505. člen ZGD-1

Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe. Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v r

Če je bil posebni zastopnik imenovan za vložitev tožbe, velja njegovo upravičenje za zastopanje tožeče stranke v pravdi do konca pravdnega postopka. To upravičenje obsega tudi podelitev novega pooblastila odvetniški družbi na podlagi drugega odstavka 95. člena ZPP za vložitev revizije. V teh okoliščinah (novo) pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva, ki ga ni podpisal posebni pooblaščenec tožeče stranke za vložitev tožbe, ni veljavno pooblastilo.

V primeru enoosebne d. o. o. je okoliščina, ali je bil sklep edinega družbenika za odobritev vložitve odškodninskega zahtevka zoper poslovodni organ po osmi alineji 505. člena ZGD-1 vpisan v knjigo sklepov v skladu z drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, materialna predpostavka za vložitev odškodninskega zahtevka. Materialno pravo trditveno in dokazno breme glede izpolnitve pogoja iz drugega odstavka 526. člena ZGD-1 nalaga tožnici. Ker je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da materialno pravo tožnici ne nalaga dokaznega bremena glede drugega odstavka 526. člena ZGD-1, gre za kršitev materialnega prava, in ne procesnih pravil glede procesnega dokaznega bremena, saj položaj, ko bi se procesno dokazno breme že prevesilo na stran toženca, ni nastopil.

Za krivdno odškodninsko odgovornost poslovodje v smislu 263. člena ZGD-1 morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, kršitev nalog vodenja in nadzora v organu (protipravno ravnanje), obstoj vzročne zveze med njima ter krivda, ki se v tem primeru domneva. Sodišče mora s svojimi vprašanji nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali, vendar pa materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.

Predlagatelj nima pravno varovanega upravičenja za vložitev predloga za sodno imenovanje poslovodje nasprotnega udeleženca (t. i. poslovodje v sili). Upravljalske pravice ter druge članske pravice v družbi imajo po pravu gospodarskih družb njeni družbeniki, ne pa tudi družbeniki družbenikov. Pravnega interesa za postavitev poslovodje s trditvijo, da je večinski dejanski lastnik nasprotnega udeleženca, ni uspel utemeljiti. Pojem "dejanski lastnik" ne izhaja iz prava gospodarskih družb, temveč iz ZPPDFT-2. Ta zakon določa ukrepe, pristojne organe in postopke za odkrivanje in preprečevanja pranja denarja in financiranje terorizma ter ureja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem njegovih določb (prvi odstavek 1. člena ZPPDFT-2). Zakon vzpostavlja register dejanskih lastnikov, ki je baza podatkov, v kateri se zbirajo podatki o dejanskih lastnikih z namenom zagotavljanja transparentnosti lastniških struktur poslovnih subjektov in onemogočanja zlorab poslovnih subjektov za pranje denarja in financiranje terorizma. V ZPPDFT-2 je opredeljen pojem dejanskega lastnika, ki je vsaka fizična oseba, ki je končni lastnik stranke ali jo nadzira ali jo kako drugače obvladuje, ali fizična oseba,

Ne drži bistvena pritožbena navedba, da se zaradi tožnikovega položaja kot predsedujočega skupščini in pooblaščenca oziroma kolizijskega zastopnika družbe pri podpisu pogodbe o zaposlitvi s poslovodjo učinek sklenjene sodne poravnave nanaša nanj in da jo ima zato pravni interes izpodbijati.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Vzrok za postavitev upravitelja zapustnikovemu premoženju, poslovnemu deležu v družbi, je nestrinjanje med sodediči glede izvrševanja upravičenj zapustnika, ki so navedena v 505. členu ZGD-1. Iz namena instituta upravitelja zapuščine izhaja, da naj to nalogo opravlja oseba, ki bo nepristransko zastopala interese vseh dedičev. Namen instituta namreč je, da naj to nalogo opravlja oseba, ki uživa zaupanje vseh dedičev, ki je nepristranska, vredna zaupanja in ki bo sposobna nepristransko zastopati interese vseh dedičev.

Pogodba je nična, če je njena podlaga nedopustna, ker nasprotuje moralnim načelom (določba 39. člena OZ). Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ). Izjemo predstavljajo primeri, ko je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 40. člena OZ).

Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da tožeča stranka ni bila dolžna glede vpisa sklepa edinega družbenika z dne 5. 4. 2021, ki je materialnopravna predpostavka utemeljenosti tožbenega zahtevka, v knjigo sklepov, podajati trditev in ponujati dokazov, kršilo določilo 7. čl. in 212. čl. ZPP, v posledici tega pa kršilo tudi določbo drugega odst. 526. čl. zvezi z osmo alinejo 505. čl. ZGD-1 ter 22. čl. Ustave RS?

Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. (delodajalec) pa imetnica lastnega deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo treba tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.

Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe. Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).

Za presojo uveljavljenega zahtevka je namreč ključno vprašanje, ali tožnica razpolaga s sklepom skupščine za vložitev odškodninske tožbe zoper toženca kot bivšega poslovodjo tožnice, kar predstavlja materialnopravno predpostavko za vložitev obravnavane tožbe. Navedeno dejstvo predstavlja odločilno dejstvo v postopku, ki mora biti izkazano, da sodišče lahko presoja vprašanje utemeljenost tožbenega zahtevka po njegovi podlagi in višini. Ker sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnice ni pozvalo, naj dopolni svoje navedbe o obstoju ustreznega skupščinskega sklepa za vložitev obravnavane tožbe in za potrebne trditve predloži dokaze, je kršilo določbo 285. člena ZPP, zaradi česar je podana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožniku je delovno razmerje pri toženki zakonito prenehalo z dnem sprejema sklepa o odpoklicu s funkcije direktorja, pri čemer ni šlo za prenehanje delovnega razmerja za nazaj, saj je bil tega dne o sprejemu sklepa obveščen. Obvestilo je skladno z dogovorom v individualni pogodbi o zaposlitvi; tožnikove navedbe pred sodiščem prve stopnje, ki jih ponavlja v odgovoru na pritožbo, da bi mu morala toženka sklep vročiti, so neutemeljene.

Kot poostritev prepovedi konkurence je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi sankcije za kršitev prepovedi, ki presegajo okvir v 42. členu ZGD-1 zakonsko določenih sankcij oziroma upravičenj, ki jih navedena norma daje - zahteva za odškodnino, za prepustitev poslov, sklenjenih za svoj račun kot posle, sklenjene za račun družbe, prenos koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun ali odstop pravice do odškodnine. Možnost izključitve družbenika v 18. členu družbene pogodbe, če krši pravila ZGD-1 o konkurenci pa je strožja sankcija od tistih, ki jih določa ZGD-1 v 42. členu. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnikom, da gre za tako spremembo družbene pogodbe, ki pomeni dodatno grožnjo oziroma bremenitev družbenika za ohranitev njegovega poslovnega deleža oziroma njegovega statusa v družbi. Šlo je torej za spremembo družbene pogodbe, ki za njeno veljavnost narekuje soglasno sprejetje sklepa vseh družbenikov o spremembi družbene pogodbe skladno s tretjim odstavkom 516. člena ZGD-1.

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah - novela ZGD-1I (Ur. l. RS, št. 55/2015, z veljavnostjo od 8. 8. 2015) je bil v 50. členu dodan nov drugi odstavek, iz katerega med drugim izhaja, da v primeru, če d.o.o. nima poslovodje zaradi smrti, trajne ali dolgotrajne nezmožnosti za delo ali v drugih nujnih primerih, poslovodjo na predlog imenuje sodišče v nepravdnem postopku. Predlog lahko vloži vsak, ki ima pravni interes, funkcija sodno imenovanega poslovodje pa preneha najkasneje s potekom obdobja, za katerega je bil imenovan s strani sodišča, ali z imenovanjem novega poslovodje v skladu z aktom o ustanovitvi. Kot izhaja iz pravne teorije, je bila do te spremembe ZGD-1 v organih delniške družbe že predvidena možnost, da sodišče v nujnih primerih imenuje organa vodenja ali nadzora (uprave, nadzornega sveta ali upravnega odbora). Ker je med zakonskimi določbami, ki urejajo d.o.o. podobna določba manjkala, je VSRS zavrnilo možnost sodne pristojnosti za imenovanje poslovodje pri tej obliki družbe (sklep III Ips 14/2005 z dne 11. 10. 2005). Ni namreč našlo razlogov za analogno uporabo pravil delniškega prava. Ker lahko tudi pri d.o.o. nastanejo nujni primer

Drugotoženec priznava, da posebne določbe glede odločanja o delitvi poslovnih deležev družbena pogodba ne določa. Vendar v tej fazi postopka neutemeljeno navaja, da to pomeni, da k sprejemu sklepa skupščina ni zavezana in da je prodaja dela lastnega poslovnega deleža zakonita, da ni niti z verjetnostjo izkazana terjatev tožeče stranke na ugotovitev ničnosti prodaje razdeljenega lasnega poslovnega deleža in vpis v sodni register. Sodišče prve stopnje je (glede na fazo postopka) pravilno zaključilo, da bi glede na četrto alinejo 505. člena ZGD-1 družbeniki morali odločati o delitvi poslovnih deležev.