. H. H., zakoniti zastopnik družbe G. AG, ki je edini družbenik podjetja E. Ltd. Ob takem zapisu, kjer je pri podpisu podpisnik navedeno, da se je podpisal za nekoga, gre sklepati, da je podpisnik tj. Dr. H. H. deloval v imenu ne le družbe G. AG, temveč dejansko tudi za lastnika in edinega družbenika tožeče stranke tj. družbe E. Ltd. Da temu ne bi bilo tako in da sklepa z dne 5. 4. 2021 ni podal lastnik tožeče stranke (temveč lastnik od lastnika tožeče stranke) je tožena stranka ugovarjala šele z vlogo z dne 19. 1. 2022 (red. št. 18), ki jo je vložila po prvem naroku za glavno obravnavo in torej prepozno (286. člen ZPP). Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 14. 12. 2021 namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dodelilo rok 15 dni le za izdelavo preračuna (v zvezi z višino škode v povezavi s plačilom D. D.), toženi stranki pa nato rok 15 dni le za odgovor na tak preračun. Zato so vsi ostali ugovori tožene stranke, ki jih je prvič podala v vlogi z dne 19. 1. 2022 in niso v zvezi s preračunom, skladno s 286. členom ZPP prepozni oziroma je tožena stranka z njimi prekludirana, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

22Pri tem so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je že v odgovoru na tožbo jasno in dovolj konkretizirano nasprotovala obstoju sklepa, kar naj bi izhajalo iz točke 5.1. odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je pozivni sklep tožeči stranki z dne 15. 3. 2021 posredovalo še preden je tožbo vročalo toženi stranki v odgovor. Vloga tožeče stranke z dne 6. 4. 2021 skupaj s sklepom z dne 5. 4. 2021 je bila toženi stranki vročena skupaj s tožbo v odgovor (povratnica v spisu, pripeta k red. št. 8 ter pozivni sklep za odgovor na tožbo, prav tam). Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo v zvezi s samim sklepom po presoji pritožbenega sodišča ni podala nobenih ugovorov. V odgovoru na tožbo je tožena stranka namreč le navedla, da tožeča stranka ni ustrezno izkazala obstoja procesne predpostavke za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko v skladu z ZGD-1 in zato ni izkazana niti procesna aktivna legitimacija tožeče stranke za predmetno tožbo. Gre za povsem pavšalni ugovor, na podlagi katerega v nobenem primeru ni mogoče sklepati (izluščiti), da je s tem tožena stranka imela v mislih prav ugovore v zvezi s sklepom družbenika, ki jih je nato konkretizirano oblikovala šele z vlogo 19. 1. 2022 (red. št. 18), vendar prepozno. Nenazadnje gre pri sklepu družbenikov za materialnopravno predpostavko odškodninskega zahtevka in ne procesno predpostavko, o kateri je v odgovoru na tožbo pisala tožena stranka.

23Pritožnica v zvezi s sklepom družbenika v pritožbi tudi trdi, da je v izpodbijani sodbi izostala odločitev prvostopenjskega sodišča glede odločilnega dejstva tj. da bi moral biti sklep družbenika, četudi bi sodišče štelo, da je veljaven (pa po stališču pritožbe ni), vpisan v knjigo sklepov.

24Prvi odstavek 526. člena ZGD-1 določa, da če gre za enoosebno d. o. o., odloča edini družbenik o vprašanjih iz 505. člena ZGD-1 samostojno. Vse svoje odločitve o teh vprašanjih, pa mora vpisovati v knjigo sklepov, saj sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka (drugi odstavek 526. člena ZGD-1). Sklepi edinega družbenika v zvezi z odločanjem o vprašanjih iz 505. člena ZGD-1, morajo biti torej dokumentirani na zakonsko določen način. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da s strani tožeče stranke predloženi sklep družbenika z dne 5. 4. 2021 ni vpisan v knjigo sklepov. Pritožbeno trdi le, da tožeča stranka tega ni zatrjevala in za vpis ni predložila dokaza, sodišče prve stopnje pa se do tega dejstva (vpisa v knjigo sklepov) v izpodbijani sodbi nato ni opredelilo, čeprav bi se moralo, saj gre za vprašanje materialnega prava. Tako stališče pritožbe je zmotno. Sodišču prve stopnje se do vpisa sklepa družbenika v knjigo sklepov ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj tožena stranka ni ugovarjala, da predloženi sklep ni ustrezen oziroma pravno učinkovit. Ugovore v zvezi s tem je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, zato gre za nedopustne pritožbene novote, saj ni izkazala opravičljivega razloga za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Tožeča stranka ni bila dolžna v zvezi s pravnim učinkovanjem sklepa oziroma v zvezi s tem ali je vpisan v knjigo sklepov ali ne, podajati posebnih trditev in ponujati dokazov, saj se to ni izkazalo za sporno, sodišče prve stopnje pa se zato ni bilo dolžno o tem posebej izjasnjevati v izpodbijani sodbi. Vse pritožbeno zatrjevane kršitve v zvezi s sklepom edine družbenice so tako po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene, zato tožena stranka z njimi ne more uspeti.

25Takšna presoja izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) kot tako zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške ter je hkrati dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1.500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210), 2% do 1.000 točk oziroma 1% nad 1.000 točk za materialne stroške oziroma skupaj 25 točk, povečano za 22% DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 1.116,30 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Priloge: izračun zakonskih zamudnih obresti (4 x)

¹ Iz javno objavljenih podatkov sodnega registra, objavljenih na AJPES, izhaja, da je bila tožena stranka zakoniti zastopnik tožeče stranke dejansko že v času od 5. 5. 2014.
² Toženec je bil namreč tudi poslovodja B. in v tistem času tudi B. kot njegov tedanji delodajalec, ni prišlo do izvrševanja sklepov o izvršbi, izdanih zoper toženca. Zaradi tega je bil na podlagi 134. člena ZIZ tudi zoper B. izdan sklep, skladno s katerim je morala upnici D. D. 9. 9. 2013 plačati znesek 22.366,21 EUR - šlo je za plačilo, ki ga je B. nato zahtevala v izvršilnem postopku I 34/2014; prim. 8. točko te obrazložitve.
³ Prim. VS RS sodba III Ips 30/2012 z dne 17. 7. 2012.
⁴ Kar izhaja tudi iz javno objavljenih podatkov sodnega registra, objavljenih na AJPES, navedeno je trdila tudi tožeča stranka sama (red. št. 8).