VSRS Sodba I Ips 38357/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 6. 10. 2021 v ponovljenem sojenju A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Oprostilo jo je plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), razen krivdno povzročenih stroškov, za katere je odločilo, da bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 1. 3. 2022 zavrnilo pritožbo obsojenkine zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkina zagovornica, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe ali da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Na zahtevo je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. V zvezi s pridobitvijo dokumentov od Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) in Upravne enote (v nadaljevanju UE) Žalec poudarja, da ima sodišče na podlagi 329. člena ZKP pravico in dolžnost, da samo pridobiva dokaze. Državni organi pa so dolžni sodiščem dajati potrebno pomoč (142. člen ZKP) in jim posredovati podatke iz zbirke osebnih podatkov tudi brez privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če sodišče navede, da podatke potrebuje za izvedbo kazenskega postopka (143. člen ZKP). Tožilka ocenjuje, da je sodišče na navedeni podlagi podatke od FURS in UE Žalec pridobilo zakonito. Sodnica je pridobitev teh podatkov odredila z odredbo z dne 12. 5. 2021, zaradi česar je očitek o nepravilnem načinu pridobitve listin protispisen. Pri tem pa tožilka ugotavlja, da vložnica nepravilne in nezakonite pridobitve dokumentov od FURS in UE Žalec v pritožbi ni zatrjevala, zato je ta očitek materialno neizčrpan. Kot protispisne tožilka označuje tudi navedbe v zahtevi, da sodišče ni odredilo dopolnitve izvedenskega mnenja. Glede ovojnic, ki so bile predmet dopolnitve izvedenskega mnenja, pritrjuje stališču višjega sodišča v 11. točki sodbe in dodaja, da so bile ovojnice v spisu in da jih je imela obramba možnost kadarkoli pogledati, ni pa sodišče dolžno vseh pisanj obsojenki predočati (tretji odstavek 339. člena ZKP). Zato izvedensko mnenje tudi iz navedenega razloga ni nezakonito. Glede očitka vložnice, da iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, katero nevplivno pisavo obsojenke je sodišče pridobilo, tožilka odgovarja, da so te listine jasno razvidne iz izvedenskega mnenja in njegove odredbe, izrecno pa so navedene tudi v 13. točki prvostopenjske sodbe. Meni, da sodna odločba ustreza zahtevam obrazloženosti, zato je očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljen. Ravno tako očitek kršitve pravice do učinkovite obrambe. Ostali očitki pa se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, saj vložnica opisuje svoje nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, ki ga uveljavlja pod videzom kršitve procesnega in materialnega prava. Glede očitane kršitve kazenskega zakona pa tožilka ugotavlja, da ta v zahtevi ni konkretizirana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenki in njeni zagovornici. O njem se je izjavila zagovornica, ki nasprotuje stališču tožilke v odgovoru, da je očitek o nezakoniti pridobitvi dokazov materialno neizčrpan. Nasprotuje tudi navedbi tožilke, da je prejela odredbo sodišča glede pridobitve dokumentacije od FURS in UE Žalec. Trdi, da je izvedenec mnenje dopolnjeval še po 13. 7. 2021 brez podlage v odredbi oziroma njeni dopolnitvi. Glede nevplivne pisave obsojenke nasprotuje ugotovitvi tožilke, da je ta razvidna iz izvedenskega mnenja in odredbe ter poudarja, da ta nevplivna pisava obsojenki ni bila nikoli predočena, zato ni mogoče trditi, da gre za njeno pisavo.

B.

5Vložnica trdi, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, saj da zgolj dejstvo, da listin, na katere se nanaša očitek obsojenki, ni podpisal B. B., še ne pomeni, da so ponarejene. Pri tem poudarja, da je B. B. izpovedal, da je želel zoper brata C. C. vložiti tožbo z enako vsebino in da šteje tožbo za svojo listino. Na podlagi te tožbe je bil voden postopek, ki je bil zaključen s sklenitvijo sodne poravnave. Vsebina tožbe je ustrezala volji B. B. in je njegova listina, čeprav na njej ni njegovega podpisa. Zato ta listina vendarle izvira od B. B. Enako velja za ugovor zoper plačilni nalog in prošnjo za oprostitev plačila sodne takse, ki sta povsem skladna z voljo B. B. in sta zasledovala njegove cilje. B. B. je tisti, ki je prejel plačilni nalog in je edini, ki je razpolagal z listinami, ki jih je bilo treba prošnji za oprostitev plačila sodne takse priložiti.

6Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Namen inkriminacije je varovanje posebnega pomena listine kot dokaznega sredstva v pravnem prometu. Listina je ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne (materialna falsifikacija). Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Za uporabo krive listine pa gre, ko storilec ponarejeno listino na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost. Uporaba tujega imena sama po sebi sicer ne zadošča za izdelavo neprave listine. Tako ne gre za ponarejanje listin, ko podpisnik zastopa nosilca uporabljenega imena (bodisi na podlagi zakona ali pooblastila), če listina ne predvideva prostoročnega podpisa. Že navedba tujega imena, ki lahko vzbudi napačno predstavo o identiteti izdajatelja listine, pa lahko pomeni ponareditev listine.¹ Brez dvoma ponareditev listine predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa.

7Iz navedene razlage inkriminacije ponarejanja listin je razvidno, da za presojo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ni odločilno, ali je B. B. listine, ki jih je obsojenka ponaredila in uporabila kot prave s tem, da je listine sama sestavila in jih pod imenom B. B. sama podpisala ter jih nato poslala Okrajnemu sodišču v Žalcu, štel za svoje, ker je bil z obsojenko, ko je ta še opravljala odvetniški poklic, dogovorjen, da jih bo zanj vložila. Bistvo obravnavanega kaznivega dejanja je namreč v sestavi zadevnih dokumentov v času, ko obsojenka (več) ni bila B. B. pooblaščenka, v ponareditvi njegovega podpisa in posredovanju takšnih vlog sodišču. S tem je obsojenka ustvarila videz, da je navedene listine (v kritičnem času) sestavil in sodišču posredoval sam B. B. Dejstvo, da je bila obsojenka z B. B. v letu 2007 dogovorjena, da bo kot njegova pooblaščenka sestavila in na sodišče vložila predmetne vloge (v letu 2007), na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja (v letu 2013) zato ne vpliva. Ravno tako, kot je to pojasnilo že višje sodišče v točki 13 izpodbijane sodbe, protipravnosti obsojenkinega ravnanja ne more izključiti privolitev oškodovanca. Kaznivo dejanje ponarejanja listin je namreč umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec njen podpis ponaredi, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

8Za presojo procesnih očitkov vložnice iz spisa izhajajo sledeča procesno in materialnopravno relevantna dejstva. Prvostopenjsko sodišče je že v prvem sojenju postavilo izvedenca za forenzično preiskovanje pisav Boruta Pogačnika, ki je izdelal pisno izvedensko mnenje. V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče obsojenko oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Pri odločitvi je kot relevantno izpostavilo ugotovitev izvedenca, da ni mogoče ugotoviti, kdo je podpise na spornih dokumentih ponaredil. Višje sodišče je sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnjo v novo sojenje. Pri tem je prvostopenjsko sodišče opozorilo, da se v relevantnem pravdnem spisu Okrajnega sodišča v Žalcu nahajata dve ovojnici za pošiljki, oddani na pošti Petrovče in Prebold z dne 2. 4. in 3. 5. 2013, na katerih sta pošiljatelj B. B. in naslovnik Okrajno sodišče v Žalcu zapisana z rokopisom, na podlagi analize katerega bi utegnil biti razkrit dejanski pošiljatelj. Sodišče je v novem sojenju izvedencu Pogačniku z odredbo z dne 28. 10. 2020 odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja z nalogo, da primerja podpise obsojenke na dokumentih v tem kazenskem spisu (zapisnikih o glavni obravnavi in povratnicah) in primerjalne pisave B. B. s pisavo na ovojnicah pošiljk, oddanih na pošto dne 18. 3., 2. 4. in 3. 5. 2013, ki so se nahajale v tem kazenskem spisu (ovojnica z dne 18. 3. 2013 na l. št. 18 spisa) in v priloženem pravdnem spisu Okrajnega sodišča v Žalcu P 42/2013 (sedaj Okrajnega sodišča v Šentjurju P 135/2016) in poda mnenje o tem, ali gre na pisemskih ovojnicah za pisavo B. B. ali obsojenke. Odredba je bila vročena tako obsojenki kot njeni zagovornici (povratnice pripete na l. št. 201 spisa). Izvedenec je v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 6. 11. 2020 pojasnil, da v nobenem od posredovanih spisov ni teksta B. B., ki bi ga lahko uporabil kot nevplivano spontano primerjalno gradivo, zato je predlagal, da na naroku oškodovancu sam odvzame pisavo po standardih forenzičnega preiskovanja pisav, pri čemer bo napisan ustrezen protokol odvzema. Glede obsojenke pa je ob dejstvu, da se je branila z molkom, predlagal, da sodišče od drugih ustanov kot so banke, zavarovalnice in FURS, pridobi njene zapise. Sodnica je dne 12. 5. 2021 odredila pridobitev podatkov in listin, ki jih je obsojenka oddajala na FURS in UE Žalec še v času, ko je opravljala odvetniško dejavnost, iz katerih je razvidna njena pisava. Sodišče je navedena organa zaprosilo za posredovanje takšnih listin z dopisoma z dne 17. 5. 2021, pri čemer se je sklicevalo na 142. člen ZKP. FURS je sodišču posredoval kopijo notarskega zapisa sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja med obsojenko in C. C., na katerem se nahajajo obsojenkini podpisi (oziroma parafe). UE Žalec pa je sodišču posredovala kopijo vloge obsojenke za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom z dne 10. 2. 2014, na kateri so bili pod kategorijama vložnik in osebno ime ter naslov prodajalca prostoročno izpisani osebni podatki obsojenke in podpis vložnika. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 6. 2021 je izvedenec odvzel relevanten rokopis B. B. Sodnica je v soglasju s strankami prebrala izpovedbo priče Verhovšek. Ob koncu naroka je sklenila, da se ob dejstvu, da je treba dopolniti izvedensko mnenje izvedenca Pogačnika in da je sodišče tudi pridobilo še dodatno nevplivno pisavo obsojenke, glavna obravnava preloži. Z odredbo z dne 2. 7. 2021 je sodišče izvedencu Pogačniku drugič odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja, v kateri mu je podobno kot v prvi odredbi za dopolnitev izvedenskega mnenja naložilo, da primerja pisavo na relevantnih pisemskih ovojnicah s primerjalno pisavo B. B. in pisavo obsojenke. Glede slednje je v tej odredbi sodišče izvedenca izrecno napotilo na primerjavo pisave, ki izhaja iz notarskega dopisa, ki ga je sodišču posredoval FURS in iz vloge za odobritev pravnega posla, ki je bil pridobljen od UE Žalec, pri čemer je navedlo tudi listovne številke spisa, kjer se predmetne listine nahajajo. Odredba je bila obsojenki vročena dne 15. 7. 2021, njeni zagovornici pa 7. 7. 2021 (povratnice na l. št. 226 spisa). Kot izhaja iz dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prejelo 13. 7. 2021, je izvedenec kot nespontano nevplivano primerjalno gradivo upošteval tudi vlogo za odobritev pravnega posla, ne pa tudi notarskega zapisa, posredovanega s strani FURS, za katerega je ugotovil, da v njem ni nobenega besedila obsojenke, temveč samo parafe, ki so za preiskavo pisave na pisemskih ovojnicah popolnoma neuporabni. Ugotovil je še, da je bilo primerjalnega gradiva, ki ga zahteva forenzično preiskovanje pisav, dovolj in da so bile sporne listine predložene v izvirniku, kar je omogočilo uporabo stereo-mikroskopa, UV in IR svetilke, s katerimi se ugotavlja sledi uporabe fizikalnih ali kemijskih sredstev za ponarejanje in za ugotavljanje, ali je listina sploh izvirnik. Mnenju je priložil tudi sporno (kopije pisemskih ovojnic) in relevantno primerjalno gradivo (tudi kopijo vloge za odobritev pravnega posla z dne 10. 2. 2014). Sodišče je dopolnitev izvedenskega mnenja s prilogami dne 21. 7. 2021 vročilo obsojenki in njeni zagovornici (vročilnice pripeti k l. št. 228 spisa). Na drugem naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2021 je sodnica prebrala kazensko ovadbo B. B. in sklenila, da je treba izvedenca še zaslišati. To je storila na zadnjem naroku dne 6. 10. 2021, ko je prebrala tudi izvedensko mnenje iz prvega sojenja, skupaj s prilogami ter njegovo drugo dopolnitev, skupaj s prilogami, torej skupaj z vsem spornim in relevantnim primerjalnim gradivom. Nazadnje je še odredila, da se ostala pisanja v spisu ne preberejo, saj se je sodišče z njimi seznanilo, drugi pa so z razpoložljivostjo pisanj v spisu imeli možnost to storiti.

9Neutemeljeni so očitki vložnice, da je sodišče s tem, ko je FURS in UE Žalec zaprosilo za posredovanje listin, ki jih je izpolnjevala obsojenka, zaradi pridobitve obsojenkinega nevplivnega primerjalnega rokopisa, prekoračilo zakonska pooblastila oziroma ravnalo v nasprotju z njimi. Sodišče namreč lahko v dokaznem postopku kot je zasnovan v veljavnem ZKP pridobiva dokaze tudi po uradni dolžnosti (peti odstavek 329. člena ZKP), kar izhaja iz temeljnega načela, da je sodišče dolžno iskati materialno resnico (prvi odstavek 17. člena ZKP). Ker gre za pridobivanje osebnih podatkov, ki jih varuje 38. člen Ustave, podlago za njihovo pridobivanje v kazenskem postopku pa določa 143. člen ZKP, po katerem mora upravljalec zbirke podatkov na zahtevo sodišča temu sporočiti podatke iz zbirke tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti nanašajo, če so ti neizogibno potrebni za kazenski postopek, se za njihovo pridobitev ne zahteva izdaja obrazložene sodne odločbe oziroma obrazložene sodne odredbe. Takšna zahteva ne izhaja niti iz določb 289. in 329. člena ZKP, na katere se sklicuje vložnica, saj zgolj navedba v ZKP, da sodišče odredi izvedbo določenega procesnega dejanja, ne pomeni, da mora to storiti z obrazloženo sodno odločbo. Kot izhaja iz povzetih podatkov spisa, je sodišče pridobitev navedenih podatkov odredilo po pridobitvi prve dopolnitve izvedenskega mnenja, v kateri je izvedenec skladno s četrtim odstavkom 252. člena ZKP sodišču sam predlagal pridobitev tovrstnega primerjalnega gradiva iz listin, ki jih lahko posedujejo nekateri državni organi. Izvedenec je namreč takšno gradivo potreboval za izdelavo izvedenskega mnenja. Ob navedenem se očitek o pristranskosti sodišča izkaže za neutemeljenega, tozadevne navedbe v zahtevi pa za protispisne, saj je iz podatkov spisa jasno razvidno, zakaj je sodišče zadevne podatke pridobivalo in na kakšni dejanski podlagi. Neutemeljeni so tudi očitki vložnice, da obramba ni imela možnosti, da se s temi listinami seznani in da niso bili pretreseni na glavni obravnavi. Sodišče je namreč že na prvem naroku dne 28. 6. 2021 navzoče seznanilo, da je pridobilo dodatno obsojenkino nevplivno pisavo. Katero konkretno nevplivno pisavo je sodišče pridobilo, vključno z listovnimi številkami spisa, na katerih se ta nahaja, je razvidno iz odredbe za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedencu z dne 2. 7. 2021, ki je bila vročena tako obsojenki kot njeni zagovornici. Relevantno primerjalno gradivo je bilo nato obrambi tudi poslano skupaj z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Drugačne navedbe vložnice v zahtevi se tako izkažejo za protispisne. Kot pa izhaja iz izvedenskega mnenja, listina, posredovana sodišču s strani FURS, za dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila uporabna, zato se vsi očitki v zvezi s to listino, ki ni bila podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja in torej tudi ne podlaga za odločitev sodišča, že iz tega razloga izkažejo za neutemeljene. Sodišče je na zadnjem naroku za glavno obravnavo tudi prebralo relevantno primerjalno gradivo, ki je bilo podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja in ga je izvedenec temu priložil (l. št. 234 – 247 spisa). Kot priloga druge dopolnitve izvedenskega mnenja so bile na zadnjem naroku prebrane tudi pisemske ovojnice, ki so bile predmet dopolnitve izvedenskega mnenja. Da so te predmet dopolnitve izvedenskega mnenja, pa izhaja iz obeh odredb za dopolnitev, ki sta bili obrambi vročeni. Zato so očitki, da se obsojenka do njih ni imela možnosti opredeliti, neutemeljeni. Ob dejstvu, da se obsojenka nikoli v postopku ni zagovarjala, je tudi povsem razumno, da ji teh ovojnic in tudi primerjalnega rokopisnega gradiva sodišče ni predočalo. Ob navedenem v zahtevi uveljavljene kršitve 22. in 29. člena Ustave, kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP ter kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.

10Za pridobitev dokazov po uradni dolžnosti ZKP ne zahteva, da mora sodišče o tem izdati dokazni sklep, zato so tozadevni vložničini očitki neutemeljeni. Protispisne pa so njene trditve, da izvedencu Pogačniku sodišče dopolnitve izvedenskega mnenja ni odredilo. Obe dopolnitvi mnenja je izvedenec izdelal na podlagi pisne odredbe, ki je bila vročena tudi obrambi. Glede očitane kršitve načela neposrednosti pri izvedbi dokazov iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče prebralo vso za odločitev relevantno dokazno gradivo, nekatere dokaze pa je neposredno izvedlo. Tako je zaslišalo oškodovanca in izvedenca, prebralo izpovedbo priče D. D., kazensko ovadbo, izvedensko mnenje s prilogami (sporno gradivo – ponarejene listine in primerjalni podpisi), drugo dopolnitev izvedenskega mnenja s prilogami (sporno gradivo – pisemske ovojnice in primerjalni rokopisi), izpovedbo izvedenca v prvem sojenju ter sklep o začetku postopka osebnega stečaja zoper obsojenko. Glede preostalih listin v spisu, na katere pa sodbe ni oprlo, pa je na podlagi določbe drugega odstavka 339. člena ZKP odredilo, da se ne preberejo. Sodišče pri tem res ni konkretno navedlo, na katere dokaze se ta odločitev nanaša, vendar pa to dejstvo ob tem, da je sodišče bodisi neposredno izvedlo, bodisi prebralo vse tiste dokaze, na katere je oprlo odločitev, ni odločilno. Zato očitana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ravno tako ni podana kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP.

11Ker je bila nevplivna pisava obsojenke potrebna izvedencu za izdelavo izvedenskega mnenja, zaradi primerjave pisave na spornem gradivu, sodišče pa je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, konkretna navedba relevantnega primerjalnega gradiva v sodbi ne predstavlja odločilnega dejstva. Je pa to gradivo navedeno v izvedenskem mnenju in temu tudi priloženo, obramba pa je bila z njegovim obstojem in namenom pridobitve seznanjena že v odredbah izvedencu, ki so ji bile vročene, ravno tako je bilo to gradivo prebrano na glavni obravnavi. Očitane kršitve v tej zvezi zato niso podane. Da relevantno primerjalno rokopisno gradivo pripada obsojenki, je sodišče logično sklepalo na podlagi same vsebine listine – vloge za odobritev pravnega posla in dejstva, da je bila ta sodišču posredovana na podlagi zaprosila za posredovanje dokumentov, ki jih je izpolnjevala obsojenka. Obramba takšnemu sklepu sodišča, ki je izhajal že iz odredbe za drugo dopolnitev izvedenskega mnenja, v postopku ni nasprotovala. Ker se dvom v takšen logičen sklep med postopkom ni pojavil, se sodišče do tega dejstva kot nespornega tudi ni posebej opredeljevalo. Očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je zato neutemeljen. Ravno tako ne gre pritrditi očitku, da bi bila iz tega naslova obsojenka kakorkoli prikrajšana v pravici do obrambe. Kolikor pa vložnica v zahtevi izraža dvom v pravilnost presoje sodišča, da je pisava na relevantnem primerjalnem rokopisnem gradivu obsojenkina, pa s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP vložnica uveljavlja tudi z navedbami, s katerimi nasprotuje verodostojnosti izvedenskega mnenja² ter z nasprotovanjem zaključku nižjih sodišč, da je samo obsojenka imela motiv za ponarejanje listine in zatrjevanjem, da tega sodišči nista ugotovili z gotovostjo, ampak z logičnim sklepanjem, ki pa ne zadostuje za obsodilno sodbo.

12Materialno neizčrpan je očitek vložnice, ko zatrjuje, da FURS in UE Žalec nista imeli pravne podlage za hrambo podatkov oziroma listin, ki sta jih posredovali sodišču. Vložnik mora namreč že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitve zakona (procesnega ali materialnega), ki jih kasneje uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tega pa obsojenkina zagovornica v obravnavanem primeru ni storila. Neutemeljen pa je posplošen očitek vložnice v zahtevi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistvene pritožbene ugovore, na katere opozarja zahteva. Iz vsebine drugostopenjske sodbe namreč ne izhaja, da bi sodišče spregledalo očitke, ki so predmet obravnavane zahteve in katere je hkrati vložnica uveljavljala tudi v pritožbi. Konkretnejša presoja zatrjevane kršitve pa upoštevajoč stopnjo konkretizacije očitka ni mogoča (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, po vsebini pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bila obsojenka v postopku osebnega stečaja, jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Glej Jan Stanjko: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), komentar 252. člena KZ-1, 2. knjiga, D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek (ur.), 2019, str. 1173, 1177-1178; dr. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik 2017, posebni del, 2017, str. 554 - 555.
² Navedba izvedenca, da je imel na razpolago izvirnike, se je v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja (drugače kot v prvotnem izvedenskem mnenju) navezovala le na sporno gradivo, kar kot pojasnjuje izvedenec, je omogočilo ugotovitev, da ni šlo za uporabo fizikalnih ali kemijskih sredstev za ponarejanje, temveč da je šlo za prostoročno ponaredbo. Kot je pojasnil na naroku 6. 10. 2021 se zaradi zadostitve vsem standardov forenzičnega preiskovanja pisav zlasti v kazenskih postopkih vedno preučuje izvirnike in ne fotokopij. Zahteva po preučevanju izvirnikov se tako ne nanaša na primerjalno gradivo.