VSM Sodba I Cp 787/2022

I. Pritožbi tožnice in pritožbi toženca se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da I. točka njenega izreka sedaj pravilno glasi:

»Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki plačati znesek 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2020 do plačila ter ji v istem roku povrniti pravdne stroške v znesku 741,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so od zneska 740,21 EUR pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, od zneska 0,85 EUR pa pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila.«

II. V presežku se pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2000 in pravdne stroške v znesku 740,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka). V presežku, od prisojenega do vtoževanega zneska 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2020 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki, vsako v zanjo neugodnem delu.

3Toženec sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v obsodilnem delu (I. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da izreka o priznanih pravdnih stroških ni mogoče preizkusiti ter ga izpolniti, saj ni navedeno, kdaj prične teči 15 - dnevni rok za plačilo in zato ni jasno, kdaj pride toženec v zamudo, če ne poravna satisfakcije ter priznanih pravdnih stroškov. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da je v dokaznem postopku prebralo vse s strani pravdnih strank v dokazne namene predložene listine, nato pa je taksativno naštelo listine, katere je prebralo. Prav tako je zavrnilo dokazni predlog toženca po zaslišanju priče A. A. z navedbo, da tožničina predhodna poškodba bobniča ni sporna in tudi ni bistvena zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo. Toženec izpostavlja, da je sodišče ugotovilo kršenje tožničinih osebnostnih pravic dne 21. 8. 2018 in pozneje, pri čemer pa tožnica ne v tožbi ne v kasnejših navedbah ni opredelila obdobja kršenja osebnostih pravic, za katere zahteva satisfakcijo, z izjemo telesne poškodbe z dne 21. 8. 2018 ter ponarejene listine z dne 6. 1. 2019. Neopredeljeno je tudi navajanje tožnice glede trajanja zunajzakonske skupnosti s tožencem. Tožničin opis dogodka z dne 21. 8. 2018 se razlikuje z opisom dogodka v kazenski sodbi, kjer ni navedeno, da jo je toženec zgrabil za zapestja, kjer se je hotel dokopati do telefona. Tožnica je zaslišana o dogodku tudi izpovedala drugače, kot izhaja iz njenih navedb. Opozarja, da očitka o lasanju kazenska sodba ne vsebuje. Tožnica časovno ne opredeli, kdaj se je toženec seznanil s klici ter SMS sporočili na njenem telefonu, časovno in krajevno neopredeljene pa so tudi navedbe o seznanitvi s stanjem na njenem bančnem računu. Tožnica odškodnino torej uveljavlja na časovno in krajevno neopredeljenem opisu dogodkov. Ne navede niti enega primera psihičnega nasilja in pritiskov, ter kdaj in kje so se izvajali. Prav tako ne navede, kdaj in kje je toženec brskal po njenih osebnih stvareh ter po katerih. Toženec je ves čas postopka opozarjal na nesklepčnost tožbe, vezanost sodišča na procesno gradivo pravdnih strank ter prepoved izvajanja informativnih dokazov. Sodišče prve stopnje je tožnico tudi pozvalo k dopolnitvi tožbenih navedb, česar ta ni izkoristila in se je sklicevala zgolj na nejasnost poziva. Prvostopenjsko sodišče je tako prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank ter se oprlo na tožničino izpoved, ki ni skladna oziroma je širša kot njene navedbe. Navedlo je, da je za svojo odločitev uporabilo dodaten opis dejanskega stanja na podlagi izpovedi tožnice na drugi glavni obravnavi, čeprav z izvedbo dokazov trditvene podlage ni dovoljeno nadomeščati in bi moralo njen zahtevek, ker je ta brez ustrezne trditvene in dokazne podlage in se toženec niti ni mogel učinkovito braniti, kot neutemeljen zavrniti. Nekritično je sledilo tudi tožničini izpovedi, da se je toženec seznanil s sporočili na njenem telefonu. Slednji je namreč zatrjeval, da je imela tožnica telefon zaklenjen s prstnim odtisom in se z vsebino sporočil ni mogel seznaniti. Po prepričanju pritožbe sodišče tudi sicer tožničini izpovedi nekritično sledi kot logični in prepričljivi ter življenjsko sprejemljivi. V kolikor bi se tožnica toženca v resnici bala, namreč ne bi spala z njim v isti postelji, prav tako pa bi pobegnila. Za nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih gre tudi, ko sodišče najprej navaja, da tožnica zahteva odškodnino za obdobje od 21. 8. 2018 in pozneje, nato pa ugotavlja, da je bil vdor v tožničino zasebnost v času njune zveze in po tem. Glede na to, da je tožnica povedala, da je zunajzakonska skupnost trajala od božiča 2005 do februarja 2018, ji je škodo za poseg v zasebnost torej priznalo tudi za čas od božiča 2005 do 21. 8. 2018, čeprav tožnica nepremoženjsko škodo vtožuje le od 21. 8. 2018 in dalje. V zvezi z navedbami v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (toženec je od avgusta 2018 do novembra 2018 brskal po tožničinem telefonu, osebnih stvareh, denarnici, torbici, vpogledal v stanje na njenem bančnem računu, na njeno ime kreiral elektronski naslov, da je poizvedoval pri zavarovalnici ter leasing hiši ter za njo oprezal pred službo) pritožnik poudarja, da tožnica glede teh okoliščin ni ponudila nobenih dokazov. Tožnica nikoli ni povedala, kdaj in po katerih tožničinih stvareh naj bi toženec brskal. O brskanju po denarnici sploh ni tožbenih navedb, tožnica pa tudi ne pojasni, ob katerem času in kje naj bi toženec preverjal stanje njenega bančnega računa, na katerem je bil toženec pooblaščen. Brez vsake trditvene in dokazne podlage pa je sodni zapis, da je toženec kreiral elektronski naslov na ime tožnice in na ta način poizvedoval pri banki, zavarovalnici ter leasing hiši. To ne izhaja niti iz kazenske sodbe.

Sodišče prve stopnje tudi navedbe toženca o soprispevku tožnice k škodnem dogodku zavrne na povsem pavšalni ravni, pri čemer dodaja, da ne gre za poseg v zasebnost, če partner sredi noči hoče vedeti, kdo tožnici pošilja sporočila po tem, ko se je 4 dni sama zabavala na festivalu v ... Gre za partnerski odnos in družinsko razmerje, zato ne gre za poseg v ustavno pravico do zasebnosti. Namesto, da bi tožnica dovolila vpogled v svoja telefonska sporočila, je reagirala s prekoračeno mero histerije, nervoze in agresivnosti, ki se je izražala v intenzivnem praskanju po toženčevih rokah, predvsem pa v nenehnem kričanju in zmerjanju. Zaradi neprimerne reakcije tožnice je njun prepir prerasel v agresijo tako na eni kot na drugi strani. Brez pravne podlage pa je zaključek, da je imela tožnica pravico popraskati toženca, da dobi svoj telefon nazaj. Zaključek izpodbijane sodbe, da tožnica toženca ni popraskala, pa je brez dejanske podlage in pavšalen in se ga ne da preizkusiti. Prav tako pa toženec ne sprejem zaključka sodišča prve stopnje, ki tožnici verjame, da je toženec tudi doma brskal po njenih osebnih stvareh in preverjal stanje na njenem bančnem računu samo zato, ker je bil toženec obsojen za ponareditev pooblastila, da pride do podatkov o zavarovalninah za vozilo tožnice. Kaznivo dejanje ponareditve listine ne predstavlja posega v zasebnost. Za poseg v zasebnost pa prav tako ne gre zato, ker je toženec poizvedoval o skupnem premoženju, pri čemer so bila skupna tudi sredstva na tožničinem bančnem računu.

Sodišče prve stopnje prav tako ne bi smelo upoštevati izjav prič, ki jih je predložila tožnica. Nobena od teh prič ob dogodku dne 21. 8. 2018 namreč ni bila prisotna, zato v zvezi s tem nima kaj za povedati. Izjave prič pa prav tako ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene osnove. Sodišče prve stopnje je sodnega izvedenca v nasprotju z določbami ZPP pritegnilo še pred zaslišanjem pravdnih strank. V svoji argumentaciji se sklicuje, da je v okviru načela individualizacije upoštevalo vse konkretne okoliščine primera, pri čemer pa ne navede katere, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je zaradi pomanjkanja trditev oprlo na izpoved tožnice, kar pa je v nasprotju s pravili ZPP. Izpoved tožnice je namreč bistveno širša od njenih zatrjevanj. Pri odmeri odškodnine po višini je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dihalno stisko. Trditve o tem je tožnica podala po pridobitvi izvedenskega mnenja, sodišče prve stopnje pa ni odločilo o ugovoru prekluzije, ki ga je v zvezi s temi navedbami zaradi razširjene trditvene podlage podal toženec. Zraven navedenega tudi ni izkazano, da te tožničine težave izhajajo iz dogodka z dne 21. 8. 2018. Prvostopenjsko sodišče tudi ne pojasni, zakaj se je odločilo, da izvedenca dodatno zasliši na glavni obravnavi. ZPP namreč ne predvideva, da izvedenec na glavni obravnavi mnenje dopolnjuje s preučitvijo novih dokazov ter izpovedi tožnice ter branjem pisnih izjav prič, v danem primeru pa izvedenec strokovno neprepričljivo sledi tožničini izpovedi ter njenim navedbam. Iz medicinske dokumentacije nikjer ne izhaja, da je tožnica imela podplutbo obraza levo, izvedenec pa ji verjame. Tudi iz izvida psihiatrinje ne izhaja, da je vzrok dihalni stiski in razbijanju srca mogoče pripisati dogodku z dne 21. 8. 2018, na to je namreč lahko vplivalo vseh sedem postopkov, ki tečejo med strankama. Tudi sicer pa toženec dne 1. 12. 2018 več ni bival pri tožnici, zato na njeno dihalno stisko ni vplival.

Glede obsega škodnih posledic toženec navaja, da je izvedenec nekritično potrdil novote na glavni obravnavi in sodišču prve stopnje znova očita, da je sledilo tožničini izpovedi in ne njenim navedbam. Glede teh vztraja, da so nesubstancirane in zanje ni predložila nobenih dokazov, razen izvida psihiatrinje. Sodišče se tudi ne prepriča o vsebini odredbe z dne 9. 11. 2018, saj je tožnica ne predloži, se pa nanjo sklicuje in navaja, da je bila izdana zaradi toženčevih resnih groženj in psihičnega nasilja. Tožnica ni ponudila nobenih trditev o kraju in času, v katerem bi naj toženec nadnjo izvajal psihično nasilje in ji resno grozil, o tem prav tako ne ponudi dokazov. Sodišče tudi brez trditev zaključi, da jo je toženec zalezoval. Iz izvida psihiatrinje prav tako ne izhaja, da je bilo tožničino duševno ravnovesje porušeno štiri mesece, temveč gre za zapis, da že ustrezno funkcionira v službi in doma. V tem izvidu prav tako ne piše, da je panični napad dne 1. 12. 2018 povzročil toženec, saj se ta od 9. 11. 2018 ni smel približevati tožnici. Poseg v zasebnost je po prepričanju toženca v celoti brez osnove v izvedenih dokazih. Ponovno poudarja, da je imela tožnica telefon zaklenjen s prstnim odtisom, toženec pa je bil pooblaščen na njenih bančnih računih, znana mu je bila PIN številka, ker so bila to skupna sredstva, pa jih je lahko pregledoval. Glede teka zakonskih zamudnih obresti toženec opozarja, da tožnica ni izkazala, da je njen zahtevek prejel 27. 11. 2020 in se sodišče opre na njeno golo trditev, pri čemer je v razlogih izpodbijane sodbe tudi napačno zapisan datum 27. 11. 2022. Glede na vse navedeno toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje. Podrejeno naj na seji senata pritožbeno zatrjevane kršitve sanira samo tako, da iz dejanske podlage sodbe izloči nesubstancirana dejstva, nato pa ob uporabi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tožnici prizna bistveno znižano odškodnino, upoštevaje tudi njen soprispevek. Priglaša pritožbene stroške.

4Tožnica sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v zavrnilnem delu zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer ne opredeli vsebinsko. Meni, da ji je odškodnina za poškodbe glave ter rok v višini ene mesečne plače v primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi (VS RS II Ips 251/2004 in II Ips 201/2004) priznana prenizko. Prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica prvih deset dni po napadu trpela bolečine zapestij in različnih delov glave (bobnič, uhelj, lasišče, čeljust), ki so bile tudi močnejše in vztrajnejše in so celotno obdobje pomembno vplivale na njeno življenje. Neprijeten občutek zaradi poškodbe bobniča je imela cel mesec, pekoč občutek v ušesu pa celo do naslednjega poletja. Posebej hud je bil tudi primarni strah ob toženčevem napadu in je bil objektivno utemeljen, saj je toženec predhodno že huje poškodoval človeka, njegov napad pa je bil intenziven in obsežen. Utemeljenost tožničinega resnega strahu je potrdil tudi izvedenec. V tem okviru je potrebno upoštevati tudi utemeljen strah pred tem, da bi tožnik poškodoval še koga od njenih (otroke in starše). Tudi pri odmeri odškodnine za poseg v tožničino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin oziroma jim ni dalo ustrezne teže. Tožnica je svojo hudo čustveno prizadetost zaradi tožnikovega napada nanjo ter povzročenih poškodb dokazala s svojo izpovedjo. Glede prizadetosti dostojanstva in varnosti je poudarila, da so bila njena notranja občutja grozna, da se je čutila ponižano. Kako huda je bila njena stiska zaradi groženj toženca po napadu, so v svojih pisnih izjavah poudarile tudi priče, priča B. B. pa tudi v svojem zaslišanju. Resnost toženčevih posegov v tožničino ustavno pravico do varnosti pa dokazujejo tudi prepovedi približevanja, ki so mu bile izrečene. Toženec pa je kljub tem na tožnico pritiskal še na druge načine, preko drugih oseb. Zaradi takšnega ravnanja toženca je tožnica doživljala pogoste napade panike in strahu, še posebej resno pa je trpela zaradi hude dihalne stiske kot posledice porušenosti njenega duševnega ravnovesja zaradi posegov toženca. Sodišče prve stopnje zmotno zaključi, da je tožničina resna ogroženost trajala zgolj do konca leta 2018. Kako hude stiske je doživljala še dobršen del leta 2019, izhaja iz predloženega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru N 447/2018 z dne 18. 6. 2019, s katerim je tožencu prepovedano približevanje tožnici še za nadaljnjih šest mesecev do 28. 12. 2019, prav tako pa vzpostavljanje kakršnega koli kontakta z njo preko druge osebe ali oblike komunikacije. V kolikor bi se toženčevo nasilje uneslo, sodišče takšne odločitve ne bi sprejelo. Po prepričanju pritožbe tožnici iz tega naslova tako pripada vseh zahtevanih 2.500,00 EUR. Enako velja tudi za odškodnino, ki jo v višini 1.100,00 EUR zahteva zaradi posega v pravico do zasebnosti. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bila tožničina zasebna sfera po razpadu skupnosti s tožencem še posebej občutljiva, prav tako pa ne, da je toženec v to pravico posegal istočasno kot v pravico do dostojanstva in varnosti. Z izdajanjem zanjo z namenom dokopati se do njenih podatkov pri zavarovalniškem agentu je toženec tožnici sporočal zlasti, da se ne more skriti ter mu ubežati kljub oblastnim prepovedim, zato je bila prizadetost tožnice zaradi posega v njeno zasebnost še posebej huda. Toženec je v tožničino zasebnost posegal na različne načine ter relativno dolgo, kar je tožnico ob njegovem ustrahovanju še toliko bolj prizadelo. Tožnica graja tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev. Navaja, da pavšalni materialni stroški od njej priznanih 2190 točk ne znašajo le 30, temveč 31,9 točke po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), posledično pa je napačno obračunan tudi DDV na odvetniško storitev. Tožencu pa je neutemeljeno priznana nagrada za neizzvano drugo pripravljalno vlogo, v kateri ne navaja nič novega, zraven tega jo je vložil manj kot 15 dni pred pripravljalnim narokom, zato so navedbe v njej neupoštevne. Nagrada tožencu ne gre tudi za tretjo pripravljalno vlogo, saj sta pravdni stranki lahko vse navedbe podali na prvi glavni obravnavi, v kolikor je toženec na kaj pozabil, pa gre to v njegovo breme. Tudi te vloge ne gre šteti za pravdo potrebno, pri čemer pa ne gre spregledati tudi načela procesne ekonomije, ki terja ustrezno koncentracijo navedb v postopku. Glede na navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, odločitev o stroških postopka spremeni skladno z navedbami pritožbe, tožencu pa v roku 15 dni v plačilo naloži tožničine pritožbene stroške, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožnica v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženca v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev njegove pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu.

6Pritožba tožnice in toženca je delno utemeljena.

7Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja toženec s pritožbo, razen glede teka zakonskih zamudnih obresti od tožnici priznane odškodnine, kjer je prisotno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP saniralo samo, kot izhaja iz zgornjega izreka, ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Podana ni niti kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zaradi prekoračitve trditvene podlage, zavrnitve njegovega dokaznega predloga po zaslišanju priče A. A., dokazovanja z izvedencem, izvedbe domnevno nesubstanciranih dokaznih predlogov ter nepresoje njegovega ugovora prekluzije pri navajanju novih dejstev (smiselno) uveljavlja toženec. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz razpoložljivega procesnega gradiva ter upoštevaje vezanost na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo za toženca (14. člen ZPP) ključne okoliščine primera v celoti in pravilno razjasnilo, na tej osnovi pa ob pravilnem prepričanju, da soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka ni podan, ob uporabi temeljih načel obligacijskega prava za odmero nepremoženjske škode, to je načela individualizacije višine odškodnine ter objektivne pogojenosti njene višine, tožnici priznalo primerno in pravično denarno zadoščenje, ki ga ob sklicevanju na zmotno uporabo materialnega prava pritožbi ne zmoreta omajati. Delno utemeljena je le tožničina pritožbena graja prvostopenjske stroškovne odločitve glede prenizko priznanih materialnih stroškov njenega pooblaščenca v pavšalni višini, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v tem delu, kot je razvidna iz zgornjega izreka.

8Tožnica s predmetno tožbo od toženca kot nekdanjega zunajzakonskega partnerja terja plačilo nepremoženjske škode iz naslova njej dne 28. 1. 2018 povzročenih telesnih poškodb ter iz naslova posega v tožničino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) ter zasebnosti (35. člen URS) tega dne ter tudi kasneje. Sodišče druge stopnje glede na obširne pritožbene navedbe toženca uvodoma navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravno relevantno dejansko stanje v zadevi raziskalo zgolj v okviru tožbenih navedb, ki so v zadostni meri substancirane tako za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju kot po višini. Prvostopenjsko dokazno presojo ob tem v celoti sprejema kot skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, ob tako ugotovljenem dejanskem substratu pa je prvostopenjska odločitev tudi pravno pravilna. Sodišče druge stopnje izčrpne, jasne ter notranje skladne argumente izpodbijane sodbe (razen glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice) zato v celoti kot pravilne povzema, na pritožbene navedbe toženca ter tožnice pa odgovarja, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

9Toženec se z izpostavljanjem dikcije v dokaznem sklepu v 5. točki izreka, po kateri je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo vse listine, ki sta jih v dokazne namene predložili pravdni stranki, nato pa je za navedbo »še zlasti« te listine oziroma dokaze tudi izrecno povzelo, neupravičeno sklicuje na nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe. Iz dokaznega sklepa v 5. točki obrazložitve namreč povsem jasno izhaja, katere predlagane dokaze je sodišče prve stopnje dopustilo ter jih izvedlo in tudi iz celotne argumentacije izhaja, da na teh sloni sprejeta odločitev. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve tudi argumentirano zavrnilo dokazani predlog toženca po zaslišanju priče A. A. Zaslišanje imenovane priče je toženec predlagal glede poškodbe tožničinega bobniča v mladosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker je tožnica poškodbo levega bobniča (počen bobnič) v njeni mladosti potrdila kot nesporno. Da je toženec tožnici dne 21. 8. 2018 z udarcem v predel levega ušesa povzročil prav takšno poškodbo, pri čemer ni bistveno, ali je so storil z udarcem z obema rokama ali zgolj z eno, glede na vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo (14. člen ZPP) ne more biti vprašljivo. Obstoj predhodne istovrstne poškodbe bi lahko bil relevanten zgolj, v kolikor bi ta lahko vplivala na nastanek ponovne poškodbe ter na izid njenega zdravljena, kar pa je izvedenec dr. Č. Č. zaslišan na glavni obravnavi dne 6. 6. 2002 v okviru dopolnitve izvedenskega mnenja jasno zavrnil s pojasnilom, da pretekla tožničina poškodba bobniča ni vplivala na poškodbo bobniča v obravnavanem dogodku. Izvedenec ob pregledu tožnice tudi ni zaznal kakršnihkoli sledi predhodne poškodbe.

10Tožnica tožbeni zahtevek delno opira na pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 15000/2020 z dne 7. 7. 2020, s katero je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na škodo tožnice, ki ji je dne 21. 8. 2018 s stiskom zapestij povzročil odrgnine na njih, v posledici udarca v predel levega ušesa pa je utrpela počen bobnič levega ušesa, ter za kaznivo dejanje ponarejanja listin, ker je 6. 1. 2019 ponaredil in v imenu tožnice podpisal pooblastilo, na osnovi katerega je pri zavarovalnem zastopniku dne 8. 1. 2019 pridobil podatke o škodnih primerih ter višini izplačila zavarovalnin za tožničino osebno vozilo. Tožencu velja pritrditi, da tožnica predmetni tožbeni zahtevek opira na dejansko stanje, ki je širše od tistega, na katerem temelji pravnomočna kazenska sodba. Ta inkriminira zgolj tista ravnanja, ki so potrebna za subsumpcijo obravnavanega dejanskega primera po kazensko pravno normo. V čem se kaže vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo, je izhajajoč iz 14. člena ZPP v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje.¹ Pri tem je pravilno izpostavilo, da je civilna odgovornost strožja, zato okoliščina, da tožničin zahtevek v predmetnem postopku temelji na širšem dejanskem stanju od tistega, ki je zaobseženo s pravnomočno kazensko sodbo, ne prestavlja nobene ovire za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca, le da mora tožnica v tem obsegu dokazati vse predpostavke odškodninske obveznosti toženca, gleda katerih je dokazno breme na njeni strani (protipravnost ravnanja, nastanek škode in obstoj vzročne zveze; prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Toženec v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da je v dispozitivnem pravdnem postopku zaradi vezanosti sodišča na procesno gradivo pravdnih strank ter povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP ter 212. člen ZPP) tožbeni zahtevek potrebno opreti na v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago ter ponuditi dokaze, s katerimi naj se zatrjevana dejstva dokazujejo. Prav ima tudi, da izvedba dokazov pomanjkljivih navedb pravdnih strank ne more nadomestiti, zato sodišče pravne presoje ne sme opreti na pravno relevantna dejstva, ki so se v dokaznem postopku sicer pokazala, niso pa bila zatrjevana. To pravilo, ki se v pravni teoriji ter sodni praksi izraža tudi kot prepoved izvajanja informativnih dokazov, izhaja prav iz zgoraj citiranih določb ZPP. Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z njimi. Ne drži namreč, kot zatrjuje toženec v pritožbi, da tožnica svojega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode tako iz naslova telesnih bolečin ter strahu, vezanih na škodni dogodek z dne 21. 8. 2018, kot iz naslova posega toženca v njeno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter zasebnosti, ni podprla z v zadostni meri konkretiziranimi oziroma substanciranimi navedbami glede pravno odločilnih dejstev, potrebnih za njegovo presojo. V kolikor se toženec sklicuje tudi na »razširitev tožbenih navedb, ki jim je nasprotoval,« je potrebno najprej izpostaviti, da se skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP² dejstva in dokazi v postopku na prvi stopnji pravočasno ponudijo praviloma do konca prvega naroka za glavno obravnavo, pri čemer tudi ta prekluzija glede na določbo tretjega odstavka istega člena³ ne velja absolutno. Tožnica je pravočasne navedbe za utemeljitev svojega zahtevka tako podala v tožbi, v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2022, trditveno podlago pa je pravočasno dopolnila še tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2022, v kolikor toženec to spregleda. O trditvah glede ključnih dejstev, ki jih je tožnica navedla kasneje (trajanje zunajzakonske skupnosti pravdnih strank), pa v nadaljevanju obrazložitve.

11V nasprotju s prepričanjem pritožbe je tožnica povsem jasno opredelila tudi obdobje, za katerega uveljavlja plačilo nepremoženjske škode. Denarno zadoščenje za telesne bolečine s povezanimi nevšečnostmi pri zdravljenju ter za strah sicer uveljavlja vezano na škodni dogodek z dne 21. 8. 2018 in v tem utrpele telesne poškodbe, medtem ko je glede na njene trditve povsem jasno, da odškodnino zaradi posega v njene osebnostne pravice (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti ter zasebnosti) uveljavlja za dne 21. 8. 2018 in za obdobje po tem, ki je trajalo vsaj še prvo polovico leta 2019 oziroma do pomladi 2019 (navedbe v tožbi ter na prvem naroku za glavno obravnavo). Navedeno je tožnica potrdila tudi v svoji izpovedi (nepremoženjsko škodo vtožuje za datum 21. 8. 2018 in pozneje). Tožnica svoj zahtevek iz naslova posega v osebnostne pravice utemeljuje s psihičnimi pritiski ter grožnjami toženca ter s tem vzročno povezanim poseganjem toženca v tožničino zasebnost (za potrebe pridobivanja informacij, ki bi jih lahko uporabil zoper njo) v določno opredeljenem obdobju, ko sta, vendar ne več kot partnerja, še živela pod isto streho in še tudi kasneje, le da so se ti pritiski nato, po dne 9. 11. 2018 izdani odredbi policije o prepovedi približevanja toženca tožnici, ko se je bil toženec primoran odseliti, izvajali na drug, to je posreden način (v okviru med strankama tekočih sodnih postopkov ter preko skupnih prijateljev). Z ozirom na navedeno tožnici v nasprotju s pritožbenim prepričanjem toženca vsakega posameznega njegovega ravnanja v tem obdobju ni bilo potrebno krajevno in časovno povsem natančno opredeliti. Tudi sicer pa je tožnica tudi to deloma storila, kot izhaja iz povzetka njenih navedb v spodnji obrazložitvi (13., 14. in 15. točka obrazložitve predmetne sodbe).

12Neutemeljena so tudi toženčeva pritožbena zatrjevanja o neopredeljenih navedbah tožnice glede trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Tožnica je v tožbi jasno navedla, da na dan škodnega dogodka 21. 8. 2018 ter kasneje, čeprav sta do izdaje policijske odredbe o prepovedi približevanja dne 9. 11. 2018 že živeli pod isto streho, pravdni stranki več nista bili v zunajzakonski skupnosti. Navedla je tudi, da je toženca zaradi skrhanih odnosov že pred tem dnem skušala prepričati, da se izseli iz hiše, kjer sta bivala in je prav to privedlo do novih sporov ter agresije toženca. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2022 je tožnica neobstoj zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama označila kot med njima nesporno dejstvo ter dodala, da je njuna skupnost razpadla najkasneje v začetku leta 2018, toženec pa je v zvezi s tem navedel, da sta stranki glede prenehanja partnerske skupnosti različnega mnenja ter da sta do 8. 11. 2018 živeli skupaj kot partnerja. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2022, s katero je odgovoril na dodatna pojasnila tožnice na prvi glavni obravnavi, je toženec navedel, da je med strankama sporna okoliščina razpada skupnosti ter da je na zapisniku v zadevi N 447/2018 (nepravdni postopek, ki je med strankama tekel na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini - ZPND) navedeno, da sta skupaj živela do 8. 11. 2018. Da sta pravdni stranki do tega dne dejansko bivali v isti nepremičnini niti ni sporno, saj se je bil toženec naslednjega dne zaradi izdane odredbe o prepovedi približevanja primoran odseliti, zmotno pa je mišljenje toženca, da je prenehanje partnerske skupnosti pred tem dnem izključeno. Tožnica je na drugi glavni obravnavi dne 6. 6. 2022 glede na trditve toženca v njegovi pripravljalni vlogi dne 24. 5. 2022 navedla, da je bilo med pravdnima strankama na glavni obravnavi dne 20. 5. 2019 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi II P 764/2018 (postopek glede skupnega premoženja) kot nesporno ugotovljeno, da je skupnost med njima razpadla februarja 2018. Z ozirom, da toženec navedenega ni prerekal, čeprav bi kljub uveljavljanju prekluzije tožnice z navajanjem tega dejstva to podrejeno lahko storil, je že zato kot pravilno potrebno podpreti prvostopenjsko prepričanje, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank razpadla februarja 2018.⁴ Glede na obdobje, za katerega tožnica uveljavlja plačilo odškodnine, je za odločitev o predmetnem zahtevku tako ključna zgolj okoliščina, da pravdni stranki že na dan škodnega dogodka 21. 8. 2018 več nista bili v partnerski zvezi. Izhajajoč iz navedenega pa je, četudi sta s tožnico še spala v isti postelji, saj ne gre spregledati navedb tožnice, da je otrokoma prikrivala, da toženec izvaja psihično nasilje nadnjo, vsakršen toženčev poizkus ekskulpirati se odgovornosti za poseg v tožničino sfero zasebnosti z navedbami, da je v času trajanja zunajzakonske skupnosti poizvedoval o skupnem premoženju (pregled stanja na bančnem računu tožnice, poizvedbe pri zavarovalnem agentu) ter da je kot partner zaradi družinskih odnosov imel pravico pregledovati tožničina SMS sporočila, lahko le neuspešen. Še več, tak poseg bi bil podan tudi, v kolikor bi pravdni stranki sicer še živeli v partnerskem odnosu, vendar bi tožnica jasno ali s konkludentnimi ravnanji izrazila voljo, da na posege v svojo sfero zasebnosti ne pristaja. Poudariti pa je potrebno tudi, da je celo v složnem partnerstvu pravica do zasebnosti pravno varovana, saj ima skladno z določbo 35. člena URS vsakdo pravico do zasebnosti ter osebnostnih pravic. Ne drži tudi pritožbena teza toženca o tem, da je sodišče prve stopnje tožnici odškodnino zaradi posega v njeno pravico do zasebnosti priznalo tudi za čas od leta 2005 do dne 21. 8. 2018, čeprav tožnica odškodnino uveljavlja le za obdobje od tega dne dalje. Sodišče prve stopnje je tožnici odškodnino zaradi posega toženca v njeno zasebnost priznalo le za vtoževeno obdobje, v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa zgolj povezama tožničino izpoved, ki je zaslišana kot stranka izpovedala o tem, da sta bila s tožencem partnerja od božiča 2005 do februarja 2018, skupaj pa sta prebivala še do 9. 11. 2018, ko se je toženec zaradi ukrepa prepovedi približevanja odselil. Skladno s svojimi navedbami je izpovedala, da odškodnino sicer uveljavlja za dne 21. 8. 2018 in pozneje, čeprav je toženec v njeno pravico do zasebnosti posegal že v času njune partnerske skupnosti in tudi po tem. Posledično je neutemeljeno tudi s tem povezano toženčevo zatrjevanje o nasprotjih glede pravno odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi. V zvezi s trditvami pritožbe, da tožnica za navedbe, kot izhajajo iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in jih pritožba povzema, ni ponudila nobenih dokazov, pa je potrebno še enkrat pojasniti, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve zgolj povzelo vsebino tožničine izpovedi in ne drži, da je to obravnavalo kot njeno trditveno podlago ter s tem dopolnjevalo njene domnevno pomanjkljive navedbe. Pravno relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje namreč ugotavljalo zgolj v okviru trditev pravdnih strank. Toženec ima sicer prav, da tožnica ni izrecno zatrjevala, da jo je toženec zalezoval, kot sodišče prve stopnje zaključuje v 21. točki obrazložitve ob obravnavanju posega toženca v pravico tožnice do osebnega dostojanstva in varnosti. Tožnica je sicer podala trditev o tem, da je bilo tožencu z odredbo policije z dne 9. 11. 2018 prepovedano namerno približevanje tožnici na domačem ter službenem naslovu (tožba) ter da je bila deležna nasilja na vsakem koraku, vendar tudi v kolikor je šteti, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožničino trditveno podlago, velja poudariti, da to na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve ni imelo nobenega vpliva. Tožnici z izpodbijano sodbo priznana odškodnina za poseg v njeno pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti v višini 2.000,00 EUR je namreč tudi zgolj ob vseh drugih ugotovljenih posegih toženca v to tožničino pravico ustrezna in ni previsoka.

13O tem, da je tožnica dne 21. 8. 2018 zaradi udarca toženca v predel levega ušesa utrpela raztrganino levega bobniča, zaradi močnega stiska pa odrgnino obeh zapestij in da je toženec za takšno ravnaje odškodninsko odgovoren, ob vezanosti na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo v predmetnem postopku več ni bilo potrebo razpravljati. Jasno pa je tožnica navedla, katere poškodbe je v obravnavanem škodnem dogodku še utrpela, pa v kazenski sodbi niso zajete. Trditve je podala tudi o obsegu vseh iz zgornjega škodnega dogodka izvirajočih škodnih posledic (intenziteta in trajanje telesnih bolečin ter s tem povezanih nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu). Že v tožbi je tožnica navedla, da je imela v posledici škodnega dogodka z dne 21. 8. 2018 zraven raztrganine bobniča levega ušesa ter odrgnin zapestij tudi bolečo čeljust in lice ter lasišče in je navedla še, da je udarec toženca poškodoval tudi njen uhelj. V tožbi je ponudila tudi navedbe o intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter strahu, kar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vse povzema v okviru tožničinih tožbenih navedb v 2. točki obrazložitve.

14V zadostni meri substancirano trditveno podlago je tožnica podala tudi glede posega toženca v njeno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Že v tožbi je navajala, da je toženec po fizičnem napadu nanjo dne 21. 8. 2018 in po tem, ko mu je ponudila 5.000,00 EUR, da se odseli, začel izvajati psihično nasilje nadnjo, njegovi pritiski pa so se stopnjevali. Grozil ji je, da bo jo uničil, da bo ostala brez vsega in bo brez otrok končala v neki luknji. Po tem, ko se je z nedovoljenim brskanjem po njeni torbici seznanil s tožbo na izselitev, ki jo je tožnica vložila zoper njega, so se njegove grožnje še okrepile. Neke noči jo je nato zbudil in (ob tem, ko je od njenega očeta terjal vrnitev ure) grozil, da bo vse pobil sklicujoč se na svoje duševne težave. Zaradi nevzdržnih pritiskov je tožnica nato z odredbo policije z dne 9. 11. 2018 o prepovedi tožencu, da se ji namerno približuje doma in na službenem naslovu, dosegla, da se je toženec odselil. Od takrat dalje je pritiske nanjo izvajal posredno, in sicer ji je z namenom ustrahovanja v sodnih postopkih ter preko skupnih prijateljev, zlasti D. D., sporočal, da je njegov namen njen kazenski pregon (očitki o zlorabi socialnih transferjev ter zavarovalniških goljufijah) ter da mu je vseeno, kaj bo z otroki, ko bo tožnica brez službe in bosta oba s tožencem zaprta, pri čemer se pravkar navedenemu tožnica lahko izogne tako, da pripozna njegov zahtevek iz naslova skupnega premoženja v pravdi II P 764/2018. Zaradi psihičnega nasilja toženca je bila tožnica v strahu zase ter za svoje zdravje, zaradi strahu in ponižanja pa je bila napotena tudi na psihološko rehabilitacijo. V prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2022 je (glede na predhodne navedbe toženca) pojasnila, do jo je osebni zdravnik napotil k psihiatru dne 23. 10. 2018, tožnica pa je termin pri psihiatrinji dr. G. G. dobila šele v začetku leta 2019. Navedla je, da je 1. 12. 2018 doživela panični napad, v okviru tega pa je doživljala hudo dihalno stisko ter razbijanje srca, kar je bil pokazatelj njene hude prizadetosti zaradi toženčevega napada ter temu sledečega dolgotrajnega psihičnega nasilja. Zgoraj imenovana psihiatrinja pa se ni ukvarjala zgolj s paničnim napadom z dne 1. 12. 2018, temveč tudi z drugimi okoliščinami, ki so podrobno opisane v njenem izvidu z dne 8. 1. 2019, pri čemer tožnica dodaja, da razlog težav, zaradi katerih je obiskala psihiatra, niti ni bil vprašljiv. Na prvi glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 je tožnica svojo trditveno podlago v tem delu dopolnila še z navedbo, da je bila zaradi ravnanja toženca prizadeta dalji čas in ni mogla normalno funkcionirati. Ni šlo namreč zgolj za en dogodek grdega ravnanja, temveč za nasilje na vsakem koraku, tako v času skupnega življenja pod isto streho kot tudi kasneje. Tožnica je bila prizadeta, ker se je nasilje dogajalo med štirimi stenami in ga je morala prikrivati otrokoma, tudi po odselitvi toženca pa so bili pritiski toženca zelo intenzivni. Ravno nevzdržno nasilje toženca od avgusta do novembra 2018 je terjalo izrečen ukrep, po katerem se je bil toženec 9. 11. 2018 primoran odseliti. Že v tožbi pa je tožnica navedla, da je bila odredba policije z zgoraj navedenega dne pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi III Kpd 52237/2018 potrjena ter nato še dvakrat podaljšana. Podobna prepoved je bila izdana tudi v postopku N 447/2018 s sklepom z dne 28. 12. 2018 in je bila kasneje s sklepom z dne 18. 6. 2019 podaljšana še do 28. 12. 2019, saj se grožnje toženca še niso polegle. Na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 je tožnica tudi izrecno navedla, da toženčeva ravnanja dokazuje s sodnimi odločbami N in Kpd.

15V zadostni meri konkretizirane so tudi tožničine navedbe glede posega toženca v njeno pravico do zasebnosti. V tem okviru je tožnica že v tožbi navajala, da se je toženec na dan škodnega dogodka seznanil s SMS sporočili na njenem telefonu, nato pa je mimo njene volje vzel njeno bančno kartico ter se seznanil s stanjem na njenem bančnem računu. Še naprej je proti njeni volji brskal po njenih osebnih stvareh, z nedovoljenim pregledom njene torbice pa se je seznanil z zoper njega vloženo izselitveno tožbo ter protipravno na tožničinem telefonu pregledoval njena sporočila ter komunikacijo, vse da bi prišel do podatkov z namenom izkazovati nadvlado ter moč. V prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2022 je tožnica še poudarila, da je toženec proti njeni volji v celoti pregledal vsebino tako telefona kot torbice in se tako seznanil z vsemi osebnimi intimnostmi tožnice, ki jih je varovala tam, neoziraje pri tem, katere so to bile. Tako zatrjevani posegi v tožničino zasebnost se očitno nanašajo na obdobje, ko sta pravdni stranki še živeli pod isto streho, kar upoštevaje časovno obdobje, za katerega tožnica v tem postopku uveljavlja odškodnino, predstavlja obdobje od 21. 8. 2018 do 8. 11. 2018. Že v tožbi pa je tožnica kot poseg v njeno pravico do zasebnosti opredelila tudi kasnejše ravnaje toženca, ko se je z lažnim izdajanjem zanjo dokopal do podatkov pri njenem zavarovalnem agentu, za kar je bil pravnomočno obsojen. Pritožbeno prepričanje toženca, da tožnica zahteva odškodnino za časovno in krajevno neopredeljene dogodke, je tako potrebno v celoti zavrniti.

16Toženec v svoji pritožbi izpostavlja tudi, da naj bi tožnica izpovedala drugače kot izhaja iz njenih navedb. Četudi je izpoved tožnice glede določenih okoliščin širša, kot njena trditvena podlaga, je sodišče druge stopnje v zgornji obrazložitvi že zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče tožničine izpovedi v nasprotju s določbami ZPP ni obravnavalo kot njeno trditveno podlago. Sicer pa je potrebno pojasniti, da izpoved tožnice v predmetni pravdi predstavlja enega izmed dokazov, ki je bil predlagan za dokazovanje njenih navedb. V kakšnem obsegu je sodišče prve stopnje na tej osnovi trditvam tožnice kot resničnim sledilo, pa je vprašanje dokazne presoje, ki jo je sodišče prve stopnje skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP pravilno opravilo ne le na podlagi ocene tožničine izpovedi, temveč ob vrednostnem tehtanju vseh izvedenih dokazov, upoštevaje pri tem celotno procesno dogajanje. Kot izpostavljeno že zgoraj, pa naslovno sodišče prvostopenjsko dokazno presojo načeloma kot pravilno povzema.

17Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo tudi na pisne izjave prič (C. C., B. B., F. F., E. E. in D. D.), ki jih je predložila tožnica. Ne drži, da tožnica ni opredelila, v zvezi s čem naj bi te priče zaslišane izpovedale. Tožnica je njihovo zaslišanje predlagala že v tožbi v zvezi s tožbenimi navedbami, ki jih je predhodno podala, v prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2022 pa je jasno navedla še, da priče lahko v določeni meri o poškodbah tožnice poročajo iz lastnih zaznav. Sodišče prve stopnje je tožnico nato skladno s prvim odstavkom 236.a člena ZPP z dopisom z dne 10. 11. 2021 (list št. 38) pozvalo, da predloži izjave zgoraj imenovanih prič z navedbo dejstev, o katerih bi lahko izpovedale v predmetnem postopku. Tožnica je navedenemu sledila in predložila zahtevane pisne izjave prič, zato pritožbenim trditvam o nesubstanciranosti tožničinega dokaznega predloga po zaslišanju prič ni mogoče pritrditi. Z ozirom, da iz izjav prič natanko izhaja, kaj vedo povedati glede dejstev, ključnih za odločitev v predmetni zadevi, razen za pričo B. B. pa nobena od strank nato ni zahtevala, da se zasliši, je sodišče prve stopnje glede na določbo šestega odstavka 236.a člena ZPP⁵ imelo osnovo, da svojo odločitev opre na pisne izjave prič C. C., F. F., E. E. in D. D. Pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe zato ni prizadeta. Pričo B. B., očeta tožnice, pa je sodišče prve stopnje zaslišalo, pri čemer je imenovani svojo pisno izjavo v celoti povzel v svojo izpoved. Nepravilno pa je tudi mišljenje toženca, da priče zgolj zato, ker niso bile neposredno prisotne ob škodnem dogodku z dne 21. 8. 2018, ne vedo povedati nič relevantnega za odločitev v zadevi. Poudariti velja, da dokazovanje s pričami ni omejeno zgolj na tiste priče, ki vedo o ključnih dejstvih kaj povedati na podlagi lastnega zaznavanja. Življenjske situacije, kjer razen neposredno vpletenih drugih oseb ni prisotnih, kakršna je tudi obravnavana, kjer se obravnava (fizično ter psihično) nasilje v propadlem partnerskem odnosu, ki se je dogajalo pretežno med štirimi stenami, so namreč številne. O ključnih dejstvih za pravno presojo v teh slučajih pa je mogoče sklepati na podlagi vseh dokazov, ki takšna dejstva lahko osvetlijo, med katere gotovo sodi tudi izpoved prič, ki o določenih okoliščinah lahko poročajo, ker bile s temi posredno seznanjene. Ob vpogledu v pisne izjave prič se pokaže celo, da o določenih ključnih okoliščinah navajajo na podlagi lastnega izkustva, na podlagi lastnih zaznavanj pa govorijo tudi o tožničinih poškodbah (pisna izjava tožničine mame, priče C. C.).

18Neutemeljeno se toženec na procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP sklicuje tudi v zvezi s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Sicer drži, da je sodišče prve stopnje izvedenca dr. Č. Č. v postopek pritegnilo ter njegovo strokovno mnenje pridobilo nekoliko preuranjeno, to je še pred zaslišanjem pravdnih strank, predvsem tožnice. Navedeno pa vendar ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, saj je bilo pisno izvedensko mnenje kasneje dopolnjeno z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi dne 6. 6. 2022. Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2022 mnenje izvedenca sicer sprejela, vendar hkrati navajala, da se izvedenec ne ukvarja z vsemi zatrjevani telesnimi bolečinami, temveč le s posledicami počenega bobniča ter poškodovanimi zapestji, zato je predlagala njegovo zaslišanje po tem, ko bo kot stranka zaslišana tudi sama. Temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo (dokazni sklep sprejet na naroku 6. 6. 2022) ter na naroku dne 6. 6. 2022 izvedenca zaslišalo. Glede na izpostavljeno je torej jasno, da je bil izvedenec na naroku zgoraj navedenega dne zaslišan z namenom dopolnitve svoje nepopolne pisne ekspertize, pri kateri naj v ozir vzame tudi izpoved tožnice in sodišču prve stopnje tega v izpodbijani sodbi ni bilo potrebno posebej pojasnjevati. Postopanje sodišča prve stopnje v zvezi s pridobitvijo dopolnilnega izvedenskega mnenja z zaslišanjem izvedenca na naroku je bilo tako v celoti skladno z drugim odstavkom 254. člena ZPP. Zmotno je tudi prepričanje toženca v pritožbi, da v določbah ZPP ni osnove, da se izvedenec na glavni obravnavi opredeli do novo zatrjevanih dejstev in dokazov. Dokaz s pritegnitvijo izvedenca ustrezne stroke se izvaja, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev pravno odločilnih dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V določbah ZPP pa ni prav nobene ovire, da izvedenec ob dopolnitvi svojega mnenja ne bi smel upoštevati pravočasno novo zatrjevanih dejstev ter dodatno dovoljenih dokazov. Presoja, katera v postopku navedena dejstva je ob uporabi 286. člena ZPP šteti kot pravočasna in kateri dokazi se dovolijo za dokazovanje teh dejstev, pa je v sferi sodišča, v to sfero pa izvedenec s svojim izvedenskim delom v predmetni zadevi ni posegel. Četudi izvedenec sodišču s svojim strokovnim znanjem pomaga pri ugotavljanju določenih za odločitev ključnih dejstev, pa velja poudariti, da je tudi izvedensko mnenje eden od izvedenih dokazov, zato je sodišče tisto, ki po izvedbi celotnega postopka dokazovanja (8. člena ZPP) kritično pretehta, ali in v kakšnem obsegu bo stališča v izvedenskem mnenju sprejelo. To tehtanje je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi opravilo v pretežni meri ustrezno, kot ključno pa je na tem mestu pojasniti, da je glede na po prepričanju sodišča druge stopnje izkazan obseg škode, upoštevaje pri tem tudi objektiva merila in ne zgolj tožničina subjektivna doživljanja, prvostopenjska odmera denarnega zadoščenja kot celota skladna s temeljnimi načeli obligacijskega prava za odmero nepremoženjske škode.

19Toženčeve očitke o soprispevku tožnice k nastanku škodnega dogodka sodišče prve stopnje pravilno v celoti zavrača. Toženec se nanj sklicuje v zvezi z njegovim ravnanjem z dne 21. 8. 2018, sodišče druge stopnje pa ne sprejema njegove teze, da naj bi to bilo strani tožnice kakorkoli izzvano. Ni mogoče spregledati, da je toženec tega dne tožnico s svojim ravnanjem presenetil spečo in ji telefon z uporabo sile (močan stisk zapestij) iztrgal iz rok, ko se je tožnica hotela umakniti, pa je prišel za njo v spalnico, jo zlasal ter udaril v predel levega ušesa, o čemer je tožnica prepričljivo izpovedala skladno z njenimi navedbami v tožbi. Toženčeve pritožbene trditve, da je zaradi partnerskega odnosa ter družinskega življenja imel pravico preverjati vsebino njenih SMS sporočil, zato ni posegel v tožničino pravico do zasebnosti, so povsem nesprejemljive. Naslovno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da pravdni stranki dne 21. 8. 2018 več nista bili v partnerski zvezi, vsakršno poseganje v tožničine osebne stvari v nasprotju z njeno voljo pa bi celo v partnerskem odnosu predstavljalo poseg v njeno pravico do zasebnosti. Sodišče prve stopnje tudi ne navaja, da je imela tožnica pravico pokrampati toženca, da bi obvarovala svoj telefon, temveč, da četudi je to v obrambi resnično storila, to ne opravičuje uporabe fizične sile toženca nadnjo, čemur je mogoče zgolj pritrditi. Prvostopenjski zaključek, ali je tožnica toženca resnično pokrampala, za presojo soprispevka tožnice k nastanku obravnavanega škodnega dogodka tako niti ni odločilnega pomena, saj njen soprispevek ni izkazan tudi, v kolikor je tožnica dejansko ravnala tako.

20Toženec sicer ima prav, da v kazenski obsodilni sodbi ni očitka o lasanju tožnice. Da to ni ovira, da tožnica takšno ravnaje in s tem povezave škodne posledice v civilnem pravdnem postopku izkaže, je izčrpno pojasnjeno že v zgornji obrazložitvi. Z ozirom, da je toženec v svoji izpovedi sam priznal, da je tožnico potegnil za lase, četudi je zatrdil, da je ni zlasal, tožnica pa je zaslišana natančno pojasnila, da jo je toženec za lase povlekel, ko je prišel za njo tako, da jo je obrnil, ko se je zravnala, pa jo je nato udaril v predel ušes, ličnic in čeljusti, potem pa jo še nekaj časa držal za lase ter ušesa, tako da ji je izpulil tudi šop las, sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da je toženec tožnico dne 21. 8. 2018 tudi zlasal. Tožencu je pritrditi tudi, da iz medicinske dokumentacije tožnice nikjer ne izhaja, da je v posledici ravnaj toženca tega dne utrpela podplutbo obraza levo. Izvedenec v svojem pisnem mnenju to poškodbo sicer navaja, zaslišan na glavni obravnavi dne 6. 6. 2022 pa je pojasnil, da je v tem delu verjel navedbam tožnice, ki jo je za potrebe izdelave strokovne ekspertize osebno pregledal. Z ozirom, da tožnica v predmetnem postopku ni ne zatrjevala ne izpovedala o tem, da bi zaradi udarca toženca na obrazu levo imela podplutbo (tožnica podplutbe navaja le na zapestjih in o teh tudi izpove), iz tega dejstva pri pravni presoji sicer ni mogoče izhajati. Ne gre pa spregledati, da je tožnica kot posledico udarca zatrjevala poškodbo uhlja ter boleče lice in čeljust. Ob tem, ko kakšna posebna poškodba uhlja samega (ne bobniča) v medicinski dokumentaciji ni zabeležena, pa je utemeljeno sprejeti prepričanje, da je imela tožnica zaradi udarca v predel levega ušesa, ker je bil ta vendar tako močan, da je povzročil raztrganino bobniča, tudi boleče lice ter čeljust na tej strani. Ne gre pa slediti stališču tožnice v pritožbi, da so bile te bolečine tudi močnejše in vztrajnejše, kar velja enako tudi za posledice lasanja. Takšne pritožbene navedbe tožnice so neutemeljene tudi v zvezi s poškodbo bobniča, prav tako pa ne gre sprejeti prepričanja, da so posledice te poškodbe vztrajale vse do naslednjega poletja. Izvedenec medicinske stroke je ocenil, da je tožnica ob dogodku samem sicer utrpela trenutno zelo močno pekočo bolečino v ušesu, ki pa je hitro minila. Stalne, vendar lahke bolečine so nato vztrajale le še dva do tri dni. Tožnica je po stališču izvedenca štiri tedne po dogodku sicer imela še neprijeten občutek v predelu polovice glave oziroma v predelu poškodovanega bobniča (občutek polne glave), vendar je izpostavljeno neprijetnost, v zvezi s katero izvedenec bolečin ne ugotavlja, enako kot okoliščino, da je tožnica en mesec po škodnem dogodku, to je do spontane zacelitev bobniča, morala paziti, da ji v levo uho ne pride voda, obravnavati zgolj kot nevšečnost med zdravljenjem. Izvedenec je že v svojem pisnem mnenju jasno zavzel stališče, da je poškodba bobniča zarasla brez posledic, tudi ob pregledu pod mikroskopom pa patoloških sprememb na bobniču ni ugotovil ter je pojasnil, da tožnica sliši normalno, dobro in brez posebnosti pa je tudi njeno ravnovesje. Izvedenec je zaslišan na naroku dne 6. 6. 2018 še dodatno pojasnil, da tožnica zatrjevanega pekočega občutka v primeru zacelitve bobniča, ki ga je izvedenec kot spontanega potrdil v roku enega meseca, ni mogla imeti, kot možen vzrok težav v zvezi z izenačevanjem pritiska pa je navajal nepravilno delovanje Evstahijeve troblje. Bolečine zapestij v trenutku škodnega dogodka je izvedenec opredelil kot srednje hude, brez zdravljenja pa naj bi izzvenele približno v tednu dni. Z ozirom, da je izvedenec pojasnil tudi, da bolečina po vlečenju las popusti že naslednji dan, tožnica pa je v tožbi tudi sama zatrjevala, da so bile bolečine zapestij in lasišča manjše intenzitete in so (v primerjavi z bolečinami na področju levega dela glave kot posledice udarca) hitreje pojenjale, tudi ob pregledu pri izvedencu pa se je tožnica teh poškodb zgolj bežno spomnila in izvedenec govori le o sledi poškodb, pa ob vsem že predhodno pojasnjenem ni mogoče podpreti pritožbenega prepričanja o intenzivnejših ter vztrajnejših telesnih bolečinah v obdobju kar deset dni po poškodbi ali celo v daljšem obdobju. Z ozirom, da je tožnica bolečino večje intenzitete trpela le kratkotrajno v trenutku razpoka bobniča oziroma še tudi neposredno po tem, vse druge bolečine pa po oceni naslovnega sodišča ob kritičnem razumevanju izvedenčevih stališč niso bile tako intenzivne in vztrajne, tožnica iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem ni upravičena do odškodnine višje od 1.000,00 EUR, kot ji je priznana z izpodbijano sodbo.

21V višini 800,00 EUR je tožnici pravilno odmerjena tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo in naslova strahu. Izvedenec je zaključil, da tožnica strahu za izid zdravljenja po škodnem dogodku ni trpela, kar ni pritožbeno sporno, je pa njen strah ob samem škodnem dogodku zaradi toženčevega nasilnega ravnanja tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno ocenil kot intenziven. Tožnici gre slediti v navedbah ter izpovedi, da je bila ob samem škodnem dogodku dne 21. 8. 2018, sploh ker jo je toženec z uporabo nasilja presenetil spečo, v precejšnjem strahu zase ter svoje zdravje. Vendar je potrebno ob tem, ko izvedenec primarnega strahu tožnice ni opredelil kot dolgotrajnejšega ter ga je zamejil s koncem dogodka, zaključiti, da je tožnici odškodnina za to obliko nepremoženjske škode z izpodbijano sodbo priznana ustrezno. Trditev o tem, da je toženec predhodno že poškodoval človeka, pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni ponudila (nedovoljena pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP). O tem je sicer izpovedala kot stranka, vendar te okoliščine pri odmeri denarne satisfakcije iz naslova strahu ni mogoče upoštevati, saj zaradi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) v pravdnem postopku ni dovoljeno, da bi se z izvedbo dokazov nadomeščala trditvena podlaga pravdnih strank. Sodišče druge stopnje tožnici sicer verjame, da je bila v strahu, da toženec ne bi poškodoval še koga drugega od njenih bližnjih. Potrebno pa ji je vendar pojasniti, da skladno z veljavno materialnopravno ureditvijo (179. in 182. člen OZ) plačilo nepremoženjske škode lahko zahteva zgolj zaradi posega v lastno telesno in duševno celovitost. Za primer iz 180. člena OZ⁶ pa v obravnavani zadevi ne gre. Zadevi II Ips 251/2004 ter II Ips 201/2004 (povzetki nepremoženjskih škod), na katere se tožnica v pritožbi sklicuje, pa z obravnavano zadevo v dejanskem pogledu, kjer je obseg škodnih posledic vendarle manjši, niso povsem primerljive.⁷

22Pravilno je tožnici z izpodbijano sodbo v višini 2.000,00 EUR odmerjena tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo zardi posega v njeno pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti ter s tem povezanih duševnih bolečin. Kot pojasnjeno že v zgornji obrazložitvi, navedeno vzdrži tudi, v kolikor pri tem ne upoštevamo, da je toženec tožnico zalezoval, saj o tem ni ponudila ustreznih trditev. Najprej velja poudariti, da je pritožbeno stališče toženca, da tožnica glede dihalne stiske, ki jo je utrpela dne 1. 12. 2018, ni ponudila pravočasne trditvene podlage ter da iz izvida psihiatrinje ne izhaja, da so te tožničine težave izhajale iz škodnega dogodka z dne 21. 8. 2018, povsem nesprejemljivo. Tožencu je bilo v teku predmetne obrazložitve že pojasnjeno, do kaj je v pravdnem postopku mogoče navajati nova dejstva in predlagati dokaze oziroma katero procesno gradivo je potrebno obravnavati kot pravočasno, prav tako pa, da ni ovire, da se izvedenec opredeli do pravočasno na novo zatrjevanih dejstev ter predloženih dokazov. Zgolj zato, ker je tožnica določene trditev v zvezi z dihalno stisko ter razlogi njene napotitve ter obravnave pri psihiatrinji podala po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja v zadevi, to še ne pomeni, da te navedbe niso pravočasne. Prvostopenjsko sodišče o toženčevem ugovoru prekluzije v njegovi pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2022 na opravljenih narokih za glavno obravnavo sicer ni posebej odločalo, je pa ugovor ustrezno zavrnilo s tem, ko je svojo odločitev s sodbo oprlo na sporne navedbe. Ker so bile te v postopku pravočasno navedene, pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni v ničemer okrnjena. Sodišče druge stopnje je tožničino pravočasno trditveno podlago v zvezi z vsemi zahtevanimi oblikami nepremoženjske škode izčrpno povzelo že zgoraj, ne more pa slediti stališču toženčeve pritožbe, da težave, zaradi katerih je bila tožnica obravnavana pri psihiatrinji, niso v vzročni zvezi z v predmetni zadevi zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženca.

23Iz poročila tožničinega osebnega zdravnika dr. H. H., ki ga je imenovani v zvezi z zdravstveno obravnavo tožnice pripravil za potrebe nepravdnega postopka N 447/2018 in ga je tožnica ponudila kot dokaz (priloga A4), povsem jasno izhaja, da je bila tožnica že ob pregledu dne 23. 10. 2018 napotena na psihiatrično obravnavo prav zaradi psihološke rehabilitacije po nasilju toženca. Panični napad z dihalno stisko ter razbijanjem srca je nato utrpela kasneje (1. 12. 2018), vendar še pred obravnavo pri psihiatrinji, ki ji je poročala o tem. Tudi iz izvida psihiatrinje dr. G. G. z dne 8. 1. 2019 (priloga A2) povsem jasno izhaja, da tožnica na obravnavo prihaja zaradi psihičnih stisk, ki so posledica dejstva, da se s partnerjem razhaja ter da je bil ta v preteklem obdobju, dokler ni dobil prepovedi približevanja, tudi nasilen do nje. Pri tem velja poudariti tudi, da tožnica posega v njeno pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti ne utemeljuje zgolj na škodnem dogodku z dne 21. 8. 2018, temveč na psihičnih pritiskih, ki jih je toženec izvajal nadnjo vse do izdane odredbe o prepovedi približevanja dne 9. 11. 2018, na posreden način (v sodnih postopkih ter preko skupnih prijateljev) pa še tudi kasneje. Izhajajoč iz pisnih izjav prič, ki jih je predložila tožnica in so v relevantnem delu povzete že v izpodbijani sodbi, izpovedi njenega očeta B. B. ter izpovedi tožnice same, sploh pa glede na tožencu izdane in pred sodiščem potrjene odredbe o prepovedi namernega približevanja tožnici v kazenskem postopku (zadeva III Kpd 52237/2018), ki je bila kar dvakrat podaljšana, ter podobne odredbe, izdane tudi v nepravdnem postopku N 447/2018 na podlagi ZPND (sklep z dne 28. 12. 2018), ki je bila s sklepom z dne 18. 6. 2019 nato podaljšana še do 28. 12. 2019, je sodišče prve stopnje zato utemeljeno sledilo navedbam tožnice o tem, da je bila zaradi nasilja ter psihičnih pritiskov toženca ponižana ter prizadeta tako, da je bilo s tem prizadeto njeno normalo funkcioniranje, sploh ker se je vse odvijalo med štirimi stenami in je bila ravnanje toženca primorana prikrivati tudi pred otrokoma. V kolikor toženec v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni prepričalo o vsebini odredbe z dne 9. 11. 2018, mu velja odvrniti, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku, čeprav to za spis v zadevi III Kpd 52237/2018 v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe ni navedeno, na naroku dne 6. 6. 2022 vpogledalo tako v spis v zadevi III Kpd 52237/2018 kot v zadevi N 447/2018. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da so bili tožencu v obeh zgoraj navedenih postopkih ukrepi izrečeni oziroma so bili podaljšani, ker njegove grožnje niso ponehale, na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 pa je tudi izrecno navedla, da ta toženčeva ravnanja dokazuje s sodnimi odločbami N in Kpd. Toženec tožničinim trditvam o zoper njega izdanih odredbah ter njihovem podaljšanju sicer niti ni obrazloženo oporekal, že glede na samo pravno naravo izrečenih ukrepov ter postopkov, ki so se vodili za potrebe izdaje le-teh (kazenski postopek ter nepravdni postopek po ZPND), pa je jasno, da je njihova izdaja lahko povezana le z ravnanjem toženca, ki je v fizičnem in/ali psihičnem pogledu ogrožalo tožnico. Toženec se ne more razbremeniti niti s tem, ko zatrjuje, da na dan, ko je tožnica imela dihalno stisko, več ni živel pri njej. Navedeno sicer drži, saj se je bil prisiljen odseliti dne 9. 11. 2018, vendar pa sodišče na podlagi tožničine izpovedi ter predvsem pisnih izjav prič E. E. in D. D., pravilno zaključi, da je toženec psihično nasilje nad tožnico posredno izvajal še tudi po tem, tožnica pa se je bala njegovih groženj.

24Po zgoraj obrazloženem sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov, da je toženec posegel v tožničino pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti. Izhajajoč iz ugotovitev psihiatrinje G. G. v izvidu z dne 8. 1. 2019 pa vendar ne more slediti pritožbeni težnji tožnice po zvišanju z izpodbijano sodbo priznanega ji denarnega zadoščenja iz tega naslova. Glede na to, da so bili s sklepom nepravdnega sodišča v zadevi N 447/2018 z dne 18. 6. 2019 zoper toženca izrečeni ukrepi podaljšani še do konca leta 2019, je sicer sklepati, da vsaj na dan 18. 6. 2019 psihični pritiski toženca še niso povsem prenehali. Vendar pa na drugi strani ni mogoče spregledati, da je psihiatrinja na pregledu dne 8. 1. 2019 za tožnico ugotavljala, da ta sodne postopke ter sestanke z odvetniki sicer dojema kot naporne, sicer pa tako doma kot v službi že dobro funkcionira, ima voljo ter energijo ter zadovoljivo spi. Tudi medikament Helex (zdravilo namenjeno zdravljenju tesnobnih ter depresivnih stanj), ki ji ga je predpisal že osebni zdravnik, je vzela zgolj enkrat. Trditev o tem, da je doživljala pogoste napade panike in strahu pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni ponudila (nedovoljena pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP), navajala je zgolj panični napad z dihalno stisko z dne 1. 12. 2018. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tožnici odškodnina zaradi posega toženca v njeno pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti pripada v obdobju približno štirih mesecev po škodnem dogodku, ko je glede na obrazloženo sklepati, da je bila prizadetost tožnice intenzivnejša, kot se zahteva za priznanje zadoščenja iz tega naslova. Za navedeno obdobje pa je odškodnina, odmerjena v višini 2.000,00 EUR, ustrezna.

25Pravilno je tožnici v višini 500,00 EUR odmerjena tudi odškodnina zaradi posega toženca v njeno zasebno sfero. Izhajajoč iz tožničine trditvene podlage ter glede na izvedene dokaze, upoštevaje tudi pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, je potrebno izhajati iz prepričanja, da se je toženec na dan škodnega dogodka 21. 8. 2018 seznanil z vsebino SMS sporočil na tožničinem telefonu, se z nepooblaščenim odvzemom njene bančne kartice seznanil s stanjem na njenem bančnem računu, se ob nedovoljenem brskanju po njeni torbici seznanil z izselitveno tožbo, ki jo je tožnica vložila zoper njega, s ponareditvijo pooblastila tožnice z dne 6. 1. 2019 pa se je dne 8. 1. 2019 pri njenem zavarovalnem zastopniku seznanil tudi s podatki o škodnih primerih ter višini izplačanih zavarovalnin za tožničino osebno vozilo, za kar je bil pravnomočno obsojen. Pritožbena zatrjevanja toženca, da se zaradi s prstnim odtisom zaklenjenega telefona s SMS sporočili tožnice ni mogoče seznaniti, je potrebno v celoti zavrniti kot neutemeljena, saj iz zapisnika v zadevi N 447/2018 z dne 18. 12. 2019, ki ga je tožnica predložila v dokaz (priloga A13), jasno izhaja, da se je toženec dne 21. 8. 2018 dejansko seznanil z vsebino tožničinih SMS sporočil, saj je razpravljajoči sodnici v zadevi povedel o vsebini le-teh. Pred nepravdnim sodiščem je prav tako priznal, da je (dva dni po škodnem dogodku) vzel tožničino bančno kartico, ter se na bankomatu seznanil s stanjem na njenem bančnem računu, saj je poznal PIN številko. Pri tem je naslovno sodišče v predmetni obrazložitvi že izpostavilo, da toženec po razpadu zunajzakonske skupnosti s tožnico ter v nasprotju z njeno voljo, četudi je bil na računu formalno še pooblaščen ter seznanjen s PIN številko, ni imel nobene pravice do pregleda stanja na tožničinem računu in se tudi s trditvami, da naj bi šlo za skupna denarna sredstva, ne more razbremeniti odgovornosti. Toženec je že tekom postopka na prvi stopnji sicer zatrjeval tudi, da tožnica ni navedla, kdaj natanko naj bi brskal po njeni torbici, po kateri torbici, ter s čem se je seznanil, vendar ne gre spregledati, da tožničinih trditev o tem, da se je s pregledom njene torbice seznanil s tožbo na izselitev, ki jo je vložila zoper njega, toženec ni posebej prerekal. O tem, da je toženec v tožničino zasebnost posegel tudi s tem, ko je v januarju 2019 pri njenem zavarovalnem agentu poizvedoval o zavarovalniških zadevah v zvezi z vozilom tožnice, pa glede na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo ni potrebno posebej razpravljati. Pritožbeno stališče toženca, da kaznivo dejanje ponareditve listine, za katero je bil pravnomočno obsojen, ne predstavlja posega v tožničino pravico do zasebnosti, pa ne vzdrži kritične presoje. Iz samega opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da je tožničino pooblastilo ponaredil ter ga njenemu zavarovalnemu agentu predložil prav zato, da je pridobil podatke o datumih škodnih primerov ter višini izplačil za vozilo v njeni lasti. Z ozirom na pravkar opisana in v dokaznem postopku prepričljivo izkazana ravnanja, pa sodišče prve stopnje ob pravilih logičnega sklepanja pravilno izhaja iz prepričanja, da je toženec v domačem okolju, dokler sta s tožnico še živela skupaj, v nasprotju s tožničino voljo brskal tudi po nekaterih drugih njenih osebnih stvareh. Sodišče prve stopnje je tožnici zadoščenje zaradi posega v njeno pravico do zasebnosti glede na jasno argumentacijo v 22. točki obrazložitve priznalo zgolj zaradi zgoraj opisanih ravnanj, v 13. točki pa, kot je bilo tožencu že pojasnjeno, le povzema izpoved tožnice o tem, da je toženec kreiral elektronski naslov na na njeno ime in na ta način poizvedoval pri banki, zavarovalnici ter leasing hiši, pri čemer pa te vsebine ne jemlje kot trditvene podlage tožbe. Tožnici je sicer verjeti, da je v položaju, ko je njena zveza s tožencem propadla ter si je ob psihičnem kot fizičnem nasilju nadnjo prizadevala doseči njegovo odselitev ter si urediti življenje, zaradi dejstva, ker pred tožencem ni zmogla zavarovati zadev in sfere, ki zadeva zgolj njo, duševno trpela. Ima pa sodišče prve stopnje prav, da so se posegi toženca v njeno zasebnost, upoštevaje časovni okvir predmetne tožbe, izvajali v krajšem časovnem obdobju, in sicer od 21. 8. 2018 do 9. 11. 2018, ko se je toženec odselil, kasneje (januar 2019) pa se je zvrstilo le še ravnanje, za katerega je bil toženec pravnomočno kazensko obsojen. Iz tega razloga sodišče druge stopnje tožnici z izpodbijano sodbo odmerjeno odškodnino iz tega naslova ocenjuje kot pravično in primerno. Pri tem velja glede na pritožbene navedbe tožnice dodati le še, da ji je bila zaradi ustrahovanj toženca odškodnina odmerjena v okviru posega v njeno pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti in dejstvo, da se je poseg v obe osebnostni pravici tožnice izvajal hkrati, samo po sebi odmere višje odškodnine za poseg v vsako posamezno izmed njiju ne utemeljuje. Sodišče prve stopnje je individualno dojemanje toženčevega posega v tožničine osebnostne pravice⁸ ustrezno vzelo v ozir tako pri odmeri denarnega zadoščenja zaradi posega toženca v njeno pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti kot zaradi posega v njeno pravico do zasebnosti. Ob sklicevanju na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki naj se zrcali v enaki obravnavi škod primerljivega obsega, pa je tožnici odškodnino za poseg v obe njeni zgoraj omenjeni osebnostni pravici z izpodbijano sodbo odmerilo v višini, ki ustrezna standardu pravične in primerne denarne odškodnine.

26Glede teka zakonskih zamudnih obresti od tožnici priznane odškodnine toženec utemeljeno opozarja na nasprotja med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe, nasprotja pa so prisotna tudi v samem izreku.⁹ Naslovno sodišče pa je s tem prisotno bistveno kršitev določb postopka lahko odpravilo samo, kot je razvidno iz zgornjega izreka. Neutemeljena je namreč nadaljnja pritožbena navedba toženca, da tožnica ni izkazala, da je toženec njen predpravdni zahtevek prejel dne 27. 11. 2020. Tožnica je trditve o tem ponudila že v tožbi, kot dokaz pa predložila na toženca naslovljen predpravdni odškodninski zahtevek z dne 25. 11. 2020 (priloga A5). Z ozirom, da toženec ni obrazloženo prerekal, da je ta zahtevek prejel prav dne 27. 11. 2020, je glede na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP¹⁰ potrebno izhajati iz prepričanja, da ga je prejel tega dne. Sodišče druge stopnje je navedbo datuma v I. točki izreka prvostopenjske sodbe zato ustrezno popravilo, tako da toženec zakonske zamudne obresti od zneska glavnice dolguje od 27. 11. 2020 do plačila. V izogib dvomu o tem, kdaj prične teči 15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev s sodbo sodišča prve stopnje naložene plačilne obveznosti (t.i. paricijski rok), je sodišče druge stopnje dodalo še, da ta rok v danem primeru, glede na to, da je bila zoper prvostopenjsko odločbo vložena pritožba, prične teči z dnevom vročitve sodbe sodišča druge stopnje.

27Tožnica deloma utemeljeno graja prvostopenjsko stroškovno odločitev. Njenemu prepričanju, da tožencu ne pripada nagrada za po pooblaščencu vloženo drugo pripravljalno vlogo z dne 21. 2. 2022 ter tretjo pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2022, ker ti z vidika vodenja predmetnega postopka naj ne bi bili potrebni, sicer ne gre pritrditi. Z drugo pripravljalno vlogo je toženec še pred prvim narokom za glavno obravnavo namreč obrazloženo odgovoril na navedbe tožnice v njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2022. S tretjo pripravljalno vlogo pa se je argumentirano opredelil še do širšega sklopa novih navedb ter tudi dokazov tožnice na prvi glavni obravnavi, tako da je sodišče prve stopnje obe toženčevi vlogi pravilno upoštevalo kot za predmetno pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ima pa tožnica prav, da ji je sodišče prve stopnje iz naslova materialnih stroškov njenega pooblaščenca v pavšalni višini premalo priznalo 1,9 odvetniške točke in posledično nepravilno obračunalo tudi DDV na opravljene odvetniške storitve. Ob vrednosti storitve v višini 2190 odvetniških točk materialni stroški pooblaščenca v pavšalni višini po tretjem odstavku 11. člena OT res znašajo 31,9 točke in ne zgolj 30 točk, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Posledično je višji tudi 22% DDV na opravljene odvetniške storitve, ki v danem primeru zanaša 293,30 EUR. Potrebni pravdni stroški tožnice tako namesto z izpodbijano sodbo obračunanih 2.363,55 EUR skupaj znašajo 2.364,95 EUR, glede na 61% pravdni uspeh pa jih tožnica namesto v višini 1.441.77 EUR upravičeno uveljavlja v višini 1.442,62 EUR. Ob pobotanju s tožencu priznanimi pravdnimi stroški v znesku 701,56 EUR je tožnica tako upravičena do povračila stroškov v višini 741,06 EUR. Zakonske zamudne obresti od tožnici s predmetno sodbo na novo priznanih pravdnih stroškov v višini 0,85 EUR začnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila, medtem ko so zakonske zamudne obresti od že s sodbo sodišča prve stopnje priznanih pravdnih stroškov v višini 740,21 EUR pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje in tečejo do plačila.

28Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ter toženca skladno s peto ter šesto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz zgornjega izreka. V presežku je pritožbi skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

29Stroške pritožbenega postopka sta priglasili obe pravdni stranki. Z ozirom, da sta s pritožbo uspeli zgolj v stroškovni odločitvi (tožnica) ter glede teka zakonskih zamudnih obresti kot stranske terjatve (toženec), ne beležita pritožbenega uspeha, ki bi ju opravičeval do povrnitve pritožbenih stroškov. Glede na to, da tudi navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženca niso v bistvenem prispevale k rešitvi predmetne zadeve, je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter ob uporabi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Sodišče prve stopnje povsem razumljivo pojasni, da vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča pomeni, da toženec v pravdni ne more dokazovati, da kaznivega dejanja ni storil, da ni kriv in da med njegovim dejanjem in nastankom škode ni vzročne zveze.
² Prvi odstavek 286. člena ZPP: »Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja.«
³ Tretji odstavek 286. člena ZPP: »Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.«
⁴ Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno niti ne izhaja, da je sodišče prve stopnje kot pravočasne sprejelo tožničine trditve o med strankama v drugem pravdnem postopku nesporno ugotovljenih dejstvih, ki ji je podala na drugem naroku za glavno obravnavo dne 6. 6. 2022. Z ozirom na to, da je tožnica te navedbe podala kot odziv na prejšnja zatrjevanja toženca v njegovi pripravljalni vlogi dne 24. 5. 2022, s katerimi je obrazloženo prerekal njene navedbe na prvi glavni obravnavi dne 7. 3. 2022, pa je izhajajoč iz določbe tretjega odstavka 286. člena ZPP sprejemljivo, da je zaključek o prenehanju zunajzakonske skupnosti med strankama oprt na te tožničine trditve. Sodišče prve stopnje o toženčevem ugovoru prekuzije glede navajanja teh dejstev na glavni obravnavi dne 6. 6. 2022 sicer ni odločilo, vendar pa ne gre spregledati, da tega toženec ob zaključku glavne obravnave ni uveljavljal, čeprav bi to skladno prvim odstavkom 286.b člena ZPP lahko storiti. Tudi sicer pa bi si toženec svoj procesni položaj lahko zavaroval s podrejenim prerekanjem po tožnici zatrjevanega dejstva, pa se te možnosti ni poslužil.
⁵ Šesti odstavek 236.a člena ZPP: »Sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki. Zaslišanje priče sodišče mora izvesti, če tako zahteva katera od strank.«
⁶ S citirano določbo je ožjim družinskim članom (zakonec oziroma zunajzakonski partner, otroci, starši), pod določenimi pogoji pa tudi bratom in sestram, priznana pravica do denarne odškodnine za duševne bolečine v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti določene osebe.
⁷ V zadevi II Ips 251/2004 (poškodba pri delu) je govora sicer zgolj o prizadetosti bobniča, sicer pa je oškodovanec utrpel še udarnino desne čeljusti, raztrganinsko udarninsko rano v lasišču, ki je terjala oskrbo s šivanjem, in srednje odrgnine pod in za desnim uhljem. Več dni je trpel srednje hude telesne bolečine, njegov primarni strah je bil zaradi ukleščenja izjemno intenziven, sekundarni strah, ki ga tožnica sploh ni trpela, pa je trpel še 3 mesece. V zadevi II Ips 201/2004 gre za manjšo poškodbo sluha na obeh ušesih, ki je trajne narave, oškodovanec je hude telesne bolečine trpel dva dni, ob poku petarde v neposredni bližini njegovega levega ušesa se je prestrašil, ob misli na izgubo sluha pa je trpel tudi sekundarni strah. Tudi v zadevi II Dor 334/2011 gre za težji primer, in sicer za raztrganino levega bobniča z gnojnim vnetjem srednjega ušesa, ki je imela za posledico trajno okvaro sluha, oškodovanec pa je intenzivnejše bolečine trpel v večjem obsegu, sekundarni strah pa v daljšem časovnem obdobju.
⁸ Ne drži, kot navaja toženec v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere konkretne okoliščine primera je upoštevalo pri odmeri nepremoženjske škode tako iz naslova telesnih bolečin ter strahu kot zaradi posega v osebnostne pravice tožnice. V razloge izpodbijane sodbe je namreč izčrpno povzelo tožničino individualno doživljanje posega v njeno telesno in duševno celovitost, odškodnino pa odmerilo ter priznalo ob ustrezni objektivizaciji tožničinega doživljanja ter upoštevaje sorodne primere iz sodne prakse.
⁹ Izhajajoč iz izreka izpodbijane sodbe zakonske zamudne obresti od tožnici priznane odškodnine tečejo od 27. 11. 2000 (navedba v I. točki izreka - obsodilni del) oziroma od 27. 11. 2020 (II. točka izreka - zavrnilni del), v razlogih prvostopenjske sodbe pa se navaja, da je toženec v zamudi z izpolnitvijo od 27. 11. 2022 (25. točka obrazložitve).
¹⁰ Drugi odstavek 214. člena ZPP: »Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.«